Pogumni Fábio Coelho Jose Silva.
vir: GloboV spornem posnetku lahko slišimo aktiviste, kako županskemu kandidatu Alcidesu Bernalu očitajo promoviranje pravice do splava (marsikje še strašno kočljiva tema), nespoštljivega odnosa do manj premožnih občanov, pa prijateljevanja ter pijančevanja z bogatuni na drugi strani mesta. Klasična smear kampanija torej. Jezni Bernal je v odgovor na sodišču zaprosil za in potem tudi dobil nalog za blokado posnetka, vendar se je Google raje odločil za pritožbo. Sodnik je na to strumno reagiral z besedami, da če bi si lahko državljani in organizacije "same izbirale, ali bodo spoštovale sodne odločitve ali ne", bi država "hitro padla v kaos", ter podpisal še nalog za aretacijo najvišjega Googlovca, ki ga je še bilo moč najti v državi.
Googlovi odvetniki so že izrazili obžalovanje nad potekom stvari, rekoč, da so zgolj vložili pritožbo v skladu z zakonom, ter da istočasno skladu s pravili o omejitvi odgovornosti spletnih gostiteljev ne odgovarjajo za vsebine, ki jih brez njihovega vedenja naložijo uporabniki storitve, sploh če so te v skladu s pogoji za uporabo.
Posnetek je trenutno torej še dosegljiv, tudi doma, z nekaj čez 1700 ogledov v času pisanja novice pa je težko govoriti o kakšnem posebnem Streisand efektu (postulatu, da vsak poskus skrivanja vsebin na spletu vodi v zgolj še več pozornosti za to vsebino, tako da skrivanje nikakor ne more biti uspešno). Pač je zanimiv zgolj za lokalno skupnost, kjer kandidat Bernal - in njegovi konkurenti trenutno bijejo boj za novega župana. Bolj so pomenljive posledice za širši internet. Danes se, hočeš nočeš, svobode govora ne izraža več z glasnim dretjem na mestnem trgu, ampak posredno, s pomočjo družbenih omrežij tipa Facebook, Twitter, YouTube. In kot rečeno, četudi ta omrežja v skladu z večino nacionalnih zakonodaj ne odgovarjajo za uporabniške vsebine, bodo v veliki večini primerov slepo izpolnile zahtevke za odstranitev. Kljubovanje s pritožbo velja za izjemo, ki smo je dosedaj bolj ko ne bili vajeni zgolj od Twitterja. Google tradicionalno ugodi zahtevam za brisanje (še hitreje pa zahtevam za odstranitev avtorsko zaščitenih vsebin, kot zgolj predobro ve naša vlada); še več, v začetku letošnjega leta so svojo infrastrukturo prilagodili na tak način, da je mogoče določene vsebine blokirati zgolj v določenih državah, drugje pa ne. Na ta način so potem na Bližnjem vzhodu in ponekod po Aziji tudi pospravili sporni kratki film, ki preroka Mohameda prikazuje v bolj negativni luči. V ZDA so ga sprva pustili nedotaknjenega, ker "naj ne bi v ničemer kršil pravil uporabe", vendar so se tudi te zdaj našle.
S kljubovanjem vladnim zahtevam bo namreč bistveno več škode kot koristi; mislimo vse od neposrednega pravosodnega nadlegovanja pa dol do tega, da se določene medije označi za nekonstruktivne in jih izloči iz nadaljnje debate o ureditvi medijskega trga ali odreže od vladnih virov financiranja.
Zato so še kako resnična vse bolj glasna opozorila ameriške nevladne organizacije za digitalne svoboščine EFF, češ da je vladni teorem, da se je uporabnik vsej svoji zasebnosti, anonimnosti in drugim pravicam odrekel že s tem, da je svoje misli zaupal nekomu tretjemu (gostitelju), izrazito nevaren. V današnji družbi je prav omrežje tisto, ki nam omogoča bistveno večjo stopnjo ekspresivnosti, kreativnosti in podjetnosti, zato res ne more biti nobenega razloga, da ne bi smeli tudi ob rabi kakšne spletne strani pričakovali