Forum » Sedem umetnosti » (Cinične) kratke zgodbe
(Cinične) kratke zgodbe
Isht ::
Svarcenzajec
Zivel je nekoc en zajcek… Kaj me tako cudno gledate? Jaz govorim to zgodbo ali vi? Torej je zivel nekoc en zajcek. Mirno je skakljal in zvecil deteljo in se veselil in rajal in vriskal… Kaj, da zajci to ne pocnejo? No pa recimo, da je bil to zajcek s transplantiranimi mozgani. Okej? No, rajal je torej, vriskal in se veselil lepot danasnjih dni, ko ga je naenkrat zadel rafal iz AK47 avtomatske puske in razmazal njegova creva po travi. Vam je ze ratala zgodba bolj vsec? Se mi je kar zdelo.
Toda zajcek je imel sreco, pasel se je namrec ravno ob zidu gradu norega znanstvenika, Radivoja po imenu. In vsak nori znanstvenik mora seveda imeti pomocnika po imenu Igor, ki mora biti malce umsko zaostal in kar precej grbav, zato tudi prof. dr. Radivoj ni bil izjema. In taisti Igor je nasel zajcka vsega preresetanega in kar precej mrtvega in nekje v njegovi glavi se je oglasil profesor: “Ce najdes kako mrtvo zival, jo prinesi… Igor, pusti tisto sekiro pri miru… IGOOR! AAARGH!” Tisto zadnje mu ni bilo sicer najbolj jasno, toda zajcka je vseeno odnesel v grad.
“Odlicen primerek, Igor… “ si je zadovoljno mel roke prof. dr. Radivoj in za nagrado dal Igorju Orbit Winterfresh (pa tudi iz prakticnih razlogov – Igorju je namrec strasno smrdelo iz ust).
Truplo zajcka je znanstvenik odnesel v svoj laboratorij in zajcek kaj kmalu ni bil vec podoben zajcku – bil je ves naphan z misicami in cedalje bolj je bil podoben Arnoldu Svarcenegerju v njegovih mlajsih letih.
Kot pac v vsaki zgodbi o norem znanstveniku je tudi tokrat ponoci prisla nevihta in strele so napolnile kondenzatorje (zakaj noben znanstvenik ni priklopljen na elektricno omrezje?) in tocno opolnoci je znanstvenik preklopil vzvod in silne moci elektricnih tokov so ozivele zajcka, da se je prebudil.
Seveda zajcek ni neumna stvar, takoj je opazil spremembo misicevja in ker so zajci izredno prilagodljivi, se je takoj vklopil v vlogo Svarcenzajca in zacel je govoriti z avstrijskim naglasom.
“Ajl bi bek!” je rekel, potrgal vezi in se vrgel skozi okno (kar mu res ne bi bilo treba, saj so zraven bila vrata).
Spomnil se je, da so ga ustrelili strasni lovci in odlocil se je za mascevanje (haha – niste vedeli, da se bo to zgodilo, kaj?). Odsel je v mesto, da bi si nabavil malo orozja in pa oblacil – zajec gor ali dol, ce zgledas kot Svarceneger, nimas kaj poceti nag. Toda zajci so po naravi elegantni, ugotovil je, da mu motoristicni izgled ne bi pasal in odsel je v Armanijevo trgovino. Kaj kmalu je prisel ven, ves sik in oh in sploh, pa tudi oborozen do zob z najmodernejsimi Armanijevimi brzostrelkami, granatometalci, sestcevnimi mini topovi, petnajstimi gajbami streliva in pa z modnim Rambo – stil trakom za celo.
“Dis is getin beter baj de minit… “ si je rekel Svarcenzajcek, si prizgal cigareto in odsel usodi naproti.
Lovci so v svojem brlogu ravno prestevali ulov in se zlokobno rezali in pili pivo, se nesramno praskali po trebuhih in se smejali neslanim salam.
Vrata so se zrusila in Svarcenzajcek je zacel streljati vse povprek in metki so kosili lovce kot za stavo in kri je spricala in kriki so odmevali in dim se je valil iz premnogih cevi pistol in metki so zvizgali in trupla so padala in smrt je zela in kmalu ni bilo nikogar vec, da bi lahko umrl. Dim se je razkadil in sredi pokola je stal Svarcenzajcek, prizgal cigaro in rekel: “Hasta la vista, bejbi…”
Svarcenzajcek od tistega dne bedi nad ubogimi in nemocnimi, jih brani pred zlobnezi in se obcasno divje ljubi z vrocekrvnimi zajcicami, ki se vse po vrsti zaljubijo v njegov avstrijski naglas.
Zato se bojte, lovci, trepetajte v silnem strahu, saj ni vrag da morda ni naslednji zajcek, ki ga dobite na muho, ravno Svarcenzajcek…
Zivel je nekoc en zajcek… Kaj me tako cudno gledate? Jaz govorim to zgodbo ali vi? Torej je zivel nekoc en zajcek. Mirno je skakljal in zvecil deteljo in se veselil in rajal in vriskal… Kaj, da zajci to ne pocnejo? No pa recimo, da je bil to zajcek s transplantiranimi mozgani. Okej? No, rajal je torej, vriskal in se veselil lepot danasnjih dni, ko ga je naenkrat zadel rafal iz AK47 avtomatske puske in razmazal njegova creva po travi. Vam je ze ratala zgodba bolj vsec? Se mi je kar zdelo.
Toda zajcek je imel sreco, pasel se je namrec ravno ob zidu gradu norega znanstvenika, Radivoja po imenu. In vsak nori znanstvenik mora seveda imeti pomocnika po imenu Igor, ki mora biti malce umsko zaostal in kar precej grbav, zato tudi prof. dr. Radivoj ni bil izjema. In taisti Igor je nasel zajcka vsega preresetanega in kar precej mrtvega in nekje v njegovi glavi se je oglasil profesor: “Ce najdes kako mrtvo zival, jo prinesi… Igor, pusti tisto sekiro pri miru… IGOOR! AAARGH!” Tisto zadnje mu ni bilo sicer najbolj jasno, toda zajcka je vseeno odnesel v grad.
“Odlicen primerek, Igor… “ si je zadovoljno mel roke prof. dr. Radivoj in za nagrado dal Igorju Orbit Winterfresh (pa tudi iz prakticnih razlogov – Igorju je namrec strasno smrdelo iz ust).
Truplo zajcka je znanstvenik odnesel v svoj laboratorij in zajcek kaj kmalu ni bil vec podoben zajcku – bil je ves naphan z misicami in cedalje bolj je bil podoben Arnoldu Svarcenegerju v njegovih mlajsih letih.
Kot pac v vsaki zgodbi o norem znanstveniku je tudi tokrat ponoci prisla nevihta in strele so napolnile kondenzatorje (zakaj noben znanstvenik ni priklopljen na elektricno omrezje?) in tocno opolnoci je znanstvenik preklopil vzvod in silne moci elektricnih tokov so ozivele zajcka, da se je prebudil.
Seveda zajcek ni neumna stvar, takoj je opazil spremembo misicevja in ker so zajci izredno prilagodljivi, se je takoj vklopil v vlogo Svarcenzajca in zacel je govoriti z avstrijskim naglasom.
“Ajl bi bek!” je rekel, potrgal vezi in se vrgel skozi okno (kar mu res ne bi bilo treba, saj so zraven bila vrata).
Spomnil se je, da so ga ustrelili strasni lovci in odlocil se je za mascevanje (haha – niste vedeli, da se bo to zgodilo, kaj?). Odsel je v mesto, da bi si nabavil malo orozja in pa oblacil – zajec gor ali dol, ce zgledas kot Svarceneger, nimas kaj poceti nag. Toda zajci so po naravi elegantni, ugotovil je, da mu motoristicni izgled ne bi pasal in odsel je v Armanijevo trgovino. Kaj kmalu je prisel ven, ves sik in oh in sploh, pa tudi oborozen do zob z najmodernejsimi Armanijevimi brzostrelkami, granatometalci, sestcevnimi mini topovi, petnajstimi gajbami streliva in pa z modnim Rambo – stil trakom za celo.
“Dis is getin beter baj de minit… “ si je rekel Svarcenzajcek, si prizgal cigareto in odsel usodi naproti.
Lovci so v svojem brlogu ravno prestevali ulov in se zlokobno rezali in pili pivo, se nesramno praskali po trebuhih in se smejali neslanim salam.
Vrata so se zrusila in Svarcenzajcek je zacel streljati vse povprek in metki so kosili lovce kot za stavo in kri je spricala in kriki so odmevali in dim se je valil iz premnogih cevi pistol in metki so zvizgali in trupla so padala in smrt je zela in kmalu ni bilo nikogar vec, da bi lahko umrl. Dim se je razkadil in sredi pokola je stal Svarcenzajcek, prizgal cigaro in rekel: “Hasta la vista, bejbi…”
Svarcenzajcek od tistega dne bedi nad ubogimi in nemocnimi, jih brani pred zlobnezi in se obcasno divje ljubi z vrocekrvnimi zajcicami, ki se vse po vrsti zaljubijo v njegov avstrijski naglas.
Zato se bojte, lovci, trepetajte v silnem strahu, saj ni vrag da morda ni naslednji zajcek, ki ga dobite na muho, ravno Svarcenzajcek…
- spremenila: DoloresJane ()
undefined ::
A je to resnična zgodba??
(Ziggga, to ni off-topic. Če še vedno meniš, da je, utemelji.)
(Ziggga, to ni off-topic. Če še vedno meniš, da je, utemelji.)
DoloresJane ::
Isht - se NE strinjam. Cinizem je morda OK, dokler ga je malo. Ko pa prerase meje, postane nekonstruktiven, pesimitičen in zaslepljujoč. In ne, ni v redu, da bi imeli temo na forumu, kjer bi ljudje sproščali svoje frustracije s cinizmom, sarkazmom in vsem podobnim - to prehitro prerase v grobost - besedno in bog ne daj, da še kakšno drugačno.
Če bodo objavljene zgodbe, v redu. Če bom mnenja, da so zgodbe neokusne in sprožajo nasilje in negativne odzive, bom temo zaklenila.
Zdaj pa premislite, kako daleč si dovolite.
Če bodo objavljene zgodbe, v redu. Če bom mnenja, da so zgodbe neokusne in sprožajo nasilje in negativne odzive, bom temo zaklenila.
Zdaj pa premislite, kako daleč si dovolite.
iskra ::
6.38 je ura. In zaradi nekega kretena sem sedaj na poti skozi (vedno) sivo Ljubljano na vaje na fax. Od svojega predragega študenstkega stanovanja imam do tja slabih 5 minut. Ob 6.45 začnem vaje. Vsako sredo, vsak teden. Od šestnajstih ur na dan, ko je naš fax odprt, moram jaz (in še 50 drugih nesrečnikov, med katerimi je tudi asistent) na fax sredi noči, v vedno hujšem mrazu. Ves se tresem od mraza. Nove kavbojke so mi pretesne in bulerji še mrzli. Hvala lepa tistemu norcu, ki piše razporede učilnic.
Na strojnem faxu nas učijo programirati v Fortranu, v windows 95 na celeron 166 procesorjih in vaje shranjujemo na diske, ki so polni bad sectorjev. STROJNI fax, ... Fortran ... Connection not found .... Od 20 računalnikov v učilnici samo trije ne zaženejo scandiska ob vsakem zagonu. Nah, fax nima dvesto Prešernov za dvajset celeron 600 škatel. Raje zamenjajo lesene sedeže v predavalnicah z novimi, enako oblikovanimi, lesenimi sedeži. Še dobro, da so klopi oblikovane za osebe do višine 185 cm, kratkih nog in rok. NE NI DOBRO!! Jaz imam 19 (skoraj 20) let in 203 cm višine in zaradi teh klopi že razmišljam o nakupu kosmodiska. Če bi v predavalnici preživel samo dve uri na dan bi se še nakako dalo preživet. Osem ur je pa le malo preveč. Po 13 letih šolanja imam že trdo kožo na zadnji plati. Vsak večer si jo brusim dol s smirkovim papirjem ... 
Kosmodisk bi kupil takoj. Proda kdo kakega? Ah, saj res, sem že zapravil Cankarja za bone. Drugega cankarja od svojega mesečnega dohodka sem porabil za učbenike, tretjega pa bom porabil za hrano, ki je zame ni nikoli premalo (mortadela in to
). Cankarja sem dal za hlače (ker poceni firme ne delajo dolgih hlačnic) in Cankarja dam za majico (ker poceni firme ne delajo dolgih rokavov). Kobilica bo odskočila iz denarnice za javni prevoz in Kobilica ali dve za stroške stanovanja. Še dobro, da mi starši plačajo najemnino ... In da dodajo mojemu mesečnemu dohodku nekaj Cankarjev ...
Z leti bom še vzljubil naše pisatelje in pensike, ki sem jih tako sovražil skozi prvih 12 let šolanja. Ah, na naš zlati € pa sem pozabil. Ko pride €, ne bo več toliko modrih besed in lepih stihov v denarju. Cene se verjetno ne bodo dosti spreminjale, kot nam zatrjujejo strokovnjaki iz €U. Pač, namesto SIT, bo na etiketi €. Številk ne bodo spreminjali, da ne bi porabili preveč denarja za reformo in da ne bi povzročili preveč kofuzije glede preračunavanja. In kovanci!!! Te komaj čakam!! ... Ma dai, ma che palle* ... Še to da mi bo žvenketalo po hlačah in mi padalo iz žepov vsakič, ko se bom usedel. Starke v trgovinah bodo vlačile na plano mošnjice še iz časa stare Juge in stresale novce prodajalkam na pult, ker same nič ne vidijo na tako majhnih predmetih. E-plačevanja majhnih zneskov, ki ga tako obljubljajo verjetno ne bom videl dokler ne zgradijo AC čez Rebrnice.
Ta se pa itak vleče že odkar sem si kupil prve Nike copate za trening v osmem razredu osnovne šole. Nemogoče kako grejo te zadeve počasi naprej pri vsej tej tehnologiji. V vseh časopisih opevajo nove, lažje, močnejše materiale za montažno gradnjo (avto)cest. Do takrat pa se bom dušil za črnokadečim se tovornjakom pri 15km/h na Rebrnicah, ker morajo vsi tovornjaki na pot takrat, ko je promet na višku. Nah, se ne mudi. Čez par let bomo pač brali v časopisju o ozonski luknji v obliki ceste čez Rebrnice nad Rebrnicami. Takrat pa se tako ali drugače ne bom več vozil po avtoceti, ker bo stala več kot gorivo, ki ga bom porabil za pot. No, ja, morda bodo cene goriva narasle na kakih 450 SIT/l. Tako bo izpadla avtoceta drobiž. Samo v USA in AUS lahko prevoziš celo državo, brez da bi plačal cestnino.
U Ameriko pa ne grem -- da me RIAA ne zaloti pri sejanju rožic. Pa tudi če nam vsi profesorji na prvih petih predavnajih govorijo o možnostih, ki jih imamo kot inženirji tam in kako so oni tam predavali. Ko sem že pri profesorjih: ura je 6.43 in sem tik pred vhodom na fax, še do oglasne deske skočim pogledat in grem na vaje.
In glej zlomka. Komaj me mrzel ljubljanski zrak prebudi, vidim profesorjevo obvestilo! Tiče se moje skupine in vaj, ki sem jih nameraval obiskati.
"Zaradi udeležbe na seminarju na Infosu, današnje vaje odpadejo!"
ddr. akadem. 'Janez Novak' (lažno ime)
Pri vsem tem znanju in življenjskih izkušnjaih in po vseh teh predavanjih iz računalniškega programiranja, ni imel dveh minut časa (ali dveh bitov znanja), da bi kaj objavil na internetu. Tehnologijo imamo, znanje imamo, samo leni smo. Tako nas razvaja ta tehnologija, da se nam ne da niti rok iztegniti in uporabiti miške ter tipkovnice in napisati "Jutri zjutraj vaje sploh ne!" Špica! Pa naj se mi še kateri profesor pohvali z dr., ddr. ali akadem. in dobi tolažilno nagrado iz matematičnega tekmovanja AlpeAdria: svinčnik ... v očke.
Za neprimorce: *"Ma dai, ma che palle" pomeni: Ma daj, kaka jajca.
Na strojnem faxu nas učijo programirati v Fortranu, v windows 95 na celeron 166 procesorjih in vaje shranjujemo na diske, ki so polni bad sectorjev. STROJNI fax, ... Fortran ... Connection not found ...
. Od 20 računalnikov v učilnici samo trije ne zaženejo scandiska ob vsakem zagonu. Nah, fax nima dvesto Prešernov za dvajset celeron 600 škatel. Raje zamenjajo lesene sedeže v predavalnicah z novimi, enako oblikovanimi, lesenimi sedeži. Še dobro, da so klopi oblikovane za osebe do višine 185 cm, kratkih nog in rok. NE NI DOBRO!! Jaz imam 19 (skoraj 20) let in 203 cm višine in zaradi teh klopi že razmišljam o nakupu kosmodiska. Če bi v predavalnici preživel samo dve uri na dan bi se še nakako dalo preživet. Osem ur je pa le malo preveč. Po 13 letih šolanja imam že trdo kožo na zadnji plati. Vsak večer si jo brusim dol s smirkovim papirjem ... Kosmodisk bi kupil takoj. Proda kdo kakega? Ah, saj res, sem že zapravil Cankarja za bone. Drugega cankarja od svojega mesečnega dohodka sem porabil za učbenike, tretjega pa bom porabil za hrano, ki je zame ni nikoli premalo (mortadela in to
). Cankarja sem dal za hlače (ker poceni firme ne delajo dolgih hlačnic) in Cankarja dam za majico (ker poceni firme ne delajo dolgih rokavov). Kobilica bo odskočila iz denarnice za javni prevoz in Kobilica ali dve za stroške stanovanja. Še dobro, da mi starši plačajo najemnino ... In da dodajo mojemu mesečnemu dohodku nekaj Cankarjev ...Z leti bom še vzljubil naše pisatelje in pensike, ki sem jih tako sovražil skozi prvih 12 let šolanja. Ah, na naš zlati € pa sem pozabil. Ko pride €, ne bo več toliko modrih besed in lepih stihov v denarju. Cene se verjetno ne bodo dosti spreminjale, kot nam zatrjujejo strokovnjaki iz €U. Pač, namesto SIT, bo na etiketi €. Številk ne bodo spreminjali, da ne bi porabili preveč denarja za reformo in da ne bi povzročili preveč kofuzije glede preračunavanja. In kovanci!!! Te komaj čakam!! ... Ma dai, ma che palle* ... Še to da mi bo žvenketalo po hlačah in mi padalo iz žepov vsakič, ko se bom usedel. Starke v trgovinah bodo vlačile na plano mošnjice še iz časa stare Juge in stresale novce prodajalkam na pult, ker same nič ne vidijo na tako majhnih predmetih. E-plačevanja majhnih zneskov, ki ga tako obljubljajo verjetno ne bom videl dokler ne zgradijo AC čez Rebrnice.
Ta se pa itak vleče že odkar sem si kupil prve Nike copate za trening v osmem razredu osnovne šole. Nemogoče kako grejo te zadeve počasi naprej pri vsej tej tehnologiji. V vseh časopisih opevajo nove, lažje, močnejše materiale za montažno gradnjo (avto)cest. Do takrat pa se bom dušil za črnokadečim se tovornjakom pri 15km/h na Rebrnicah, ker morajo vsi tovornjaki na pot takrat, ko je promet na višku. Nah, se ne mudi. Čez par let bomo pač brali v časopisju o ozonski luknji v obliki ceste čez Rebrnice nad Rebrnicami. Takrat pa se tako ali drugače ne bom več vozil po avtoceti, ker bo stala več kot gorivo, ki ga bom porabil za pot. No, ja, morda bodo cene goriva narasle na kakih 450 SIT/l. Tako bo izpadla avtoceta drobiž. Samo v USA in AUS lahko prevoziš celo državo, brez da bi plačal cestnino.
U Ameriko pa ne grem -- da me RIAA ne zaloti pri sejanju rožic. Pa tudi če nam vsi profesorji na prvih petih predavnajih govorijo o možnostih, ki jih imamo kot inženirji tam in kako so oni tam predavali. Ko sem že pri profesorjih: ura je 6.43 in sem tik pred vhodom na fax, še do oglasne deske skočim pogledat in grem na vaje.
In glej zlomka. Komaj me mrzel ljubljanski zrak prebudi, vidim profesorjevo obvestilo! Tiče se moje skupine in vaj, ki sem jih nameraval obiskati.
"Zaradi udeležbe na seminarju na Infosu, današnje vaje odpadejo!"
ddr. akadem. 'Janez Novak' (lažno ime)
Pri vsem tem znanju in življenjskih izkušnjaih in po vseh teh predavanjih iz računalniškega programiranja, ni imel dveh minut časa (ali dveh bitov znanja), da bi kaj objavil na internetu. Tehnologijo imamo, znanje imamo, samo leni smo. Tako nas razvaja ta tehnologija, da se nam ne da niti rok iztegniti in uporabiti miške ter tipkovnice in napisati "Jutri zjutraj vaje sploh ne!" Špica! Pa naj se mi še kateri profesor pohvali z dr., ddr. ali akadem. in dobi tolažilno nagrado iz matematičnega tekmovanja AlpeAdria: svinčnik ... v očke.
Za neprimorce: *"Ma dai, ma che palle" pomeni: Ma daj, kaka jajca.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: iskra ()
undefined ::
Ko se vrnem v posteljo
Na poti iz službe sem pobral štoparja. Dijaka, ki se mu ni zdelo vredno, da bi si kupil mesečno za avtobus in se raje izpostavlja nevarnostim štopanja. In najhuje je to, da se sploh ne zaveda v kakšno nevarnost se podaja. Tudi jaz sem opravil svoj delež štopanja in nikdar ne bom pozabil tistega občutka nemoči, ki te napolni, ko dojameš, da si prepuščen na milost in nemilost vozniku, ki je lahko manijak, ali kaj podobnega.
V službi sem imel slab dan. Kot vedno se je zdelo šefu potrebno, da mi naloži tisto delo, ki bi ga moral opraviti moj sodelavec, ki je letos že tretjič na bolniški, čeprav smo šele aprila. Izgovarja se sicer, da ima težave z želodcem, a je popolnoma jasno, da je popoln lenuh. Da je bila mera polna, se mi je moral pokvariti računalnik. Prekleta škatla že tako ni za nič drugega kot da te ovira, toda ko jo rabiš se bo zagotovo pokvarila. Iz tega bi se lahko naredil Murphyev zakon.
Prekleti kreteni sploh ne znajo voziti. Ko se vozim po cesti se vedno znova sprašujem, kako je lahko sploh še kdo živ na teh cestah. Prehitevajo, ko vidijo da je pred njimi kolona, da je nasproti vozeči avto preblizu. Nihče ne pokaže niti trohice spoštovanja do sovoznikov in niti malo potrpljenja nimajo.
Končno doma. Upam da je žena že skuhala kosilo. Lačen sem kot volk. Tisto sranje, ki ga strežejo v menzi ni vredno pol kurca. Odprem vrata in se sezujem, obesim plašč na obešalnik in odložim kovček. Vstopim v predsobo in nato v dnevno sobo. Tukaj na sedežni garnituri, ki je skoraj popolnoma nova ležita moja sinova, eden je obut v superge. Izrecno sem jima prepovedal, da bi bil v dnevni sobi kdo obut. Niti pogledata me ne, ko ju pozdravim. Zamrmrata mi nekakšen pozdrav. Moja jeza počasi prekipeva, a se kljub temu vzdržim, ga opozorim naj se sezuje, kar tudi stori, nato pa stopim v kuhinjo.
Tu moja žena ravno pripravlja krožnike in briše mizo. Pozdravim jo in ji pridržim krožnike, ko dvigne prt in ga otrese. Pokličem sinova, ki se obotavljajoče prikažeta v kuhinji in prisedeta k mizi. Kosilo je tiho, le občasno kdo izmed nas prekine tišino. Berem časopis in potiho, sam pri sebi bentim čez vlado, čez politike, čez športnike in čez življenje na splošno. Ostali člani v družini ne berejo časopisa zato se mi ne zdi smiselno, da bi načel kakršenkoli pogovor o dnevnih temah. Brezup.
Po kosilu grem v sobo in malo zaspim.
Večer se je že spustil nad zemljo, ko se zbudim. Šele sedaj se spominm, da me je včeraj sosed povabil v gostilno na pijačo. Praznoval naj bi rojstni dan ali nekaj takega. Niham med odločitvijo ali naj grem ali ne. Toda ko ugotovim, da na televiziji ni nič pametnega se odločim, da bom kljub vsemu šel. Ko z obešalnika vzamem plašč se nekaj trenutkov poigravam z mislijo, da bi se odpeljal z avtom, vendar se odločim, da tega ne bom storil. Skoraj gotovo bom kaj popil in nočem voziti pijan. Preveč brezobzirnih ljudi je na cestah. Hodim mimo reke in žalostno gledam vanjo. Ko sem bil še otrok je bila reka tako čista da smo se lahko v njej kopali, danes ne bi hotel s to vodo prati niti avta. Ko hočem čez cesto me izsili kolesar, besno zakričim za njim. Nihče me ne sliši.
V gostilni je preveč zakajeno, a ker sem kadilec tudi sam me niti ne moti preveč. Počasi pijem pivo in se pogovarjam z nekom, za kogar vem kje živi, a se niti pod razno ne morem spomniti njegovega imena. Pogovarjava se o službi, on me vpraša po moji družini, jaz njega po njegovi. V pogovor se vmeša še tretji možak, ki stanuje na moji ulici in imam z njim več skupnega. Hitro se zapleteva v pogovor o politiki. Hvala bogu ima enako politično prepričanje kot jaz. Ničesar ne sovražim bolj kot človeka, ki se z menoj ne strinja o politiki.
V gostilni sem spil dve mali pivi. Nikdar ne pijem toliko, da bi bil pijan. Pijejo bedaki, ki nimajo početi nič drugega. Ko grem nazaj ugotovim, da dve svetilki v naši ulici še vedno ne delata. Pokvarili sta se že lansko poletje, toda nihče ni storil ničesar. Opazim majhnega potepuškega psa, ki brska po smeteh in prekipi mi. Ko pridem do njega ga brcnem. Zacvili in zbeži. Ne nasmehnem se, pes se mi smili, a nočem da bi brskal po smeteh, da bodo naslednji dan prevrnjene. Moral bi jih pobrati.
Stopim skozi vhodna vrata in v temi tipam po steni in iščem stikalo za luč. Najdem ga in pritisnem a žarnica se zabliska in crkne. Zakolnem in stopim skozi vrata v predsobo. Zaklenem za seboj, se sezujem in obesim plašč. Opazim, da je moj kovček prevrnjen. Preden vstopim v sobo grem še na stranišče. Nato stopim v dnevno sobo in se pridružim mlajšemu sinu in ženi. Vprašam kje je starejši sin. Šel je ven, Pogledam na uro in ugotovim da zamuja že pol ure. Odločim se, da ga bom počakal in z njim spregovoril nekaj besed, kljub temu da sem že krepko zaspan. Sedim in gledam film, ki sta ga gledala žena in sin. Čeprav me ne zanima nočem premakniti kanala, kajti nočem jima vsiljevati svoje volje.
Minute tečejo in ko se njegova zamuda poveča na uro in petnajst minut ga zaslišim pred hišo. Neploden klik stikala in nato kljuko ki se spusti. Nato zazvoni zvonec. Kaj če bi že spali, pomislim in začutim, kako se mi jeza zopet nabira. Vstanem in mu grem odpret. Ko vstopi me pozdravi ne da bi mi pogledal v oči. Začne se sezuvati, jaz pa stojim ob vhodu v dnevno sobo in čakam ter ga opazujem. Ko se sezuje in sleče bundo ga povprašam zakaj je zamudil. Zamomlja mi nekakšen izgovor, ki ga ne razumem najbolje, zato povprašam ponovno. Sedaj mi v obraz vrže nesramen odgovor. Moja roka se kar sama dvigne in ga udari po licu. Opoteče se in vidim, da mu v oči silijo solze. Z mirnim glasom mu pojasnim, da ne bom požiral nikakršnega sranja in da ga opozarjam samo še tokrat. Pogleda me v oči in mi odvrne, da me prav nič ne briga kje je bil in kaj je počel. Tokrat je moja roka pod popolnim nadzorom, ko se dvigne in ga zopet udari. A kot da ne bi razumel kaj mu hočem povedati zopet dvigne pogled in mi v obraz vrže kletvico. Moja roka se zopet dvigne a tokrat jo poskuša zadržati s svojo.
Eksplodiram, naglo mu izvijem svojo roko in ga ponovno udarim, tokrat s pestjo. Pade po tleh in še preden se lahko zvije v klobčič ga z brco v dimlje ustavim in obleži na tleh, držeč se za udarjeni predel in joka. Iz dnevne sobe pridivja žena in začne tuliti, med vrati stoji najmlajši sin in opazuje dogajanje, njegove oči so velike in objokane. Žena me napade in začne kričatiu name. Poskuša me udariti, vendar jo primem za roke in jo porinem vstran. Sina, ki leži na tleh poberem in začnem kričati nanj, tedaj zčutim ženino roko, kako me oplazi po obrazu, izpustim sina, ki zopet pade nazaj na tla in jo popolnoma refleksno udarim. Opoteče se in začne v histeriji jokati. Sedaj sem zabredel pregloboko se zavem. Poskušam jo potolažiti a se mi izmika in me noče pogledati v oči. Tedaj začutim premikanje za hrbtom in ko se obrnem zagledam sina, ki me udari s pestjo v obraz. Ko udarec pade zakolne in me poskuša ponovno udariti. Še preden mu to uspe ga s pestjo ponovno podrem po tleh. Zopet ga napadem z brcami in ne morem se ustaviti. S kotičkom oči zagledam najmlajšega ki joka in njegov jok mi reže v možgane in primažem mu klofuto in zopet me napade žena in zopet jo udarim in brcam sina, ki je zvit v klobčič in tudi sam jokam, kajti to ni nobeno življenje....
Ko ponovno zadiham ugotovim, da sedim pred hišo na stopnicah in kadim. Vem, da vsi sosedje vedo, kaj se dogaja v naši hiši, a tudi jaz vem kaj se dogaja v njihovih, zato me niti ne skrbi. Vem da sem šel predaleč a dan je bil preveč zame, nisem mogel pretrpeti še tega, kar mi je hotel zakuhati sin. Kaj bodo rekli naslednji dan svojim prijateljem je njihova skrb. Mene skrbi kako naj se vrnem nazaj v hišo, kajti vem, da bo vse narobe in vem da jaz tega ne morem popraviti. Ne morem se uleči k ženi, kot da se ne bi nič zgodilo, čeprav bom konec koncev to verjetno storil. Ko se vrnem v posteljo bo jokala in bo obrnjena stran od mene in jaz je ne bom sili naj se obrne k meni. Ko se vrnem v posteljo jo bom ljubil, kajti v resnici jo ljubim.
Dim se razkadi v temni noči. Luči v spalnicah počasi ugasnejo in sedaj vem da se lahko vrnem. Kajti ko luči ugasnejo se je varno vrniti. Če ostanejo prižgane je nevarno. Ugasnem cigareto in si zaželim, da se to ne bi nikdar zodilo.
Na poti iz službe sem pobral štoparja. Dijaka, ki se mu ni zdelo vredno, da bi si kupil mesečno za avtobus in se raje izpostavlja nevarnostim štopanja. In najhuje je to, da se sploh ne zaveda v kakšno nevarnost se podaja. Tudi jaz sem opravil svoj delež štopanja in nikdar ne bom pozabil tistega občutka nemoči, ki te napolni, ko dojameš, da si prepuščen na milost in nemilost vozniku, ki je lahko manijak, ali kaj podobnega.
V službi sem imel slab dan. Kot vedno se je zdelo šefu potrebno, da mi naloži tisto delo, ki bi ga moral opraviti moj sodelavec, ki je letos že tretjič na bolniški, čeprav smo šele aprila. Izgovarja se sicer, da ima težave z želodcem, a je popolnoma jasno, da je popoln lenuh. Da je bila mera polna, se mi je moral pokvariti računalnik. Prekleta škatla že tako ni za nič drugega kot da te ovira, toda ko jo rabiš se bo zagotovo pokvarila. Iz tega bi se lahko naredil Murphyev zakon.
Prekleti kreteni sploh ne znajo voziti. Ko se vozim po cesti se vedno znova sprašujem, kako je lahko sploh še kdo živ na teh cestah. Prehitevajo, ko vidijo da je pred njimi kolona, da je nasproti vozeči avto preblizu. Nihče ne pokaže niti trohice spoštovanja do sovoznikov in niti malo potrpljenja nimajo.
Končno doma. Upam da je žena že skuhala kosilo. Lačen sem kot volk. Tisto sranje, ki ga strežejo v menzi ni vredno pol kurca. Odprem vrata in se sezujem, obesim plašč na obešalnik in odložim kovček. Vstopim v predsobo in nato v dnevno sobo. Tukaj na sedežni garnituri, ki je skoraj popolnoma nova ležita moja sinova, eden je obut v superge. Izrecno sem jima prepovedal, da bi bil v dnevni sobi kdo obut. Niti pogledata me ne, ko ju pozdravim. Zamrmrata mi nekakšen pozdrav. Moja jeza počasi prekipeva, a se kljub temu vzdržim, ga opozorim naj se sezuje, kar tudi stori, nato pa stopim v kuhinjo.
Tu moja žena ravno pripravlja krožnike in briše mizo. Pozdravim jo in ji pridržim krožnike, ko dvigne prt in ga otrese. Pokličem sinova, ki se obotavljajoče prikažeta v kuhinji in prisedeta k mizi. Kosilo je tiho, le občasno kdo izmed nas prekine tišino. Berem časopis in potiho, sam pri sebi bentim čez vlado, čez politike, čez športnike in čez življenje na splošno. Ostali člani v družini ne berejo časopisa zato se mi ne zdi smiselno, da bi načel kakršenkoli pogovor o dnevnih temah. Brezup.
Po kosilu grem v sobo in malo zaspim.
Večer se je že spustil nad zemljo, ko se zbudim. Šele sedaj se spominm, da me je včeraj sosed povabil v gostilno na pijačo. Praznoval naj bi rojstni dan ali nekaj takega. Niham med odločitvijo ali naj grem ali ne. Toda ko ugotovim, da na televiziji ni nič pametnega se odločim, da bom kljub vsemu šel. Ko z obešalnika vzamem plašč se nekaj trenutkov poigravam z mislijo, da bi se odpeljal z avtom, vendar se odločim, da tega ne bom storil. Skoraj gotovo bom kaj popil in nočem voziti pijan. Preveč brezobzirnih ljudi je na cestah. Hodim mimo reke in žalostno gledam vanjo. Ko sem bil še otrok je bila reka tako čista da smo se lahko v njej kopali, danes ne bi hotel s to vodo prati niti avta. Ko hočem čez cesto me izsili kolesar, besno zakričim za njim. Nihče me ne sliši.
V gostilni je preveč zakajeno, a ker sem kadilec tudi sam me niti ne moti preveč. Počasi pijem pivo in se pogovarjam z nekom, za kogar vem kje živi, a se niti pod razno ne morem spomniti njegovega imena. Pogovarjava se o službi, on me vpraša po moji družini, jaz njega po njegovi. V pogovor se vmeša še tretji možak, ki stanuje na moji ulici in imam z njim več skupnega. Hitro se zapleteva v pogovor o politiki. Hvala bogu ima enako politično prepričanje kot jaz. Ničesar ne sovražim bolj kot človeka, ki se z menoj ne strinja o politiki.
V gostilni sem spil dve mali pivi. Nikdar ne pijem toliko, da bi bil pijan. Pijejo bedaki, ki nimajo početi nič drugega. Ko grem nazaj ugotovim, da dve svetilki v naši ulici še vedno ne delata. Pokvarili sta se že lansko poletje, toda nihče ni storil ničesar. Opazim majhnega potepuškega psa, ki brska po smeteh in prekipi mi. Ko pridem do njega ga brcnem. Zacvili in zbeži. Ne nasmehnem se, pes se mi smili, a nočem da bi brskal po smeteh, da bodo naslednji dan prevrnjene. Moral bi jih pobrati.
Stopim skozi vhodna vrata in v temi tipam po steni in iščem stikalo za luč. Najdem ga in pritisnem a žarnica se zabliska in crkne. Zakolnem in stopim skozi vrata v predsobo. Zaklenem za seboj, se sezujem in obesim plašč. Opazim, da je moj kovček prevrnjen. Preden vstopim v sobo grem še na stranišče. Nato stopim v dnevno sobo in se pridružim mlajšemu sinu in ženi. Vprašam kje je starejši sin. Šel je ven, Pogledam na uro in ugotovim da zamuja že pol ure. Odločim se, da ga bom počakal in z njim spregovoril nekaj besed, kljub temu da sem že krepko zaspan. Sedim in gledam film, ki sta ga gledala žena in sin. Čeprav me ne zanima nočem premakniti kanala, kajti nočem jima vsiljevati svoje volje.
Minute tečejo in ko se njegova zamuda poveča na uro in petnajst minut ga zaslišim pred hišo. Neploden klik stikala in nato kljuko ki se spusti. Nato zazvoni zvonec. Kaj če bi že spali, pomislim in začutim, kako se mi jeza zopet nabira. Vstanem in mu grem odpret. Ko vstopi me pozdravi ne da bi mi pogledal v oči. Začne se sezuvati, jaz pa stojim ob vhodu v dnevno sobo in čakam ter ga opazujem. Ko se sezuje in sleče bundo ga povprašam zakaj je zamudil. Zamomlja mi nekakšen izgovor, ki ga ne razumem najbolje, zato povprašam ponovno. Sedaj mi v obraz vrže nesramen odgovor. Moja roka se kar sama dvigne in ga udari po licu. Opoteče se in vidim, da mu v oči silijo solze. Z mirnim glasom mu pojasnim, da ne bom požiral nikakršnega sranja in da ga opozarjam samo še tokrat. Pogleda me v oči in mi odvrne, da me prav nič ne briga kje je bil in kaj je počel. Tokrat je moja roka pod popolnim nadzorom, ko se dvigne in ga zopet udari. A kot da ne bi razumel kaj mu hočem povedati zopet dvigne pogled in mi v obraz vrže kletvico. Moja roka se zopet dvigne a tokrat jo poskuša zadržati s svojo.
Eksplodiram, naglo mu izvijem svojo roko in ga ponovno udarim, tokrat s pestjo. Pade po tleh in še preden se lahko zvije v klobčič ga z brco v dimlje ustavim in obleži na tleh, držeč se za udarjeni predel in joka. Iz dnevne sobe pridivja žena in začne tuliti, med vrati stoji najmlajši sin in opazuje dogajanje, njegove oči so velike in objokane. Žena me napade in začne kričatiu name. Poskuša me udariti, vendar jo primem za roke in jo porinem vstran. Sina, ki leži na tleh poberem in začnem kričati nanj, tedaj zčutim ženino roko, kako me oplazi po obrazu, izpustim sina, ki zopet pade nazaj na tla in jo popolnoma refleksno udarim. Opoteče se in začne v histeriji jokati. Sedaj sem zabredel pregloboko se zavem. Poskušam jo potolažiti a se mi izmika in me noče pogledati v oči. Tedaj začutim premikanje za hrbtom in ko se obrnem zagledam sina, ki me udari s pestjo v obraz. Ko udarec pade zakolne in me poskuša ponovno udariti. Še preden mu to uspe ga s pestjo ponovno podrem po tleh. Zopet ga napadem z brcami in ne morem se ustaviti. S kotičkom oči zagledam najmlajšega ki joka in njegov jok mi reže v možgane in primažem mu klofuto in zopet me napade žena in zopet jo udarim in brcam sina, ki je zvit v klobčič in tudi sam jokam, kajti to ni nobeno življenje....
Ko ponovno zadiham ugotovim, da sedim pred hišo na stopnicah in kadim. Vem, da vsi sosedje vedo, kaj se dogaja v naši hiši, a tudi jaz vem kaj se dogaja v njihovih, zato me niti ne skrbi. Vem da sem šel predaleč a dan je bil preveč zame, nisem mogel pretrpeti še tega, kar mi je hotel zakuhati sin. Kaj bodo rekli naslednji dan svojim prijateljem je njihova skrb. Mene skrbi kako naj se vrnem nazaj v hišo, kajti vem, da bo vse narobe in vem da jaz tega ne morem popraviti. Ne morem se uleči k ženi, kot da se ne bi nič zgodilo, čeprav bom konec koncev to verjetno storil. Ko se vrnem v posteljo bo jokala in bo obrnjena stran od mene in jaz je ne bom sili naj se obrne k meni. Ko se vrnem v posteljo jo bom ljubil, kajti v resnici jo ljubim.
Dim se razkadi v temni noči. Luči v spalnicah počasi ugasnejo in sedaj vem da se lahko vrnem. Kajti ko luči ugasnejo se je varno vrniti. Če ostanejo prižgane je nevarno. Ugasnem cigareto in si zaželim, da se to ne bi nikdar zodilo.
kuglvinkl ::
Uf, IceMan, kaj je to? Predloga za Falling down? ...
Your focus determines your reallity
Isht ::
Tron in Nadezhda:
Cisto odvisno. Meni osebno je cinizem enostavno kriticen, a vendarle nezainteresiran pogled na svet. Nekaj v smislu: jebiga, stvari so v kurcu, kot so, zakaj se ne bi iz njih norcevali?
In taka tema se mi zdi se prepotrebna, ker marsikdo na forumu svoj cinizem stresa v temah, kjer ga res ni treba stresati, nad ljudmi, ki niso nikomur nic naredili.
Bi pa rad vsem povedal: cinizem ni melanholija in zamorjenost. Meni osebno se zdi cinizem prav zabaven. Ce ga ne vzames preresno.
Nadezhda: Ce bos temo zaklenila, upam, da bo iz pravih razlogov. Tudi jaz ne bi videl, da bi se ta tema sprevrgla v medsebojno oblaganje z imeni in popolnoma nesmiselno zapravljanje bajtov na serverju z bedarijami.
Svarcenzajec drugi del sledi v kratkem.
Cisto odvisno. Meni osebno je cinizem enostavno kriticen, a vendarle nezainteresiran pogled na svet. Nekaj v smislu: jebiga, stvari so v kurcu, kot so, zakaj se ne bi iz njih norcevali?
In taka tema se mi zdi se prepotrebna, ker marsikdo na forumu svoj cinizem stresa v temah, kjer ga res ni treba stresati, nad ljudmi, ki niso nikomur nic naredili.
Bi pa rad vsem povedal: cinizem ni melanholija in zamorjenost. Meni osebno se zdi cinizem prav zabaven. Ce ga ne vzames preresno.
Nadezhda: Ce bos temo zaklenila, upam, da bo iz pravih razlogov. Tudi jaz ne bi videl, da bi se ta tema sprevrgla v medsebojno oblaganje z imeni in popolnoma nesmiselno zapravljanje bajtov na serverju z bedarijami.
Svarcenzajec drugi del sledi v kratkem.
kuglvinkl ::
Cel post. 
In niti se mi štorija ne zdi pretirano cinična.
In niti se mi štorija ne zdi pretirano cinična.
Your focus determines your reallity
undefined ::
> In niti se mi štorija ne zdi pretirano cinična.
Vse odvisno od posameznika, kako hočeš vzet, a ne?
Vse odvisno od posameznika, kako hočeš vzet, a ne?
DoloresJane ::
V primeru, da je avtor zgodbe nekdo drug in ne vi osebno, je nujno potrebno hkrati z zgodbo podatki link ali pisni vir. Tudi take zgodbe so intelektualna lastnina.
Isht - iz izkušnje govorim, da cinizem ne pelje kam dlje od sarkazma. Ta pa popelje še naprej v pesimizem. Tudi cinični oz. sarkastični štosi mi niso všeč - preveč grenkega imajo na sebi. Ne, da sem povsem proti - mora pa biti meja. Ker nismo v osebnem stiku se prehitro zgodi, da nekdo cinično/sarkastično opazko jemlje preresno kot bi jo smel.
Treba je v življenju gledati tudi na svetle stvari. To te po mojem edino kam pripelje. Spreminjam tudi naslov teme, ki ni ustrezen.
Isht - iz izkušnje govorim, da cinizem ne pelje kam dlje od sarkazma. Ta pa popelje še naprej v pesimizem. Tudi cinični oz. sarkastični štosi mi niso všeč - preveč grenkega imajo na sebi. Ne, da sem povsem proti - mora pa biti meja. Ker nismo v osebnem stiku se prehitro zgodi, da nekdo cinično/sarkastično opazko jemlje preresno kot bi jo smel.
Treba je v življenju gledati tudi na svetle stvari. To te po mojem edino kam pripelje. Spreminjam tudi naslov teme, ki ni ustrezen.
undefined ::
> Isht - iz izkušnje govorim, da cinizem ne pelje kam dlje od sarkazma. Ta pa popelje še naprej v pesimizem. Tudi cinični oz. sarkastični štosi mi niso všeč - preveč grenkega imajo na sebi. Ne, da sem povsem proti - mora pa biti meja. Ker nismo v osebnem stiku se prehitro zgodi, da nekdo cinično/sarkastično opazko jemlje preresno kot bi jo smel.
Menim, da je Isht kar zadel žebljico na glavico kar se tiče cinizma, tko da bi se z njim bolj strinjal. Vsa ta 'grenkoba', katero ti opisuješ, pa izhaja iz tebe, ne pa samega cinizma, ker nekateri se cinizmu smejimo, drugi pa se zvijajo. :)
> Treba je v življenju gledati tudi na svetle stvari. To te po mojem edino kam pripelje. Spreminjam tudi naslov teme, ki ni ustrezen.
Seveda. Zato na cinizem glej v svetli luči, pa bo bolje. Aja, naslova pa tudi ni bilo potrebno sperminjat. Res ne razumem, česa se tako bojiš, Nadežda. Pravil foruma pa prav tako Isht ni kršil, torej si to povsem neupravičeno storila. Zdaj pa pomisli, kako takšna in podobna tvoja dejanja, ki celo niso cinistična, lahko pustijo pri nekomu grenak priokus.
Menim, da je Isht kar zadel žebljico na glavico kar se tiče cinizma, tko da bi se z njim bolj strinjal. Vsa ta 'grenkoba', katero ti opisuješ, pa izhaja iz tebe, ne pa samega cinizma, ker nekateri se cinizmu smejimo, drugi pa se zvijajo. :)
> Treba je v življenju gledati tudi na svetle stvari. To te po mojem edino kam pripelje. Spreminjam tudi naslov teme, ki ni ustrezen.
Seveda. Zato na cinizem glej v svetli luči, pa bo bolje. Aja, naslova pa tudi ni bilo potrebno sperminjat. Res ne razumem, česa se tako bojiš, Nadežda. Pravil foruma pa prav tako Isht ni kršil, torej si to povsem neupravičeno storila. Zdaj pa pomisli, kako takšna in podobna tvoja dejanja, ki celo niso cinistična, lahko pustijo pri nekomu grenak priokus.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: undefined ()
Isht ::
PAAZI ZDAAJ - drugi del.
Švarcenzajec 2 – zajcokalipsa
Nič ni hujšega od pobesnelega hrčka, to ve vsak otrok. Hrčki, ta bitja iz temnih globočin, so vedno prežali na nemočne in šibke in stare mame so s strahom pripovedovale vnučkom zgodbe o njih. Teh zgodb se je spomnil Švarcenzajček, ko je gledal hrčkonosatega telesnega stražarja enega od največjih mafijskih botrov, ki so botrovali po Spodnjem Kravjem Dolu.
Zabava, na katero so bili povabljeni vsi najbogatejši, je bila v polnem teku (vsi so namreč bili lačni) in Švarcenzajec se je odločil, da je prelestnemu dogodku treba narediti konec.
ťMoje ime je Zajec, Švarcenzajec…Ť se je predstavil oboroženemu stražarju (ki je proste popoldneve pomagal v sirotišnici) in si prižgal cigareto. V takih okoliščinah pač ne moreš prižgati kubanske cigare.
ťMaš povabilo?Ť ga je vprašal stražar (pa ga poimenujmo Medart).
Švarcenzajec je potegnil ven pištolo in rekel: ťTukaj je moje povabilo…Ť in si z njo prižgal cigareto (Kdor je pozorno bral je ugotovil, da ima sedaj v ustih dve cigareti).
ťHa, si mislil da me boš ukanil, pištole-vžigalnike smo pošiljali prejšnjič!Ť je dejal Medart in potegnil na plano bazuko in začel streljati in silne eksplozije so uničevale avtomobile in hiše in ljudje so bežali iz plamenov in stolpnice so se rušile in mesta so izginevala…
Kar pa Medart ni vedel, je to, da je bil prav pod prelepo vilo mafijskega botra jedrski reaktor in ko je izstrelek iz bazuke zadel majhno odprtino v tleh in je nato poletel prav v središče reaktorja (Medartu je pomagala Sila – mej de fors bi vit ju), je razneslo reaktor in Švarcenzajec je v zadnjem trenutku odpeljal iz posestva, ki ga je razneslo v velikanskem gobastem oblaku, kljub temu da so zamenjali uparjalnike in se končno dogovorili s Hrvati o sofinanciranju.
Ta majhna jedrska eksplozija pa je sprožila reakcijo in udarni val je rušil mesta in države in središče Zemlje je razneslo in v velikanski eksploziji je izginil naš planet, le Švarcenzajec je uspel pobegniti, avto je namreč bil izboljšana verzija Jugo kabrioleta, ki je imel poleg airbagov in bočnih ojačitev tudi zaščito za morebitno eksplozijo planeta – varnost je vedno prva!
Ravno pred našim planetom pa se je ustavila vesoljska ladja Enterprajs in Švarcenzajec je dejal: ťBim mi ap Skoti!Ť in transportirali so ga na ladjo in tam je živel do konca svojih dni.
Če se pa komu zdi ta zgodba neverjetna, pa recimo da se je zbudil in ugotovil, da je vse samo sanjal.
Nadezhda: okej, bom pozrl menjavo naslova teme, ker je mogoce res bolj primeren vsebini. Vseeno preberi vse zgodbe tukaj in se poskusi nasmejati. Aja, pa dej ne zaklepat teme, ker je serija zgodb dooolga. Ti bom povedal, ko jo bos lahko zaklenila, prav?
Tretji del sledi kmalu.
Švarcenzajec 2 – zajcokalipsa
Nič ni hujšega od pobesnelega hrčka, to ve vsak otrok. Hrčki, ta bitja iz temnih globočin, so vedno prežali na nemočne in šibke in stare mame so s strahom pripovedovale vnučkom zgodbe o njih. Teh zgodb se je spomnil Švarcenzajček, ko je gledal hrčkonosatega telesnega stražarja enega od največjih mafijskih botrov, ki so botrovali po Spodnjem Kravjem Dolu.
Zabava, na katero so bili povabljeni vsi najbogatejši, je bila v polnem teku (vsi so namreč bili lačni) in Švarcenzajec se je odločil, da je prelestnemu dogodku treba narediti konec.
ťMoje ime je Zajec, Švarcenzajec…Ť se je predstavil oboroženemu stražarju (ki je proste popoldneve pomagal v sirotišnici) in si prižgal cigareto. V takih okoliščinah pač ne moreš prižgati kubanske cigare.
ťMaš povabilo?Ť ga je vprašal stražar (pa ga poimenujmo Medart).
Švarcenzajec je potegnil ven pištolo in rekel: ťTukaj je moje povabilo…Ť in si z njo prižgal cigareto (Kdor je pozorno bral je ugotovil, da ima sedaj v ustih dve cigareti).
ťHa, si mislil da me boš ukanil, pištole-vžigalnike smo pošiljali prejšnjič!Ť je dejal Medart in potegnil na plano bazuko in začel streljati in silne eksplozije so uničevale avtomobile in hiše in ljudje so bežali iz plamenov in stolpnice so se rušile in mesta so izginevala…
Kar pa Medart ni vedel, je to, da je bil prav pod prelepo vilo mafijskega botra jedrski reaktor in ko je izstrelek iz bazuke zadel majhno odprtino v tleh in je nato poletel prav v središče reaktorja (Medartu je pomagala Sila – mej de fors bi vit ju), je razneslo reaktor in Švarcenzajec je v zadnjem trenutku odpeljal iz posestva, ki ga je razneslo v velikanskem gobastem oblaku, kljub temu da so zamenjali uparjalnike in se končno dogovorili s Hrvati o sofinanciranju.
Ta majhna jedrska eksplozija pa je sprožila reakcijo in udarni val je rušil mesta in države in središče Zemlje je razneslo in v velikanski eksploziji je izginil naš planet, le Švarcenzajec je uspel pobegniti, avto je namreč bil izboljšana verzija Jugo kabrioleta, ki je imel poleg airbagov in bočnih ojačitev tudi zaščito za morebitno eksplozijo planeta – varnost je vedno prva!
Ravno pred našim planetom pa se je ustavila vesoljska ladja Enterprajs in Švarcenzajec je dejal: ťBim mi ap Skoti!Ť in transportirali so ga na ladjo in tam je živel do konca svojih dni.
Če se pa komu zdi ta zgodba neverjetna, pa recimo da se je zbudil in ugotovil, da je vse samo sanjal.
Nadezhda: okej, bom pozrl menjavo naslova teme, ker je mogoce res bolj primeren vsebini. Vseeno preberi vse zgodbe tukaj in se poskusi nasmejati. Aja, pa dej ne zaklepat teme, ker je serija zgodb dooolga. Ti bom povedal, ko jo bos lahko zaklenila, prav?
Tretji del sledi kmalu.
Isht ::
Just for the record (upam, da to ni proti Slo-tech pravilom): sem postal moderator Art Deponija rubrike. Vabim vse (tudi Nadezhdo), da klikne semkaj. Omejitev ni, razen okvirov ustvarjalnosti.
Aja, pa se nekaj: tole je skrajno cinicen post, sarkazem kar curi na vse strani. zato sodi v to temo.
Aja, pa se nekaj: tole je skrajno cinicen post, sarkazem kar curi na vse strani. zato sodi v to temo.
sketch ::
Hm. Zanimivo... Zdi se mi, da veliko ljudi v tej temi ne zna razlikovati med fatalizmom, ironijo, cinizmom in sarkazmom.
Torej, eno vprašanje za vse - razlika med ironijo, cinizmom in sarkazmom? Pa brez goljufanja in kukanja v SSKJ!!!
Aja, cinizem je drugo ime za realen pogled na svet. Uporabljajo ga tisti, ki slednjega nimajo.
Pa še ena zgodbica, katero sem napisal par let nazaj. Sicer v angleščini, a vseeno.
addict meditations
I lift my gaze again, and stare along the white stripe of mist in the distance. Somewhere inside there is a line that separates the sea from the sky, but right now it seems like the two are joined. That, and the slightly upset sea, makes it seem as if the land is floating in (holy kingdom of the Lord hallelujah) midair , bathing in the evening sunlight. The clouds and the sun dance their eternal, slow, wind-driven dance, creating illusions and shapes of beauty, woven together by the piercing columns of the sun’s dying haze.
I take a drag on my rolled cigarette.
I watch the flame consume the paper, and then turn my attention to the feeling of smoke in my mouth. I relax my throat muscles and invite the spirit of death into my lungs. It claws at my throat upon entry (like a person knocks when he or she is already in the room) and then settles in its inner lair. I hold it inside until I feel the tingling in the frontal lobe of my head, and then exhale. I exhume the death and spread it across the evening breeze (there goes my contribution to polluting the world), recycled. I change my position on the wide pine branch, gaining some comfort. I put up my feet and rest my head against a knot in the wood.
And lift my gaze again.
I like this. Just sitting, smelling the messages the summer wind brings me from the south, watching the sun and the clouds dance. Yes, watching the sundance. The south breeze is dissipating the clouds now, smearing them in elongated, spear-like forms. Their former sheepy forms have been transformed, and now they are (-ufo’s – pancake stacks – piled-up pillows - ) fluffy canvases, letting the Sun paint them. Two lovers, slowly hugging in a slow dance. A thousand shades of pink, randomly tossed in chaotic lines, as curtains at the end of a show.
Come to me, smoke.
Or maybe you just want me to come to you. Whatever. I stopped worrying about this a long time ago. If i decide to enjoy a cigarette (you mean to say a joint because that’s what it is don’t you but you are just too-), then I will. I decide to shape my pollution more nicely this time, so I try to make rims with smoke, but the evening breeze carries them away too soon. Oh well.
I return to the judging of the sundance.
The sun is melting now. Inside the white strap of mist it seems as the light is seeping from the broken shell of the sun into the limb that hides the border between the worlds, caught. The halo of the sun is diminished, the curtains being nothing more than a corona around it, as if their power, too, is being dragged into the mist.
I lift my hand again.
Grimace. Stings. This one’s down ‘n’ out, I’d say. I squash the leftover on the pine branch and toss it in the undergrowth.
I blink.
It leaves me blinded for a moment. The sun is sending a postcard from prison, express (“light speed” stamp on it hihihi) and straight onto my pine branch. It is telling me. Why. It has to escape the world every twelve hours or so. It is screaming. Help. The clouds, its partners and lovers are now suffocating it (too different too ignorant too proud too egoistic too idealistic too) in front of my eyes.
Before my eyesight returns, the sun is gone. And so is the flash of understanding. Finito. Show’s over, folks (Warner Bros’ Porky the Pig flashes across my mind – he has a funny greedy ear–to-ear grin ) – the only thing left standing in the invasion of blue sky and grey clouds is a pinkish accent of the limb.
I feel cold.
But I have no limb to escape to. And I wont be up again, once I’m extinguished (drowned just like the sun in the sea of filth and pollution choked blue and stiff) .
Boy, am I caught.
Who should I send my postcard from prison to?
I look at the ants marching up and down the tree (well boys there may be some leftovers for you in the bushes ya’ll just gotta find a white roll with a smoldering end onnit and take a drag) and tell them in a serious face that they should enjoy their oblivion while it lasts (because time is a perfect thief and evolution can’t be stopped).
I slide down the tree, careless and happy as a working ant.
Because that is just what I am.
Torej, eno vprašanje za vse - razlika med ironijo, cinizmom in sarkazmom? Pa brez goljufanja in kukanja v SSKJ!!!
Aja, cinizem je drugo ime za realen pogled na svet. Uporabljajo ga tisti, ki slednjega nimajo.
Pa še ena zgodbica, katero sem napisal par let nazaj. Sicer v angleščini, a vseeno.
addict meditations
I lift my gaze again, and stare along the white stripe of mist in the distance. Somewhere inside there is a line that separates the sea from the sky, but right now it seems like the two are joined. That, and the slightly upset sea, makes it seem as if the land is floating in (holy kingdom of the Lord hallelujah) midair , bathing in the evening sunlight. The clouds and the sun dance their eternal, slow, wind-driven dance, creating illusions and shapes of beauty, woven together by the piercing columns of the sun’s dying haze.
I take a drag on my rolled cigarette.
I watch the flame consume the paper, and then turn my attention to the feeling of smoke in my mouth. I relax my throat muscles and invite the spirit of death into my lungs. It claws at my throat upon entry (like a person knocks when he or she is already in the room) and then settles in its inner lair. I hold it inside until I feel the tingling in the frontal lobe of my head, and then exhale. I exhume the death and spread it across the evening breeze (there goes my contribution to polluting the world), recycled. I change my position on the wide pine branch, gaining some comfort. I put up my feet and rest my head against a knot in the wood.
And lift my gaze again.
I like this. Just sitting, smelling the messages the summer wind brings me from the south, watching the sun and the clouds dance. Yes, watching the sundance. The south breeze is dissipating the clouds now, smearing them in elongated, spear-like forms. Their former sheepy forms have been transformed, and now they are (-ufo’s – pancake stacks – piled-up pillows - ) fluffy canvases, letting the Sun paint them. Two lovers, slowly hugging in a slow dance. A thousand shades of pink, randomly tossed in chaotic lines, as curtains at the end of a show.
Come to me, smoke.
Or maybe you just want me to come to you. Whatever. I stopped worrying about this a long time ago. If i decide to enjoy a cigarette (you mean to say a joint because that’s what it is don’t you but you are just too-), then I will. I decide to shape my pollution more nicely this time, so I try to make rims with smoke, but the evening breeze carries them away too soon. Oh well.
I return to the judging of the sundance.
The sun is melting now. Inside the white strap of mist it seems as the light is seeping from the broken shell of the sun into the limb that hides the border between the worlds, caught. The halo of the sun is diminished, the curtains being nothing more than a corona around it, as if their power, too, is being dragged into the mist.
I lift my hand again.
Grimace. Stings. This one’s down ‘n’ out, I’d say. I squash the leftover on the pine branch and toss it in the undergrowth.
I blink.
It leaves me blinded for a moment. The sun is sending a postcard from prison, express (“light speed” stamp on it hihihi) and straight onto my pine branch. It is telling me. Why. It has to escape the world every twelve hours or so. It is screaming. Help. The clouds, its partners and lovers are now suffocating it (too different too ignorant too proud too egoistic too idealistic too) in front of my eyes.
Before my eyesight returns, the sun is gone. And so is the flash of understanding. Finito. Show’s over, folks (Warner Bros’ Porky the Pig flashes across my mind – he has a funny greedy ear–to-ear grin ) – the only thing left standing in the invasion of blue sky and grey clouds is a pinkish accent of the limb.
I feel cold.
But I have no limb to escape to. And I wont be up again, once I’m extinguished (drowned just like the sun in the sea of filth and pollution choked blue and stiff) .
Boy, am I caught.
Who should I send my postcard from prison to?
I look at the ants marching up and down the tree (well boys there may be some leftovers for you in the bushes ya’ll just gotta find a white roll with a smoldering end onnit and take a drag) and tell them in a serious face that they should enjoy their oblivion while it lasts (because time is a perfect thief and evolution can’t be stopped).
I slide down the tree, careless and happy as a working ant.
Because that is just what I am.
Adapt and overcome.
Tr0n ::
No sketch, kar povej nam svojo razlago teh pojmov. Da se jih namrec razloziti in razumeti na vec nacinov.
Blue3D ::
Cinizem.
V sluzbi imamo osebno oceno, dobimo dodatek v %.
Na kar se vodstvo odloci da vsem vzame 3 %.
Jaz in sodelavec sma imela pred tem 2%.
Ko sem dobil placilni list in ga odprl ter videl 0%.
Sem zacel na glas "cinicno" kricati:
HVALA postenjaki so mi nulo dali namesto -1%
to je pa res fer hvala da lahko delam v taksni
super posteni firmi.
ps: 3 mesce pred tem sem imel 25%
V sluzbi imamo osebno oceno, dobimo dodatek v %.
Na kar se vodstvo odloci da vsem vzame 3 %.
Jaz in sodelavec sma imela pred tem 2%.
Ko sem dobil placilni list in ga odprl ter videl 0%.
Sem zacel na glas "cinicno" kricati:
HVALA postenjaki so mi nulo dali namesto -1%
to je pa res fer hvala da lahko delam v taksni
super posteni firmi.
ps: 3 mesce pred tem sem imel 25%
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Blue3D ()
Isht ::
Sketch: strinjam se s tronom. Razumevanje teh pojmov je razlicno (ne v osnovi, ampak v odtenkih). Pojmi so pa po mojem zelo sorodni, tako da zamesnjave niti ne vidim.
Res je naslov teme omejen na cinizem, zdi pa se mi, da nasteti pojmi krasno sovpadajo skupaj. Ker cinizem sam po sebi zna biti morec, sarkazem zaljiv, ironicnost pa dostikrat oboje. Zdaj pa zmesaj vse skupaj, in dobis krasen napitek bridke resnice, ki te uzali, nasmeje in po moznosti udari po gobcu naenkrat.
Blue3D: dobra definicija.
Se ironija v tem primeru:
Vse nasteto, kar je povedal Blue3D, vam pove vas sef, omeni, kako je fajn da se vam zaradi zmanjsevanja dodatka na placo ni znizala placa, in kako on trpi, ker bo dobil samo 27% dodatka namesto 30.
Res je naslov teme omejen na cinizem, zdi pa se mi, da nasteti pojmi krasno sovpadajo skupaj. Ker cinizem sam po sebi zna biti morec, sarkazem zaljiv, ironicnost pa dostikrat oboje. Zdaj pa zmesaj vse skupaj, in dobis krasen napitek bridke resnice, ki te uzali, nasmeje in po moznosti udari po gobcu naenkrat.
Blue3D: dobra definicija.
Se ironija v tem primeru:
Vse nasteto, kar je povedal Blue3D, vam pove vas sef, omeni, kako je fajn da se vam zaradi zmanjsevanja dodatka na placo ni znizala placa, in kako on trpi, ker bo dobil samo 27% dodatka namesto 30.
Tr0n ::
Mogoce uradne definicije.
cinízem -zma m (Ī) ciničen odnos do česa: govoriti z rahlim cinizmom; s svojim cinizmom podira naše delo; brezobziren cinizem; to je višek cinizma
cínik -a m (í) 1. ciničen človek: zavestno nesramen; razočaran optimist; postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki
cíničen -čna -o prid. (í) ki prezira splošno veljavne vrednote, posmehljiv: ciničen človek / njegov cinični smeh; cinične besede; cinična brezobzirnost; cinično gledanje na svet cínično prisl.: cinično govoriti, smejati se
iróničen -čna -o prid. () ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv: ironičen človek, pisatelj; hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu; imel je ironičen nasmeh; ironična poteza okoli ust / govoriti v ironičnem tonu; ironične besede, opombe / ironična usoda irónično prisl.: ironično nasmihati se, pogledovati; ironično reči, vprašati; ironično zajedljiv ton
iróničnost -i ž () lastnost, značilnost ironičnega: odkod izvira tvoja huda ironičnost / ironičnost sestavka, zapisa
ironíja -e ž () 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno 2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode ◊ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
irónik -a m () knjiž. ironičen človek, zlasti pisatelj: duhovit ironik in humorist; omenjeni avtor je bil največji ironik svojega stoletja
ironizácija -e ž (á) ironiziranje: svoje naziranje je prikazal z ironizacijo družbe
ironizíranje -a s () glagolnik od ironizirati: izživljati se v ironiziranju; neizprosno ironiziranje; njihovo prizadevanje je bilo večkrat predmet ironiziranja
ironizírati -am nedov. () izražati negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovati se, smešiti: ironiziral je vsako njegovo besedo in dejanje; ironizira vse po vrsti, celo sam sebe / v svojem delu ironizira avtor družbeno moralo obsoja, kritizira / ekspr. ne verjemi njegovi ponudbi, on le ironizira ne misli iskreno, zares
sarkást -a m () knjiž. sarkastičen človek: imajo ga za sarkasta
sarkástičen -čna -o prid. (á) ki izraža, kaže zelo negativen, poniževalen odnos do česa, jedko posmehljiv: sarkastičen človek; bil je zelo sarkastičen do prijateljev / sarkastičen izraz okoli ust; sarkastičen smeh / spregovoril je s sarkastičnim prizvokom v glasu; sarkastična opomba sarkástično prisl.: sarkastično govoriti, posmehovati se
sarkázem -zma m (ā) zelo negativen, poniževalen odnos do česa: njegov pogled je izražal sarkazem; v teh besedah je bilo čutiti brezobziren sarkazem; govoriti s sarkazmom; ironija in sarkazem
fatalíst -a m () kdor verjame v neizbežnost usode: biti fatalist; prepričan fatalist
fatalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na fatalizem: fatalistična miselnost, vdanost; fatalistično pojmovanje, prepričanje fatalístično prisl.: fatalistično se prepustiti toku dogodkov
fatalízem -zma m (Ī) verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo: tolažiti se s fatalizmom; vzhodnjaški fatalizem; boj zoper fatalizem
cinízem -zma m (Ī) ciničen odnos do česa: govoriti z rahlim cinizmom; s svojim cinizmom podira naše delo; brezobziren cinizem; to je višek cinizma
cínik -a m (í) 1. ciničen človek: zavestno nesramen; razočaran optimist; postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki
cíničen -čna -o prid. (í) ki prezira splošno veljavne vrednote, posmehljiv: ciničen človek / njegov cinični smeh; cinične besede; cinična brezobzirnost; cinično gledanje na svet cínično prisl.: cinično govoriti, smejati se
iróničen -čna -o prid. () ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv: ironičen človek, pisatelj; hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu; imel je ironičen nasmeh; ironična poteza okoli ust / govoriti v ironičnem tonu; ironične besede, opombe / ironična usoda irónično prisl.: ironično nasmihati se, pogledovati; ironično reči, vprašati; ironično zajedljiv ton
iróničnost -i ž () lastnost, značilnost ironičnega: odkod izvira tvoja huda ironičnost / ironičnost sestavka, zapisa
ironíja -e ž () 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno 2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode ◊ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
irónik -a m () knjiž. ironičen človek, zlasti pisatelj: duhovit ironik in humorist; omenjeni avtor je bil največji ironik svojega stoletja
ironizácija -e ž (á) ironiziranje: svoje naziranje je prikazal z ironizacijo družbe
ironizíranje -a s () glagolnik od ironizirati: izživljati se v ironiziranju; neizprosno ironiziranje; njihovo prizadevanje je bilo večkrat predmet ironiziranja
ironizírati -am nedov. () izražati negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovati se, smešiti: ironiziral je vsako njegovo besedo in dejanje; ironizira vse po vrsti, celo sam sebe / v svojem delu ironizira avtor družbeno moralo obsoja, kritizira / ekspr. ne verjemi njegovi ponudbi, on le ironizira ne misli iskreno, zares
sarkást -a m () knjiž. sarkastičen človek: imajo ga za sarkasta
sarkástičen -čna -o prid. (á) ki izraža, kaže zelo negativen, poniževalen odnos do česa, jedko posmehljiv: sarkastičen človek; bil je zelo sarkastičen do prijateljev / sarkastičen izraz okoli ust; sarkastičen smeh / spregovoril je s sarkastičnim prizvokom v glasu; sarkastična opomba sarkástično prisl.: sarkastično govoriti, posmehovati se
sarkázem -zma m (ā) zelo negativen, poniževalen odnos do česa: njegov pogled je izražal sarkazem; v teh besedah je bilo čutiti brezobziren sarkazem; govoriti s sarkazmom; ironija in sarkazem
fatalíst -a m () kdor verjame v neizbežnost usode: biti fatalist; prepričan fatalist
fatalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na fatalizem: fatalistična miselnost, vdanost; fatalistično pojmovanje, prepričanje fatalístično prisl.: fatalistično se prepustiti toku dogodkov
fatalízem -zma m (Ī) verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo: tolažiti se s fatalizmom; vzhodnjaški fatalizem; boj zoper fatalizem
demoness ::
Sketch, dobro vprašanje (in dobra zgodba). Za cinizem se kar strinjam s tabo. Ironija je potem mogoče cinizem brez razočaranja, sarkazem pa cinizem brez distance in s čajno žličko jeze oz. kompatibilnega čustvenega stanja...
Pa še moje "kontemplacije":
Danes. Danes je tak čuden dan. Je res? Zakaj vedno danes? Zato, ker je samo danes resničen. Samo danes je zdaj.
Mogoče pa ni dan nič kriv, mogoče je samo tista knjiga, ki je ne morem nehati brati, ki se mi vriva v možgane, da začenjam misliti v njenem stilu. She gets up slowly, glances at the watch, curses. Run, run. Gotta run. She brushes her teeth, not looking at the mirror or at the brush. Routines are so comforting. You never have to think about anything again...
Pri Nami sem stekla čez cesto izza avtobusa. Plop plop po mokrem asfaltu. Iz nasprotne smeri se je približeval avtobus, čisto nič ni nameraval upočasiti, niti na ležečem policaju. Vsi, ki stojijo v njem, bodo najbrž popadali po tleh. Dva metra pred avtobusom sem skočila na pločnik in odkorakala naprej (šofer je mojemu hrbtu najbrž kazal fuck-you). Šele čez nekaj minut me je zadelo, da je dva metra manjkalo, pa bi bila zdajle rdečkast zmazek na cesti. Avtobusi pa njihova gibalna količina v primerjavi z gibalno količino ene ne pretirano težke ženske in tako dalje, saj veste.
Nesmiselno mrtva. Zato, ker nisem razmišljala.
Odsotnost želje po življenju? Ne.
Ne živim zato, ker pač nimam kaj boljšega početi. Nič raje ne bi bila nesmiselno živa kot nesmiselno mrtva.
Tako kot brat nekega človeka X, tisti brat, ki je mrtev že... koliko? Deset let. In človek X mu tega še kar ni odpustil.
Bi moja sestra odpustila meni?
Kaj pa čez deset let?
Rešetke na moji kletki so narejene iz zvitih bankovcev. Niti ne slišiš, kdaj se vrata zaprejo za tabo. Na srečo brez kokainastih figuric na pladnju. Pa sem včasih tudi v takem stanju, da si želim, da bi bila z nečim zasvojena. Najboljši instant smisel življenja. In če pokličete takoj, dobite še poseben popust na krsto model XWRT64 s srebrnimi ročaji. Izkoristite izjemno ponudbo! (plus nasmeh Jacka Nicholsona s plakata za Shining. Ja, tisti.)
Ja, seveda, jutri bo lepši. Ampak kaj je to, jutri? Nič lažjega kot to, pojdi z mano (zloben nasmešek po okusu). Jutri bodo svetu zavladali demokracija, fast food in družinske vrednote. Vozili se bomo na "čista" goriva, ozonska luknja se bo sramovala strašiti nad takim popolnim svetom in bo šla na izobraževalno potovanje na Beto Malega voza. In sedela bom ob morju in me bo prekleto malo brigalo, ali je danes danes ali jutri.
Seveda. Jutri. Do takrat se bom pač spotikala skozi vsak danes posebej in zaradi mlinov na veter ne bom videla gozda. Upam, da bo tisti človek, ki bom čez deset let, odpustil tistemu, ki sem danes, da je umrl.
Pa še moje "kontemplacije":
Danes. Danes je tak čuden dan. Je res? Zakaj vedno danes? Zato, ker je samo danes resničen. Samo danes je zdaj.
Mogoče pa ni dan nič kriv, mogoče je samo tista knjiga, ki je ne morem nehati brati, ki se mi vriva v možgane, da začenjam misliti v njenem stilu. She gets up slowly, glances at the watch, curses. Run, run. Gotta run. She brushes her teeth, not looking at the mirror or at the brush. Routines are so comforting. You never have to think about anything again...
Pri Nami sem stekla čez cesto izza avtobusa. Plop plop po mokrem asfaltu. Iz nasprotne smeri se je približeval avtobus, čisto nič ni nameraval upočasiti, niti na ležečem policaju. Vsi, ki stojijo v njem, bodo najbrž popadali po tleh. Dva metra pred avtobusom sem skočila na pločnik in odkorakala naprej (šofer je mojemu hrbtu najbrž kazal fuck-you). Šele čez nekaj minut me je zadelo, da je dva metra manjkalo, pa bi bila zdajle rdečkast zmazek na cesti. Avtobusi pa njihova gibalna količina v primerjavi z gibalno količino ene ne pretirano težke ženske in tako dalje, saj veste.
Nesmiselno mrtva. Zato, ker nisem razmišljala.
Odsotnost želje po življenju? Ne.
Ne živim zato, ker pač nimam kaj boljšega početi. Nič raje ne bi bila nesmiselno živa kot nesmiselno mrtva.
Tako kot brat nekega človeka X, tisti brat, ki je mrtev že... koliko? Deset let. In človek X mu tega še kar ni odpustil.
Bi moja sestra odpustila meni?
Kaj pa čez deset let?
Rešetke na moji kletki so narejene iz zvitih bankovcev. Niti ne slišiš, kdaj se vrata zaprejo za tabo. Na srečo brez kokainastih figuric na pladnju. Pa sem včasih tudi v takem stanju, da si želim, da bi bila z nečim zasvojena. Najboljši instant smisel življenja. In če pokličete takoj, dobite še poseben popust na krsto model XWRT64 s srebrnimi ročaji. Izkoristite izjemno ponudbo! (plus nasmeh Jacka Nicholsona s plakata za Shining. Ja, tisti.)
Ja, seveda, jutri bo lepši. Ampak kaj je to, jutri? Nič lažjega kot to, pojdi z mano (zloben nasmešek po okusu). Jutri bodo svetu zavladali demokracija, fast food in družinske vrednote. Vozili se bomo na "čista" goriva, ozonska luknja se bo sramovala strašiti nad takim popolnim svetom in bo šla na izobraževalno potovanje na Beto Malega voza. In sedela bom ob morju in me bo prekleto malo brigalo, ali je danes danes ali jutri.
Seveda. Jutri. Do takrat se bom pač spotikala skozi vsak danes posebej in zaradi mlinov na veter ne bom videla gozda. Upam, da bo tisti človek, ki bom čez deset let, odpustil tistemu, ki sem danes, da je umrl.
Don't you want to die, walk beside me evermore,
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Thomas ::
Beseda "cinik" je Grškega izvora. Kynos - pes. Ciničen je po domače rečeno, nizkoten kot pes. Ne kot kakšen dobrodušen kuža, ampak kot pes v najslabšem pomenu besede.
Sam tolk, da spravimo cinike mau v jok.
Sam tolk, da spravimo cinike mau v jok.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Isht ::
To mi je vsec. Ne me narobe razumet, ampak ni veliko deklet prisotnih na tem forumu (it figures, saj je v osnovi to forum, namenjen racunalnicarjem ...)
Vsem, ki bi jih zanimalo: pojdite na saulwilliams.com in pod 'music' poiscite video Coded Language. Mislim, da je to eden boljsih primerov konstruktivnega cinizma s kanckom sarkazma.
Vsem, ki bi jih zanimalo: pojdite na saulwilliams.com in pod 'music' poiscite video Coded Language. Mislim, da je to eden boljsih primerov konstruktivnega cinizma s kanckom sarkazma.
demoness ::
Ja, ja, Thomas... že jokamo... No, dajmo, fantje in dekleta, vsi skupaj, v jok pa na drevo! Tri, dva, ena, zdaj!
(/me gre klečat na koruzo zaradi offtopic posta, ki ni seveda niti najmanj ciničen)
(/me gre klečat na koruzo zaradi offtopic posta, ki ni seveda niti najmanj ciničen)
Don't you want to die, walk beside me evermore,
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Don't you feel alive, like you never felt before...?
undefined ::
Bwahaha, demoness. To je tisti pravi cinizem! (Pa če nisi opazil, Tr0n, prav nič destruktiven.) ;)
demoness ::
lsht, hvala.
Meni se je pravzaprav še najbolj cinična (in najboljša) zdela tvoja pesem s slema. Švarcenzajc mi pa deluje kot cinična parodija. Samo Igorji so pa vedno v modi. Sekira je samo modni dodatek.
Meni se je pravzaprav še najbolj cinična (in najboljša) zdela tvoja pesem s slema. Švarcenzajc mi pa deluje kot cinična parodija. Samo Igorji so pa vedno v modi. Sekira je samo modni dodatek.
Don't you want to die, walk beside me evermore,
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Thomas ::
Mnja, v jok jih nisem spravil, cinikov. Mau so pojamrali, to je vse.
Tud je nekej!
Tud je nekej!
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Isht ::
Res je , priznam, kriv sem.
Svarcenzajec je cinicna parodija!
Uf, kako je prijalo znebiti se tega bremena...
Ne, resno: rad bi videl, da vec predstavnic zenskega spola sodeluje v takih razpravah, ce ne bomo dobili precej enostransko podobo.
Mi pa pocasi postaja jasno, da imamo ljudje precej razlicna dojemanja izraza cinizem (v redu, tudi ironije in sarkazma...).
Bi pa se rad opozoril na kvaliteto del, objavljenih v tej temi. Torej: Cinizem = destruktiven? Ta tema kvecjemu dokazuje nasprotno. No ja, vprasanje, ce smo se sploh dotaknili cinizma iz prave plati (tukaj bi mogoce Nadezhda vedela kaj vec povedati ;))
Svarcenzajec je cinicna parodija!
Uf, kako je prijalo znebiti se tega bremena...
Ne, resno: rad bi videl, da vec predstavnic zenskega spola sodeluje v takih razpravah, ce ne bomo dobili precej enostransko podobo.
Mi pa pocasi postaja jasno, da imamo ljudje precej razlicna dojemanja izraza cinizem (v redu, tudi ironije in sarkazma...).
Bi pa se rad opozoril na kvaliteto del, objavljenih v tej temi. Torej: Cinizem = destruktiven? Ta tema kvecjemu dokazuje nasprotno. No ja, vprasanje, ce smo se sploh dotaknili cinizma iz prave plati (tukaj bi mogoce Nadezhda vedela kaj vec povedati ;))
undefined ::
> Mnja, v jok jih nisem spravil, cinikov. Mau so pojamrali, to je vse.
Heheh. Evo sketch, tukaj pa je lep primer ironije. Namreč to, kar je Thomas sedaj povedal in kar je prej jokal/jamral v svojem prvem postu v tem topicu. ;)
Heheh. Evo sketch, tukaj pa je lep primer ironije. Namreč to, kar je Thomas sedaj povedal in kar je prej jokal/jamral v svojem prvem postu v tem topicu. ;)
sketch ::
Torej. Moje definicije.
Fatalizem - vdanost v vsodo. Videnje svoje lastne eksistence kot nekaj, kar ne more vplivati na potek zunanjih dogodkov, kot edino možnost videti pasivno sodelovanje v dogjanju okoli sebe.
Ena stopnja višje je eksistencializem - ko ne samo, da nekomu ni mar (oz. je nezmožen) delovanje na okolico, ampak mu ni mar za njegovo lastno eksistenco. Ne gre ga mešati s samouničevalnostjo - govorimo o apatiji do te mere, da razlike med življenjem in smrtjo dejansko ni, ter se tudi za doseg smrti ni vredno truditi.
Cinizem je opisovanje oz. komentiranje nekih dogodkov z besedami, ki so popolnoma drugačne od našega dejanskega stališča. Običajno ga spremljajo vdanost v usodo in razočaranost, jeza.
Sarkazem pa je cinizem, ki je namenjen direktno neki osebi - je cinizem, preoblikovan v ost, katere namen je nekogar prizadeti.
Ironija pa je ravno obratno od cinizma kar se tiče stališča - s cinizmom se pretvarjamo, da smo veseli, čeprav smo žalostni, z ironijo pa kažemo, da smo/bomo res nekoč veseli, čeprav smo žalostni. Običajno gre za tragične, žalostne, nesrečne (v smislu slučajnosti) dogodke, ki pa s časovno perspektivo in distanco lahko postanejo smešni - v sedanjosti pa jim pravimo, da so ironični. V govorjeni oz. pisani besedi torej lahko govorimo o ironiji takrat, ko se iz nečesa slabega pošalimo, a ta šala ne bi bila smešna, če bi bili direktno vmešani v dogodke.
Saj veste, mastna črna muha v šampanjcu, zbije te tovornjak 1 dan potem, ko si zadel na lotu, zadnjih 200 SIT daš za kavo pa se ti golob poserje not, antivirus ti sesuje sistem, delaš celo noč pa zveš da imaš rok za 1 dan prestavljen ter se je cilj naloge spremenil...
Tako.
Zdaj pa še ena zgodbica. Sicer stara, a vseeno.
----------
Pozejdon
Veste kaj imam rad? Morje.
Kdo pa ne, boste porekli. Kaj je lepšega, kot si poleti nataknit odbojna sončna očala ki ti zakrijejo oči ter nekaznovano opazovat vso to bogastvo ženskih teles, ki se preteguje in sonči okoli tebe. Ali pa igrat odbojko na pesku, z nogami ki se pogrezajo, rahlo napetsjo tekmovanja ki se meša s poletno sproščenostjo. Se namakati, zbujati sredi popoldneva, noč preživeti divje, brezskrbno.
Ampak ne. Takrat se morja ne vidi. Ker morje je samo scena, ozadje za vse nas, od nemških turistov s trebuhi, ki visijo preko kratkih hlač, do moških kurb, ki pozirajo in razkazujejo svoja zategnjena telesa.
Najraje ga imam takega, kot je pozimi, ko ne morem v njem zaplavati in s tem dokazati, da je samo slana voda, katero z veseljem začinimo z občasnimi odpadki in kanalizacijo. Ko se ne upam blizu, da bi vanj pomočil prst, ali pa pljunil vanj in vrgel kamen.
Najraje ga imam ob oblačnih dnevih, ko izza obzorja priromajo nebeška nakovala nevihtnih oblakov. Takrat se usedem na mrzlo skalo in se zavijem v pulover, ki bolj malo pomaga. In tako mi je všeč. In gledam valove, kako butajo ob obalo.
Takrat ne vidim morje, v katerem poleti veselo puščamo mastne odtise od kreme za sončenje; gledam Morje. Tisto silo narave, ki prevrača ladje, ki razjeda najtrše železobetonske obale, ki požira otoke in kopno in povzroča strah v vsakem pravem mornarju ali jadralcu. Gledam večnost v gibanju; silo, kako udarja ob kopno v svojem besu, in mi pušča sol na ustnicah in obrazu, kot zapornik, ki grozi in pljuva izza rešetk. Rahel pršec, ki ga s pene valov prinaša jugo, me moti, se strjuje na mojih trepalnicah in ustnicah, mi suši obraz. In prisiljen sem pripreti oči kakor pes, ki se pelje v avtu in moli glavo skozi okno.
Sedaj vem, zakaj se tisti pravi mornarji vedno vračajo na morje. Temne vode, tako drugačne od poletne oljnate zelenomodrine, valjajo in brusijo kamenje, gmote, ki se vračajo nazaj v morje puščajo sledi kakor kremplji leviatana, ki sega po suhem, bučanje in režanje tisočih grl iz valovin, šumenje zborov nimf v premorih med valovi. Jezdeci morske pene, ki vihtijo Neputnove trizobe, slan vonj po razžrtem železu, zmletih kosteh, ukradenih zakladih… Vidim Morje.
In imam ga rad. Gledam ga z radostjo v srcu, strmim mu v obraz in ga izzivam, naj pride. Včasih sprejme izziv, ter me stušira s kakšno izmed svojih daljših šap, a to je del te straže, ki jo tako rad opravljam.
Zakaj, boste vprašali. Zakaj strmim, in se obnašam kot norec?
Ker mi daje upanje. Upanje, ki ga izgubljam, ko se sprehajam po mestu med mogami velikanov železobetona, ko brez sočutja prestopam berače, na katere sem že navajen, in odkimavam mamicam z otroki v naročju. Ko poskušam priti mimo zvočnika brez da bi slišal novice in vzel nase njihovo breme. Upanje, ki se je raztopilo v cigaretnem dimu, zgorelo v motorjih, zabodeno z nebotičniki, izkrvavelo je v kanalizacijo, pokopali pa smo ga mi. Svet mračne prihodnosti ni več znanstvena fantastika; je tu, za vogalom, je jutri. In jaz se ga bojim.
In morje mi daje upanje. Gledam ga, in vidim umirajočega velikana, katerega ubijamo - ampak še vedno je velikan. Velikan, katerega se ljudje z vso pravico bojimo, in katerega še vedno ne moremo premagati. Gledam morje pozimi, in vidim svoj odsev, in vidim, da človek ni dažbog. Zaenkrat. In mogoče, če se res potrudimo, se lahko odkupimo za svoje napake. Odplačamo dolg, ki raste z vsakim dnem.
Vidim tisto, zaradi česar je človek žrtvoval svoje otroke nevidnim bogovom, jim izrezoval srca na tisočih oltarjih, vidim strah in trepet ljudi pred silami. In vidim, da mogoče še ni vse izgubljeno. Da še nismo požgali svoje zibelke. Vidim, da mogoče, mogoče pa obstaja možnost. In tako gledam Morje, to grdo, temno, mrzlo, razburkano in sovražno Morje. In daje mi upanje.
--------
Okej, stvar je zelo stara in od takrat smo malo odrasli, a vseeno.
lp
s.
Fatalizem - vdanost v vsodo. Videnje svoje lastne eksistence kot nekaj, kar ne more vplivati na potek zunanjih dogodkov, kot edino možnost videti pasivno sodelovanje v dogjanju okoli sebe.
Ena stopnja višje je eksistencializem - ko ne samo, da nekomu ni mar (oz. je nezmožen) delovanje na okolico, ampak mu ni mar za njegovo lastno eksistenco. Ne gre ga mešati s samouničevalnostjo - govorimo o apatiji do te mere, da razlike med življenjem in smrtjo dejansko ni, ter se tudi za doseg smrti ni vredno truditi.
Cinizem je opisovanje oz. komentiranje nekih dogodkov z besedami, ki so popolnoma drugačne od našega dejanskega stališča. Običajno ga spremljajo vdanost v usodo in razočaranost, jeza.
Sarkazem pa je cinizem, ki je namenjen direktno neki osebi - je cinizem, preoblikovan v ost, katere namen je nekogar prizadeti.
Ironija pa je ravno obratno od cinizma kar se tiče stališča - s cinizmom se pretvarjamo, da smo veseli, čeprav smo žalostni, z ironijo pa kažemo, da smo/bomo res nekoč veseli, čeprav smo žalostni. Običajno gre za tragične, žalostne, nesrečne (v smislu slučajnosti) dogodke, ki pa s časovno perspektivo in distanco lahko postanejo smešni - v sedanjosti pa jim pravimo, da so ironični. V govorjeni oz. pisani besedi torej lahko govorimo o ironiji takrat, ko se iz nečesa slabega pošalimo, a ta šala ne bi bila smešna, če bi bili direktno vmešani v dogodke.
Saj veste, mastna črna muha v šampanjcu, zbije te tovornjak 1 dan potem, ko si zadel na lotu, zadnjih 200 SIT daš za kavo pa se ti golob poserje not, antivirus ti sesuje sistem, delaš celo noč pa zveš da imaš rok za 1 dan prestavljen ter se je cilj naloge spremenil...
Tako.
Zdaj pa še ena zgodbica. Sicer stara, a vseeno.
----------
Pozejdon
Veste kaj imam rad? Morje.
Kdo pa ne, boste porekli. Kaj je lepšega, kot si poleti nataknit odbojna sončna očala ki ti zakrijejo oči ter nekaznovano opazovat vso to bogastvo ženskih teles, ki se preteguje in sonči okoli tebe. Ali pa igrat odbojko na pesku, z nogami ki se pogrezajo, rahlo napetsjo tekmovanja ki se meša s poletno sproščenostjo. Se namakati, zbujati sredi popoldneva, noč preživeti divje, brezskrbno.
Ampak ne. Takrat se morja ne vidi. Ker morje je samo scena, ozadje za vse nas, od nemških turistov s trebuhi, ki visijo preko kratkih hlač, do moških kurb, ki pozirajo in razkazujejo svoja zategnjena telesa.
Najraje ga imam takega, kot je pozimi, ko ne morem v njem zaplavati in s tem dokazati, da je samo slana voda, katero z veseljem začinimo z občasnimi odpadki in kanalizacijo. Ko se ne upam blizu, da bi vanj pomočil prst, ali pa pljunil vanj in vrgel kamen.
Najraje ga imam ob oblačnih dnevih, ko izza obzorja priromajo nebeška nakovala nevihtnih oblakov. Takrat se usedem na mrzlo skalo in se zavijem v pulover, ki bolj malo pomaga. In tako mi je všeč. In gledam valove, kako butajo ob obalo.
Takrat ne vidim morje, v katerem poleti veselo puščamo mastne odtise od kreme za sončenje; gledam Morje. Tisto silo narave, ki prevrača ladje, ki razjeda najtrše železobetonske obale, ki požira otoke in kopno in povzroča strah v vsakem pravem mornarju ali jadralcu. Gledam večnost v gibanju; silo, kako udarja ob kopno v svojem besu, in mi pušča sol na ustnicah in obrazu, kot zapornik, ki grozi in pljuva izza rešetk. Rahel pršec, ki ga s pene valov prinaša jugo, me moti, se strjuje na mojih trepalnicah in ustnicah, mi suši obraz. In prisiljen sem pripreti oči kakor pes, ki se pelje v avtu in moli glavo skozi okno.
Sedaj vem, zakaj se tisti pravi mornarji vedno vračajo na morje. Temne vode, tako drugačne od poletne oljnate zelenomodrine, valjajo in brusijo kamenje, gmote, ki se vračajo nazaj v morje puščajo sledi kakor kremplji leviatana, ki sega po suhem, bučanje in režanje tisočih grl iz valovin, šumenje zborov nimf v premorih med valovi. Jezdeci morske pene, ki vihtijo Neputnove trizobe, slan vonj po razžrtem železu, zmletih kosteh, ukradenih zakladih… Vidim Morje.
In imam ga rad. Gledam ga z radostjo v srcu, strmim mu v obraz in ga izzivam, naj pride. Včasih sprejme izziv, ter me stušira s kakšno izmed svojih daljših šap, a to je del te straže, ki jo tako rad opravljam.
Zakaj, boste vprašali. Zakaj strmim, in se obnašam kot norec?
Ker mi daje upanje. Upanje, ki ga izgubljam, ko se sprehajam po mestu med mogami velikanov železobetona, ko brez sočutja prestopam berače, na katere sem že navajen, in odkimavam mamicam z otroki v naročju. Ko poskušam priti mimo zvočnika brez da bi slišal novice in vzel nase njihovo breme. Upanje, ki se je raztopilo v cigaretnem dimu, zgorelo v motorjih, zabodeno z nebotičniki, izkrvavelo je v kanalizacijo, pokopali pa smo ga mi. Svet mračne prihodnosti ni več znanstvena fantastika; je tu, za vogalom, je jutri. In jaz se ga bojim.
In morje mi daje upanje. Gledam ga, in vidim umirajočega velikana, katerega ubijamo - ampak še vedno je velikan. Velikan, katerega se ljudje z vso pravico bojimo, in katerega še vedno ne moremo premagati. Gledam morje pozimi, in vidim svoj odsev, in vidim, da človek ni dažbog. Zaenkrat. In mogoče, če se res potrudimo, se lahko odkupimo za svoje napake. Odplačamo dolg, ki raste z vsakim dnem.
Vidim tisto, zaradi česar je človek žrtvoval svoje otroke nevidnim bogovom, jim izrezoval srca na tisočih oltarjih, vidim strah in trepet ljudi pred silami. In vidim, da mogoče še ni vse izgubljeno. Da še nismo požgali svoje zibelke. Vidim, da mogoče, mogoče pa obstaja možnost. In tako gledam Morje, to grdo, temno, mrzlo, razburkano in sovražno Morje. In daje mi upanje.
--------
Okej, stvar je zelo stara in od takrat smo malo odrasli, a vseeno.
lp
s.
Adapt and overcome.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: sketch ()
Isht ::
Le lapin no. 3
Švarcenzajec 3 - MILENIJ
Švarcenzajec je v velikem talilnem loncu raztopil še zadnjega od zlikovcev, ki so mu tokrat stali na poti med domom in najbližjo picerijo, ko je pomislil: “Ajm getin tu old for dis šit.” Na pokoj bo treba misliti, pokojninskih prispevkov med svojim samotnim maščevalstvom ni plačeval, pa še prestrelil je zadnjega zavarovalničarja (tako, iz navade), ki je prišel ponujat rentno varčevanje.
Na srečo za nas (mater, saj je šele tretja epizoda, kaj bo prasec mislil na pokoj) pa je nanj skočil nov sovražnik. Severni jelen Rudolf je potegnil ven zvončke in pozvonil, nato pa se spomnil, da to pač vendar ni orožje, in potegnil ven pištolo. Švarcenzajec pa, seveda, ni čakal, da bo ustreljen (to počnejo samo zlobni liki!) in je izginil, tokrat pač brez ajl bi bek.
In tedaj se je spomnil, če je tisti selotejp, ki ga je kupil, znamke superglu, potem je Božiček tisti, ki preprodaja vezalke! In Švarcenzajec je vedno kupoval čevlje brez vezalk, saj je bil prepričan, da s svojo negativno bioenergijo uničujejo njegove prelepe mišice!
!!
Torej je ves ta božič in obdarovanje samo ena velika krinka za preprodajo vezalk!!
Seveda je vsaka preprodaja zlobna in jo je torej treba uničiti, demolirati, dezintegrirati, razstaviti na prafaktorje, spremeniti v sončni prah, izbrisati z obličja Zemlje…
Hvala bogu je pri sebi imel še cigare (kam bi pa prišli brez cigar?!) in pa svoj zvesti švicarski žepni nož.
Na srečo je Božiček imel svojo utrdbo v sosednji stavbi. Švarcenzajec je iz usedline jutranje kave, papirčka od žvečilnega gumija in zobotrebca sestavil bombo in vrata utrdbe je razneslo v ogromni eksploziji.
Palčki so skakali okoli z uziji in streljali nanj in vpili v neznanem jeziku in tekali in vriskali in prav noben od izstrelkov ga ni zadel (palčki so majhni + puške so velike = slabo merjenje) in Švarcenzajec je enega za drugim odstranil, eliminiral, da se tako izrazim. “Ajm de parti pupr,” je rekel Švarcenzajec, čeprav res ni bilo nobene potrebe po enostavčnici.
Toda med njim in Božičkom je stal še Severni jelen Rudolf. Švarcenzajec je ugotovil, da ima le še en zobotrebec in z vso močjo ga je vrgel v jelena, da je le-tega odneslo nazaj in ga pribilo na steno. “Stik araund,” je rekel Švarcenzajec.
Tedaj pa je predenj stopil Božiček, pištolo pa je držal naperjeno na Švarcenzajcov najljubši copat.
“Izpusti žvečilni gumi, če ne…” je grozil Božiček in Švarcenzajec je v strahu za svoj copat previdno odvrgel žvečilni na tla.
Toda Božiček je pozabil na usedlino jutranje kave in Švarcenzajec mu jo je zabrisal v obraz in Božiček se je začel topiti in vse se je kadilo od njega in vpil je od silnih bolečin in po nekaj minutah je na tleh ostala le še lužica. In pa copat. To se pač zgodi, ko si alergičen na kavo.
[Brez osebnih obračunov - za to so ZS. Brisala neumestno. N.]
sketch: stare fore zmeraj palijo. jaz osebno hranim komedijo, ki sem jo pisal dalec nazaj in se mi zdi, da verjetno danes boljse ne bi mogel napisati. bi te pa vprasal: si iz optimisticnega eksistencialisticnega antifatalista (help me out here: kako se temu rece? jaz v dolgih besedah nisem domac) postal cinik, ali kaj drugega? oziroma: bos objavil kaj novejsega?
aja: se ena (malo daljsa) pesnitev, ki sodi v kontekst:
the earth reflects as nothing but a cancer in the system
in my system
inside my cascading waterfalls of colorfull butterfly thoughts
there is a clench of steel
i can jump and evaporate into the crucifying mind and the pixelated dots i am made of will turn into 3d
and rasterised black&white that you see,
come to me
my love not to be, cast inside the foams on the shores of my sanity
subliminar, under skin
under siege
collect the golden diamond, put inside a forehead, backdrop and your eyes shine right through the dark,
no, right through the lighter
a beam far brighter
and claw for my hand, in fear of dropping me behind, where i will not see
where i would not like to be
and walk upon me, like black spectre on a white sheet of a-4 sized paper
wearing that long black overcoat
waving in the smudgy wind
i grasp your hand
hey, i pulled you through that silver medal coin, don't you remember?
and press you against the cold wall reflects your vision
and my heated own pityfull eyesight and
my flesh is your flesh
god, if your eyesight wasn't burning me, the electrified rails would
taken the road, i am the road
and slide down my big red wet warm slick smooth pouty lucky lips
and past my bellybutton
from him i arose, from her i came to be, from it i fed intravenously into this world my own reflecting god
and in a raindrop
i see the horrible, no, not horrible, but rather encapsulating
one. cosmos. ridiculus. chaos. figurative.
diminished would a hair from a fluffy animal seem to an amateur,
but the fluffy collectors would realise the full potential and
one single grain of rice will tip the scale.
who is the man in the shadow? could he deny that the camel in his eye is drinking his tears?
don't call me names!!
i am hideous to look upon
and a turn switch data bank says my genes are superb and no man should ever be
who is not like me
perfection is ugly, my imaginary grey whale friend used to say, so
mark my position!
mark my position?
have you marked my position?
i said... oh, never mind, it is my prostate yelling, it wants me to feed the goldfish
and i am pinned through my center, i am the pinup of my fender,
no it is a copy
a fake
non real, non denominational, non offensive
can i make a defencive gesture?
feel my posture, i am the weed-leaf, one among many, a pasture, a feast for the week minded,
i slam dunk on a female voice
ha! feel that, bitch?
enough, the barn, the yarn, the day is gone,
it is not time yet, he yelled and collapsed in his wife's arms and and and and
special forces
hiding, sweaty shirt on my chocolate coffee maker
the impulse i send is the same one the black hole received
the universe bent the stars spent the maker went away
and with no choice i am put in his shoes and oh my god!
they're too tight!
the s.o.b. we called lord was a goddamned midget, so what clothes will i wear to my own funeral?
i am forever but you stand above me
a god worships a god
and fluffy combinated i realise i do not want real
i want image
me want image
me get image
i don't need you
hey, i don't even need the platypuss that strolled in a bathing suit (a two piece string bikini)
blake, black, blitz, blood
burden
and finally, what happens when the f**kin chicken actually crosses the road
(or is that its goal in life - to die either on or off the road?)
hey, live by the sword, drink the red wine, bordeaux year '25, lamented but incredibly still edible, eddie, save me!
turn it off
turn me off
and if you think those long golden hairs of your eyeline inside your hive don't, then i am already.
turned on.
and fuck my brains out
then tell me everything
it is the seamless connection between my thigh (the left one, i presume) and
the president's own dear chair,
i become the rest for a big man's ass and his smell i don't want
i just want to be
the reason, you see
the reason
the reality for all
the terminality for none
choose me, choose me, i will not forsake thee
i'm sorry, but do i know you?
do i know me?
do me know i?
know me i do?
me do know i?
damn, i cannot write a single letter straight
let alone be heterosexual
and go ahead, joe, or john or damien or whatever the fuck your name is
you know you want me
newsflash!
the yellow string has taken over the country
god abandons all
and the neighbours stall
just for a second
here, have a cookie, don't you wanna wait for the end of the world, for the end of the eyeball,
for the end of the hook
chartered flight outside the boundaries of a turtle
the shell of it is rolling down the falling star
and rests right next to him in the sidetracked back away run, getaway car, slope on the hill,
ski and make avalanches in your own nebula of a glare
spare
me of all evil, i want none of it (really, i've had just about enough of good, and evil is that one drop over the edge)
i spilled my milk
a quarter-pint, gosh, what will become of me?
what if next time it will be yoghurt?
follow my tail and forget your mail
the written word is everybody's sugar
love, listen, spain is far away. and don't even think about bringing home one of those pigeons
the nastee creatures
teaparty we shall have
and who will be my polly prissypants?
who will be polly prissypants?
i cannot go on living and not existing without first finding out who the hell will be my polly prissypants!
storm me but
leave the lightning outside please
and lets sit by the panda-fire, is it making you hot?
well, my cooler's down
and my cook took a vacation
goodbye and when you go through the fog and the haze and the dark matter
of the interstellar dust, remembrer, that the forehead is bandaged just for the time being
while the pancakes are forever
love, anonymous.
res je malo dolga (sit, kdaj sem imel toliko casa, da sem pisal tako dolge pesmi?)
Švarcenzajec 3 - MILENIJ
Švarcenzajec je v velikem talilnem loncu raztopil še zadnjega od zlikovcev, ki so mu tokrat stali na poti med domom in najbližjo picerijo, ko je pomislil: “Ajm getin tu old for dis šit.” Na pokoj bo treba misliti, pokojninskih prispevkov med svojim samotnim maščevalstvom ni plačeval, pa še prestrelil je zadnjega zavarovalničarja (tako, iz navade), ki je prišel ponujat rentno varčevanje.
Na srečo za nas (mater, saj je šele tretja epizoda, kaj bo prasec mislil na pokoj) pa je nanj skočil nov sovražnik. Severni jelen Rudolf je potegnil ven zvončke in pozvonil, nato pa se spomnil, da to pač vendar ni orožje, in potegnil ven pištolo. Švarcenzajec pa, seveda, ni čakal, da bo ustreljen (to počnejo samo zlobni liki!) in je izginil, tokrat pač brez ajl bi bek.
In tedaj se je spomnil, če je tisti selotejp, ki ga je kupil, znamke superglu, potem je Božiček tisti, ki preprodaja vezalke! In Švarcenzajec je vedno kupoval čevlje brez vezalk, saj je bil prepričan, da s svojo negativno bioenergijo uničujejo njegove prelepe mišice!
!!
Torej je ves ta božič in obdarovanje samo ena velika krinka za preprodajo vezalk!!
Seveda je vsaka preprodaja zlobna in jo je torej treba uničiti, demolirati, dezintegrirati, razstaviti na prafaktorje, spremeniti v sončni prah, izbrisati z obličja Zemlje…
Hvala bogu je pri sebi imel še cigare (kam bi pa prišli brez cigar?!) in pa svoj zvesti švicarski žepni nož.
Na srečo je Božiček imel svojo utrdbo v sosednji stavbi. Švarcenzajec je iz usedline jutranje kave, papirčka od žvečilnega gumija in zobotrebca sestavil bombo in vrata utrdbe je razneslo v ogromni eksploziji.
Palčki so skakali okoli z uziji in streljali nanj in vpili v neznanem jeziku in tekali in vriskali in prav noben od izstrelkov ga ni zadel (palčki so majhni + puške so velike = slabo merjenje) in Švarcenzajec je enega za drugim odstranil, eliminiral, da se tako izrazim. “Ajm de parti pupr,” je rekel Švarcenzajec, čeprav res ni bilo nobene potrebe po enostavčnici.
Toda med njim in Božičkom je stal še Severni jelen Rudolf. Švarcenzajec je ugotovil, da ima le še en zobotrebec in z vso močjo ga je vrgel v jelena, da je le-tega odneslo nazaj in ga pribilo na steno. “Stik araund,” je rekel Švarcenzajec.
Tedaj pa je predenj stopil Božiček, pištolo pa je držal naperjeno na Švarcenzajcov najljubši copat.
“Izpusti žvečilni gumi, če ne…” je grozil Božiček in Švarcenzajec je v strahu za svoj copat previdno odvrgel žvečilni na tla.
Toda Božiček je pozabil na usedlino jutranje kave in Švarcenzajec mu jo je zabrisal v obraz in Božiček se je začel topiti in vse se je kadilo od njega in vpil je od silnih bolečin in po nekaj minutah je na tleh ostala le še lužica. In pa copat. To se pač zgodi, ko si alergičen na kavo.
[Brez osebnih obračunov - za to so ZS. Brisala neumestno. N.]
sketch: stare fore zmeraj palijo. jaz osebno hranim komedijo, ki sem jo pisal dalec nazaj in se mi zdi, da verjetno danes boljse ne bi mogel napisati. bi te pa vprasal: si iz optimisticnega eksistencialisticnega antifatalista (help me out here: kako se temu rece? jaz v dolgih besedah nisem domac) postal cinik, ali kaj drugega? oziroma: bos objavil kaj novejsega?
aja: se ena (malo daljsa) pesnitev, ki sodi v kontekst:
the earth reflects as nothing but a cancer in the system
in my system
inside my cascading waterfalls of colorfull butterfly thoughts
there is a clench of steel
i can jump and evaporate into the crucifying mind and the pixelated dots i am made of will turn into 3d
and rasterised black&white that you see,
come to me
my love not to be, cast inside the foams on the shores of my sanity
subliminar, under skin
under siege
collect the golden diamond, put inside a forehead, backdrop and your eyes shine right through the dark,
no, right through the lighter
a beam far brighter
and claw for my hand, in fear of dropping me behind, where i will not see
where i would not like to be
and walk upon me, like black spectre on a white sheet of a-4 sized paper
wearing that long black overcoat
waving in the smudgy wind
i grasp your hand
hey, i pulled you through that silver medal coin, don't you remember?
and press you against the cold wall reflects your vision
and my heated own pityfull eyesight and
my flesh is your flesh
god, if your eyesight wasn't burning me, the electrified rails would
taken the road, i am the road
and slide down my big red wet warm slick smooth pouty lucky lips
and past my bellybutton
from him i arose, from her i came to be, from it i fed intravenously into this world my own reflecting god
and in a raindrop
i see the horrible, no, not horrible, but rather encapsulating
one. cosmos. ridiculus. chaos. figurative.
diminished would a hair from a fluffy animal seem to an amateur,
but the fluffy collectors would realise the full potential and
one single grain of rice will tip the scale.
who is the man in the shadow? could he deny that the camel in his eye is drinking his tears?
don't call me names!!
i am hideous to look upon
and a turn switch data bank says my genes are superb and no man should ever be
who is not like me
perfection is ugly, my imaginary grey whale friend used to say, so
mark my position!
mark my position?
have you marked my position?
i said... oh, never mind, it is my prostate yelling, it wants me to feed the goldfish
and i am pinned through my center, i am the pinup of my fender,
no it is a copy
a fake
non real, non denominational, non offensive
can i make a defencive gesture?
feel my posture, i am the weed-leaf, one among many, a pasture, a feast for the week minded,
i slam dunk on a female voice
ha! feel that, bitch?
enough, the barn, the yarn, the day is gone,
it is not time yet, he yelled and collapsed in his wife's arms and and and and
special forces
hiding, sweaty shirt on my chocolate coffee maker
the impulse i send is the same one the black hole received
the universe bent the stars spent the maker went away
and with no choice i am put in his shoes and oh my god!
they're too tight!
the s.o.b. we called lord was a goddamned midget, so what clothes will i wear to my own funeral?
i am forever but you stand above me
a god worships a god
and fluffy combinated i realise i do not want real
i want image
me want image
me get image
i don't need you
hey, i don't even need the platypuss that strolled in a bathing suit (a two piece string bikini)
blake, black, blitz, blood
burden
and finally, what happens when the f**kin chicken actually crosses the road
(or is that its goal in life - to die either on or off the road?)
hey, live by the sword, drink the red wine, bordeaux year '25, lamented but incredibly still edible, eddie, save me!
turn it off
turn me off
and if you think those long golden hairs of your eyeline inside your hive don't, then i am already.
turned on.
and fuck my brains out
then tell me everything
it is the seamless connection between my thigh (the left one, i presume) and
the president's own dear chair,
i become the rest for a big man's ass and his smell i don't want
i just want to be
the reason, you see
the reason
the reality for all
the terminality for none
choose me, choose me, i will not forsake thee
i'm sorry, but do i know you?
do i know me?
do me know i?
know me i do?
me do know i?
damn, i cannot write a single letter straight
let alone be heterosexual
and go ahead, joe, or john or damien or whatever the fuck your name is
you know you want me
newsflash!
the yellow string has taken over the country
god abandons all
and the neighbours stall
just for a second
here, have a cookie, don't you wanna wait for the end of the world, for the end of the eyeball,
for the end of the hook
chartered flight outside the boundaries of a turtle
the shell of it is rolling down the falling star
and rests right next to him in the sidetracked back away run, getaway car, slope on the hill,
ski and make avalanches in your own nebula of a glare
spare
me of all evil, i want none of it (really, i've had just about enough of good, and evil is that one drop over the edge)
i spilled my milk
a quarter-pint, gosh, what will become of me?
what if next time it will be yoghurt?
follow my tail and forget your mail
the written word is everybody's sugar
love, listen, spain is far away. and don't even think about bringing home one of those pigeons
the nastee creatures
teaparty we shall have
and who will be my polly prissypants?
who will be polly prissypants?
i cannot go on living and not existing without first finding out who the hell will be my polly prissypants!
storm me but
leave the lightning outside please
and lets sit by the panda-fire, is it making you hot?
well, my cooler's down
and my cook took a vacation
goodbye and when you go through the fog and the haze and the dark matter
of the interstellar dust, remembrer, that the forehead is bandaged just for the time being
while the pancakes are forever
love, anonymous.
res je malo dolga (sit, kdaj sem imel toliko casa, da sem pisal tako dolge pesmi?)
Zgodovina sprememb…
- spremenila: DoloresJane ()
DoloresJane ::
Povsem offtopic - treba bo potrpeti. Tokrat.
Ne zahajajte predaleč od deabte. Obkladanje eden drugega s sarakstičnimi pripombami - kot je bila demonessina NI v kontekstu. V temi govorite o cinizmu in ostalih variacijah v kluturnem aspektu oz. skozi zgodbe. Morda skozi zgodbe odventilirate negativnost. Meni je prav. Ne žalite pa nikogar s tem, da ste sarkastični do njega. Kot prvo to kaže, da ne znate povedati, da ga ne odobravate, na tak način, da ne bo razumel; kot drugo sarkazem ni konstruktiven. Če hočete izboljšati kvaliteto debate, mora biti komentar konstruktiven. Nekonstruktivnost samo utruja oči tistih, ki bi radi prebrali dobre teme.
Sem zelo optimistična in pozitivno naravnana oseba in mislim, da sarkazem (beri zgoraj) samo zastruplja ozračje. Ne rečem, da se ga nikoli ne poslužujem, se pa temu izogibam. Če imam komu kaj povedati, se toliko spoštujem, da naredim to na inteligenten način - in če je povedati kaj neprijetnega (npr. da ti gre nekdo na živce), potem ni boljšega načina, kot da si pri tem vsebinsko jasen, a ne žaljiv.
To so moji pogledi, bi pa za nadaljevanje debate predlagala, da se držite definicij iz SSKJ-ja. Manj nesporazumov bo - definicije so zato, da olajšujejo debato. Sicer bi tudi za amvrico lahko rekli, da je tisto, iz česar rastejo skrinje cekinov. Bo šlo?
P.S. Nadaljnjih 10 do 14 dni me na forumu ne bo, oz. bom zelo obrobno prisotna. Ni razloga za strah - takoj, ko mi bodo obveznosti dovoljevale, se bom vrnila.
Ne zahajajte predaleč od deabte. Obkladanje eden drugega s sarakstičnimi pripombami - kot je bila demonessina NI v kontekstu. V temi govorite o cinizmu in ostalih variacijah v kluturnem aspektu oz. skozi zgodbe. Morda skozi zgodbe odventilirate negativnost. Meni je prav. Ne žalite pa nikogar s tem, da ste sarkastični do njega. Kot prvo to kaže, da ne znate povedati, da ga ne odobravate, na tak način, da ne bo razumel; kot drugo sarkazem ni konstruktiven. Če hočete izboljšati kvaliteto debate, mora biti komentar konstruktiven. Nekonstruktivnost samo utruja oči tistih, ki bi radi prebrali dobre teme.
Sem zelo optimistična in pozitivno naravnana oseba in mislim, da sarkazem (beri zgoraj) samo zastruplja ozračje. Ne rečem, da se ga nikoli ne poslužujem, se pa temu izogibam. Če imam komu kaj povedati, se toliko spoštujem, da naredim to na inteligenten način - in če je povedati kaj neprijetnega (npr. da ti gre nekdo na živce), potem ni boljšega načina, kot da si pri tem vsebinsko jasen, a ne žaljiv.
To so moji pogledi, bi pa za nadaljevanje debate predlagala, da se držite definicij iz SSKJ-ja. Manj nesporazumov bo - definicije so zato, da olajšujejo debato. Sicer bi tudi za amvrico lahko rekli, da je tisto, iz česar rastejo skrinje cekinov. Bo šlo?
P.S. Nadaljnjih 10 do 14 dni me na forumu ne bo, oz. bom zelo obrobno prisotna. Ni razloga za strah - takoj, ko mi bodo obveznosti dovoljevale, se bom vrnila.
Tr0n ::
Dobro povedano Nadezhda. Ni kaj veliko za dodat.
Watch what people are cynical about, and one can often discover what they lack. -- Gen George S. Patton
Watch what people are cynical about, and one can often discover what they lack. -- Gen George S. Patton
undefined ::
> Watch what people are cynical about, and one can often discover what they lack. -- Gen George S. Patton
Here's another one: Be careful what you say to other people, because it's quite possible they'll be able to turn your own words against you. --IceMan ;)
[Brisano zaradi žaljenja. - moderator]
Here's another one: Be careful what you say to other people, because it's quite possible they'll be able to turn your own words against you. --IceMan ;)
[Brisano zaradi žaljenja. - moderator]
Zgodovina sprememb…
- spremenil: sketch ()
Thomas ::
Be careful what you say to other people, because it's quite possible they'll be able to turn your own words against you. --IceMan ;)
No, evo! Ta mi je pa zelo všeč. Rata IceManu (ob veliki produkciji) kakšen nesporen biser.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Tr0n ::
"No, evo! Ta mi je pa zelo všeč. Rata IceManu (ob veliki produkciji) kakšen nesporen biser."
Seveda upam, da je tole misljeno sarkasticno. Obracanje besed drugih namrec uporabljajo ljudje, ki jim je zmanjkalo argumentov, da bi se obvarovali pred nadaljnimi neumnostmi ali izognili bistvu pogovora. To kar dejansko IceMan tudi pocne na tem forumu, ker zgleda nima pametnejsega dela :).
Seveda upam, da je tole misljeno sarkasticno. Obracanje besed drugih namrec uporabljajo ljudje, ki jim je zmanjkalo argumentov, da bi se obvarovali pred nadaljnimi neumnostmi ali izognili bistvu pogovora. To kar dejansko IceMan tudi pocne na tem forumu, ker zgleda nima pametnejsega dela :).
Thomas ::
Ja ne - obračanje njegovih lastnih besed proti človeku je legitimno in pravilno. Če nekdo zagovarja športanje, zraven se pa ne rekreira ... itd.
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi
Isht ::
Take a break, relax, SHHH, don't worry, everything is gonna be allright.
Nadezhda: da se razumemo, tudi jaz sem optimist (sicer, kot bom ponazoril v naslednjem podstavku, drugacen kot ti), zato mislim, da je cinizem, ce ga prav dojames, cisto zabaven.
Optimisti so na zalost ocitno najvecji ciniki med nami, sicer bi se zrelaksirali, gledali to temo in NE BILI ZASKRBLJENI.
Nadezhda: da se razumemo, tudi jaz sem optimist (sicer, kot bom ponazoril v naslednjem podstavku, drugacen kot ti), zato mislim, da je cinizem, ce ga prav dojames, cisto zabaven.
Optimisti so na zalost ocitno najvecji ciniki med nami, sicer bi se zrelaksirali, gledali to temo in NE BILI ZASKRBLJENI.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: sketch ()
Tr0n ::
V eni temi sodelujejo tisti, ki so za ali proti neki stvari oz. imajo razlicna mnenja. Bistvo samega debatiranja.
Zdaj si pa ga ze zacel srat Isht :). Pardon my french ;).
Off topic: Si ti morda avtor slik clanka Zbudi se: Trkaj prihaja v posebni izdaji revije Student, Turisticni vodic za mlade? Ravno nekaj listam pa sem opazil tvoj vzdevek :).
Zdaj si pa ga ze zacel srat Isht :). Pardon my french ;).
Off topic: Si ti morda avtor slik clanka Zbudi se: Trkaj prihaja v posebni izdaji revije Student, Turisticni vodic za mlade? Ravno nekaj listam pa sem opazil tvoj vzdevek :).
Isht ::
Tron: ne morem verjeti, da TVZM dejansko nekdo bere. ja, taisti isht. ampak samo cb slike. so slabse kvalitete, blo je pac temno, nimas kaj. Ce si bil kdaj v KUD-u, ves kako je tam noter.
Ne bomo se vec oblagali z imeni in pridevniki in glagoli. Ni smesno, ni cinicno, pa se nazrt sem in se mi ne da razmisljat.
Copy-paste in progress ...
Švarcenzajec proti Ajdu Črtu
Švarcenzajec je po napornem vikendu v Čečeniji končno spet prišel na dopust v Dolenjo Transilvanijo, da bi se spočil ob pretepanju vampirjev in zombijev, ki so po tisti deželi kar redno brezvestno kradli koruzo. S svojim predelanim Jugo Kabrioletom je pravkar povozil Frankenštajna, ko je po radiju slišal novico, da je banda motorističnih okostnjakov, priče so pripovedovale o tatoojih po celem telesu (pardon, okostju), napadla obližnjo samopostrežno z enim samim namenom: vložena paprika.
Švarcenzajec je rekel: ťTajm tu kik es end ču bablgamŤ in brez obotavljanja takoj zasukal volan in se odpeljal v smeri napada. Kar med vožnjo se je pripravil, oborožil do zob (oziroma preko zob, če smo natančni – tudi na zobe je namreč namestil bajonete za vsak slučaj) in se namazal z maskirnimi barvami, ki poleg tega, da zamaskirajo, tudi vsebujejo encim proti gubam.
Motoristični okostnjaki pa so medtem strašili stranke v samopostrežni in se jim režali v obraz in kadili cigare kljub znaku prepovedano kajenje. Toda ena od strank je dejala: ťDovolj, zlobni hudodelci, jaz vas pošljem k Stvarniku!Ť
Ajd Črt je bilo njegovo ime in bil je dva metra visoka 140 kilogramov težka gora mišic. V Dolenji Transilvaniji je raznašal časopise in počasi mu je bilo dovolj pošasti, ki so mu grenile dostavo Transilvanijskega dnevnika vsako jutro.
zagrabil je prvega okostnjaka in ga vrgel naravnost med ženske higijenske pripomočke. Takoj so nanj skočili še štirje nepridipravi in enega za drugim je zabil v tla, kamor so načeloma tudi spadali, saj so vendar okostnjaki!
Na veliko parkirišče je medtem pripeljal že Švarcenzajec in ker so bili vsi parkirni prostori zasedeni, je moral parkirat na parkirišče dva kilometra stran in ko je uspel z dvema tonama orožja in streliva priteči nazaj do samopostrežne, je bil že precej zadihan.
Tedaj pa je Švarcenzajec zagledal Ajda Črta ki je lomastil po samopostrežni in pomotoma pohodil copat, samopostrežna je namreč prodajala tudi copate. Ampak ta copat je bil na las podoben tistemu, ki ga je Švarcenzajec izgubil leta nazaj v boju z Božičkom in silna jeza je prešinila Švarcenzajca in začel je streljati na Ajda Črta in ga obmetavati z granatami in ga hotel na vsak način pokončati, zlobneža, kaj se pa to pravi znašati se nad ubogimi nič hudega slutečimi copati!
Ajd Črt je že ob prvem strelu odskočil vstran, za sabo potegnil še eno od deklic ki so delale v trgovini in pristal je za prodajalnim pultom. (Če bi si pogledali njegov skok v počasnem posnetku, bi videli, da je sproti sunil še dva paketa žvečilnih gumijev, jih odprl in jih vrgel v usta – njegov zadah je bil katastrofalen)
ťLe urno, deklica zala, skrij se, jaz pa medtem pojdem in z veseljem in z dobro voljo preštejem rebra zlobnežu!Ť je rekel in se odgnal, da je v enem veličastnem skoku pristal tik ob Švarcenzajcu.
Le ta pa je takoj odvrgel težko artiljerijo, balistične rakete mu v boju na blizu najbrž ne bi nič pomagale, in z velikim nožem se je vrgel na Ajda.
Ajd ga je zagrabil za zapestje in nekaj časa sta se valjala po tleh in Švarcenzajec je rekel: ťVats de metr, SiAjEj gat ju pušin tu meni pensils?Ť in potem sta se še nekaj časa valjala po tleh (če smo odkriti, sta izgledala kot dva ljubimca, ki se že dolgo nista videla) in ker sta bila oba silno močna (pač Švarcenzajec je bil v mlajših letih Mister Univerzum, Ajd Črt pa se je kalil v temnih pragozdovih Slovenije), ni zmagal nihče. Ampak možganov je manjkalo obema, kot manjkajo vsakemu akcijskemu junaku, in tako zaradi lepšega sta se še nekaj časa valjala po tleh.
Tedaj pa sta opazila, da so ju obstopili motoristični okostnjaki in zombiji in pošasti in vampirji in ugotovila sta, da sta na isti strani in postavila sta se hrbet ob hrbet in začela sta uničevati sovražnike in jim mečkati obraze in lomiti kosti in trgati ude in jih prav sistematično uničevati. In na koncu je ostal le še en sovražnik in Švarcenzajec ga je ponudil Ajdu Črtu, kot darilo prijatelju in Ajd Črt je z veseljem zmečkal ponujenega zombija.
In nato sta ob kozarcu piva drug drugemu pripovedovala svoje dogodivščine in sklenila sta, da bosta delovala skupaj kadarkoli se bosta spet srečala in se skupaj borila za zastonj krofe.
Tukaj mislim, da sem dolzan pojasnilo: Ajd Crt je lik iz druge moje serije zgodb. Je pa zadnji pravi slovenski Ajd, se pravi divji moz iz kranjskih gozdov, ki se trudi z dobrimi deli oprati zlo ime Ajdov.
Ne bomo se vec oblagali z imeni in pridevniki in glagoli. Ni smesno, ni cinicno, pa se nazrt sem in se mi ne da razmisljat.
Copy-paste in progress ...
Švarcenzajec proti Ajdu Črtu
Švarcenzajec je po napornem vikendu v Čečeniji končno spet prišel na dopust v Dolenjo Transilvanijo, da bi se spočil ob pretepanju vampirjev in zombijev, ki so po tisti deželi kar redno brezvestno kradli koruzo. S svojim predelanim Jugo Kabrioletom je pravkar povozil Frankenštajna, ko je po radiju slišal novico, da je banda motorističnih okostnjakov, priče so pripovedovale o tatoojih po celem telesu (pardon, okostju), napadla obližnjo samopostrežno z enim samim namenom: vložena paprika.
Švarcenzajec je rekel: ťTajm tu kik es end ču bablgamŤ in brez obotavljanja takoj zasukal volan in se odpeljal v smeri napada. Kar med vožnjo se je pripravil, oborožil do zob (oziroma preko zob, če smo natančni – tudi na zobe je namreč namestil bajonete za vsak slučaj) in se namazal z maskirnimi barvami, ki poleg tega, da zamaskirajo, tudi vsebujejo encim proti gubam.
Motoristični okostnjaki pa so medtem strašili stranke v samopostrežni in se jim režali v obraz in kadili cigare kljub znaku prepovedano kajenje. Toda ena od strank je dejala: ťDovolj, zlobni hudodelci, jaz vas pošljem k Stvarniku!Ť
Ajd Črt je bilo njegovo ime in bil je dva metra visoka 140 kilogramov težka gora mišic. V Dolenji Transilvaniji je raznašal časopise in počasi mu je bilo dovolj pošasti, ki so mu grenile dostavo Transilvanijskega dnevnika vsako jutro.
zagrabil je prvega okostnjaka in ga vrgel naravnost med ženske higijenske pripomočke. Takoj so nanj skočili še štirje nepridipravi in enega za drugim je zabil v tla, kamor so načeloma tudi spadali, saj so vendar okostnjaki!
Na veliko parkirišče je medtem pripeljal že Švarcenzajec in ker so bili vsi parkirni prostori zasedeni, je moral parkirat na parkirišče dva kilometra stran in ko je uspel z dvema tonama orožja in streliva priteči nazaj do samopostrežne, je bil že precej zadihan.
Tedaj pa je Švarcenzajec zagledal Ajda Črta ki je lomastil po samopostrežni in pomotoma pohodil copat, samopostrežna je namreč prodajala tudi copate. Ampak ta copat je bil na las podoben tistemu, ki ga je Švarcenzajec izgubil leta nazaj v boju z Božičkom in silna jeza je prešinila Švarcenzajca in začel je streljati na Ajda Črta in ga obmetavati z granatami in ga hotel na vsak način pokončati, zlobneža, kaj se pa to pravi znašati se nad ubogimi nič hudega slutečimi copati!
Ajd Črt je že ob prvem strelu odskočil vstran, za sabo potegnil še eno od deklic ki so delale v trgovini in pristal je za prodajalnim pultom. (Če bi si pogledali njegov skok v počasnem posnetku, bi videli, da je sproti sunil še dva paketa žvečilnih gumijev, jih odprl in jih vrgel v usta – njegov zadah je bil katastrofalen)
ťLe urno, deklica zala, skrij se, jaz pa medtem pojdem in z veseljem in z dobro voljo preštejem rebra zlobnežu!Ť je rekel in se odgnal, da je v enem veličastnem skoku pristal tik ob Švarcenzajcu.
Le ta pa je takoj odvrgel težko artiljerijo, balistične rakete mu v boju na blizu najbrž ne bi nič pomagale, in z velikim nožem se je vrgel na Ajda.
Ajd ga je zagrabil za zapestje in nekaj časa sta se valjala po tleh in Švarcenzajec je rekel: ťVats de metr, SiAjEj gat ju pušin tu meni pensils?Ť in potem sta se še nekaj časa valjala po tleh (če smo odkriti, sta izgledala kot dva ljubimca, ki se že dolgo nista videla) in ker sta bila oba silno močna (pač Švarcenzajec je bil v mlajših letih Mister Univerzum, Ajd Črt pa se je kalil v temnih pragozdovih Slovenije), ni zmagal nihče. Ampak možganov je manjkalo obema, kot manjkajo vsakemu akcijskemu junaku, in tako zaradi lepšega sta se še nekaj časa valjala po tleh.
Tedaj pa sta opazila, da so ju obstopili motoristični okostnjaki in zombiji in pošasti in vampirji in ugotovila sta, da sta na isti strani in postavila sta se hrbet ob hrbet in začela sta uničevati sovražnike in jim mečkati obraze in lomiti kosti in trgati ude in jih prav sistematično uničevati. In na koncu je ostal le še en sovražnik in Švarcenzajec ga je ponudil Ajdu Črtu, kot darilo prijatelju in Ajd Črt je z veseljem zmečkal ponujenega zombija.
In nato sta ob kozarcu piva drug drugemu pripovedovala svoje dogodivščine in sklenila sta, da bosta delovala skupaj kadarkoli se bosta spet srečala in se skupaj borila za zastonj krofe.
Tukaj mislim, da sem dolzan pojasnilo: Ajd Crt je lik iz druge moje serije zgodb. Je pa zadnji pravi slovenski Ajd, se pravi divji moz iz kranjskih gozdov, ki se trudi z dobrimi deli oprati zlo ime Ajdov.
demoness ::
LOL, lsht... Švarcenzajca za... ehm... guvernerja!
Don't you want to die, walk beside me evermore,
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Don't you feel alive, like you never felt before...?
undefined ::
> Švarcenzajec je rekel: »Tajm tu kik es end ču bablgam«
"Ets tajm tu kik es end ču bablgam, end ajm ol aut of gam." ;)
"Ets tajm tu kik es end ču bablgam, end ajm ol aut of gam." ;)
Isht ::
Ice: eh, saj ves, enostavcnic je pac na svetu samo toliko in toliko. Ko enkrat izcrpas Svarcija, kam se bos obrnil? Vandam je pac ZEH, Silvo Zrebec je beden ...
Ja, dobri stari casi dosovskih iger se vedno rulajo.
Gremo dalje:
Švarcenzajec - Vrnitev v Modro Laguno
Švarcenzajec je rekel: "Maria Isabel, mi amor," potem pa se je spomnil, da je vendar junak akcijskih filmov in ne brazilskih limonad. Takoj je speštal Mario Isabel v tla za vsak slučaj, da se ne bi izvedelo, kako nizko se je spustil, in rekel: "Konsider det a divors". Namazal se je z bojnimi barvami s faktorjem 15 in s krikom planil skozi okno na ulico v pričakovanju vsaj tretje svetovne vojne, če že ne Mita Trefalta z desetimi miljončki v rokah. Seveda je ulica bila popolnoma prazna.
Švarcenzajec se je zamislil, pa ga je od tega začela boleti glava (znanstveno dejstvo: za pritiskanje na sprožilec se uporablja samo ena živčna celica). Torej: svet je poln kriminala in brazilskih limonad. Svet je ustvaril en tip po imenu Bog. Torej je Bog glavni bed gaj v tem zapletu spletk, zahrbtnih voditeljev kontaktnih oddaj in vročih noči!
Švarcenzajec, ponosen na svoje mentalne dosežke (ni zastonj kupil tistih dvajset parov možgane-spodbujajočih gat) je poslal razum na počitnice in vpregel svoje prečudovite mišice (samo zaradi efekta jih je namazal z oljem, da se je ves svetil). Skočil je v svoj Jugo Kabriolet Turbo XYZ letnik '82 in se odpeljal do bližnjega bara, kjer mu je prelepa blondinka, poleg tega, da se je zaljubila v njegov avstrijski naglas, zaupala, da bo najbrž Boga najlažje našel v cerkvi. "Posluš bejba, ne spoznam se tko dobro na bare tle okol," je rekel Švarcenzajec, pa je vseeno po nekaj uricah prepričevanja le ustavil Jugota pred najbližjo cerkvijo.
Oprtal si je dvajset različnih pušk in brzostrelk in topov in raketometalcev in paličnih mešalnikov, pet gajb streliva in si opasal svetlobno sabljo ter si prižgal cigaro. "Amen," je rekel in odprl vrata cerkve in stopil noter.
"Ajm bek!" se je zadrl, čeprav v resnici ni še nikoli bil tam, ampak Bog, ki je že nekaj časa vse skupaj gledal, je vseeno prišel dol, ker je s svojimi masovnimi pokoli Švarcenzajec delal precejšnjo zmedo tudi v nebesih.
V cerkvi je začelo bobneti in se bliskati in dim se je dvigal in strašni oblaki so se zbrali in iz vse te zmede je stopil Bog s svetlobno sabljo v roki. "Aj em jor fadr, Luk, hočem rečt ja no, tukej sem!" In Švarcenzajec je odvrgel dezintegratorje in havbice in pištole na vodo in vzel v roke svojo svetlobno sabljo, da je modra svetloba šinila iz nje in je rekel: "Itz šoutajm!". In Bog je skočil in zamahnil s sabljo in Švarcenzajec je odbil napad in oba sta mahala s sabljami in sekala stebre in cerkvene klopi in predragocene vitraže in kipe in slike in kanalizacijske cevi (po tem boju nihče ni več stopil v to cerkev), in že je Bog podrl Švarcenzajca na tla in zamahnil poslednji udarec, ko je Švarcenzajec začutil pod prsti ročaj pištole in z namerjeno 9 milimeterko Bogu naravnost med oči je rekel: "Bles mi fadr for aj hev sind" in je Stvaritelju odpihnil možgane.
Pač je potem na Zemlji vladala anarhija in katastrofe so uničevale svet in zlo je zavladalo in lakota in bolezni in izredno povečano število nagradnih kvizov z desetimi miljoni, ampak Švarcenzajec je pa prišel na Zmenkarije in zmagal in to je tisto, kar je itak najbolj pomembno.
Ja, mislim, da sem v tistem casu ravno gledal poplavo filmov z celestialno vsebino (End of days, Dogma in se kaksen). In moram reci, da me take stvari vedno spravijo v skrajno sarkasticno voljo.
Ja, dobri stari casi dosovskih iger se vedno rulajo.
Gremo dalje:
Švarcenzajec - Vrnitev v Modro Laguno
Švarcenzajec je rekel: "Maria Isabel, mi amor," potem pa se je spomnil, da je vendar junak akcijskih filmov in ne brazilskih limonad. Takoj je speštal Mario Isabel v tla za vsak slučaj, da se ne bi izvedelo, kako nizko se je spustil, in rekel: "Konsider det a divors". Namazal se je z bojnimi barvami s faktorjem 15 in s krikom planil skozi okno na ulico v pričakovanju vsaj tretje svetovne vojne, če že ne Mita Trefalta z desetimi miljončki v rokah. Seveda je ulica bila popolnoma prazna.
Švarcenzajec se je zamislil, pa ga je od tega začela boleti glava (znanstveno dejstvo: za pritiskanje na sprožilec se uporablja samo ena živčna celica). Torej: svet je poln kriminala in brazilskih limonad. Svet je ustvaril en tip po imenu Bog. Torej je Bog glavni bed gaj v tem zapletu spletk, zahrbtnih voditeljev kontaktnih oddaj in vročih noči!
Švarcenzajec, ponosen na svoje mentalne dosežke (ni zastonj kupil tistih dvajset parov možgane-spodbujajočih gat) je poslal razum na počitnice in vpregel svoje prečudovite mišice (samo zaradi efekta jih je namazal z oljem, da se je ves svetil). Skočil je v svoj Jugo Kabriolet Turbo XYZ letnik '82 in se odpeljal do bližnjega bara, kjer mu je prelepa blondinka, poleg tega, da se je zaljubila v njegov avstrijski naglas, zaupala, da bo najbrž Boga najlažje našel v cerkvi. "Posluš bejba, ne spoznam se tko dobro na bare tle okol," je rekel Švarcenzajec, pa je vseeno po nekaj uricah prepričevanja le ustavil Jugota pred najbližjo cerkvijo.
Oprtal si je dvajset različnih pušk in brzostrelk in topov in raketometalcev in paličnih mešalnikov, pet gajb streliva in si opasal svetlobno sabljo ter si prižgal cigaro. "Amen," je rekel in odprl vrata cerkve in stopil noter.
"Ajm bek!" se je zadrl, čeprav v resnici ni še nikoli bil tam, ampak Bog, ki je že nekaj časa vse skupaj gledal, je vseeno prišel dol, ker je s svojimi masovnimi pokoli Švarcenzajec delal precejšnjo zmedo tudi v nebesih.
V cerkvi je začelo bobneti in se bliskati in dim se je dvigal in strašni oblaki so se zbrali in iz vse te zmede je stopil Bog s svetlobno sabljo v roki. "Aj em jor fadr, Luk, hočem rečt ja no, tukej sem!" In Švarcenzajec je odvrgel dezintegratorje in havbice in pištole na vodo in vzel v roke svojo svetlobno sabljo, da je modra svetloba šinila iz nje in je rekel: "Itz šoutajm!". In Bog je skočil in zamahnil s sabljo in Švarcenzajec je odbil napad in oba sta mahala s sabljami in sekala stebre in cerkvene klopi in predragocene vitraže in kipe in slike in kanalizacijske cevi (po tem boju nihče ni več stopil v to cerkev), in že je Bog podrl Švarcenzajca na tla in zamahnil poslednji udarec, ko je Švarcenzajec začutil pod prsti ročaj pištole in z namerjeno 9 milimeterko Bogu naravnost med oči je rekel: "Bles mi fadr for aj hev sind" in je Stvaritelju odpihnil možgane.
Pač je potem na Zemlji vladala anarhija in katastrofe so uničevale svet in zlo je zavladalo in lakota in bolezni in izredno povečano število nagradnih kvizov z desetimi miljoni, ampak Švarcenzajec je pa prišel na Zmenkarije in zmagal in to je tisto, kar je itak najbolj pomembno.
Ja, mislim, da sem v tistem casu ravno gledal poplavo filmov z celestialno vsebino (End of days, Dogma in se kaksen). In moram reci, da me take stvari vedno spravijo v skrajno sarkasticno voljo.
undefined ::
Heheh. Ta zadnja zgodba je še najboljša do sedaj! Iz tega bi moral naredit risane serije, bi ble ziher #1. Nekaj podobnega kot tiste risane scene iz ene od epizod Farscapea, tud polno cinizma da crkuješ od smeha. 
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: undefined ()
demoness ::
lsht, a imamo šanse še za objavo kakšne zgodbe o Ajdu Črtu?
Don't you want to die, walk beside me evermore,
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Don't you feel alive, like you never felt before...?
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Googlov kitajski iskalnik bo spletne poizvedbe povezal s telefonskimi številkamiOddelek: Novice / NWO | 10949 (9229) | poweroff |
| » | O čem sanjajo umetni možganiOddelek: Novice / Znanost in tehnologija | 35551 (11548) | lexios |
| » | fore Štoparskega vodnika po galaksiji (strani: 1 2 )Oddelek: Sedem umetnosti | 8359 (7131) | gzibret |
| » | KillerOddelek: Sedem umetnosti | 1951 (1795) | Isht |
| » | Kaj ali kdo je število 666 (strani: 1 2 3 )Oddelek: Loža | 7497 (5879) | undefined |