Na Marsu nenavadno veliko metana

NASA - Mars ima atmosfero, a ta ni preveč zanimiva. Tlak na površju dosega zgolj 0,6 odstotka zemeljskega, hkrati pa 96 odstotkov atmosfere sestavlja ogljikov dioksid, preostanek pa dušik in argon. Metan, ki sicer pogosto povezujemo z biološkimi procesi, čeprav prav lahko nastaja tudi v neživih procesih, merimo v delcih na milijardo (ppb), prvikrat pa so ga odkrili šele leta 2003. V ozračju naj bi ga bilo približno 1 ppb, so pokazale meritve iz leta 2004, kasnejše meritve pa so kazale znatne časovne in geografske variacije.

Merjenje koncentracije metana je bila ena izmed nalog roverja Curiosity, ki je na Rdečem planetu pristal leta 2012. Simulacije namreč kažejo, da bi metan v trenutnih koncentracijah v vsega nekaj sto letih popolnoma razpadel pod vplivom ultravijoličnih žarkov, če ne bi bilo svežega vira. Treba ga je torej najti, pri čemer si ne gre delati utvar, da bomo na Marsu našli primitivno življenje. Danes ga tam skoraj zagotovo ni, kaj je bilo v preteklosti, pa je drugo (in še nerazrešeno) vprašanje.

Zakaj dolg uvod o metanu? Predvsem zato, ker se je Curiosity štirikrat zapeljal skozi območje z desetkrat višjo koncentracijo metana. Štiri meritve iz konca leta 2013 in začetka tega leta so pokazale v povprečju 7 ppb metana, medtem ko so ga prej in kasneje namerili desetkrat manj. To je sicer še vedno zelo malo, a bistvena je sprememba - od kod neki se je vzel metan in kam je šel? NASA sklepa, da gre za lokalne vire metana, ki jih bo sedaj treba izolirati in raziskati.

Prav tako je Curiosity odkril organske spojine v prahu, ki ga je izvrtal iz skale, ki so jo poimenovali Cumberland. To je prvi neizpodbiten dokaz, da so na površju Marsa prisotne trdne organske spojine (metan v atmosferi tu zanemarimo). Ni jasno, ali so se priletele s kakšnim asteroidom ali pa so nastale na Marsu. Pravzaprav je jasno še manj - ne vemo, katere so te organske spojine. Žal se nahajajo skupaj s perklorati, ki so močni oksidanti, zato pri toplotni obdelavi vzorca kemično spremenijo organske spojine.

Seveda organske spojine prav enostavno nastanejo brez vis vitalis, je pa njihova prisotnost eden izmed kamenčkov v mozaiku, ki dokazuje, da je bil Mars v daljni preteklosti bolj gostoljuben. Ali je kdo (ali kaj) to izkoristil(o), je drugo vprašanje.

Tretji zanimiv podatek je razmerje med težko in navadno vodo, o katerem smo že pisali, nazadnje pri analizi kometa 67P. Težka voda odhlapeva počasneje kakor navadna voda, zato se sčasoma koncentrira. Analiza vode, ki je bila ujeta v kamnini na Marsu, kaže, da je razmerje približno desetkrat manjše kot pri vodi v atmosferi. To kaže, da je imel Mars nekoč več vode, saj so kamnine stare 3-4 milijarde let (kot vsi trdni planeti v Osončju) in toliko tudi ujeta voda, medtem ko je voda v ozračju izgubljala navadno vodo v vesolje. Res je, Mars je imel nekoč bistveno več vode, a je ta pobegnila. To ni tako presenetljivo, saj je gravitacija na Marsu trikrat nižja kot na Zemlji, temperatura pa doseže tudi do 35 °C (in za pobeg je ključna najvišja temperatura).

Mars je bil včasih precej prijetnejši kraj.