Smrt bi morali praznovati

Imeti misticističen odnos do smrti je nepotrebno. Žalovanje je za žive smiselno, ker pogrešajo preminulega, s katerim so skupaj preživljali čas, praznovati smrt pa... Če želiš, lahko ti, jaz ne bom.

shadeX je 25. jan 2019 ob 17:52 izjavil:

Ta teden mi je umrl najboljši prijatelj - pes.

Iskreno sožalje.

Meh, meni se tudi zdi sporno. Imaš te "life coache", ki ti govorijo, da moraš vse jemati pozitivno. Jaz v to ne verjamem. Če boš se vsemu smejal in jemal kot nekaj dobrega, boš zavračal resničnost in sam sebe prepričeval, da negativne stvari ne obstajajo. Jaz pravim - embrace it. Tako dobre, kot slabe stvari. Le tako boš cenil življenje, ko boš deležen obeh plati.

To, da se smrti bojimo je normalno. Pretiran strah pa seveda spet ni dober, se strinjam. Ni v naši moči zaustaviti smrt(ali pač?), torej se je nesmiselno (preveč) sekirati.

Glede smrti menim le, da bi se za 1. november morali bolj spominjati pokojnih(v smislu govorjenja spominov, dogodkov), ne le s prižgano svečo, čakanjem da mine 5-10 minut in mislijo na kostanjev pire, ki nas zača po obisku pokopališča.

rip doggo, he was a good pupper for sure

imagodei je 25. jan 2019 ob 19:18 izjavil:

Objokani obrazi na cerkvenih pogrebih res nimajo mesta.

So protislovje, se strinjam. Vendar tega, da je pokojnik šel na boljše, tam še nisem videl.

imagodei je 25. jan 2019 ob 19:18 izjavil:

Epikur pravi:

Why should I fear death?
If I am, then death is not.
If Death is, then I am not.
Why should I fear that which can only exist when I do not?

Sicer je dilema malo širša, tole bi mogoče kdo lahko razumel tudi kot propagando samomora, če ti pač ni več do življenja. Pa ni mišljeno tako.

Vsekakor izguba bližnjega prizadene živeče. Praznovanje smrti se mi zato, kot ateistu, ne zdi posebej zabavna ideja. Sploh, če je smrt nenadna, oziroma če umre nekdo, za katerega ne pričakujemo: otrok, zdrav odrasli v aktivnem delu življenja ...

Se pa samo od sebe ponuja v razmislek naslednje: če si veren in če verjameš, da je oseba odšla "na boljše", potem neutolažljiva žalost nima smisla. Pravzaprav nobena žalost nima smisla, kvečjemu majhna prehodna otožnost, ker ljubljene osebe nekaj časa ne boš videl. Ampak, če si veren, potem veruješ, da boš po svoji smrti spet združen s svojimi ljubljenimi - na boljšem mestu, brez bolečin, skrbi in nadlog. Party on 24/7. Objokani obrazi na cerkvenih pogrebih res nimajo mesta.

Seveda imajo, saj gre velikokrat za povsem spontane čustvene odzive, ko se od nekoga zadnjič fizično poslavljaš. Sicer se pa potem vzdušje na sedmini, ob hrani in pijači, popravi. Tudi obdobje žalovanja je povsem normalna in zdrava reakcija, saj nismo roboti, da bi takoj preskočili iz enega v drugi "mode", gre preprosto za spomine na ljubljeno osebo, ki so na začetku najbolj intenzivni, in jo enostavno pogrešaš v svojem življenju. Drugo je, če človek zapade v globoko depresijo, ampak verujoči imajo tu prednost, saj se lahko tolažijo s ponovnim snidenjem.

OP...a ti kdo brani, da praznuješ smrt?
Praznuj, druge pa pusti, da žalujejo. Al še to po novem ni več in??

imagodei je 25. jan 2019 ob 19:50 izjavil:

Slabo si prebrala, kaj sem napisal.

Morda si se pa ti slabo izrazil. Ker iz tvojega zapisa definitivno veje določeno pokroviteljstvo do verujočih.

Arzen28 je 25. jan 2019 ob 20:05 izjavil:

Upam da ste razumeli.

Ja. Veseliš se, ker ti je veliko dal in je rešen muk.
Žaloval za njim pa ne boš, ker je žalost bv in neproduktivna in ne paše k veselju.

No, če že pišemo neumnosti, potem tale zagotovo spada poleg:

FormerUser je 25. jan 2019 ob 20:48 izjavil:

Mato989 je 25. jan 2019 ob 20:38 izjavil:

Don’t cry because it’s over, SMILE because it happened.

Itak je za moje pojme pogreb in ves neumen obred z njim največja potrata časa v naših prekratkih življenjih, to da ure stojimo po grobovih na mestih kjer bomo itak "večnosti" namesto da bi čas porabili za kaj bolj zabavnega

Meni gre pa ravno ta brezvezni pozitivizem za vsako ceno na jetra. Smrt je pač neizogibni del življenja, tako kot tudi žalost. Če umre nekdo, ki ti je bil zelo blizu, ostane praznina, in glede tega se je brezveze sprenevedati. Seveda gre življenje naprej, ni pa nikoli več isto.

Ni za vsako ceno, je samo za ceno življenja dejansko... življenje je kratko, zapravljati čas s stanjem nekje bolj ali manj pri miru in smiljenju ker je nekdo rešen vseh muk pač ni smiselno.

FormerUser je 25. jan 2019 ob 20:09 izjavil:

imagodei je 25. jan 2019 ob 19:50 izjavil:

Slabo si prebrala, kaj sem napisal.

Morda si se pa ti slabo izrazil. Ker iz tvojega zapisa definitivno veje določeno pokroviteljstvo do verujočih.

Ali gre za pokroviteljstvo ali ne, sploh ni point. Namenoma že nisem pokroviteljski, lahko pa je to stranski učinek mojega stališča. Preprosto je: če veruješ v onostranstvo, če veruješ, da je človek zaživa izpolnjeval kriterije, ki jih postavlja določena religija, če se je ustrezno spokoril, potem ga čakajo najmanj vice, lahko pa kar direkt nebesa. Skratka, večnost brez skrbi, tegob, bolečine, bolezni ...

Vse, kar je več kot otožnost ob začasni izgubi, je v resnici znamenje dvoma v religiozne dogme (v našem okolju je to najpogosteje rimokatoliški nauk, skoraj zagotovo pa krščanski) in znamenje šibke vere. Ne moreš biti hkrati iskreno prepričan, da je pokojnik odrešen tozemskih muk, da stoji ob boku stvarniku, da nadaljuje svojo eksistenco v drugi obliki in da ga boš nekoč spet videl; po drugi strani pa se ti trga srce ob izgubi.

To je približno tako, kot da bi se staršem od žalosti omračil um, ker so se njihovi otroci odselili v daljno deželo, ko so šli s trebuhom za kruhom - pa saj se bodo še kdaj videli, ne? (No, pa v zadnjem času je to zares preprosto, ker se lahko vsak dan vidiš prek Skypa ali podobne storitve; že desetletja je svet povezan z dostopnimi letalskimi linijami... Niso pa tako daleč časi, ko se izseljenci nikoli niso vračali. Ali pa vsaj zelo zelo zelo redko. So pa starši vedeli, da njihovi otroci nadaljujejo svojo eksistenco tam nekje daleč, verjeli so, da so srečnejši in bolj zadovoljni, da ne živijo v pomanjkanju. Edina razlika je bila ta, da so odgovarjali na pisma; ko se pogovarjaš s pokojnikom, le-ta zelo redko odgovori - in ko odgovori, zna bit čas za obiskat strokovnjaka za duševno zdravje.)

Mato989 je 25. jan 2019 ob 21:26 izjavil:

Ni za vsako ceno, je samo za ceno življenja dejansko... življenje je kratko, zapravljati čas s stanjem nekje bolj ali manj pri miru in smiljenju ker je nekdo rešen vseh muk pač ni smiselno.

Če pogrebni rituali ne bi imeli nobenega smisla, jih ne bi poznale vse kulture do sedaj in jih bodo tudi v prihodnje, ko tebe ne bo več. Po tvoje bi bilo itak najbolj smiselno in najmanj zapravljanja časa, če bi se pokojnika odvrglo v kanto za biološke odpadke in gremo dalje. Tudi pisarjenje po forumih ni najbolj smiselna zadeva, pa očitno vsi tukaj prisotni to počnemo.

FormerUser je 25. jan 2019 ob 22:16 izjavil:

Bodisi se sprenevedaš, bodisi resnično ne razumeš, da ljudje niso žalostni zaradi tega ker bi menili, da je šel pokojnik na slabše ali da se ne bodo nikoli več videli, ampak zaradi lastne navezanosti nanj in posledično občutka izgube, ki je povsem normalna. Še če izgubiš neko stvar na katero si čustveno navezan, si žalosten, ali domačo žival, kaj ne bi bil zaradi človeka s katerim si preživljal lepe trenutke.

Bodisi nisi prebrala bodisi nisi razumela tistega dela o starših in njihovih otrokih, ki odhajajo v tujino? Nobenemu staršu ni v uteho, da bo otrok živel več tisoč kilometrov proč; še v času naših starih staršev in prastaršev je to pomenilo malodane življenje brez stikov za vedno. Že če si brala Lukca in njegovega škorca, ti je to nemara jasno? Kljub temu, da so vedeli, da se poslavljajo za leta, desetletja, morda celo življenje, in kljub temu, da so bili ljudje žalostni zaradi izgube, navadno ni šlo za globoko žalovanje, kot ga mnogi verniki načeloma občutijo ob smrti ljubljene osebe.

Saj ti je menda jasno, da razumem, zakaj žalujemo ateisti? Nam je jasno, da je smrt dokončna in da človeka ne bomo več nikoli videli. Nenavadna je globoka žalost zgolj pri vernikih.

Hipatija napisal si
To je druga tema, kult mladosti, ki se danes časti in katerega cilj je dolgo živeti, zdrav umreti in pri tem še dobro izgledati

A ni to ravno strah pred smrtjo in minljivostjo

@Pika na i

Na nenavadno mnogih, za človeka mojih let. Starši so me kar zgodaj začeli vlačit s sabo. Poleg tega se temu opravilu ne izogibam, kot je danes moderno. Ne vem, a je to dobro ali slabo - do cele zadeve z življenjem in smrtjo imam zelo... nenavadno stališče.

Mimogrede: danes smo umiranje in smrt postavili tako na obrobje, da se, razen peščici ljudi, ki se s tem ukvarjajo poklicno, nikomur ni treba resno ubadat s smrtjo. Včas so pokojniki po 3 dni ležali doma, v domači postelji, danes je 99% upepelitev. Trupla sploh ne vidimo več. Predstavljajmo si zgolj vonjave, ko se je truplo sredi poletja 3 dni tenstalo doma; sfinktri znajo po treh dneh popustiti... Pa samo dejstvo, da imaš mrliča v hiši, pa otroci gledajo truplo... Nam nepredstavljivo, še nekaj desetletij nazaj pa del življenja.

imagodei je 25. jan 2019 ob 22:38 izjavil:

Bodisi nisi prebrala bodisi nisi razumela tistega dela o starših in njihovih otrokih, ki odhajajo v tujino? Nobenemu staršu ni v uteho, da bo otrok živel več tisoč kilometrov proč; še v času naših starih staršev in prastaršev je to pomenilo malodane življenje brez stikov za vedno. Že če si brala Lukca in njegovega škorca, ti je to nemara jasno? Kljub temu, da so vedeli, da se poslavljajo za leta, desetletja, morda celo življenje, in kljub temu, da so bili ljudje žalostni zaradi izgube, navadno ni šlo za globoko žalovanje, kot ga mnogi verniki načeloma občutijo ob smrti ljubljene osebe.

Saj ti je menda jasno, da razumem, zakaj žalujemo ateisti? Nam je jasno, da je smrt dokončna in da človeka ne bomo več nikoli videli. Nenavadna je globoka žalost zgolj pri vernikih.

Ja, mi je jasno, da je ves point tvojega pisanja bashanje vernikov.

uporabnik832 je 25. jan 2019 ob 22:45 izjavil:

Hipatija napisal si
To je druga tema, kult mladosti, ki se danes časti in katerega cilj je dolgo živeti, zdrav umreti in pri tem še dobro izgledati

A ni to ravno strah pred smrtjo in minljivostjo

Deloma, predvsem pa strah pred biti ranljiv, osamljen, nezaželen, odvisen od drugih...

FormerUser je 25. jan 2019 ob 23:01 izjavil:

Ja, mi je jasno, da je ves point tvojega pisanja bashanje vernikov.

Žal mi je, da si dojela tako. Imam kar precej prijateljev, ki so v takšni ali drugačni obliki teisti, pa jih ne basham. Ampak, če se bolje počutiš, ko mi pripisuješ stvari, ki jih nisem nikoli izrekel...

FormerUser je 25. jan 2019 ob 22:16 izjavil:

Bodisi se sprenevedaš, bodisi resnično ne razumeš, da ljudje niso žalostni zaradi tega ker bi menili, da je šel pokojnik na slabše ali da se ne bodo nikoli več videli, ampak zaradi lastne navezanosti nanj in posledično občutka izgube

Bolj berem tole, bolj mi je jasno, da ne razumeš, kaj želim povedat. Clash of worlds.

smrt praznujejo psihoti brez empatije ali pa samomorilci.
to je podobno kot tisto, ko ljudje pobijajo živali in imajo to za zabavo - neko proslavo naredijo iz tega, ti psihoti. normalni zdravi ljudje pa pobijanje živali težko prenašajo in zahodna družba gre v to pravilno smer, da je ljudem to težko prenašat.
za zdrave ljudi pa je smrt dokaj tragična stvar, kar je tudi prav. jaz starjši ko sem bolj mi je vseeno za smrt, ko sem bil mlajši pa je bila misel na lastno smrt nepredstavljivo morasta in sem si res želel živeti večno. pa je bilo takrat bolj zdravo tisto kot pa to zdej, ko se smrti niti ne bojim preveč. rad bi se je bolj.

Pika na i je 26. jan 2019 ob 00:09 izjavil:

Vonj po smrti, gospa......je bil članek v Zarji.
V njem je bilo lepo zapisano tudi, da stari časi smrti in z njo povezani običaji, izginjajo.
Žare so bolj ekološke. In seveda zasedejo manj prostora.
Kako izgleda tridnevno bedenje ob krsti? Ob koncu si na smrt utrujen. In kakor vidimo, vsak žaluje (se veseli, po novem?) po svoje.
K sreči imam svojo babico v spominu, kako sedi pod lipo in se huduje nad možički, ki se sprehajajo po lipovih vejah in ne po povezani čeljusti tik pred pogrebom.
Tako da prav nič ne pogrešam odprtih krst.

Samo razmišljal sem, ne predlagam spet uvedbe starih običajev. V življenju sem videl tri trupla. Ne veselim se trenutka, ko bom videl naslednjega.

Pika na i je 26. jan 2019 ob 00:09 izjavil:

Ne vem pa, zakaj bi se morali smrti veseliti. Jaz se je prav nič. Ker rada živim.

Ne predlagam veselja. Moj odnos do tega je... Mnogo bolj kompliciran. Niti tuje, še manj lastne smrti se nič ne veselim. Rad bi rekel, da se je ne niti ne bojim, ampak... Je misel na to, da me enkrat ne bo več, precej vznemirjajoča. Čeprav je res, da bom potem imel na razpolago večnost, da se ne bom več ubadal z eksistencialnimi vprašanji. Predvsem me jezi, kaj vse bom zamudil, čeprav sem v tem smislu fatalist in menim, da ultimativno, v neki nedoločeni prihodnosti, za človeštvom ne bo ostala niti sled več - to je sicer del moje di-tri-kvadri-deka-centileme okoli smrti.

Pika na i je 26. jan 2019 ob 00:09 izjavil:

In ne verjamem, da se bom še kdaj srečala z mojimi najljubšimi, ki so že odšli.
Zato si žalosti (otožnosti, melanholije.........bluzenja...) ne pustim vzet.

Jaz upam, da to ni odgovor na moje sporočilo. Ker ničesar takega nisem predlagal. Prav imaš, le žaluj za pokojnimi dragimi.

Pika na i je 26. jan 2019 ob 00:09 izjavil:

Če se pač ljudje nočejo pogovarjat o smrti, se pač ne.
Ne vem, če bi bilo ok, da bi zdaj iz vseh kotov leteli pogovori o smrti, pogrebih - da to ne bi bil več tabu. Prisiljeno, a se ti ne zdi?

Moja izkušnja je taka, da ko ti umre bližnji, se vsi izogibajo te teme. Meni pa se je zdel pogovor o tem terapevtski. Ne toliko o sami smrti, kot o človeku in njegovem življenju. Jasno, tudi o smrti, vzrokih, okoliščinah, je nanesla tema med pogovorom.

Pika na i je 26. jan 2019 ob 00:09 izjavil:

Moja srečanja s smrtjo so, ne bom rekla dnevna, tedenska pač.

imagodei je 26. jan 2019 ob 01:59 izjavil:

Rodimo se ZATO da umremo? To pa je sklep.

Vzrok za [naravno] smrt je staranje. Menda se nekaj dela na tem, da bi ga odpravili.

Prej si rekel "tehnično gledano".

uporabnik832 je 25. jan 2019 ob 16:50 izjavil:

Kaj si mislite o ideji, da bi morali imeti do smrti drugačen pristop.
Da namesto, da se je bojimo, bi jo morali praznovati, jo častiti.

Ne eno ne drugo. Preprosto sprejeti. YOLO.