Slo-Tech - Pred nekaj leti bi si težko predstavljali, a Netflix vendarle dobiva plačljivo verzijo z oglasi. Operativni direktor Greg Peters je danes sporočil, da bodo 3. novembra na nekaterih zahodnih trgih začeli tržiti verzijo Basic with Ads. Stala bo sedem dolarjev na mesec in bo na voljo v Avstraliji, Braziliji, Franciji, Italiji, na Japonskem, Južni Koreji, Kanadi, Mehiki, Nemčiji, Španiji, Veliki Britaniji in ZDA. Preostale tri plačljive verzije brez oglasov (Basic, Standard, Premium za 10, 15 in 20 dolarjev mesečno) ostajajo.

Cenejša verzija bo torej imela oglase. Netflix zatrjuje, da jih bo za 4-5 minut na uro, posamezni ne bo trajal več kot pol minute, predvajali pa se bodo pred in med vsebino. Poleg tega bo najvišja ločljivost omejena na 720p (tudi Basic, ki je doslej podpiral 480p), približno 10 odstotkov vsebin pa ne bo na voljo. Basic with Ads bo na voljo le na eni napravi hkrati (podobno kot Basic). Zaradi oglasov tudi ne bo možno vsebin prenesti lokalno za poznejši ogled brez internetne povezave. Ni še jasno, katerih vsebin na cenejši različici ne bo, se bo pa kot običajno to prilagajalo regionalni verziji.

Pretočne vsebine z oglasi že ponujata Hulu (7 dolarjev) in Disney (8 dolarjev).

Finance - Pred tremi leti je enajst slovenskih tiskanih medijev (Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja, kasneje pa še nekaj revij) uvedlo skupni sistem za plačevanje dostopa do člankov in drugih vsebin prek spleta. Sistem Piano, ki se je na Slovaškem dobro prijel, je imel v Sloveniji težave pri prepričevanju uporabnikov, zato so bili prihodki prenizki. Delo je že julija 2013 izstopilo iz sistema Piano, kar je bil prvi resen znak, da sistem ne prinaša želenega. Čeprav so tedaj upravljavci Piana zatrjevali, da se dogovarjajo s sedmimi potencialnimi novimi založniki, iz vsega skupaj ni bilo nič.

V Pianu so povedali, je po odhodu Dela in tudi Slovenskih novic leta 2013 Piano ni...

The Telegraph - Reklame so postale sestavni del interneta. Ker mnoge strani od njih živijo, smo jih prisiljeni gledati, če ne uporabimo kakšnega vtičnika (recimo AdBlock) za njihovo blokado. V Veliki Britaniji so izračunali, koliko bi na Otoku stal internet, če bi se financiral z naročnino in na njem ne bi bilo oglasov.

Britanske spletne strani so imele lani 6,4 milijarde funtov prihodkov, uporabnikov spleta pa je tam 45 milijonov. Iz teh številk so izračunali, da bi moral posameznik letno plačati 140 funtov (okrog 180 evrov), da bi brez oglasov zbrali enako količino denarja. Pri tem se niso ukvarjali z vprašanjem, kako bi denar zbrali in še pomembneje, kako bi ga razdelili.

Ta številka je zanimivo blizu...

Slo-Tech - The New York Times je bil eden prvih časnikov, ki so svoje vsebine na spletu zaklenili s plačljivim zidom (paywall), za katerega imajo dostop le naročniki tiskanih izdaj in naročniki digitalne verzije. Vseeno pri NYT niso šli na nož, ampak so naredili zid zelo propusten. Članki so namreč dostopni, če do njih prijadramo z Googlovih rezultatov iskanja, poleg tega pa lahko vsakdo mesečno brezplačno prebere deset člankov. Predhodno je bila ta številka še dvakrat višja, pa so jo letos zmanjšali. Zamisli o nadaljnjem znižanju na tri članke mesečno še niso udejanjili.

Pričakovali bi, da bo tak liberalen pristop žel pičel uspeh. Odvisno sicer s katere perspektive pogledamo, a splošni vtis je, da je NYT dobro izbral ravnotežje med brezplačnostjo in plačljivostjo. V NYT je...

Slo-Tech - Lani januarja je enajst slovenskih tiskanih medijev (Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja) uvedlo enoten sistem za zaračunavanje spletnega dostopa do svojih vsebin Piano. Model je podjetje Piano Media premierno uvedlo na Slovaškem, z nekaj manjšimi prilagoditvami pa je zaživel tudi pri nas. Mediji tako na slovenskem trgu nastopajo z enotnim naročniškim modelom, ki omogoča prebiranje vsebin na vseh straneh, prihodke pa si razdelijo takole: 30 odstotkov pobere Piano Media, 40 odstotkov časnik glede na število uporabnikov in 30 odstotkov glede na čas, ki ga na njegovih straneh ti prebijejo.

Načrtovali so, da bo se v sistem priključilo 10.000-12.000 uporabnikov, kar...

The New York Times - Ko je The New York Times lani uvedel plačljiv zid okoli svojih člankov, smo bili skeptični. Čeprav so ZDA in celotni svet velik trg, nihče ni natančno vedel, ali se bo model izšel. Izkazalo se je, da so z luknjičavim plačljivim zidom zadeli žebljico na glavico, saj je postal velik uspeh in pritegnil ogromno naročnikov. Po zadnjih podatkov vsebine naročuje 450.000 naročnikov, ki mesečno plačujejo 15, 20 ali 35 dolarjev odvisno od paketa.

Sedaj so v The New York Timesu napovedali, da bodo z aprilom nekoliko pokrpali špranje v plačljivem zidu. Število člankov, ki jih bo mesečno mogoče brezplačno prebrati, se bo z 20 znižalo na 10. Utemeljitve za ta potezo niso navedli, a razumemo lahko, da se je plačljivi zid dovolj prijel, da je lahko tudi strožji....

Slo-Tech - Danes so v slovenskem dnevniku Delo najavili skorajšnjo uvedbo plačljivega dostopa do vsebin, ki bo osnovan na slovaškem modelu. Tam so projekt Piano uvedli lanskega maja, o čemer smo obširno pisali. Bistvo sistema Piano je povezava več časnikov pod skupni plačljivi zid, tako da bralcem svoje vsebine ponujajo po plačilu enotne naročnine, ki zajema dostop do vseh povezanih medijev. Prihodki se nato delijo sodelujočim medijem sorazmerno s časom, ki ga uporabniki na njihovih podstraneh prebijejo.

V Sloveniji bo sistem Piano začel delovati v ponedeljek, 16. januarja. Vanj bosta povezana Delo in Slovenske novice, bržkone pa tudi Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list,...

The New York Times - Problem financiranja na spletu je velik. Uporabniki so se razvadili, da so vse vsebine brezplačne, tako najkakovostnejše kot tudi vprašljivi portali komercialnih televizij, zato je treba iskati druge vire financiranja. Strani, ki za seboj nimajo velike medijske hiše, so v veliki meri odvisne od prodaje oglasov ali celo prodaje komercialnih prispevkov. Slednja rešitev nujno vodi v upad kakovosti, oglasi pa tudi niso vsemogočna rešitev, še zlasti v kriznih časih. Dobri časniki, kakršen je The New York Times, pa so si lahko privoščili še eno rešitev, ki naslavlja prvobitni problem. Uvedli so plačljivi zid, ki dovoli dostop samo plačnikom.

Newyorški časnik je plačljiv od letošnjega marca. Pri tem niso vpeljali rigoroznega zidu, kot recimo The Wall Street Journal, ampak je njihov...

Reuters - Ko je The New York Times (NYT) marca uvedel plačljivi zid za dostop do svojih člankov na internetu, je bil marsikdo skeptičen. Bodisi bodo uspeli pritegniti dovolj zvestih bralcev, ki bodo plačali naročnino za neomejen dostop (imajo ga seveda tudi naročniki tiskane verzije), bodisi jim to ne bo uspelo in jih bodo začeli počasi zapuščati oglaševalci kot glavni financerji. Aprila je Felix Salmon, ki na Reutersu pokriva finančne teme in gospodarstvo, stavil z Johnom Gapperjem iz Financial Timesa, ali bo imel NYT po enem letu od vzpostavitve plačljivega zida vsaj 300.000 plačljivih naročnikov. Danes je jasno, da je Salmon stavo izgubil, saj smo se po manj kot pol leta številki povsem približali.

Plačljivi zid NYT enostavno deluje. V tem času imajo že 224.000 izključno spletnih...

The Register - Nadaljevanje spodnjega razmišljanja o omejitvah dostopa do znanstvenih člankov so dnevniki, ki prav tako v zadnjem času v vedno večji meri vzpostavljajo plačljivi spletni dostop. Pravice do tega jim ne gre oporekati, saj so tiskane izdaje že od nekdaj plačljive, le internet nas je razvadil, da jih brezplačno pričakujemo tudi tod. A ljudje iščejo obvoze vsepovsod.

Najbolj znana ameriška časnika, ki imata vsebine za plačljivim zidom, sta The New York Times in The Wall Street Journal. Prvi je namenoma vzpostavil zelo luknjičasto zaščito, saj so želeli obdržati vidnost svojih člankov in primat med bralci. Vsi bralci imajo 20 člankov mesečno brezplačno, poleg tega pa so brezplačni tudi članki, če nanje pridemo prek povezane na socialnih omrežjih ali prvih pet Googlovih rezultatov na dan. Ni težko...

BBC - Obdobje brezplačnih kakovostnih informacij in novic na spletu se očitno končuje. Plačljivi zid (paywall) okrog svojih portalov so vzpostavili že velikani, kot so The New York Times, The Times in Le Monde, ki ima vsak svoj sistem in svoje cene. Skupno jim je, da članki niso več neomejeno brezplačno dosegljivi na spletu, ampak je treba za branje plačati. Že dober mesec pa je podobna ureditev na Slovaškem, le da je tam enoten plačljivi zid, ki obsega vse vplivnejše časnike.

Štirinajstdnevne preizkuse so začeli konec aprila, nato pa je sistem sredi maja resnično stekel. Imenuje se projekt Piano in obsega devet najbolj branih časnikov - dnevnika Pravda in SME, poslovni časnik Hospodarske...

PC World - The New York Times je napovedal, da bodo 28. marca vzpostavili plačljivi zid za svoje članke, ki so objavljeni na internetu. Brezplačno bo dostopnih 20 člankov mesečno, pet člankov z Googla dnevno in vsi članki, če bo napotitvena stran Facebook ali Twitter. Prav slednji obvoz omogoča enostaven brezplačen dostop do člankov, ki so ga Kanadčani, koder je plačljivi zid najprej začel delovati, že začeli izkoriščati.

Manj kot 12 ur po zagonu plačljivega zida v Kanadi je vzniknil račun na Twitterju freenyt, kjer najdemo povezave do vseh člankov na The New York Times. Ker do njih nato dostopimo s Twitterjevo referenco, so članki brezplačno dostopni brez omejitev, avtor pa se celo baha, da je časnik premagal z vsega štirim vrsticami kode, ki so celoten postopek povsem...