How much is too much?

OK, Donovo brskanje po svetovnih možganih ni obrodilo večjih sadov, pa poskusimo z dejanskimi izkušnjami. (upam, da bo šlo, te dni mi koze niso na broju, pa tudi ta poskakujoča tortica na desni strani ekrana mi para še zadnji neboleč živec )

Torej, kaj se da narediti proti pretiranemu ljubosumju? Pravzaprav kar veliko. Sistematično in skrbno. Vam povem, kaj je delovalo pri naju, ko je bil v začetku tako posesiven, da bi se mi kar na rokav prišil in bil nenehno ob meni.

Najprej se je treba pogovoriti in uskladiti poglede na zadevo. Nekomu, ki ima močen občutek ljubosumja je to lahko najpomembnejši vidik zveze in vsako odstopanje vodi v bolečino (ki se lahko stopnjuje tudi v nasilje). Najboljše je, če se lahko najde vzrok takemu močnemu čustvovanju. Vsekakor pa se sam ne more ozdravit, partner mu mora pri tem ljubeče in pozorno pomagat.

Partnerja si morata povedati, da vsako sončenje v pozornosti tretje osebe nujno ne pomeni flirtanja ali želje po varanju. Samo nekoliko dviga samozavest, katere rezultat bo vedno deležen le partner. In enako vsako izkazovanje pozornosti tretjemu ne pomeni želje po tujih rjuhah. To gre v smislu: Senca mojega drevesa je za vse ljudi, sad pa le za enega, tistega, ki ga čakam. Oziroma za partnerja: sad pa je le zate. Ker ne čakam in iščem več, ker sem te našel/a.

Še ena velika napaka, ki jo ljudje delajo, je draženje, hecanje, špikanje in namigovanje na varanje. Jaz ne vem, zakaj ljudje s tem tako radi mučijo sebe in če so v družbi – še vse naokoli. To je res bolano. Midva nisva nikoli drug drugemu "za hec" namigovala karkoli. In potem si partnerja še v družbi prijateljev mažeta obraz in spodbijata integriteto. One to rade počno pred njegovimi prijatelji ogabno.

Tudi moj je nekajkrat omenil, da bom dobila boljšega od njega in da si zaslužim boljšega in tralalala v tej smeri. Vse take skrbi sem vedno skrbno odpravljala z argumenti in vrednotami najine zveze in njega.

Jaz ljubosumja skoraj ne poznam. Občutek sem dobila ene 3x v življenju, ko sem sanjala, da me je prevaral. Prvo, kar sem zjutraj naredila je bilo: Pridi sem, da te mahnem na njuško! Brrrr, zoprn občutek, res. Moj se je po nekaj pogovorih kmalu znebil svojega ljubosumja. Nikoli nisem naredila in rekla (makar v "šali") nič, kar bi lahko vzbujalo dvome. Ker si nikoli tudi nisem želela koga drugega. Bila sem na mnogih službenih potovanjih, vedno s sodelavci in nikoli ni bilo v najinem odnosu sledi in dvomov, da bom tam počela kaj takega, kar bi ga zabolelo. Ker nisem in on mi je zaupal. Lepšega občutka ni.

Tako to gre. Če je vreden/a vaše ljubezni in jo vrača – se nima smisla posmehovat. Včasih so temu rekli: ne norčuj se iz belega kruha. Sedaj pa pojdite poljubit svoje partnerje, potem pa pridite nazaj razrezat to sporočilo z replikami.