Alpinizem kot igra na srečo

Potem ko sem pogledal film Everest (2015) o nesreči alpinistov leta 1996 sem šel po internetu raziskovat, kakšna je statistika nesreč s smrtnim izidom na teh najvišjih gorah sveta. Ocene, katere so najnevarnejše gore na svetu in kakšna metodologija se pri tem uporablja so različne, en tak seznam je recimo objavljen tule. Na wikipediji piše, da je vrh K2 do sedaj osvojilo zgolj kakih 300 alpinistov, 77 pa jih je pri poskusu umrlo. Torej kar vsaki četrti poskus se konča s smrtjo alpinista.

V zvezi s tem je zanimiv tudi dokumentarec Dying for Everest: David Sharp Left for Dead, kjer je prikazano kako se alpinisti vzpenjajo na vrh Mount Everesta in zgolj opazujejo umirajočega kolega, ki se je na vrh odpravil sam in pri tem omagal. Seveda mi je jasno, da na višini prek 8000 metrov človeka, ki je negiben, praktično ni možno rešiti, pa ne glede na to kakšen napor se vloži. Ampak prizor, kako ljudje samo opazujejo sklonjenega človeka ki umira je kljub vsemu vsaj zame srhljiv.

Ob vsem tem sem se potem spomnil na našega vrhunskega alpinista Tomaža Humarja. Na youtubu je dostopen posnetek oddaje Polnočni klub iz leta 1999, ki je bila narejena ko je sam uspešno preplezal južno steno Daulagirija, kar je zame moram reči težko predstavljivo in če bi lahko nekdo statistično tak poskus ponavljal velikokrat sem prepričan, da je možnost uspeha krepko pod 50%, pa ne glede na to kako je alpinist pripravljen, saj pri tovrstnem ekstremnem alpinizmu gre v bistvu za igro na srečo, kjer ne moreš vplivati na cel kup dejavniku od vremena, krušenja skal, ledu, odziva lastnega organizma na dead zone višine nad 8000 metri itd. Pri tej oddaji, ki sem jo prvič pogledal pred kratkim pa sem bil pozoren tudi na del kjer Tomaž Humar razlaga, kako se je pri sestopu skoraj spotaknil ob truplo neke alpinistke, ki je ostala na gori in potem je povedal, kakšne vse pasti se pripetijo alpinistom pri teh poskusih. Žal se je potem čez deset let od nastanka te oddaje tudi njemu pripetila nesreča in je umrl v steni Langtang Lirunga.

Jaz sicer alpiniste razumem. Sem pogledal v kratkem času precej dokumentarcev in skoraj vedno sem dobil občutek, da so ti ljudje dobesedno zasvojeni z gorami. Očitno ti najvišji vrhovi planeta na nekatere delujejo kot mamilo, ki mu skoraj ni mogoče ubežati. Problem pri tem pa je, da je statistika oziroma drugače rečeno matematična verjetnost smrtnega izzida izjemno kruta in z večanjem števila poskusov se praktično bližaš 100% verjetnosti, da boš na gori tudi za vedno ostal.

Ne vem pa kako se matematično izračuna verjetnost, da umreš pri N-tem poskusu plezanja, če je znana verjetnost za posamezno goro...recimo K2 25%, Kangčenzenga 20%, Nanga Parbat 15%...?

Priporočam film North Face (2008), meni osebno dosti boljši kot Everest. Prikazuje pa vzpone na švicarsko goro Eiger v času nazi propagande, torej med 1. in 2. svetovno vojno.
Lep prikaz, s kakšno opremo so takrat izvajali take drzne vzpone. No, kar hočem povedati je, da moraš pri tvoji statistiki vzeti v zakup, da se verjetno smrtnost v gorah z novejšimi tehnikami, metodami in opremo manjša. Nisem šel raziskovat če je temu res tako ampak po nekem logičnem razmišljanju bi moralo biti.

PS: V stenah Eiger-ja je leta 1991 umrl tudi Slovenec.

Kar se tiče Humarja. 2 leti preden je umrl so tudi njega rešili iz gotove smrti in s tem ogrožali tudi svoja življenja. Po vsem tem je zadevo spet ponovil v enako nevarni steni.

Če karikiram je to tako, kot bi pri teku na 400 metrov v dvorani s stropa naključno padale velike skale.

Ampak to je pač nesmiselna primerjava. Koliko tekačev je umrlo zaradi tretjih dejavnikov? Alpinizem je tak šport, ki zahteva veliko večje tveganje kot večina drugih športov.

Drugi športi so prilagojeni na trenutne razmere, dogajajo pa v namenskem okolju in če ŽE gre kaj narobe so vedno pripravljene ekipe za reševanje. Pri alpinizimu pa greš nekam kamor nimaš vpliva in situacija se spreminja iz minute v minuto. Nikoli ne veš kaj se zgodi, kaj boš zajebal, prepuščen si pa samemu sebi.

shadeX je 10. mar 2017 ob 11:30 izjavil:

Nikoli ne veš kaj se zgodi, kaj boš zajebal, prepuščen si pa samemu sebi.

Ne čisto, ker redko kdo pleza sam. Tu so verjamem dostikrat potrebne težke moralne odločitve kaj narediti, sploh ker se soplezalci ponavadi poznajo, so tudi zasebno prijatelji, sama situacija pa je lahko na gori precej brezupna. Tak lep primer težke odločitve je prikazan v filmu Touching the Void, ki je posnet po resničnem dogodku na gori Siula Grande. En plezalec se je poškodoval oziroma če se prav spomnim zlomil nogo visoko na gori. To pomeni ponavadi skoraj sigurno smrt. Drug soplezalec ga je navezal na 100 metrov dolgo vrv in spuščal, nakar je prvi obvisel nad nekim prepadom. Potem ga je v takem položaju držal menda več kot uro in pol, kar je moral biti hud napor, nakar se je odločil, da vrv prereže in je poškodovani kolega padel v neko globel. Sam se je rešil in je mislil da je soplezalec umrl, nakar se je on po parih dneh nekako čudežno privlekel v bazni tabor.

Ni malo primerov, ko je poškodba enega plezalca povzročila smrt še koga, ker so ga poskušali rešiti. Recimo leta 2008 na K2 se je srbski plezalec odpel, ker je poskušal prehiteti nekoga in ob tem zgrmel v globino, nakar se je ubil še nekdo, ki ga je šel reševati.

Invictus je 10. mar 2017 ob 11:59 izjavil:

Alpinizem je ektremni šport. Kot tak je pač podvržen več smrtnih primerom kot ostali.

Ampak največ ljudi tako ali tako umre v postelji. Ergo, ne spite v postelji .

Alpinizem sam ni ekstremni šport.
Ekstremni alpinizem pa je ekstremni šport.

To je nekako tako, kot če primerjaš vožnjo avtomobila z dirkanjem v F1.
Lahko plezaš smeri četrte do pete stopnje za 'rekreacijo' in boš imel približno toliko šans za poškodbe, kot pri rekreativnem kolesarjenju, če se držiš vseh pravil, katere plezalni šport predvideva.

Lahko pa greš v ekstreme, na mejo možnega. Tam se pa lahko skoraj vseh športih zgodijo nesreče. Izjema je morda šah, pa še tam lahko odneseš kakšne psihoze, če pretiravaš?

Himalaja pa je poglavje zase, zlasti Everest, kamor se zginjajo tudi taki, ki niti približno niso ustrezno pripravljeni na tak podvig in se gredo alpinistični turizem. Katastrofe so tu predprogramirane. Dejansko se moraš čuditi, da ni več nesreč.

Na Everestu praktično ni nekega tehnično zahtevnega plezanja razen Hilary-jeve stopnice
ampak problem je višina, vreme, ...

to kar pa vleče vrhunske plezalce ala Humar, pa je nemogoče, pa oni vseeno premagajo stene in gore, seveda pa jih veliko to drago plača

je pa tudi tako Humar je preplezal vse živo, pa se je doma v svoji novogradnji grdo polomil
Šrauf je preplezal ogromno, je bil vodilna sila, pa je končal svojo pot v naših gorah

noben ne ve kje ga kaj čaka

mancini je 10. mar 2017 ob 16:43 izjavil:

noben ne ve kje ga kaj čaka

Ja, Tomaža Humarja sem vsaj na videz poznal, ker je isti letnik in je hodil na elektro faks oziroma sem ga občasno videval na predavanjih,čeprav je takrat šele postajal medijsko znan. Ko vidiš nekatere njegove plezalne dosežke se vprašaš, ali je bil sploh človek kot mi, da je bil sposoben takih ekstremnih naporov v za človeka izjemno neprijaznem okolju. Ampak hkrati sem imel pa občutek, da je življenje (in plezanje) jemal kot nekakšno računalniško igro, kjer imaš vedno možnost "new game" ali celo"new game plus". In verjetno je tak ekstremni šport kot je plezanje v tako zahtevnih stenah in gorah še najbolj naporen za družinske člane, ki doma v strahu čakajo, kdaj se bo zgodil tisti trenutek, ko bo nekdo iz odprave sporočil žalostno novico, da je ostal v gori.

Smola pač. Najbrž malo nepazljiv po uspešnem vzponu.

Shit happens ...

Isotropic je 24. mar 2017 ob 22:27 izjavil:

običajni alpinizem definitvno ni ekstremen šport, isto plezanje ne.
plezanje na tiste ameriške boulderje brez vrvi je pa seveda druga.

Ameriške boulderje? Kaj točno to misliš? Ker velika večina plezalcev, ki jih jaz poznam trenira dosti na boulderjih in ni tam nič nevarnega...

V Himalaji in na Mount Everstu so je kot kaže ponovno odprl Casino.

Nesreče v gorah se dogajajo. Vsak pravi alpinist se zaveda, da obstaja realna možnost, da se nekoč ne vrne v dolino. Priporočam branje Nejca Zaplotnika: Pot. Tudi za vpogled v to, kaj se dogaja v glavi alpinista. Zakaj ga tako vleče v gore, zakaj je pripravljen toliko tvegati. Je pa verjetno nekomu, ki še ni bil višje od Rožnika in Šmarne, to težko razumeti.