Pepel in semena

Knjiga, ki jo pišem z AI. Vsak dan objavim poglavje.

Prolog: Dan izobilja
Na večer, ko so v prestolnici prižgali svetlobni obroč okoli novega stolpa Ministrstva za razvoj, je zrak dišal po citrusih, umetnem ledu in denarju. Na strehi so stregli ostrige iz oddaljenih farm, sneg za koktajle pa so vozili v zatesnjenih zabojnikih iz zadnjih alpskih ledenikov, kakor da je naravno, da se lahko človek dotakne vsega, kar si zaželi. Pod njimi je mesto utripalo kot plošča vezij, z reko svetlobe po obvoznici, z zasloni na pročeljih, z obljubami o rasti, varnosti in neskončni prihodnosti. Vsi so govorili o pametni državi, o zeleni tranziciji, o novih delovnih mestih. Nihče ni izrekel besede pohlep, čeprav je visela med njimi kot zlati prah.

Leon Grilc je stal ob prozornem robu terase in poslušal aplavz, kot bi bil to naravni pojav, nekaj podobnega vetru ali plimi. Bil je minister, obraz programa Globinski zagon, človek, ki je podpisoval koncesije za vrtanje pod kraškimi vodonosniki, za razširitev litijevih kopov v notranjosti, za preusmerjanje rek v akumulacije in za obalni projekt, ki je obljubljal energijo, delovna mesta in nacionalni ponos. Besede je uporabljal natančno, skoraj svečeniško. Nikoli ni rekel izčrpavanje. Rekel je aktivacija potencialov. Nikoli ni rekel kraja prihodnosti. Rekel je razvojno okno. In ko so ga novinarji vprašali po opozorilih znanstvenikov, je odgovoril z mirnim nasmeškom, da država ne more živeti od strahu.

Med goste so se mešali ljudje, ki so bili tedaj na vrhu države, pa tudi tisti, ki so se šele vzpenjali. Vita Sever, takrat še obraz kampanje Živi veliko, je z gladkim glasom snemala kratke videe o tem, kako odgovorno razkošje ni več protislovje, ampak nova etika. Njen nasmeh je prodajal občutek, da je vse mogoče imeti brez cene. Samir Kovač, kralj nacionalne logistike, je ob šampanjcu razlagal, da bodo njegove samovozeče flote v vsak kotiček države dostavile vse, kar si bo kdo zaželel, še preden bo to zares želel. Njegova moč ni bila v predmetih, ampak v pretoku. V tem, da je razumel, kako iz želje nastane odvisnost in iz odvisnosti trg.

Mara Koren na tej strehi ni bila vabljena. Tisto noč je sedela v kabinetu pod njimi, v prostorih, kamor ni prodirala glasba, in še zadnjič popravljala poročilo o sesedanju kraškega podzemlja. Na zemljevidu so se rdeče lise širile pod vasmi, tovarnami, turističnimi kompleksi, pod golf igrišči in skladišči. Vsakič ko so načrpali več, kot se je zemlja lahko obnovila, je v njem nastal votel odgovor. Opozorila je pošiljala mesece. Včasih je dobila formalen odgovor, pogosteje molk. Tistega večera je zgoraj slišala govor o državi, ki pogumno stopa v prihodnost, in prvič zares pomislila, da beseda pogum lahko pomeni tudi slepoto.

Ob polnoči je nad mesto prišla nenavadna vroča nevihta. Zrak se ni ohladil, ko je zagrmelo, ampak se je še bolj napel. Svetlobni obroč je za trenutek utripnil, kakor da bi stolp zadržal dih. Na zahodu je nad morjem zažarela rdeča črta, kjer se je nekje daleč vnela rafinerijska ploščad. Gostje so najprej mislili, da gre za ognjemet. V baru je nekdo celo zaploskal. Potem je iz njihovega razkošnega večera izginil signal. Muzika se je zlomila v tišino. Led se je začel topiti v kozarcih. In vsak, ki je stal tam, je še nekaj dolgih sekund verjel, da je to le tehnična motnja v stroju, ki ga ne more nič ustaviti.

Kasneje, mnogo let kasneje, bodo tisti redki, ki so to noč preživeli, razumeli, da se katastrofe skoraj nikoli ne začnejo z enim samim pokom. Začnejo se z dolgotrajnim navdušenjem nad lastno močjo. Z navado, da se vse, kar je živo, spremeni v številko. Z državo, ki začne lastne reke, gozdove in ljudi obravnavati kot zalogo. In začnejo se z občutkom, da bo račun vedno izstavljen komu drugemu.

1. Postaja Sol

Sedemnajst let po noči svetlobnega obroča je Leon stal v vrsti za vodo in v roki držal pločevinast žeton s številko triindvajset. Sonce se še ni pokazalo nad razbitim betonskim rebrom stare nadvoznice, a v zraku je bilo že nekaj težkega, nekaj, kar je človek občutil ne le na koži, temveč tudi v ustih, kakor da bi požiral kovinski prah. Ni bila samo vročina. Bila je navzočnost dneva, ki je že pred svojim začetkom kazal, da bo neusmiljen. Pred njim so ljudje molčali. Vsak je stal ob svoji posodi, ob kanistru, ob odrezani plastenki, ob loncu brez ročajev. Stali so tiho in skoraj nepremično, kakor da ne čakajo le na vodo, ampak na potrditev, da jim je še dovoljeno ostati v številu živih. Leon je vedel, da to ni tista stara tišina, ki jo je poznal iz nekega drugega časa, iz časa potrošnje, ko so ljudje stali v vrstah zaradi predmetov, zaradi navideznih potreb, zaradi reklamnega vznemirjenja, ki je obljubljalo srečo in prodajalo lakoto kot užitek. Ne, ta tišina je bila starejša. Bila je tišina telesa, ki se je naučilo, da ne sme trošiti niti sape, če ni nujno. Bila je tišina živega bitja, ki ve, da je tudi dih del zaloge.

Postaja Sol je stala na dvignjenem platoju nekdanje avtocestne baze. Spodaj so se v jutranji svetlobi lesketale bele luske nekdanjega morja. Bile so kakor okamneli spomin na silo, ki je nekoč drla čez obalo, podirala hiše, goltala ceste, in se nato, po dolgih sušnih letih, umaknila, kakor se včasih umakne bolezen, ne zato, ker bi prenehala biti zla, temveč zato, ker je že pustila dovolj razdejanja. Za seboj je pustila slanino zemlje, kjer ni raslo skoraj nič. Leon se je ob pogledu nanjo pogosto spraševal, ali je mogoče, da se tudi narava naveliča človeka, da se naveliča njegove ošabnosti, njegovega prepričanja, da ima pravico do vsega, in se mu nazadnje ne maščuje z jezo, ampak s praznino. Nad platojem so bile razpete strehe, sešite iz starih reklamnih ponjav. Na eni izmed njih je bila še vedno nasmejana ženska s kozarcem hladne pijače. Ta nasmeh, ohranjen iz časa izobilja, je imel v sebi nekaj tako nespodobnega, da je bil skoraj žalitev. Nekdo ji je čez podobo z ogljem napisal: VODA NI ZNAMKA. Stavek je visel nad njimi kakor prepozna resnica. Kakor besede, ki jih človek izreče šele tedaj, ko od njih ni več rešitve, samo še pričanje.

Ob cisterni je stala Mara Koren z zvezkom v roki in odpirala ventile. Delala je z zbranostjo, ki ni bila ne uradniška ne delovna, temveč skoraj obredna. Kakor da ne razdeljuje vode, ampak deli čas. Kakor da z vsako izmerjeno količino določa, koliko dneva, koliko moči, koliko nadaljnjega obstoja komu še pripada. Njen obraz je bil ozek, ožgan od vetra in svetlobe, in v njenih gibih ni bilo nič odvečnega. Leon je ob njej pomislil, da so nekateri ljudje šele v katastrofi postali popolnoma to, kar so bili. Da jim je šele pomanjkanje snelo z obraza vse tisto, kar družba zahteva od človeka, da bi lahko živel med drugimi, prijaznost, ki je v resnici strah, vljudnost, ki je v resnici računica, mehkobo, ki je v resnici prilagajanje. Zdaj od tega ni ostalo nič. Ostala je gola drža človeka pred resnico.

Prepoznal jo je takoj, čeprav je minilo skoraj dvajset let. Ne po obrazu, ki ga je čas zožil in izsušil, ampak po pogledu. Po načinu, kako je gledala ljudi. Brez uklanjanja. Brez tiste komaj zaznavne želje, da bi bila sprejeta. Tak pogled je bil nekoč redek v prostorih, kjer je odločal on. Tam so ljudje gledali malo vstran, kakor da z enim očesom spremljajo sogovornika, z drugim pa že preverjajo, kaj jim pogovor prinaša, kakšen bo izkupiček, kdo bo pridobil, kdo ostal varen. Mara pa je nekoč stala v njegovi sejni sobi z zemljevidi pod pazduho in govorila o Krasu, o jamah in votlinah, o podzemlju, ki ni mrtva cev, ni model, ni tehnična shema, ampak krhek, živ labirint, organizem, v katerega človek ne sme posegati, kakor posega v stroj. Govorila mu je o veriženju sesedanj, o porušeni notranji ravnotežnosti tal. On pa ji je odgovoril, da država ne more obstati zaradi modelov z visoko negotovostjo. Dolgo je verjel, da je izgovoril razumno misel. Šele veliko pozneje je doumel, da je mogoče z razumnimi stavki zakriti zlo, tako da ga tisti, ki ga izgovarja, nekaj časa sploh ne prepozna. Morda je prav v tem najhujša moč oblasti, da človeku dovoli, da sodeluje pri uničenju in se obenem čuti odgovornega, resnega, celo potrebnega.

Zdaj je ona odmerjala vodo, on pa je stal med izsušenimi obrazi.

Prišel je s severa, kjer so požari lani pogoltnili še zadnje jelove pasove in pregnali drobne skupnosti v nižine. Tri tedne je hodil med črnimi polji, med zoglenelimi panji in tlemi, ki so pokala pod nogami, kakor da bi hodil po ostankih sveta, ki ni bil premagan v bitki, temveč izžgan od znotraj. Uro je zamenjal za filter, jakno za pest suhih sliv, ime za drugo ime. Kadar je zaslišal besede iz starega režima, tiste izraze, ki so nekoč urejali tok življenja, zdaj pa so zveneli kakor prazna lupina nekdanje moči, si je izbral novo laž. Če ga je kdo prepoznal po obraznih sledovih z arhivskih fotografij, ni nič rekel. To ni bil več čas, v katerem bi ljudje presojali po moralnem načelu. Presojali so po uporabnosti, po tveganju, po verjetnosti, da bo človek ob tebi breme ali pomoč. Minister, izvršni direktor, urednik kampanj, pomembnež, vse to so bile v svetu brez vode prazne in sumljive vloge, slaba zaščita pred mrazom in še slabša pred nezaupanjem. Ker so pričale o svetu, ki je znal dolgo ubijati, ne da bi uporabil besedo smrt.

Ko je prišel na vrsto, je Mara vzela njegov žeton, pogledala obrabljeni kovinski rob in potem njegove roke. Na dlaneh je imel razpoke, pod nohti zasušeno umazanijo, čez kožo rano od bodeče žice, ki se še ni docela zaprla. Bil je dovolj spremenjen, da bi ga čas lahko zakril. Toda oči človeka se starajo počasneje. V njih ostane nekaj, česar ne izbrišejo ne lakota, ne sonce, ne beg. Za trenutek je v njenem pogledu obstal odsev nekega davnega hodnika z modrim preprogom, tihega, dolgega, osvetljenega z umetno svetlobo, takega, po katerem hodijo ljudje, ko verjamejo, da odločajo o usodah drugih, v resnici pa neopazno pripravljajo lastno sodbo. Potem je odprla ventil in pustila, da je v njegovo posodo pritekla odmerjena količina. Dva litra za dan in pol. Nič več. Nič manj.

"Ime?" je vprašala.
"Lev," je rekel.

"Od kod?"
"Iz Gorenjskega pasu."

"Kaj znaš?"
Vprašanje ga je zabolelo bolj kakor sonce. Ne zato, ker ne bi znal odgovoriti, ampak zato, ker je v njem nenadoma zaslišal votlost nekdanjega življenja. V starem svetu ga niso spraševali, kaj zna. Spraševali so ga, kaj vodi, kaj podpisuje, katera vrata mu odpre ime, kateri mehanizem lahko sproži in kateri se pred njim ukloni. Tukaj pa je imelo težo samo tisto znanje, ki se oprime stvari, ki se ne sramuje materiala, ki razume cev, vijak, tok, filter, izhlapevanje, kapljico. Znanje, ki ni visoko nad svetom, ampak je z obrazom pri njem, tik ob njegovi ranljivosti.

"Računati. Organizirati. Malo popravljam črpalke."

Mara je pokimala. V tem pokimu ni bilo ne sprejema ne zavrnitve. Samo tisto strogo dopuščanje, da resnica o človeku ne pride iz njegovih besed, ampak iz dela.

"Popoldne bo pregled kondenzatorjev na južnem robu," je rekla. "Če boš lagal, bo to hitro videti."

Tedaj je z druge strani platoja zagrmelo. Konjska vprega, predelana iz stare gozdarske prikolice, je pripeljala pod pokriti trg. Na njej so ležale zvezane vreče soli, dve razdrti bateriji in dekle s krvavo obvezo čez stegno. Z vozom je prišel Jaro Miklavc, širok človek z obrazom, ki ga je ogenj nekoč skoraj izbrisal. Nihče ni tako dobro poznal kovine, pepela in prelomljenih osi kakor on. Nekoč je delal v rafinerijskem vzdrževanju, v času, ko je država na televiziji govorila o zeleni prihodnosti, on pa je z rokami mazal tesnila na ceveh, v katerih je bilo še vedno staro, temno, fosilno srce. Njegova mati je umrla v prvem velikem pomanjkanju vode v dolini, kjer je država prednostno napajala industrijsko cono. Nekatere smrti ne naredijo v človeku samo rane. Postanejo načelo. Postanejo trajno merilo za razlikovanje med tem, kar je dovoljeno reči, in tem, česar človek ne bi smel nikoli več izgovoriti brez sramu.

Jaro je Leona pogledal le bežno, potem pa zložil vreče na tla in rekel Mari:

"Na severni cesti se premika kolonija iz Steklenega hriba. Oboroženi so. Ne zbirajo več starin, zbirajo ljudi."
Na platoju ni završalo. Strah je bil med temi ljudmi prestar, da bi se kazal navzven. Mara je zaprla zvezek.

"Potem nimamo več tednov. Imamo dneve."
In tedaj je Leon prvič po dolgih letih občutil nekaj, kar ni bila samo žeja. Bila je posledica. Ne kot številka v poročilu, ne kot naslov, ne kot skrbno oblikovan stavek, ki ga je mogoče prenesti iz enega dokumenta v drugega in s tem zakriti njegov pravi pomen. Bila je gola. Bila je tukaj. Prihajala je po cesti v prahu, na kolesih, v oboroženih ljudeh, v praznih cisternah. In zdelo se mu je, da vsa ta pokrajina, to umaknjeno morje, te razpokane roke, molčeča vrsta, stara reklamna ponjava z nasmejano žensko, niso nič drugega kakor pozna izpoved sveta, ki je predolgo verjel, da se bo lahko izognil lastni vesti. Toda vest ne izgine. Lahko jo prekrije govorica oblasti, lahko jo omami navidezni napredek, lahko jo utišajo uradne besede in razumni izračuni. Vendar ostane. In ko se vrne, se ne vrne kot misel. Vrne se kot pomanjkanje. Kot žeja. Kot prazna posoda v človekovi roki. Kot dan, v katerem imaš natančno odmerjena dva litra vode in nobene več pravice, da bi se delal, da ne razumeš, od kod prihaja tvoja usoda.

Če bi ciljal na vrhunsko literaturo, bi šel do založbe, ne pa na slo-tech. Tu delim zgodbo in ideje, za tiste, ki jih to zanima, ostali lahko preskočijo.

2. Vitrina

Vita Sever je tistega dne vstopila v nakupovalni center, ker je vedela, da so v zalednih skladiščih pogosto ostajali čudni žepi uporabnih stvari. Stari svet je bil pri kopičenju tako razkošen, da so se drobtine njegove pretirane domišljije še desetletja kasneje olajšale preživetje. Center Aurora, nekoč tempelj svetlobe, vonjev in klimatiziranega večera, je zdaj stal na robu slane ravnice kot votel kitov skelet. Steklena fasada je bila zdrobljena, eskalatorji so zarjaveli v enem samem zakrčenem položaju, iz razpok v keramiki pa je rasel sivkast lišaj, eden redkih organizmov, ki jih sol še ni ubila.

Nekoč je na odprtju tega centra nosila belo obleko in govorila o novi kulturi izbire. Njen obraz je bil na zaslonih ob vhodu, visok deset metrov. Ljudem je razlagala, da je luksuz postal demokratičen, da si vsak zasluži več. Blestela je v času, v katerem je živela. Ne zato, ker bi ga razumela, ampak ker je znala z njim zaplesati. Kdor je opazoval od daleč, bi mislil, da prodaja izdelke. V resnici je prodajala razpoloženje. Potrjevala je predstavo, da človek ni del sveta, ampak njegov naročnik.

Po zlomu je dve leti živela v obalni enklavi, ki je poskušala kupiti še zadnje ugodje z generatorji, filtri in zasebnimi stražami. Ko so prišli prvi veliki izbruhi bolezni in so ventili za pitno vodo ostali pod nadzorom nekaj družin, je ugotovila, da v svetu resničnega pomanjkanja lep govor ni valuta. Rešilo jo je prav tisto, kar je dolgo imela za odvečno: sposobnost opazovati ljudi. Videla je, kdo laže, kdo bo prvi izdal, kdo samo igra moč, kdo pa jo ima. Naučila se je trgovati z informacijami, potem s potmi, nato z drobnimi zdravili. Zdaj je živela sama med postojankami in nikomur ni povedala svojega pravega priimka, čeprav so ga stare reklame še vedno včasih izpljunile iz betona.

V tretjem skladišču je našla zaboje z izsušenimi semeni za okrasne parke, neuporabne, in polico s stekleničkami parfumov, ki so še vedno dišale po svetu, ki si je lahko privoščil vonj kot argument. V najgloblji sobi, kjer je morala s kovinsko palico odmakniti padla vrata, pa je našla nekaj boljšega: škatle z neodprtimi filtri za respiratorje in tulce industrijske folije za zajem kondenza. Ravno ko jih je zlagala v vrečo, je na steni zagledala sebe. Del plakata je bil še cel. Njen nasmeh je bil brezhiben. Pod njim je pisalo: ŽIVI, KOT DA JE VSE TVOJE.

Dolgo je stala pred tisto mladostno različico sebe in čutila nekaj, kar ni bilo ne sram ne nostalgija. Bolj osuplost nad tem, kako prepričljivo je mogoče verjeti lastni laži, če jo dovolj pogosto ponoviš. Takrat je iskreno verjela, da ničesar ne jemlje. Samo sodelovala je pri sistemu. Samo delala svoje delo. Samo pomagala znamkam najti glas. In prav ta beseda, samo, je bila včasih največji motor katastrof. Katastrofe niso delali samo veliki zločinci, temveč množice ljudi, ki so bili samo del procesa.
Ko je iz kleti vlekla filtre, je zaslišala na strehi treskanje. Dva fanta iz severnih potujočih tolp sta jo zavohala po prahu. Nista bila stara več kot sedemnajst let, izžgana, prelahka, z očmi, ki so se prehitro premikale. Eden je imel v roki staro športno palico, drugi pištolo brez nabojev, ki jo je verjetno uporabljal bolj kot gesto. Vita je vedela, da ju ne more prehiteti, zato je igrala. Pustila je, da je prvi zagledal njen strah, nato mu ponudila manjšo vrečo in rekla, da je v večji samo pokvarjena kozmetika. Ko se je sklonil, da bi preveril, ga je z jeklenim delom police udarila v koleno, drugega pa zalučala ob steber tako silovito, da je izpustil pištolo. Ni ju ubila. Ni več verjela, da je preživetje mogoče graditi le na hitrosti nasilja. A tudi ni več verjela, da bo svet prizanesel mehkobi.

Proti večeru je prišla do Postaje Sol. Na vhodu v plato je stražar pregledal njeno vrečo in takoj zadržal pogled na filtrih. "To ni za eno osebo." Vita mu je odgovorila: "Zato pa nisem prišla živet sama." Ko jo je peljal proti osrednji cisterni, je opazila vrsto pri vodi, mreže za zbiranje rose, otroka, ki je krpal cevi iz treh različnih materialov, in moškega z upognjenim hrbtom, ki je med kondenzatorji poskušal delovati neopaženo. Nekaj na njegovem načinu umikanja pogledu ji je zacingljalo v spominu. Potrebovala je nekaj sekund, potem pa je v njem zagledala padlega ministra iz obročaste noči.

Prva misel ni bila maščevanje. Bila je skoraj cinična radovednost. Kako nizko se mora človek spustiti, da prvič postane viden. Mara je iz nje vzela filtre, jih pregledala in rekla: "Če niso natrgani, imaš s tem plačane tri tedne tukaj." Vita je vprašala: "Imate prostor tudi za ljudi s slabo preteklostjo?" Mara je odgovorila: "Pri nas nimamo prostora za neuporabne ljudi. Preteklost pride za tem." Vita se je nasmehnila prvič po dolgem času. V svetu, kjer je vsega manjkalo, je bil ta stavek skoraj razkošje.

4. Poročilo, ki ga ni bilo

Nekaj dni po prihodu v Sol je Leon delal na južnem robu platoja, kjer so iz navpičnih mrež in aluminijastih okvirjev sestavljali nočne lovilce kondenza. Učil se je molčati z delom. Na začetku je preveč razlagal, preveč predlagal, preveč samoumevno vstopal v prostor, kot da mu pripada. Jaro mu je že prvi dan rekel, naj govori manj in pritrdi vijak. Nekatere ponižnosti se je človek sposoben naučiti šele, ko ga nihče več ne potrebuje zaradi imena. Tistega jutra sta z Maro ostala sama na robu, kjer je veter še imel malo hladne nočne ostaline.

"Zakaj me nisi razkrila?" jo je vprašal.
Mara ni nehala zategovati vrvi. "Ker ne potrebujem predstave. Če te bo treba ubiti, ne bom prej govorila o morali."
Leon je sklonil glavo. V starem svetu bi tak odgovor razumel kot provokacijo. Zdaj ga je razumel kot redkost, kot način govorjenja, ki ne izgublja vode.
"Tvoje poročilo sem bral," je rekel po dolgem molku. "Ne enkrat. Večkrat."
"In?"
"In ga nisem dal v javnost."
"To vem."

Iz njega se je počasi izcedila zgodba, ki je dolgo ni povedal nikomur. O sestankih z energetskim konzorcijem, kjer so mu kazali modele rasti in izjeme iz okoljskih presoj. O pritiskih iz kabineta predsednika, da mora država po seriji gospodarskih šokov ljudem ponuditi zgodbo napredka, sicer bodo zmagali skrajneži. O investicijskih bankah, ki so zahtevale tempo. O tem, da je vedel, da so tveganja resna, a ni mogel sprejeti, da bi prav on postal človek, ki ustavi stroj. Ni šlo samo za oblast, čeprav je bila tudi ta sladek strup. Šlo je za nekaj bolj banalnega in zato nevarnejšega: za željo, da bi ga zgodovina prepoznala kot graditelja, ne kot zaviralca.
Mara ga je poslušala brez usmiljenja. "Vedno me fascinira," je rekla, "kako ljudje na vrhu radi govorite, da niste imeli izbire. Jaz sem izbiro imela. Lahko sem utihnila in napredovala ali pa pisala poročila, za katera sem vedela, da mi bodo zaprla vrata. Jarojeva mati ni imela izbire, ko je v njeni dolini presahnil studenec. Vaši vrtalni stolpi pa so jo imeli. Njihove ventile so obračali ljudje z izbiro."

Leon je prvič po dolgem času začutil staro obrambno željo, da bi poiskal nianso, kontekst, kompleksnost. A pred njo je vse to zvenelo kot jezik za prikrivanje trupel. Zato je samo rekel: "Prav imaš."
"Ne," je odgovorila. "To ni več svet, kjer bo komu pomagalo, da imam prav."

Tisti večer so v Soli odprli star zaboj arhivskih papirjev, ki jih je Samir prinesel iz severnega skladišča. Bile so karte, proizvodni listi, ostanki projektov, natisnjeni, ker je takrat še obstajala vera, da papir pomeni trajnost. Med njimi je Vita našla zemljevid z oznako AP-9, Atmosferski prenosnik, pilotni sistem za zbiranje vlage iz zračnih tokov nad kraško planoto. Mara je obnemela. Leon je pobledel. To ni bil navaden projekt, temveč eden tistih, o katerih se ni govorilo javno. Veliki stolpi za kondenzacijo, povezani v mrežo, naj bi v letih ekstremne suše ustvarili megleni ščit nad prioritetnimi območji. V teoriji rešitev. V praksi stroj, ki je lahko vlago odvzel eni dolini in jo pripeljal drugi.
"Kje je to?" je vprašal Jaro.
Samir je zarisal črto po zemljevidu. "Pod starim Botaničnim inštitutom pri Vrhovcu. Vkopan arhiv, servisni rov in verjetno skladišče membran."

Mara je počasi sedla. "Če to še obstaja in če imajo načrte v Steklenem hribu, potem ne pridejo po ljudi samo zato, da bi jim delali na poljih. Pridejo po znanje za ponoven zagon prenosnikov."
"To bi jim dalo vodo," je rekla Neža.
"Njim," je odvrnila Mara. "In odvzelo zrak vlažnosti vsem okoli. Tak sistem rešuje center tako, da suši rob."
Leon je vedel, da govori resnico. Bil je na seji, kjer so temu rekli optimizacija razporeditve preživetja.
Svet se ni uničil samo zato, ker je preveč kuril in kopal. Uničil se je tudi zato, ker se je v ključnih trenutkih vedno znova odločil, da bo reševal privilegirane otoke, ne pa pokrajine kot celote. Rešitve niso bile nevtralne. Nosile so podpis vrednot. In njihove vrednote so bile dolgo jasne: zaščiti kapital, zaščiti središče, zaščiti podobo nadzora. Tisti večer je v Soli prvič postalo očitno, da stari svet morda ni mrtev. Morda je samo stlačen v nekaj bunkerskih sistemov, ki čakajo, da si spet priborijo prihodnost na račun drugih.

Mara je zaprla zemljevid in rekla: "Gremo pred njimi. Če so načrti tam spodaj, jih vzamemo mi ali pa jih uničimo." Leon je dvignil pogled. "Pusti mene tukaj. Jaz ne sodim v odpravo."
"Prav nasprotno," je rekla Vita in v glasu je imela rezilo. "Če si bil eden tistih, ki so to zaklenili, boš šel odklepat."
Jaro je dodal: "In če nas boš izdal, boš umrl prvi. To je v bistvu dober motiv za poštenost."
Tako je bilo odločeno. Naslednje jutro je Sol poslala proti nekdanjemu inštitutu pet odraslih in eno dekle, ki je prehitro odraslo v suši.

Markoff je 23. mar 2026 ob 13:11:34 izjavil:

Sol je moškega spola, AI ga sklanja kot ženskega ("v Soli"). Funny.

Zgodbo je težko brati, ker je polna besed, ki nosijo poln / močan / velik pomen. Kar človeku ni naravno, saj mi pogosto uporabljamo mašila, standardne fraze ipd. To je povezano s tem, da AI uporablja nesorazmerno veliko samostalnikov, večinoma v kombinaciji s pridevniki. Glagolov je precej manj. Primer: "Med njimi je Vita našla zemljevid z oznako AP-9, Atmosferski prenosnik, pilotni sistem za zbiranje vlage iz zračnih tokov nad kraško planoto." Bralec težko ohrani fokus, ker si mora predstavljati večje število predmetov in pojmov, ni nekih sider - ključnih besed, okoli katerih se mora zgodba sestaviti.

Ali pa je težava v meni, ker že dolgo nisem bral leposlovja, a ogromno strokovnega besedila, pa sem povsem iz forme tega sloga...

Ena stvar ki me moti pri slopu je tudi, da je zelo malo prispodob in običajnega pripovednega "pretiravanja" pri opisu prizorov, samo neko naštevanje (ne nujno pri tej OPovi "mojstrovini", na splošno). Očitno Ejaj meni, da so prispodobe zgodbi koristne kot bicikel ribi (štekate, kaj sem naredil?). Je brezveze, ampak nam Mesnatim Človečkotom je to fajn, radi imamo to, se počutimo bolje. Ja jaz niti ne probam brati tega.. nisem mazohist.