SAZAS proti državi: zgodba zadnjih 6 let

Slo-Tech - Društvo Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije, v javnosti bolj znano pod kratico in palindromom SAZAS, v zadnjih mesecih nima najboljših odnosov z državnimi organi. Kup starih zadev, ki se kuhajo že nekaj let, je dobilo zobe v obliki upravnih odločb.

S pregledom novic na strani Urada za intelektualno lastnino (URSIL) smo sestavili kratko kronologijo dogodkov.

SAZAS v vojni z nadzornikom

Glavni kamen spotike pri SAZASovem poslovanju (in tudi obstoju) je seveda denar. Konec decembra 2006 je SAZAS sprejel sklep o novi tarifi za javno priobčitev glasbenih del (kakor se uradno reče predvajanju v lokalih in drugih javnih prostorih). S tem so zneske pretvorili v evro in jih hkrati znatno zvišali, resda prvič od sprejetja tarife, vendar za skoraj 60%. Urad za intelektualno lastnino, ki ima pravno obvezo nadzora nad organizacijami, ki kolektivno upravljajo avtorsko pravico, je takrat izdal opozorilo, da SAZAS nove tarife ne sme sprejeti brez soglasja uporabnikov glasbe, če pa soglasja ne uspejo doseči, bo odločil Svet za avtorsko pravo pri Ministrstvu za gospodarstvo. SAZAS in Obrtno-podjetniška zbornica (gostinci) sta se nekaj časa neuspešno pogajala, gostinci pa naj bi razmišljali celo o izklopu glasbe v svojih lokalih. SAZAS je nato dal pobudo za odločitev pred Svetom in slednji je v sestavi 1 sodnica, 2 predstavnika SAZASA, 1 predstavnik Obrtno-podjetniške zbornice in 1 predstavnik Avtorske Agencije za Slovenijo junija 2008 izdal odločbo, s katero je določil višino nadomestila za gostinske lokale, in sicer v odstotku od neto prometa.

Odločba je po obveznem valjanju po sodiščih lani postala pravnomočna. Za člane drugih zbornic - turistične, gospodarske in neodvisne organizatorje prireditev (kulturni domi, društva, ipd) rešitve še ni, pri čemer turistična zbornica zagovarja uporabo tarife iz l. 98, neodvisni organizatorji pa se poslužujejo individualnega upravljanja avtorskih pravic, ko je to možno. SAZAS na svoji spletni strani kot pravno podlago še vedno navaja sporno novo tarifo, čeprav Višje sodišče v Ljubljani redno zavrača njihove tožbe na njeni podlagi.

Septembra 2007 je URSIL, takrat pod vodstvom dr. Biserke Strel, pregledal letno poročilo SAZASa za leto 2006 in ugotovil, da mu manjka par ključnih dokumentov in da zato ni mogoče preveriti zakonitosti delovanja društva glede kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic. Združenju so, najprej na sestanku 25. 9., nato z dopisom 28. 9. in končno še s sklepom z 26.10.2007 (PDF) naložili, naj jim v določenih rokih posreduje splošni obračun, seznam rednih članov, sporazume z drugimi združenji uporabnikov (tujimi in domačimi), revizijsko poročilo in še par drugih dokumentov. SAZAS je sklepu ugodil le delno, zato jih je Urad s še enim sklepom 21.3.2008 pozval, naj dostavijo še manjkajoče dokumente. SAZAS je izvedel izredno skupščino in Uradu poslal tam potrjene dokumente, za katere je Urad potem ugotovil, da gre za že prejeto gradivo in da naloženo v drugem sklepu ostaja neizpolnjeno. Zato so z že tretjim sklepom z dne 8.12.2008 še tretjič zahtevali izročitev manjkajočega gradiva. SAZAS je zoper sklep vložil tožbo na Upravno sodišče in jo zaradi procesnih kršitev dobil, s čimer se je tretji sklep razveljavil. Nato je SAZAS vložil še tožbo zoper prvi in drugi sklep, vendar je obe tožbi izgubil. Prvi sklep je s tem postal pravnomočen in urad je v izjavi za javnost izrazil pričakovanje, "da bo Združenje SAZAS ravnalo v skladu s pravnomočnim sklepom urada in da bo samo odpravilo tudi morebitne istovrstne kršitve ZASP, ki so nastale po izdaji navedenega sklepa urada". Žal je to zadnja informacija o nadzoru delitve denarja za leto 2006, ki smo jo uspeli pridobiti.

Lansko pomlad je URSIL v petek, 16.4.2010 na svoji spletni strani objavil poziv imetnikom avtorskih pravic, katerih pravice upravlja SAZAS. V pozivu navaja, da je SAZAS za ponedeljek, 19.4.2010 sklical 13. redno skupščino, da jih o tem niso vnaprej obvestili, ter da naj bi SAZAS določenim avtorjem onemogočal sodelovanje na skupščini, kljub temu, da naj bi izpolnjevali vse potrebne pogoje. In o čem so na tej skrivnostni skupščini sklepali? Na predlog predsednika društva, Matjaža Zupana (na sliki levo), so spremenili dnevni red skupščine in obravnavali ter tudi sprejeli novo, nenapovedano točko - pripojitev društva AVA - društva avdiovizualnih avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije. Pripojitev je bila najverjetneje izvedena s ciljem podaljšanja dovoljenja za kolektivno upravljanje na področju kabelske retransmisije avdiovizualnih del, za kar je SAZAS takrat imel začasno dovoljenje URSIL od l. 2001. To dovoljenje je lani izgubil v prid zavoda AIPA.

Poleti, prav tako 2010, je Urad RS za intelektualno lastnino ugotavljal, kako lahko Združenje SAZAS, ki je pravno organizirano kot društvo, opravlja pridobitno dejavnost. Po zakonu o društvih so društva namreč nujno neprofitne organizacije (1. čl. ZDru-1), če pa že pri svojem delovanju ustvarijo presežek, ga morajo porabiti za uresničevanje svoje nepridobitne dejavnosti (24/III. čl. ZDru-1, v zvezi s 56. čl.). V tem obziru ni sporna delitev zbranih nadomestil za javno predvajanje glasbenih del (za kar imajo izrecno zakonsko zasebnopravno pooblastilo), ampak predvsem znaten dobiček, ki ga je SAZAS ustvaril z vodenjem promocijskega sklada, v katerega se steka del zbranih nadomestil, namenjen pa je spodbujanju in podpori slovenske glasbene ustvarjalnosti (vir). Sklad naj bi od slabih 4 milijonov evrov prihodka kar 3 milijone razdelil izbranim članom, le 800 tistočakov pa pustil na računu društva za potrebe izvajanja njegove dejavnosti. Urad je omenjene pomisleke strnil v pismo in jih poslal na ljubljansko tožilstvo, v izjavi za medije pa predlagal, da se SAZAS bodisi preoblikuje bodisi preneha z vodenjem promocijskega sklada. Več o tem si lahko ogledate še v video prispevku za 24ur.

SAZAS je v obrambo naročil študijo pri Inštitutu za ekonomsko analizo prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Študija ugotavlja, da je "društvo [..] v slovenskem pravu trenutno edina primerna izbira statusnopravne oblike pravne osebe za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije". Glede vodenja sklada pa so zapisali, da "vse evropske kolektivne organizacije poznajo posebne sklade za promocijo kulture in spodbujanja nastajanja novih glasbenih del", aprila letos pa še, da Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) v svojem vodniku "Ustanovitev novih združenj za zaščito avtorskih pravic" vzpodbuja uporabo dela sredstev za "socialna nadomestila v prid domačim avtorjem in založnikom ter kulturno promocijo domačega repertoarja".

SAZASu se uprejo gostinci in - lastni člani

Leta 2009 je Urad za varstvo konkurence (UVK) uvedel postopek zoper SAZAZ zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu kolektivnega upravljanja in uveljavljanja glasbenih avtorskih pravic (9. čl. ZPomK-1 in 102. člen (ex. 82 PES) Pogodbe o delovanju EU), ker naj bi s ciljem favoriziranja izvajalcev z večjim opusom skladb (redni člani) na netransparenten način zaračunaval nadomestila za javno predvajanje glasbe in jih potem na prav tako netransparenten način delil med svoje člane. Za uvedbo postopka so se po eni strani zavzemali lastniki gostinskih lokalov, ki jih je motilo povišanje nadomestil za skoraj 60% glede na prejšnja leta, po drugi strani pa manjši glasbeni izvajalci, ki jim SAZAS ni omogočal glasovanja na skupščini in s tem odločanja o delitvi zbranih sredstev.

Tekom postopka se je direktor UVK, Jani Soršak (na sliki desno), podal v odvetniške vode, urad pa se je začel pripravljati na preoblikovanje v javno agencijo. Kljub tem sprembam je Urad 8. aprila letos izdal delno odločbo (PDF), s katero je ugotovil zlorabo prevladujočega položaja, ker je SAZAS zbrana sredstva za leta 2005-2008 razdelil svojim članom brez ugotovitve dejanske uporabe del in na podlagi netransparentno, subjektivno in retroaktivno postavljenih pravil; ista kršitev pa je bila ugotovljena še pri delitvi sredstev iz promocijskega sklada, v katerega se steka del zbranih nadomestil. SAZASu je v odločbi zapovedal takojšnje prenehanje opisanega ravnanja ter odpravo kršitev, in sicer tako, da:

• morajo vsem avtorjem, ne samo rednim članom, zagotoviti glasovalno pravico na skupščini, vabilo pa objaviti na domači strani vsaj 15 dni vnaprej;
• na domači strani morajo objaviti vsa letna poročila, ter vse sklepe, povezane z obračunom avtorskega honorarja;
• podvzeti dodatne ukrepe za zagotovitev transparentnosti splošnega obračuna avtorskih honorarjev (skupni znesek); vsakemu posameznemu avtorju pa izdati posamični obračun, s postavko za vsako avtorsko delo (skladbo) posebej.

Odločba je delna, ker Urad o drugi polovici zadeve, o zlorabi prevladujočega položaja pri pobiranju nadomestil od gostincev, organizatorjev prireditev, ipd, še odloča. Prav tako še vedno teče pritožbeni postopek zoper odločbo.

SAZAS predeluje dokumente

31. marca je URSIL med opravljanjem nadzora nad izvrševanjem ZASP na sedež SAZASa poslal dopis, s katerim so SAZAS seznanili, da spremembe statuta z dne 19.4.2010, ki določajo obveznost vplačevanja v promocijski sklad, niso v skladu z zakonom. V dopisu so jih pozvali, da se o zadevi izjasnijo, kar je po veljavni sodni praksi pogoj za izdajo odločbe v zadevi. Ob tem v dopisu piše, da bi Urad lahko v primeru nadaljevanja kršitve SAZASu odvzel dovoljenje za kolektivno upravljanje. To je nadaljevanje zgodbe s pismom na ljubljansko državno tožilstvo z lanskega poletja.

8. aprila je UVK izdal omenjeno odločbo, s katero je ugotovil zlorabo prevladujočega položaja.

Štiri dni kasneje, 12. aprila, je URSIL od SAZAS-a zahteval odpravo še ene pomanjkljivosti. Po navedbah v sklepu SAZAS za več evropskih organizacij opravlja administrativno-tehnične posle, kar mu je po ZASP-u izrecno prepovedano, saj mora organizacija, ki dobi pooblastilo za izvajanje kolektivnega upravljanja pravic na avtorskih glasbenih delih, to opravljati kot svojo edino dejavnost. Naloženo jim je bilo, da v 30 dneh prenehajo z dotičnimi posli: konkretno se je šlo za pobiranje nadomestil za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del (okoli 8 milijonov evrov letno), ki jih je SAZAS potem posredoval kolektivnim organizacijam, ki zastopajo tuje avtorje.

SAZAS je v odziv na dogajanje svojim naročnikom e-obvestil posredoval sporočilo z naslovom "Državne inštitucije zavirajo razvoj avtorstva", v katerem so potarnali nad odnosom UVK in URSIL. V dokaz so priložili izvlečke treh uradnih dokumentov, ki sta jih SAZAS-u izdala Urad RS za intelektualno lastnino (prva in tretja priloga) in Urad RS za varstvo konkurence (druga priloga). Prvi dokument je bil izvleček komentarja URSIL na osnutek statuta društva SAZAS iz novembra 1998, s katerim naj bi URSIL odobraval delitev članstva na redno in izredno, kar je, kot smo zapisali zgoraj, eden od očitkov UVK. Tretji dokument je bil prav tako izvleček dopisa URSIL z 31. marca letos, s katerim so SAZAS obvestili, da oblikovanje promocijskega sklada s sredstvi, ki se zberejo iz nadomestil za javno predvajanje, ni v skladu z veljavnim ZASP (drugi dokument je bila delna odločba UVK). Iz dopisov je želel SAZAS pokazati dvojno igro državnih organov, ki so po eni strani odobrili statut (davnega leta 1998!), po drugi strani pa očitali (leta 2011), da taisti statut ni v skladu z zakonom. Pri tem so izvlečke sestavili tako, da so izgledali kot celoten dokument ("lepljenka"), kar se z uradnimi listinami ne sme početi. Zato je urad poslal pristojnemu državnemu tožilstvu in policiji prijavo suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. O tem smo na Slo-Techu sicer že pisali, SAZAS pa je v odgovor napovedal ovadbo zoper URSIL, ker je zasebne dokumente priobčil javnosti.

Od tu naprej je šlo samo še navzdol. 27. maja je SAZAS napovedal odškodninsko tožbo zoper državo in nekatere javne uslužbence. Kot pravijo v združenju, bo samo odškodninski zahtevek zoper direktorja urada za intelektualno lastnino Jurija Žureja znašal več milijonov evrov. Hkrati je 66 slovenskih glasbenih avtorjev premieru Borutu Pahorju in gospodarski ministrici Darji Radić poslalo odprto pismo, v katerem ju obveščajo o dejanjih Žureja, sekretarke na uradu za intelektualno lastnino Petre Boškin in vršilca direktorja urada za varstvo konkurence (UVK) Damjana Matičiča. Lani so Žureja zaradi prekoračitve pooblastil in izsiljevanja tudi kazensko ovadili in zahtevali njegov odstop. Predlani pozimi so zaradi poročanja o zadevi vložili zasebno tožbo zaradi razžalitve celo zoper novinarko Novega Tednika Rozmari Petek. Sodišče je Petkovo oprostilo.

1. junija je URSIL na svojem spletu objavil sklep iz 12. aprila (nedovoljeno zastopanje tujih organizacij) in odločbo UVK, ki so jo - zanimivo - od UVK, ki je urad v sestavi istega ministrstva, pridobili na podlagi zahtevka za dostop do informacije javnega značaja.

V odgovor na vse skupaj naj bi SAZAS svojim naročnikom e-novic in medijem potarnal, da jih želi URSIL kar ukiniti. URSIL je preko svoje spletne strani odgovoril, da za kaj takega sploh nimajo pooblastil in da le izvršujejo nadzor v skladu z zakonom.

Druge organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic

SAZAS je morda največji, najbolj agresiven in v javnosti najbolj izpostavljen akter na trgu kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic, vendar še zdaleč ni edini. Samo v glasbeni industriji imamo avtorje, pisce besedil, skladatelje, aranžerje, izvajalce, producente, backvokaliste, mojstre za autotune in še koga, ki bi vsi radi dobil svoj delež, ko se njihov izdelek predvaja na radiu, televiziji, v gostinskem lokalu, trgovini, frizeraju ali naokoli podaja na piratskih CD-jih in p2p programih. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah zato predvideva nadomestila, plačujejo jih zavezanci (televizije, gostinci, organizatorji koncertov, trgovci s fotokopirci in CD-ji), pobirajo pa organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Te pa rabijo za to najprej dovoljenje URSIL, nato pa še tarifo. Dogajanje okoli pisanja teh dveh ključnih kosov papirja pa je še kako živahno.

Pri nas imamo tako SAZAS (avtorji in skladatelji), SAZOR (reproduciranje in distribucija za invalide), ZAVOD IPF (fonogrami), ZAMP (pisatelji, prevajalci, novinarji) in AIPA (producenti, igralci in soavtorji avdiovizualnih del), nekaj časa pa je imela dovoljenje tudi AAS. SAZAS (od leta 1998) in IPF (od leta 2004) pošiljata vsak svojo položnico gostincem, trgovcem, frizerjem in podobnim podjetjem, ki v svojo ponudbo strankam vključujejo glasbo. ZAMP je svojo nišo našel v zastopanju pisateljev, prevajalcev, novinarjev in profesorjev, SAZOR pa v reproduciranju in distribuciji avtorskih del v korist invalidov.

AIPA je ponosni novi imetnik licence za kolektivno upravljanje pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ki pri nas šteje približno 8 milijonov evrov letno. To pravico je od leta 2001 pa do lani na podlagi začasnega dovoljenja upravljal SAZAS, in sicer kot zastopnik švicarske neprofitne organizacije AGICOA, ki združuje filmske in televizijske producente z vsega sveta, evropske zveze radiodifuznih organizacij EBU ter organizacijo nemških zasebnih televizijskih programov VG Media. URSIL je bil mnenja, da SAZAS zaradi določb ZASP, kot je bilo že navedeno zgoraj, ne sme opravljati zastopanja za te organizacije, in je licenco potem podelil novoustanovljenemu zavodu AIPA, za katerim naj bi po pisanju Dela stali slovenski kabelski operaterji, torej uporabniki in ne avtorji avdiovizualnih del. Manjši del pogače, okrog 100 tisoč evrov letno dobi še ZAMP. Skoraj vsi imajo licenco za pobiranje nadomestil za privatno in drugo lastno reprodukcijo.

Za ilustracijo prilagamo tabelo zneskov pobranih nadomestil zavoda ZAMP (2000-07) in graf deležev prihodkov iz posamezne postavke. Kot je vidno, prihaja levji delež prihodkov s strani RTV in kabelskih operaterjev (~ 95% oz. skoraj 600 tisočakov). SAZAS, katerega splošnega obračuna ni mogoče najti na spletu, in AIPA se po drugi strani dajeta z 8 milijon evrov iz TV in kabelske pogače.

Kako, kam naprej?

SAZAS je imel zaradi svojih dejanj, ki jih mnogi štejejo kot enostranska in neusklajena z interesi avtorjev in uporabnikov glasbe, izrazite težave pri pozicioniranju kot varuhu avtorskih pravic pred interesi kapitala in piratov. Proti njemu vodita postopek UVK in URSIL, podanih je bilo več ovadb na tožilstvo in policijo, sami pa redno odgovarjajo s tožbami. Navsezadnje je zanimiv tudi podatek, da za administrative stroške namenijo 2x toliko kot ameriški konkurent ASCAP (11.3%) - kar 22% zbranega denarja, pri tem pa za opravljanje temeljne dejavnosti uporablja zunanjega izvajalca.

Vsekakor je vsem v interesu, da se omenjeni spori uredijo in da so avtorji za svoj trud poplačani. Vse to na pošten, jasen in transparenten način. Šele potem bomo lahko vsi ob obisku lokala ali ogledu TV oddaje v miru uživali v dobri in kvalitetni zabavi, prav tako pa bodo za to pošteno nagrajeni vsi avtorji. In morda, zgolj morda, končno tudi v Slovenijo dobimo spletne storitve prodaje glasbe?

Viri fotografij: Pekarna Magdalenske Mreže (Zupan), Siol.net (Žurej), Finance.si (Soršak)