Razpad evro območja

http://www.finance.si/varcevati_ali_tro...


Uradna nemška ekonomska filozija, temelječa na ortodoksni logiki strogega posta, zagovarja, da se morajo države najprej razdolžiti. Torej morajo najprej varčevati, uravnotežiti javne finance in ustvariti bolj zdrave temelje za rast. Toda v času, ko so tako gospodinjstva kot podjetja prezadolžena in so se instinktivno zakrčila ter zmanjšala porabo, dodatno varčevanje države negativni povpraševalni šok samo še poglablja. Posledica je še globlja recesija.

Zadovoljni so samo nadzorniki

Nazoren primer tega so vse države EU, ki so močno zmanjšale javno porabo, bodisi samostojno bodisi ker so zaprosile za finančno pomoč. Vse po vrsti so po začetnem okrevanju spet padle v recesijo, ki se še poglablja, brezposelnost pa se zvišuje. Toda zadovoljni se zdijo vsaj mednarodni nadzorniki, ki preverjajo, kako države izpolnjujejo varčevalne zahteve. Tako lahko beremo tale zapis obiska trojke v Lizboni pred nekaj dnevi:

Predstavniki evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Evropske centralne banke (ECB), ki so v Lizbono prispeli 28. avgusta, so ugotovili, da Portugalska večinoma po načrtih izpolnjuje zadane ukrepe. Gospodarska rast v tem letu je v skladu s pričakovanji, izvoz dosega boljše rezultate od pričakovanj, težavo pa med drugim pomeni visoka stopnja brezposelnosti. /.../Za letos napovedujejo triodstotni upad portugalskega bruto domačega proizvoda (BDP), prihodnje leto pa naj bi se zmanjšal še za odstotek.

Recept strogega posta ne more delovati

Ker je položaj v Španiji, Italiji, na Irskem, v Sloveniji podoben, v Grčiji pa še bolj težaven, je seveda upadlo ne samo domače agregatno povpraševanje, ampak tudi povpraševanje po uvoznih dobrinah. Posledica je, da je zaradi tega v prvi polovici tega leta celotno evrsko območje zašlo v recesijo. Ta pa je potrkala tudi na vrata nemškega gospodarstva, ki je odločilno odvisno od izvoza, torej od uvoznega povpraševanja preostalih članic EU, ki zaNemčijo pomenijo 70 odstotkov njenega izvoza.

Recept strogega posta in hitrega razdolževanja torej ne deluje in ne more delovati. Ta recept je nekako takšen, kot če bi denimo pred dobrim letom dni upniki zahtevali od Merkurja, ki je imel zdravo jedro in potencial za rast, bil pa je prezadolžen zaradi poskusa menedžerskega odkupa, naj se najprej razdolži, da bo lahko pozneje spet rasel. Ne gre, kajti Merkur bi brez dokapitalizacije, brez refinanciranja dolgov in brez finančne injekcije za financiranje nabave blaga v nekaj mesecih bankrotiral in upniki bi ostali brez možnosti, da se kdaj poplačajo.

Državni denar za javno trošenje

Državnikom po vsem svetu ter mednarodnim organizacijam, kot sta MDS in OECD, je seveda popolnoma jasno, da morajo države v času recesije povečati trošenje in delovati proti ciklu. Kajti strošek državne neintervencije v obliki izgubljenega outputa in števila zaposlenih je mnogo višji od stroška državnega stimulusa. Tako je MDS že na začetku svetovne krize leta 2008 priporočil, naj države okrepijo javno porabo za dva odstotka BDP. Večina največjih držav (skupina G-20) je seveda temu nagonsko sledila. Leta 2009 so države G-20 fiskalnemu stimulusu - bodisi v obliki povečanih vlaganj bodisi v obliki znižanja davkov - skupaj namenile 1,4 odstotka svojega BDP. Leta 2010 so te države namenile še več denarja za javno trošenje - ZDA za 2,9 odstotka BDP, Nemčija denimo za dva odstotka BDP. Zelo zanimiv je primer Nemčije, ki vsem drugim državam zapoveduje strogi post, sama pa je, zgolj glede na sprejete stimulativne ukrepe iz leta 2008, za fiskalni stimulus skupno namenila kar za 4,5 odstotka BDP. Od tega je dobri dve tretjini šlo v obliki znižanja davkov podjetjem in gospodinjstvom, preostanek pa v obliki povečanih javnih vlaganj. Tudi to je eden izmed razlogov, da je nemško gospodarstvo tako dobro prebrodilo krizo.

So izjeme, toda usmeritev je jasna

Če naredite hitro korelacijo med spremembo javnega trošenja držav EU ter njihovo poznejšo gospodarsko rastjo, boste dobili jasno pozitivno povezavo - države, ki so bolj okrepile javno porabo z dodatnim fiskalnim stimulusom, so pozneje hitreje okrevale in hitreje povečevale BDP, in obrnjeno. So nekatere izjeme, toda usmeritev je zelo jasna.

Jasno, tukaj je povsem upravičeno vprašanje učinkovitosti fiskalnega stimuliranja, o čemer bom govoril v nadaljevanju, hkrati pa lahko dodatno zadolževanje držav pripelje do povečane nestabilnosti.

Vprašanje fiskalnega stimuliranja je bilo dolga desetletja zavržena smer v ekonomski vedi. Delno zaradi tega, ker je keynesijanizem, ki je učinkovito odgovoril na gospodarsko depresijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, bil v številnih državah pozneje zlorabljen za povečano vlogo države v vseh porah družbe - vključno z nacionalizacijo podjetij ter nenormalno povečanih javnih izdatkov za številne neučinkovite ukrepe. V ZDA zato republikanci danes keynesijanizem enačijo s socializmom. Toda isto pravijo tudi za osnovno zdravstveno varstvo Medicare, da o Obamovi zdravstveni reformi ne govorimo. Republikanski think-tanki so zato v prejšnjih desetletjih poskrbeli za stimuliranje raziskav in razprav po vsem svetu, ki so podpirale ideje deregulacije, privatizacije inmajhne države

Prazne biografije glasnih slovenskih ekonomistov

Tudi v Sloveniji boste med samozvanimi ekonomisti, katerih bibliografije so večinoma prazne, so pa ne glede na to zelo glasni, našli prejemnike tovrstne finančne pomoči in ostre nasprotnike vsega, kar diši po državni intervenciji. Drugi razlog za izgon tovrstnih raziskav pa je, kot pravi Ramey (2011), da so bile centralne banke po svetu bolj agresivne pri promociji raziskav kot pa denimo nacionalna ministrstva za finance, zato se je monetarna politika na raziskovalnem področju izpostavila kot edina relevantna ekonomska politika.

Raziskave s področja učinkovitosti fiskalne politike, predvsem v smislu fiskalnega multiplikatorja so zato nekoliko oživele šele v zadnjem desetletju, zelo pogoste pa so postale v zadnjih petih letih. In kakšne so ugotovitve ekonomske vede o dilemi varčevati ali trošiti? Najkrajši odgovor je: neenotne.

Toda precej na ugotovitve vplivajo že vnaprejšnji predsodki ali, če hočete, ekonomska ideologija raziskovalcev. Ker ne sodim niti v skupino monetaristov ali ortodoksnih neoklasikov, čeprav so vse moje raziskave s tega področja, še manj pa v skupino staro- in novokeynesijancev, bom poskušal na kratko - objektivno, kolikor se da - strniti ugotovitve o učinkovitosti fiskalnega stimuliranja gospodarstev.

Preprosto samo na prvi pogled

Na prvi pogled se zdi, da bi moralo biti ekonomistom sorazmerno preprosto z različnimi modelskimi orodji preveriti dilemo varčevati ali trošiti, in sicer tako, da bi ocenili možne učinke napovedanih stimulativnih ukrepov ali ocenili njihovo učinkovitost za nazaj. Vendar ni tako preprosto.

Gre za fundamentalne razlike v pristopu k ocenjevanju ter pri uporabljenih predpostavkah v modelih. Razlike v tem, ali je model zgrajen na neoklasičnih, keynesijanskih ali neokeynesijanskih temeljih, vodijo do različnih ocen multiplikatorjev. Ti pa so lahko negativni (fiskalni stimulus je škodljiv), pozitivni, vendar manjši od ena (fiskalna politika je neučinkovita) ali večji od ena (fiskalna politika je učinkovita). Znotraj teh modelov pa so nato glavne predpostavke o pričakovanjih porabnikov (racionalna ali pa pričakovanja habit formation), o odzivnosti obrestne mere (fiskalni stimulus vpliva na dvig obrestne mere ali ne), o lepljivosti cen, o trenjih na finančnih trgih, o tem, kako odprto je gospodarstvo ...

Pomembno je tudi, kateri model se uporabi za oceno učinkov - ali ekonometrični (strukturni) model VAR (ocene multiplikatorjev se gibljejo od negativnih do močno pozitivnih), ali pa simulacijski navadni model splošnega ravnotežja, ali novejši dinamični stohastični model splošnega ravnotežja (DSGE), kjer so ocene multiplikatorjev praviloma pozitivne. O tej zadnji skupini modelov, kjer spet nastopata dve različni ekonomski šoli z različnimi predpostavkami, med ekonomisti potekajo žolčne debate o ustreznosti uporabljenih predpostavk ter o njihovi učinkovitosti.

Komu verjeti, če sploh komu?

Če povzamem, zaradi različnosti pristopov k modeliranju je tudi veliko kontroverznosti pri rezultatih ter seveda priporočilih ekonomski politiki. Naj samo kot primer navedem oceno fiskalnega stimulusa ZDA (American Recovery and Reinvestment Act) v začetku te finančne krize. Pred nastopom funkcije vodje ekonomskih svetovalcev Obamove administracije je ugledna ekonomistka Christina Romer objavila modelske simulacije napovedanega vladnega spodbujevalnega svežnja (glej Bernstein in Romer, 2009), kjer je ugotovila, da naj bi napovedana vladna znižanja davkov v letu in pol imela multiplikativni učinek v višini 1-, povečanja javnih izdatkov pa multiplikativni učinek v višini 1,6-kratnika. Le dva meseca zatem je skupina štirih ekonomistov pod vodstvom tudi uglednega Johna Taylorja, staroste monetaristične ekonomije, z uporabo neokeynesijanskega modela povsem ovrgla napovedi multiplikativnih učinkov Romerjeve. Kot pravijo, njihov model kaže, da naj bi imel vladni spodbujevalni sveženj zelo majhne učinke - v višini le ene šestine tistih, ki sta jih napovedala Bernstein in Romerjeva.

Torej komu verjeti, če sploh komu?

Recesija daje večje učinke kot konjunktura

Iz zelo dobrega pregleda empiričnih raziskav s področja fiskalnih multiplikatorjev, ki ga je lani v Journal of Economic Literature objavila Ramey (2011), sledi, da naj bi se fiskalni multiplikatorji v povprečju različnih empiričnih raziskav gibali med 0,8 in 1,5. Pomembno pa je upoštevati stopnjo cikla, na kateri je gospodarstvo. V času recesije naj bi imeli stimulativni učinki precej večje učinke kot v času konjunkture. Auerbach in Gorodnichenko (2010) sta denimo pokazala, da se kumulativni učinek fiskalnih multiplikatorjev v času kriznih obdobij giblje med ena in 1,5, v času konjunkture pa le med nič in 0,5. Pomembno je tudi ločiti med vrstami vladnih stimulativnih ukrepov - največji učinek naj bi imele javne naložbe, sledi znižanje davkov, povsem na koncu pa je vladna tekoča poraba.

O učinkovitosti fiskalnih spodbujevalnih svežnjev v Evropi v času zdajšnje krize so trije raziskovalci ECB (Coenen, Kilponen in Trabandt, When Does Fiscal Stimulus Work?, 2010) naredili primerjavo učinkov enakega fiskalnega šoka v štirih različnih modelih, ki jih uporabljajo mednarodne institucije (evropska komisija, ECB, MDS in OECD). Ugotovili so, da vsi štirje modeli dajejo podobne (robustne) ocene multiplikatorjev, vendar pa so ocene odločilno odvisne od predpostavke v zvezi z vplivom stimulusa na obrestne mere.

Ob predpostavki, da vladno trošenje vpliva na dvig nominalnih obrestnih mer, so multiplikatorji pozitivni, vendar nizki (med 0,7 in 0,8). Ob predpostavki, da ostanejo obrestne mere nespremenjeno nizke, kot jih imamo v zdajšnjih recesijskih razmerah, pa se multiplikatorji državnega trošenja občutno zvišajo - na raven med ena in 1,7 v obdobju dveh let.

Stroški neukrepanja ali napačnega ukrepanja

Iz tega pregleda sledi, da kljub vsem razlikam med različnimi pristopi k ocenjevanju večina modelskih ocen kaže večinoma pozitivne učinke fiskalnih stimulusov v kriznih obdobjih - pod pogojem, da fiskalno politiko podpira tudi monetarna z nizkimi obrestnimi merami. Seveda se je pri oblikovanju konkretne ekonomske politike treba zavedati te težave (ne)učinkovitosti fiskalnega stimuliranja ter stroškov financiranja, pa tudi tveganja poznejšega pretiranega razbohotenja države. Toda zgodovinske izkušnje kažejo, da države, ko so izčrpale že vsa orodja, vključno z monetarno politiko in ničelno obrestno mero, druge izbire, kot da se oprimejo fiskalne ekspanzije, sploh nimajo. Stroški neukrepanja ali napačnega ukrepanja - v obliki izgubljenega BDP in izgubljenih delovnih mest - so namreč vedno precej višji od stroškov dodatne zadolžitve. Razdolževanje držav poteka precej hitreje, če države hitreje okrevajo in se vrnejo na trendne stopnje rasti, kot pa če države zaradi fiskalnega posta zaidejo v dolgo gospodarsko recesijo. Tudi slovenska vlada se bo morala tega zavedati in spremeniti smer ekonomske politike.