Viacom je tožbo vložil marca 2007, ne tako dolgo po najavi nakupa s strani Googla. Hoteli so 1 milijardo dolarjev odškodnine za "nonštarlantne in vseobsežne kršitve njihovih avtorskih pravic", skozi gostovanje video in zvočnih posnetkov njihovih investicij, med drugim Disneya, Time Warnerja, Murdochove News Corporation in TV mreže CBS. V številkah naj bi šlo za čez 150.000 youtube clipov z vsaj 1.5 milijarde skupnimi ogledi. Kronski dokaz v sporu je bila interna email komunikacija med YouTubovimi ustanovitelji, v katerih so ti izkazali kar nekaj skrbi glede prisotnosti avtorsko zaščitenih vsebin na portalu. Viacom je na tej podlagi trdil, da so ustanovitelji portala Hurley, Chen in Kareem načrtno skrbeli za prisotnost njihovih vsebin, ker jim je to prinašalo dodatni obisk, večji kot samo od domačih posnetkov.
Naslednje leto je YouTube predstavil svoj sistem za avtomatsko identifikacijo kršitev Content ID. Viacom je umaknil miljardni zahtevek za odškodnino in nadaljeval kreganje na principu samem. Ta "sprememba" bo jedro današnjega prispevka.
Zatem so se precej upočasnile. Šele čez dve leti (junija 2010) je prvostopenjsko sodišče sumarno odločilo v prid Googla, z utemeljitvijo, da jih varni pristan varuje pred očitki kršitev avtorskih pravic. Kot smo že pisali, to v osnovi pomeni, da gostitelj uporabniških vsebin (user generated content, UGC) ne odgovarja za protipravnost vsebin, v kolikor mu ta ni znana, ko pa mu postane znana, pa se lahko odgovornosti reši s promptnim umikom vsebine (ti. DMCA notice-and-takedown postopek). Takšen kompromis iz leta 1998 sprejetega zakona DMCA je bil nujen, ker sicer ponudniki digitalnih storitev - takrat predvsem ISP-ji, danes pa tudi gostitelji uporabniških vsebin - preprosto ne bi mogli poslovati, če mi morali vsako posredovano komunikacijo vnaprej preveriti za kršitve avtorskih pravic in druge zakonodaje. Internet pač ni časopis, kot nekateri šele zdaj ugotavljamo, kjer bi imeli enega centralnega izdajatelja, sorazmerno malo vsebin in veliko pasivnih bralcev na drugi strani.
Viacom je odgovoril, da to morda že drži, vendar da varni pristan ne more veljati za lopove, tj. gostitelje, ki vedoma nalagajo avtorsko zaščitene vsebine, sploh z namenom pridobitve finančne koristi. Zoper sodbo so se pritožili in - tako komentatorji - v začetku prejšnjega meseca dosegli pomembno zmago. O tem bi se dalo razpravljati. Prizivno sodišče v New Yorku (glej slikco) je sicer razveljavilo prvostopenjsko odločbo o veljavi varnega pristana, vendar je ni zamenjalo z lastno meritorno odločbo. Namesto tega so primer poslali nazaj na prvo stopnjo, skupaj z dokaj zmedenimi navodili. V prihodnjih letih bo tako porota morala presoditi, ali iz internih Googlovih mailov izhaja, da so dejansko vedeli za konkretne primere kršitev. Če tudi bo tako - se pravi, se ne bodo vmes poravnali - to ne bo pomenilo velike spremembe. Zahtevek za denarno odškodnino je umaknjen, ker je Viacom dobil to, kar so v resnici želeli - Content ID.
***
Kaj torej je Content ID in zakaj je tako pomemben?
YouTube se je še v času pred prihodom Googla zavedal, da bo samo z monetizacijo domačih cat videotov velik problem. Njihovi uporabniki so na strani iskali - in nalagali - znatne količine profesionalno pripravljenih vsebin, vse od videoposnetkov pa do TV serij in filmov. Brez njih pač ne bi šlo. Za take vsebine pa so morali posebej plačati, zato so na prelomu v 2007 tudi ustvarili svoj partner program (spomladi 2007 so k njemu povabili tudi nekatere bolj znane YouTuberje, nedavno pa ga odprli še za vsakogar). Parnerjem, med njimi ameriški založbi Warner Music Group in angleškemu BBC-ju, so ponudili plačila za njihovo vsebino, deleže oglaševalskega prihodka in - tako želene metode za preprečevanje piratstva.
V bistvu gre za dve ločeni rešitvi - Audio ID in Video ID, namenjeni pripravi "digitalnega podpisa" (fingerprint) zvočne oz. video steze in primerjanju tega podpisa z vsemi na YouTube naloženimi posnetki.
Audio ID je Google februarja 2007 (le malo pred vložitvijo tožbe) licenciral od podjetja Audible Magic. Magic je sistem sprva razvil za založnike ("proizvajalce fonogramov"), da so se lahko še pred izdajo CD plošče za nek neznani bend iz sosedove garaže prepričali, če ni očitni plagiat kakšne znane pesmi. YouTube je sistem vpregel nad bistveno večjim številom datotek. Založniki so mu poslali master kopije svojih fonogramov - studijsko posnetega nažiganja in dretja znanih in dobro promoviranih glasbenih izvajalcev - iz tega je Audio ID izluščil podpis. Ta podpis so nato skušali najti v vseh obstoječih videoposnetkih in obenem vsemu svežemu dnevnemu pripadu. Ko se kaj najde, npr. dobri stari komad od Guns'n'Roses (glej spodaj), je pošiljatelj master kopije v svojem dashboardu dobil obvestilo. Obvestilo mu je povedalo zgolj in edino, da nek upload domevno in tehnično ustreza njihovi glasbi. Založnik bi moral potem sam preveriti, da gre za dejansko ujemanje, nato pa razčistiti še, ali ima uploader ustrezno licenco, bodisi pogodbeno bodisi gre za prosto uporabo po samem zakonu. Kot bomo ugotovili, se ta drugi - ključni korak - redoma preskoči. Ključen je predvsem zato, ker se sme DMCA takedowne opraviti le v dobri veri, po prejšnjem skrbnem pregledu vseh opisanih okoliščin, nasprotno je kaznivo dejanje krivega pričanja.
Audio ID je precej brihtna reč, ki zna najti zaščitene posnetke tudi v odlomkih, pomešane z govorom ali prepletene z drugo glasbo. Seveda ni popoln. Raziskovalci na newyorkši univerzi v Rochesterju so leta 2009 naložili nebroj različic iste zaščitene pesmi, s progresivno večjimi spremembami tona, tempa in dodanega šuma. Ugotovili so, da šum resda ni problem (razen če že skoraj preglasi izvorno glasbo), da pa že 5% pohitritev ali upočasnitev komada onesposobi sistem. To se sicer sliši, a le če ima slušatelj dober posluh ali je bil prej izpostavljen izvirniku. Tudi filmi, predvajani na evropski televiziji, so pospešeni za slabih 5 odstotkov (24fps -> PAL-ov 25 fps), pa jih čisto mirno gledamo.
(izvirnik na levi - blokiran, malce pohitrena različica na desni - dosegljiva).
Seveda se večini amaterskih uploaderjev ni ljubilo uvkarjati s takimi finesami, tako da je sistem začel delovati hitro in odločno. Edini logični korak je bila priprava istega sistema še za videoposnetke, kar je Google zaupal svoji dobro podkovani inženirski bazi. Video ID je sposoben prepoznati odlomke iz TV serij in filmov, tudi precej barvno oz. kvalitetno predrugačene, v nekaterih primerih celo na novo posnete z kamero (snemanje televizije ali kina s kamero). ZDNet sicer pravi, da je učinkovitost pod 50%, vendar se tudi to izboljšuje. Zaradi tega lahko pod številnimi video posnetki vidite obvestilo, da vsebujejo vsebino nekega drugega uporabnika ("contains content from ...").
***
Tehnični ukrepi za lovljenje piratiziranja so bili zdaj na mestu. Pomembnejši partnerji so kmalu po uploadu posnetka dobili obvestilo o ujemanju z njihovimi vzorci, včasih še preden se je video dokončno sprocesiral. YouTube jim je dal tri možnosti: posnetek lahko umaknejo (globalno ali le v določenih državah), nanj lahko nalepijo svoje oglase ("profit sharing") ali pa ne storijo nič. Zadnja opcija bi morala priti v poštev, če se sistem zmoti, če ima prav pa ima imetnik videa vse potrebne licence ali je znotraj okvirov pravice proste uporabe, ali pa če je raba imetniku všeč. Brez dvoma številni posnetki niso nič manj ne več kot dovršeni pokloni najljubšemu bendu, tv seriji ali filmu in v tej funkciji kvečjemu koristijo.
Ampak partnerji se za tretjo opcijo niso kaj veliko menili. Številke v sistemu so bile impresivne in so jim dale finančnih apetitov. Warner Music Group je že leta 2006 sklenil pogodbo z YouTubom o deljenju oglasnih prihodkov. Po vpeljavi Content ID-ja so zahtevali znatno povečanje plačil na več deset milijonov dolarjev letno. Ko do dogovora ni prišlo, ker YouTube takšnih zneskov pač ni ustvarjal, so na enega od predbožičnih večerov l. 2008 utišali (mute - pobris celotne glasbene podlage) vse s Audio ID pottagane vsebine. Licencirane ali ne, po pravilih proste uporabe ali ne, vse je šlo. Uploaderji so sicer lahko zamenjali glasbeno podlago (audioswap) ali posnetek pripravili na novo, a veliko jih tega ni zmoglo oz. ne hotelo. Stvari so se normalizirale šele naslednjega septembra, ko sta se Google in Warner zglihala glede denarja in hkrati najavila skupno glasbeno promocijsko platformo Vevo. Vevo danes posluje zelo spodobno, celo tako dobro, da kanibalizira spletne glasbene portale, je nedavno povedal Groovesharkov CEO.
Seveda se Content ID lahko tudi zmoti. Konec februarja je udarila zgodba, da je Rumblefish, portal za licenciranje glasbe youtube uporabnikom, z oglasi opremil prispevek blogerja med nabiranjem zelišč v naravi, edina glasbena podlaga pa je bilo ptičje petje. Rumblefish si trominutnega posnetka bržkone nikoli ni ogledal, ker je njihovo procesiranje pač avtomatsko. Zmedeni avtor je podal DMCA counternotice in se znebil oglasov, dokler ni 24. februarja eden od Rumblefishevih predstavnikov nonšarlantno ("po pomoti", po njihovih besedah) zavrnil njegove pritožbe in dosegel povrnitve oglasov. Med komentatorji je le malo dvoma, da je ta predstavnik zavrnitev opravil avtomatsko, brez preverbe dejanskega posnetka, tj. prav tako, kot so bili izvorno ravnali po pozitivni identifikaciji Audio ID-ja.
Rumblefish je nasploh prvovrsten primer vsega, kar je narobe s tehnični ukrepi za varovanje avtorskih pravic. Gre za manjšo glasbeno založbo, ki naj bi združila up-and-coming glasbenike in youtube filmmakerje skozi poceni licenciranje glasbe. A v praksi delajo vse narobe. Glasbeniki, ki so svoje komade dali njim na voljo po neekluzivni licenci (morda preko tretjega posrednika, npr. CD Baby) in jih potem kasneje sami, z vsemi pravicami umestili na YouTube, vseeno dobivajo takedown zahtevke ali oglase na svojo lastno glasbo. Še več, filmmakerji, ki preko njih licencirajo glasbo, prav tako dobivajo iste zahtevke in se potem morajo še enkrat kregati za stvari, ki so jih že plačali. Content ID pač ureja tehnično vprašanje ujemanja glasbe ali videa, nima pa dostopa do natančnih podatkov o tem, kdo je do česa upravičen, za katero državo in ob kakšnih pogojih. Te stvari so skrite v polah in polah pogodb in vsak uporabnik Content ID-ja bi moral najprej preveriti še to. Preverbe pa stanejo. Bistveno lažje je preprosti klikati po partnerskem vmesniku, vedoč, da je nasprotna stranka mali in neodvisni navdušenec brez pravnega znanja in sredstev za tožbo. Odškodnino za zavedno dajanje neresničnih takedown zahtevkov se še seveda da dobiti, a le, če se podajatelju dokaže hudo malomarnost ali naklep (da niso bili dovolj skrbni pri pripravi vloge).
Morda najlepši primer "nonštarlantne in vseobsežne" zlorabe sistema, če se vrnemo k tem Viacomovim besedam, pa nam je lani decembra poserviral Universal Music, med pripravami na operacijo Megaupload. Megauploplodov šefe Kim Dotcom je v začetku meseca na portalu objavil promocijski videospot s serijo zvezdnikov, med njimi Alicio Keys, Puff Daddy (ali kakorkoli se že pač imenuje danes), Will.I.Am, Estelle, Chris Brown, Kanye West, Lil John, Jamie Foxx, Kim Kardashian, Serena Willams, Mary J Blidge. Posnetek je za 3 milijone sproduciral Keysin mož, Swizz Beats, ki naj bi nekaj časa deloval tudi kot neke vrste ameriški predstavnik Megauploada. Pesmica je luštna in vsebuje plačane izjave zveznikov (ti. endorsments oz. advertising gigs), ne pa tudi njihovih pesmi ali drugega avtorsko zaščitenega materiala. Vseeno je Universal pesem dal izbrisati, najbrž ker so bili po poslušanju besni kot repeči risi (spot pač je provokacija, brez dvoma). S tem so jasno pokazali, da imajo tehnične zmožnosti za odstranitev kateregakoli YouTube posnetka, ne glede na tehnično (Content ID) ujemanje in še posebej ne glede na avtorskopravna vprašanja. Takšni očitni spodrsljaji se že tako zgodijo bolj redko, a to še ni konec. Megaupload je seveda vložil pritožbo (counternotice), vendar se video ni vrnil nazaj, ker je Universal trmasto vztrajal pri svojem. Ko jih je Megaupload tožil, je Universalov glavni pravnik sodniku povedal, da jim dogovor z YouTube daje pravico brisanja poljubnega posnetka, iz poljubnih razlogov. Še več, brisanje se ne šteje za DMCA takedown postopek, ampak zgolj interni tehnični postopek, zato odškodnine iz naslova zavednega podajanja lažnivega zahtevka ne sme in ne more biti. Na tej točki je bilo Googlu dovolj in je te trditve zanikal, zatrjujoč, da za Universal veljajo ista pravila kot za vse ostale. Megaupload je potem napredoval oprezno in zadevo uporabil kot pogajalsko izhodišče v kazenski zadevi zoper njih. Prav lahko se zgodi, kot že ugotavlja sodnik, da bo zaradi serije slabih in prenagljenih dejanj vse skupaj padlo v vodo.
***
Naj zdaj povzamemo napisano in vse skupaj malo povežemo s prvima dvema deloma v seriji. V zadevi myVidster je produkcijska hiša vsebin za odrasle od youtubu sličnega portala myVidster zahtevala, da mora storiti še kaj več od brisanja njihovih posnetkov na podlagi DMCA takedown zahtevkov. Poenostavljeno povedano so od njih želeli Content ID, ki pa si ga tako majhno podjetje preprosto ni moglo privoščiti. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo z njimi, zdaj pa smo v pritožbi, kjer sta se obrambi myVidsterja s stransko intervencijo pridružila Facebook in Google, z besedami:
Vzpostavitev širše odgovornosti ponudnikov storitev informacijske družbe za dejanja njihovih uporabnikov bi imela uničujoče učinke za investicije v nova, še razvijujoča internetna podjetja.
To še kako drži. Googlu je zelo jasno, kakšne stroške imajo s Content ID (in koliko hitrejše bi bilo procesiranje posnetkov, če ne bi silicijevih rezin trošili za preganjenje piratov), predvsem pa se zavedajo še nečesa: njihov portfelj storitev vključuje še kaj drugega kot YouTube. Če bi založniki s sodbo zoper myVidster dosegli vzpostavitev splošne in aktivne obveznosti filtriranja, bi se varni pristan podrl, do konca in za vedno. Vsak blogger post, email, google drive upload idr. bi moral biti vnaprej preverjen za kršitve avtorskih pravic in še česa. Isto na Facebookovi strani. Ob takih pogojih poslovanja bi se Sergej, Larry oz. Marko najbrž raje ukvarjali z dokončanjem študija.
MPAA, ki se je pridružila pornografom, vztraja, da tak sistem nujno rabijo zaradi "zaščite njihovih investicij".
V drugi zadevi, zoper cyberlocker Hotfile, je takšne "trigger happy" logike še več. Vprašanje na mizi je tam sicer drugačno in zadeva ključno disklafikatorno okoliščino za varni pristan, to je vedenje o obstoju kršitve. Če gostitelj ve, da je določen posnetek piratski, se preprosto ne more več braniti, da ga je namesto njih naložil nek uporabnik z drugega konca oble. Ampak zelo zanimivo vprašanje je, kaj to pomeni "vedenje o obstoju protipravnosti." Stališče MPAA je, da zadostuje že "abstraktno zavedanje o obstoju kršitev na splošno", dokazano skozi golo dejanje prejema zadostnega števila DMCA takedown obvestil. S kakšno lahkoto in kako malo premisleka se pošiljajo ta, je lepo opisano v prejšnjem bloku.
V to vprašanje je zagrizlo tudi pritožbeno sodišče v Viacomovi zadevi. Kot rečeno, nanj niso odgovorili, ampak so to vprašanje vrnili na prvo stopnjo v porotno odločanje, brez jasnih kriterijev. V tekstu sodbe so sicer omenjeni trije - subjektivno vedenje (YouTube ve za konkretno kršitev), objektivno vedenje ("red flags") in pa precej nedefinirani standard "willfull blindness", ki (naj bi, preprosto se ne ve) pokrival situacijo, ko gostitelj vsebin sicer ne ve za konkretno kršitev in tudi nima pred sabo objektivnih znakov kršitve, vendar je vseeno v nečem premalo skrben. Poskusite to razložiti VC-ju, ki se zanima za investicijo v vaš "next best thing" spletni portal.
Večina pravnih strokovnjakov zagovarja prvo stališče, z argumentacijo, da v vseh ostalih primerih varni pristan izgubi svoj smisel. Namreč, če lahko gostitelj ali ISP odgovarja še za kaj več kot ekplicitno koluzijo s pirati , bo le-ta nujno prisiljen v podvzemanje aktivnih tehničnih ukrepov za odkrivanje in predhodno/sprotno brisanje piratstva, ker zagovor "nismo vedeli" pač ne bo dovolj. Takšna rešitev seveda povzroči izjemne stroške, preventivno brisanje vsega na četrt spornega in skoraj zaustavi vsak napredek v razvoju novih in zanimivih multimedijskih storitev. Oz. v primeru Kitajskega zelenega zidu, ki deluje točno tako, brisnje vseh politično občutljivih sporočil, tako da lahko ostanejo samo uradna sporočila.
Po vsej verjetnosti bi vsem še najbolj koristil krajši počitek, potem pa ponoven razmislek o celotni situaciji. Kot pravi Swizz, že omenjeni producent Megauploadovega videospota, nove tehnologije glasbenikom prinašajo le še več svobode in možnosti za zaslužek, ne obratno, in da so tisti, ki tega ne vidijo, zgolj zaslepljeni s pohlepom. Niso to slabe misli. Veliko gospodinjstev razpolaga z vsem potrebnim za uživanje DRM-ja proste glasbe in videa, je pripravljena za to plačati in, kot so že zapisali Švicarji, tudi nagraditi z obiski koncertov, nakupi robe in drugimi ancilarnimi storitvami. Časi pač grejo naprej in uporabnikov preprosto ni mogoče kriviti, če jih ne zanima več obiskovanje kinodvoran, kupovanje cd-jev ali branje papiranatih časopisov. Saj svojčas smo brali ob svečah, zdaj imamo svit luči in monitorjev, a bi nas morda zdaj morali svečarji preganjati kot pirate?
