Hana Beshara (roj. 1981), zdaj sredi prestajanja 22. mesečne zaporne kazni v Alexandriji, Virginia. Čaka jo še 2 leti pogojnega preiskusa in 500 ur družbenokoristnega dela.
Evropski DMCA, tj. direktiva o elektronskem poslovanju, skoraj dobesedno povzeta v 11. členu našega Zakona o elektronskem poslovanju na trgu, je jasen:
Člen 14 (Gostiteljstvo)
1. Države članice zagotovijo, da ponudnik storitve, če se storitev informacijske družbe nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ni odgovoren za podatek, ki ga je shranil na zahtevo prejemnika storitve, pod pogojem, da:
(a) ponudnik dejansko ne ve za nezakonito dejavnost ali podatek in mu glede odškodninskih zahtevkov niso znana dejstva ali okoliščine, iz katerih je očitno, da gre za nezakonito dejavnost ali podatek, ali
(b) ponudnik, takoj ko za to izve ali se tega zave, nemudoma ukrepa in odstrani ali onemogoči dostop do podatka.
Iz tega razloga sta, bržkone, upravičeni obtožnici zoper ameriški NinjaVideo in nemški Kino.to, dve spletni strani, ki naj bi "uradno" objavljali zgolj povezave in embed kode do TV in filmskih vsebin. NinjaVideo je vodila gospodična Hana Beshara (na sliki), vzdevek QueenBee, in to tako, da je v ozadju ukazovala mednarodni skupino piratov, ki so s torrentov snemali epizode TV serij, jih na novo nalagali na vnaprej izbrane gostitelje (npr. Veoh) in potem na NinjaVideo vodili popoln, ažuren in na DMCA zahtevke odporen indeks. Lepo pričevanje o dejanskem stanju stvari je tema [RELEASE] NinjaVideo plugin na XBMC forumu, ki se vleče od junija 2008 pa do zaprtja strani novembra lani, in čudovito kronikira tehnične detajle Ninjine distribucijske tehnologije, vključno s "tehničnimi ukrepi", ki naj bi drugim stranem preprečevali krajo povezav z njihove strani (imeli so nek češki java applet z obfuskirano kodo in v njem skritim AES ključem). NinjaVideo torej ni "zgolj" objavljal povezav do obstoječih vsebin, ampak je tudi aktivno skrbel za njihovo nalaganje na iste strežnike, torej so za kršitve najmanj vedeli. Podobne sorte je očitno tudi zgodba okoli nemškega kino.to, pravi njihov glavni programer, ki si je s priznanjem krivde in pričanjem zoper soobtožene pravkrar zagotovil "nekoliko nižjo kazen" v višini štirih let zapora. Večino povezav, je povedal, so na stran dodajali affiliati, ki so dobivali tako delež oglaševalskega denarja s strani in tudi provizije od video gostiteljev, katerim so prinašali promet.
Te stvari so jasne, tako da je tu treba dati založnikom prav. Sicer bi se dalo obregati v to, kako globoko so bili zasebni interesi udeleženi v policijski preiskavi, koliko je bilo pretiravanja o zaslužkih iz tega ter s kakšno neusmiljenostjo je ameriški sodnik ocenil Besharin novemberski intervju in decembrske FB objave kot "odsotnost obžalovanja za storjeno dejanje" in ji zato pošteno navil kazen, ampak to zdaj ni na mizi.
So pa tudi strani, ki so dejansko zgolj objavljale povezave in embed kode do vsebin, tako kot to počno Google, Bing, Yahoo. Značilna primera sta britanska OiNK in TV Links, ki jima je policija resda spektakularno zasegla vse strežnike in aretirala (najstniške) voditelje, pa potem bila primorana zavreči vse obtožbe. Nemalo roko (če ne kar vodečo) v obeh akcijah je imela britansko interesno združenje FACT (federation against copyright theft), financirano s strani velikih založnikov in polno nekdanjih policistov in detektivov, kar vzbuja resen dvom v nepristranskost policije in pravosodja širše. Čeprav mu ni bilo dokazanega nič nezakonitega, jo zna zelo slabo odnesti Richard O'Dwyer, upravitelj TVShack.net, ki mu resnično grozi izročitev v ZDA, v veliki meri zaradi izjemno prijaznega dogovora o izročanju med državama (ZDA ni treba pokazati obojestranske kaznivosti linkanja, ker je za njih Super z lešniki in rozinami). Skupna stran teh treh portalov je, da so jih vodili zanesenjaki, ljubitelji filma in televizije, ne pa, oz. vsaj dokazano ni, organizirani kriminalci. Trženje oglasov na portalu ni zakonski znak goljufije in to bi policija morala vedeti.
Zadeva Hotfile pa gre še dlje: MPAA je mnenja, da je stran tako slaba, da si sploh ne zasluži zaščite varnega pristana.
Hotfile je znan cyberlocker (file hosting service), tako kot je bil Megaupload, ali so še vedno MediaFire, naš shrani.si, in navsezadnje tudi Apple iCloud, oz. Amazonov digital locker. Firma je doma v Panami, njen večinski lastnik pa je Denis Titov, ruski državljan, bojda rezident Nizozemske in Bolgarije, v ZDA pa Floride. Zaradi te povezave z ZDA so ga lahko ameriški filmarji tožili brez večjih težav, že februarja lani ("MPAA toži Hotfile, bitka za oblak se začenja"). Zadeva v dobrem letu ni prilezla baš daleč. Hotfile se je septembra celo odzval z nasprotno tožbo, zatrjujoč, da jim studiji redno pošiljajo DMCA takedown zahtevke za vsebine, ki jim sploh ne pripadajo (kar je razmeroma pogosta praksa, a hkrati tudi krivo pričanje, torej dejanje, kaznivo z zaporom). Tako do januarja, nakar je novozelandska policija ugasnila konkurenčni Megaupload in vsemu skupaj vdahnila novega življenja.
Čeprav se sojenje zoper Megauploadove ustanovitelje še ni začelo, so filmarji že prepričani v zmago, zato so floridsko sodišče zaprosili za sumarno sodbo v zadevi Hotfile. Ideja gre nekako takole: 1) Megaupload je že zaprt, 2) Hotfile je identičen Megauploadu 3) posledično naj sodišče kar odloči v korist njih, brez nadaljnje razprave, in zapre še Hotfile. Obenem naj razsodi še, da varni pristan ne velja več, če podjetje dobi zadostno število takedown zahtevkov.
Sumarna sodba pride v poštev, ko so vsa bistvena dejstva jasna in nesporna ("enostavni primeri"). Tako založniki gledajo na vse skupaj, čeprav ni. Dalo bi se argumentirati, da želijo izkoristiti moment in dobesedno zlorabiti institut skrajšanega postopka za uveljavitev nevarnega precedenta za omejitev varnega pristana.
Hotfile se je na vlogo seveda pritožil. Še pomembneje pa je, da je vlogo kot stranski intervenient podal Google. Kot smo pisali že včeraj, je stranska intervencija možnost posameznika ali podjetja, ki ni stranka v postopku, da poda vlogo v podporo eni od strank, posebej če bi odločitev lahko pomembno vplivala na njegov pravni položaj. Včerajšnja zadeva (myVidster) bi jih namreč prisilila v uvedbo vnaprejšnjega preverjanja vseh uporabniških vsebin, kar je nepraktično, zamudno in drago. Podoben učinek ima ta zadeva, v kateri MPAA zatrjuje, da je "je Hotfile leglo piratstva", zato določbe varnega pristana o izključitvi odgovornosti za vsebine, ki jih naložijo uporabnike, ne bi smele veljati.
Trdijo, da se Hotfile mora zavedati splošne prisotnosti zalege na svojih strežnikih, posebej po tem, ko so mu založniki poslali zadostno število DMCA zahtevkov (recimo X). Potem - in pri vsakem priljubljenem servisu je to lahko že v enem tednu - mora začeti aktivno pomagati založnikom pri zaščiti njihovih interesov. Utemeljitev je v tem, da več ne more ne vedeti za obstoj kršitev, čeprav je ta obstoj v DMCA definiran kot "konkretno vedenje o konkretni kršitvi" in torej splošna zavest, da se na servisu nahajajo "določene kršitve" še ne bi smelo vzpostaviti obveznosti pregledovanja "vseh ostalih uporabniških vsebin".
A založniki si želijo prav tega. Google, Yahooje, Hotfajle, Rapidšaro in ostale bi radi na hitro zbombardirali z DMCA zahtevki, razbili varni pristan, potem pa jih tožili kot odgovorne za škodo iz objave uporabniških vsebin (in ti zneski v ZDA niso nizki). Takšen varni pristan seveda ni več ne varen ne kompromis med gostitelji in založniki, prej vsestranska vojaška invazija.
Če povzamemo stanje, se je vsekakor treba strinjati, da piratstvo JE problem, vendar še zdaleč ne tako enoznačen, kot ga želi prikazati založniška industrija. Njihove enostranske, nasilne in včasih tudi nezakonite akcije mečejo izjemne dvome na hkratne trditve o "zastopanju interesov avtorjev in potem še ustvarjalnosti na splošno"; prej kažejo na to, da jih zanima denar, zaslužen s trdim delom drugih ljudi. Vse dozdaj opisane "piratske storitve" obstajajo zgolj zato, ker ni zakonite alternative. Širokopasovnega interneta je dovolj, prav tako monitorjev, zato ni mogoče več reči, da poceni, pravočasen in kvaliteten video on demand nima svojega mesta pri potrošnikih. Vsekakor bolj kot vztrajanje pri kinih in šest mesecev + kasnejših dvd-jih, ter tožarjenje, jokanje in tepcanje po vseh, ki upajo to spremeniti.
Čaka naš se razplet zgodbe okoli YouTuuuuba; kmalu.
