O policijski tezi o tem, da so vsi, ki so proti njihovi trenutni predlagani rešitvi podporniki spletnih zlorab otrok na tem mestu ne bi zgubljali besed. Še enkrat si poglejmo, kaj točno policija predlaga: V tretjem odstavku 203. člena želi med izjeme od internetne nevtralnosti dodati "[blokiranje] spletnih domen, ki so zaradi posnetkov spolne zlorabe otrok na internetu na Interpolovem seznamu IWOL". Zakaj je to potrebno? Od fiaska z udba.net je v Sloveniji sistemsko sprejeta ureditev, da lahko odredi blokado določenih spletnih strani samo sodišče.
Kako z zakonskim besedilom, ki samo omejuje pozitivno prepoved diskriminacije spletnih vsebin dosežemo učinek, ki ga zatrjuje policija (obvezno blokado), ni povsem jasno. Kot tudi ni jasno, kako točno določba, ki ne definira, kako na ta seznam priti, kako se iz tega seznama odstraniti ter kaj naj bi se na tem seznamu nahajalo, izpolnjuje neke minimalne standarde varstva zakonitosti pri nas. V državi, kjer velja načelo, da se prisilna pooblastila uvajajo z zakonom, kjer mora biti vsak oblastni poseg v pravice zakonsko določen in nato predmet sodnega ali upravnega postopka, naj bi tako neke spletne strani blokirali na podlagi objav na neki spletni strani. Policija pravi, da za vpise v seznam IWOL in izbrise z njega, prav tako pa tudi za vse postopke pritožb skrbi Interpol. Takšen "outsourcing" osnovnih opravil, ki bi jih morali opraviti slovenski oblastni organi mednarodni organizaciji ne zagotavlja ustrezne pravne varnosti. Policija pri tem izkazuje tudi visoko razvit občutek za prioritete: S spolnimi zlorabami otrok se v Sloveniji ukvarja 30 kriminalistov. Če se nam ne bo treba ukvarjati z vsako sporno spletno domeno, ki nastane nekje na svetu, nam bo ostalo več časa in energije za raziskovanje spolnih zlorab otrok v Sloveniji (policijsko delo iz naslonjača ima seveda prednost). Očitno sicer ne vemo točno, kaj želimo, zato naj zaupamo policiji.
Pa si slovenska policija tovrstno zaupanje zasluži? Policija ima zgodovinsko gledamo v zvezi s svojimi pooblastili zelo poseben odnos z resnico. Tako imajo na primer v zvezi z IMSI catcherji težavo izdati dve izjavi, ki nista popolnoma kontradiktorni, zapored. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem zapisalo:
Tudi ni isto, kdo prodre v posameznikovo osebno (v tem primeru komunikacijsko) sfero, policija ali sodišče - ki je že zaradi svoje institucionalne, ustavno zagotovljene neodvisnosti, pravne kulture in omike (pa tudi olike) z njo (za katero je zgodovinsko in tradicionalno značilno, da se rada nagiba k prekoračitvam svojih pooblastil) povsem neprimerljivo.
Seveda pa slovenska policija ne bi bila slovenska policija, če njeni predstavniki ne bi napeli vseh moči, da jim slučajno ne bi bilo potrebno delati. Tako so na sredin sestanek prinesli
Na sestanku, ki ga omenjate, je predstavnik Informacijskega pooblaščenca opozoril, da absolutno ni dopustno, da se tovrstni posnetki na njem prikazujejo. Tudi nekateri drugi udeleženci tega sestanka so izpostavili enako. Legitimnost ukrepanja proti zlorabam otrok ne zahteva tovrstnega prikazovanja, tudi s strani policije ne, zato so takšne prakse nedopustne.
Tiskovna predstavnica MJU pa:
Na sestanku je [predstavnik policije] res omenil možnost prikaza omenjene prezentacije, katere prikazovanje pa je minister za javno upravo odločno zavrnil (ob strinjanju tudi vseh drugih navzočih). Vsi so se namreč strinjali, da gre brez slehernega dvoma za skrajno zavržena dejanja ter ni razloga za seznanitev s kakršno koli prezentacijo na to temo. Prezentacija torej na omenjenem sestanku ni bila prikazana, prav tako minister Koprivnikar njene vsebine ne pozna. Je pa ministrovo osebno stališče, da so to absolutno skrajno zavržena dejanja, v kar ga ni treba prepričevati s prezentacijami.
Medtem, ko se v razvitih državah policiste sankcionira že za precej manjše izpade, se pri nas zadovoljimo z odločnim zavračanjem. Očitno pri nas, po mnenju policije, namesto moči argumenta, zadošča, da odločevalcu nekajkrat pokažemo tovrstni material (o zavrženosti katerega tako ali tako ni dvoma, razen za slovensko policijo, ki jo mora vedno znova utemeljevati -
Vendar to ni vse
Ker se policija pospešeno pripravlja, da bomo tovrsten material spravili z interneta tako ali drugače (trenutno sicer kaže, da z malo poenostavljeno sodno odredbo -- kar sicer razen tega, da bi policija dejansko morala delati, nima drugih negativnih stranskih učinkov), se seveda poraja vprašanje nadaljnjega dostopa slovenske policije do tovrstnega materiala.
Za ta namen se, v trenutno objavljenem predlogu ZNPPol, ustvarja evidenca gradiv spolnega izkoriščanja mladoletnih oseb: fotografije, avdio- in videoposnetki in druga podobna gradiva, ki prikazujejo ali so v vzročni zvezi s spolno izkoriščanimi mladoletnimi osebami, tehnični podatki o gradivih in vsebinski zapis gradiva, podatki o kaznivem dejanju, podatki o identifikaciji mladoletne osebe (identifikacijski podatki mladoletnih oseb) in podatki o izbrisu gradiva. Vse seveda z namenom identifikacije žrtve in njene zaščite. Potem pa še 60 let, da žrtev slučajno ne bi pustila travmatičnega dogodka za sabo in normalno živela dalje.
Ko se ugotovi identiteta mladoletne osebe, se gradiva v tej evidenci hranijo še 60 let od dneva ugotovitve njene identitete. S tem se dejansko izogne reviktimizaciji žrtve oziroma oškodovanca, saj se izhaja iz stališča, da je izredno neugodno, da mora žrtev preiskovalcem znova predstavljati oziroma ponavljati svojo bolečo zgodbo o spolni zlorabi, pogosto njej bližnje osebe. S tem se tudi zasleduje cilj, da bi vsaka mladoletna žrtev čim manjkrat morala izpovedati svojo kruto zgodbo, idealno bi bilo zgolj enkrat. Upoštevati je treba, da ne gre za klasično evidenco, marveč za dinamično zbirko posnetkov, ki jih bo treba obdelovati, preiskovati ipd. – vse z namenom procesa VID in zaščite oškodovancev. Poleg ustreznega varovanja človekovih pravic, tj. varstva osebnega dostojanstva, pa je velik pomen dan tudi preprečitvi podvajanja enakovrstnega preiskovanja istega gradiva tudi med preiskovalci samimi (tako na nacionalni ravni kot na mednarodni ravni). Izpostaviti je treba, da je prvotno spolno kaznivo dejanje lokalnega/državnega pomena, če pa so gradiva objavljena v spletnih omrežjih, pa takšno kaznivo dejanje postane tudi globalno kaznivo dejanje, s katerim se soočajo praktično vse policije v svetu, pa tudi Europol, Interpol in celo Eurojust. Pri tem se gradi mreženje preiskovalcev tovrstnih zlorab z različnimi oblikami sodelovanja in povezovanja, zlasti med potekom skupnih preiskav.
Kot rečeno, namesto da bi žrtev nadlegovali z rednimi obiski policije, bo konstantna reviktimizacija zagotovljena s hrambo podatkov v indeksiranih policijskih evidencah ter njihovim rednim pregledovanjem naslednjih 60 let.
Koliko bo to stalo:
- Delovne postaje (20x 1.400 EUR) -- 28.000,00 EUR
- Software Collaboration Server, licence -- 100.000,00 EUR
- Osnovna platforma za hrambo podatkov (kapacitete 50 TB) -- 42.000,00 EUR
- Diskovne zmogljivosti, programska oprema za hrambo podatkov (kapacitete 200 TB) z vzdrževanjem na letni ravni (5x 50.000,00 EUR); licence za programsko opremo -- 680.000,00 EUR
- Konstrukcija/formiranje NCSE DB in usposabljanje članov delovne skupine (operativni sestanki, študijski obiski, posveti s tujimi in domačimi eksperti) -- 40.000,00 EUR
- Varnostna kopija podatkov (strojna oprema s potrebno menjavo na 5 let) -- 150.000,00 EUR
- Povezava NCSE DB z ICSE DB (Interpolova zbirka), sinhronizacija -- 50.000,00 EUR
- Usposabljanje za ICSE DB (2. generacija kriminalistov, 10 ljudi) -- 3.500,00 EUR
- Usposabljanje preiskovalcev za NCSE DB (20 ljudi) --3.500,00 EUR
- Usposabljanje preiskovalcev za VID proces (30 ljudi) --4.900,00 EUR
- Drugo programsko orodje, licence -- 50.000,00 EUR
- Dodatna strojna oprema (npr. Rimage changer, zaradi hitrega IKT razvoja ni možno konkretneje opredeliti) -- 100.000,00 EUR
- Specialistično usposabljanje policijskih psihologov (različne tehnike in metode) -- 20.000,00 EUR
Skupaj: 1,3 milijona EUR
Skoraj kot da bi postavljali lasten PornHub, kajne? Za otroke gre! Rezultate policijskih prizadevanj za ohranitev njihove fundamentalne pravice do lastnega tempa pa bomo videli kmalu. Sploh ker policija občasno, zato da ji ni potrebno delati, tudi izgubi kak disk.
Dopolnilo
Po objavi tega prispevka smo s strani tiskovne predstavnice slovenske policije prejeli naslednje pojasnilo:
Pri izvajanju policijskih nalog se pristojni kriminalisti, pa tudi mnogi
drugi strokovnjaki, soočajo z nerazumevanjem, kaj dejansko predstavljajo
posnetki spolno zlorabljenih otrok, ter o potrebi po vzpostavitvi
najrazličnejših preventivnih mehanizmov za njihovo zaščito.
Vse aktivnosti, pojasnila in strokovna gradiva so bila odločevalcem na
delavnih sestankih zaprtega tipa predstavljena izključno v namen osveščanja
o nujnosti uvedbe dodatnega preventivnega mehanizma za zaščito otrok na
internetu.