Medtem ko je bil pri nas prenos nadzora z ameriškega ministrstva za trgovino na ICANN domala popolnoma spregledan, so ga v ZDA izkoristili za nabiranje političnih točk. Republikanci so prenos prikazovali kot konec interneta, ki se bo zgodil, če ameriška vlada ne bo mogla več nadzorovati interneta. Teksaški senator je celo postavil spletno stran, ki je odštevala minute do konca svobodnega interneta. Zvezne države Arizona, Nevada, Oklahoma in Texas so celo vložile tožbo, s katero so želele preprečiti prenos, a jo je sodišče zavrglo. In sedaj, 24 ur pozneje, internet še vedno deluje povsem enako, kot je deloval doslej.
Pravzaprav drugače niti ni moglo biti. Ameriško ministrstvo za trgovino je imelo formalni nadzor nad domenskim sistemom, a je bil ta v praksi omejen na avtomatično odobravanje zahtevkov za spremembe IP-naslovov v glavnem korenskem imeniku (root zone), ki jih je bilo na primer lani 1513. V resnici večino dela opravita ICANN in po pogodbi Verisign, ki je v resnici zadolžen za upravljanje korenskega imenika. Ta je moral doslej za spremembe dobiti še žig trgovinskega ministrstva (oziroma njegovega oddelka NTIA), sedaj pa bo zadoščal ICANN-ov.
Še vedno imajo ZDA precejšen nadzor nad globalnim internetom, saj je večina registrarjev domen iz ZDA in mora slediti tamkajšnjim zakonom in sodnim odredbam. To največkrat vidimo, ko po sodni odredbi blokirajo kakšno domeno, na kateri je prepovedana vsebina. Na tem področju se ne bo spremenilo nič.
Sprememba je torej v celoti simbolične narave in priča o stopnji pri dozorevanju interneta, ki se počasi osvobaja spon posameznih držav, kar globalnemu omrežju navsezadnje pritiče. Spremembo podpirajo tako ameriška podjetja kakor tuje države, ki poudarjajo, da je ICANN sicer neprofiten in neodvisen, a je fizično še vedno lociran v ZDA. Naslednji korak, na katerega pa bomo verjetno čakali še naslednja desetletja, bi utegnil biti prenos ICANN-a v kakšno mednarodno organizacijo, denimo International Telecommunications Union pod Združenimi narodi.
