Slo-Tech - Ob vsej privatni iniciativi, ki se kaže zadnje čase v vesoljskem programu, je zaslediti pravo točo nekonvencionalnih idej. Od povsem otročjih, preko usekanih do precej zanimivih. To je povsem razumljivo. Če nimas vedno milijarde ali še raje desetih milijard dolarjev v žepu, ne moreš vedno narediti rakete ravno po svojih željah.
Tokrat so se problema pri JP Aerospace lotili drugače. Končni cilj projekta je nekaksna struktura modernih superlahkih balonov, ki lahko dvignejo tovor do višine 30-40 km, takrat pa z ionskimi motorji začnejo pospeševati in s tem zaradi vzgona, pozneje pa centrifugalne hitrosti vse bolj dvigati. Energijo za motorje bi dobili v začetku iz gorilnih celic, pozneje pa iz fotovoltaičnih celic, ki bi bile nanesene kot barva na površino balona. Balon bi bil torej oblikovan tako, da bi ob potovanju skozi te pline generiral vzgon, tako kot letalsko krilo.
Tako bi lahko za razmeroma majhen denar (pravzaprav drobiž) dostavljali v orbito (denimo na vesoljsko postajo). Pravijo, da začetne simulacije kažejo, da bi tak balon lahko prispel na cilj v 3-9 dneh, odvisno od velikosti in pogojev.
Pesimisti pravijo, da bo tu glavni problem velikost balona in njegov aerodinamični upor. Čimvišje greste, tem večji balon potrebujete, saj je ozračje redkejše. Večji balon pomeni tudi večji aerodinamični upor, ki ga morali premagovati šibki ionski motorji. Poleg tega postanejo takrat problem tudi mikrometoeriti, ki tak balon zlahka preluknjajo,
Razijalci pravijo, da je cilj še daleč, vendar veliko bližje od razvoja namenskega raketnega plovila za te namene in da so si stvari zastavili tako, da si kruh služijo s stvarmi, ki jih razvijejo na vmesnih stopnjah tega projekta. Tako sedaj delajo čedalje večje balone za vojsko, ki jih namerava uporabiti namesto satelitov v izvidniških in obveščevalnih nalogah. Bolj natančen pregled strani nam nadknadno še razkrije, da hočejo pri JP Aerospace zasnovati trodelni sistem. Z nekakšnimi zeppelini bodo dvigovali ljudi in tovor do višine cca 40 km, kjer bodo posebne lebdeče postaje. Te bodo nekaksna vmesna skladišča, raziskovalni centri in zakaj ne, tudi turistični kotički. Tovore (in ljudi) bodo prevzela napihnjena krila, ki bodo z ionskimi motorji pospeševala nekaj dni, da bodo dosegla željeni objekt v orbiti, načeloma pa naj zanje ne bi bilo posebnih ovir. Čim so v orbiti, naj bi lahko dosegli pravzaprav karkoli v osončju, čeprav bo, vsaj pri solarno napajanih modelih za marsovo orbito ali nekaj čez verjetno bolj kriza...
Čim so v orbiti, naj bi lahko dosegli pravzaprav karkoli v osončju, čeprav bo, vsaj pri solarno napajanih modelih za marsov orbito ali nekaj čez verjetno bolj kriza...
Je ze en cas kr smo pr astronomij ionske pogone omenjal pa se tm samo bezno, samo glavna fora je da gorivo za ionske pogone tehta ful mal, in tko lahko nardis lahko raketo k "gori" ful dolg casa, je pa res da so pospeski mejhni, samo ker v vesolju ni upora to ni problem, ce lahko pospesujes par let. Ni glih uporabno za ljudi na dolge razdalje, je pa ideja recmo poslat satelit do najblizjih zvezd, ker bi teoreticno ke lahko prsu se tko za casa enga cloveskega zivljenja. Sicer pa ce me spomin ne vara v em polju pospesujes ioniziran plin ki poj uhaja koker droben curk, pa ne vem kako ze dobis ione pa to, lahko pa mal pobrskam po zapiskih (in googlu:P) ce kerga zares zanima.
Žal vam moram povedati, da zadeva ne deluje. Ni, da bi hotel kaj kvariti, ampak res ne.
Ko si ti na višini 40 km, je do orbite še prekleto daleč. Ne po razdalji, pač pa po energiji. Še 99% manjka, čez palec rečeno.
Da bi dobil kaj z ionskimi motorji ... no go! Dviganje ne pride v poštev, ker gravitacija takoj poanulira ves ionski pogon. Drsenje vodoravno tudi ne, ker upor anulira vsak ionski pogon.
Klasična raketa od tam, to je opcija. Ki precej prihrani zaradi 40 km atmosfere manj. Ene 10% - rečeno čez palec.
nekaj takega pravijo tudi drugi. Vendar, kaj pa ce s profilom krila dosezes vzgon ?
Jasno je, da zaradi aerodinamicnega draga z ionskim motorjem stvar ne bo pospesevala v nedogled, prej nasprotno.
Ze pri precej nizki hitrosti bi se drag izenacil s potiskom motorja. Vendar ce iams dobro oblikovan balon, lahko ta hitrost ustvari potisk navzgor, ki te pomakne v se redkejso atmosfero in s tem spet zmanjsa drag...
Pri tem vzgon igra vse manjso vlogo, vendar zato stvar vsebolj prevzema vlogo krila.
Poleg tga je tudi mozno, da mislijo izrabit kak poseben atmosferski vpliv. Ce je plin na teh visinah ze solidno ioniziran, potem mogoce za ionski motor niti ne rabijo posebne reakcijske mase in si lahkko privoscijo kak trik z nizjimi izstopnimi hitrostmi in vecjo reakcijsko maso.
Folk precej glasno vpije, kako da to ne bo slo a imam obcutek, da imajo ti fantje/dekleta se kakega skritega asa v rokavu...
Jest mislim, da je že postaja na 40 km višine zanimiva stvar. Vredna truda.
Da bi pa dosegel hitrost 8km/sek, bi se moral kar solidno pospeševati en lep čas. Trenje z zrakom pri nizkem pospešku in recimo da že veliki hitrosti, pobira strahoten energetski davek.
V resnici je ravno obratno, kot razlagajo tile. Energijo bi lahko šparal le, če bi čas pospeševanja strahotno zmanjšal, ne pa zelo podaljšal, na nekaj dni.
Energetski račun je treba plačat, potem je pa treba plačat kvečjemu še več. Ta več je najmanjši pri Elevatorju - par dodatnih procentov morda samo - pri raketah z majhnim pospeškom je pa največji. Milijon procentov "provizije" zlahka. Sturn V je nekje vmes.
Saj ni stos v sparanju energije. Oni poskussajo obrnit enacbe sebi v prid.
Ce imas balon z ogromno povrsino in nanj nasprejas ultratanke fotovolaticne celice, imas energije lahko veliko, tudi ce ne uporabljas najboljsih celic. Zlahka nekaj desettisoc m2. Tudi ce ne pada svetloba na celice pravokotno, je to veliko elektrike.
Tu sploh ni stos v pospeskih, casu do orbite itd, ampak v ceni na kilogram v orbiti. Ce pogledas na ceno klasicne izstrelitve nekajtosnkega satelita v LEO, bos videl da tu sploh ni ozko grlo cas poleta. Raketa ze pride v orbito v manj ko pol ure, samo kaj ko je polet tako drag in je v skladu s tem ogromno komplikacij, zato so priprave zelo zamudne, tudi po vec kot leto.
V tej perspektivi se zdi nekajtedenski ali celo nekajmesecni dvig noro hiter.
Poglej recimo, kako dostavljajo stvari na ISS. Vcasih so s Shuttleom za ceno $700M dostavili do 20 ton robe gor. Sedaj to pocnejo s Progresom in sicer jih stane dostava 2-3 ton celih $20M. Ce bi imeli baterijo solidnih balonov, ki bi dostavljali samo po tono na vsakih nekaj dni, bi bilo vseh njihovih tezav konec in vzdrzevanju ISS bi cena padla takoj na 1/10, ce ze ne 1/100 cene...
Ce bi bila podobna stvar mozna tudi na Marsu, potem bi bi lahko naredili nekaj balonarskih postaj na robu atmosfere tako zemlje kot marsa in med njuma prenasali tovore z velikim stevilom ionskih trajektov s solarnimi paneli. Ti bi pocasi a stalno prenasali robo v majhnih paketkih in ta bi se zbirala na postajah. Nizjeletci baloni bi potem dvigali in spuscali robo na povrsje planeta.
S tem bi se cena dostave drasticno znizala, le lahko pokvarljive robe ne bi mogu tako dostavljat.
Kar se trajetktov tice, bi jih lahko imeli tudii nekaj sto ali celo tisoc in ti bi bili parkirani na vseh kokncih orbite obeh planetov. Tako bi lahko recimo v poslal sondo v del marsove orbite, ki ti je trenutno najblizje, vendar tam pac marsa se nekaj casa ne bo in si tako poslal zalogo za cas, ko neposredna dobava z zemlje zaradi polozaja planetov ne bo mozna.
Ce stvari delajo na soncno energijo, so lahko avtonomne dolgo casa. Edini snag, ki ga vidim, je bremzanje.
Ce posljes sondo do marsa, ga lahko ta izkoristi za to, da se ustavi v njegovi orbiti. Ce tam planeta se ni, mora "bremzati" sama toliko prej.
Balone bi lahko naredili tudi v obliki rotorjev. Poganjal bi jih elektromotor, energija pa bi v akumulatorje pritekala iz sončnih celic. Če bi si balon "vzel čas"(mirovanje na določeni višini), bi se akumulatorji lahko polnili čez dan, ponoči pa bi se balon vzpenjal. Kot pri Nokii
) .. 
? Verjetno misli na slovnico: marsovo orbito.