Da so rezultati javno financiranih raziskav dostopni, je predpisano še sedaj, tudi v EU, a je bil dopusten tudi embargo. Tako se imenuje obdobje, ko so znanstveni članki lahko zaščiteni za plačljivimi zidovi (paywall) založnikov. Po tem času morajo biti dostopni članki ali pa vsaj rokopisi, torej nestavljeni in nerecenzirani. OSTP ne zahteva, da so vsi članki odslej objavljeni v prostem dostopu, temveč da so dostopni rezultati raziskav. To pomeni, da so lahko rokopisi naloženi tudi na strežnikih, kot je arXiv. V teoriji torej ni nujno, da se bo na strani založnikov kaj spremenilo. V praksi - pa se najbrž bo.
Že od ustanovitve Koalicije S se povečuje število revij, ki prehajajo na odprti dostop ali hibridni model, kjer je možno plačati pristojbino ob objavi članka, da je ta v zameno potem prosto dostopen vsem. Revije so namreč naročniške in od naročnin inštitucij po vsem svetu služijo milijone, saj imajo visoke marže. Eden največjih založnikov, Elsevier, ima približno 40-odstotno maržo in 7-milijardni dobiček. Ob množični spremembi politike objavljanje se bo moral spremeniti tudi njihov model.
Trenutno stanje je v resnici nevzdržno. Inštitucije še vedno plačujejo astronomske naročnine, da imajo dostop do želenih revij, hkrati pa morajo za objavo člankov, financiranih iz javnih sredstev, pogosto plačati dodatno pristojbino tem istim revijam, da so dostopni takoj. S tem se financirajo dvakrat. Prehod na enoten sistem bo zato omogočal učinkovitejšo rabo javnih sredstev, ki so namenjena raziskovanju in ne založnikom.
V Sloveniji naročnine ureja CTK. Lani je koordinirala 8 konzorcijskih nabav mednarodne znanstvene literature založb Elsevier, American Chemical Society, IEEE, Wiley,
Springer Nature, Elsevier, JSTOR in Royal Society of Chemistry ter tudi dostop do citatnega indeksa Scopus, s čimer so imeli uporabniki dostop do 7.099 znanstvenih revij. To stane približno štiri milijone evrov letno, s čimer bi lahko plačali približno 50 raziskovalcev in stroške za njihovo delo.
