Slika Adenokarcinom (najpogostejši tip raka na prostati) pod mikroskopom
vir: WikipediaTežava z obstoječim PSA testom je v tem, da ni dovolj zanesljiv, saj nivo PSA antigena ne poraste samo v primeru raka prostate, pač pa tudi v primeru povečane prostate ali pod vplivom hormonskih sprememb. Poleg tega v nekaterih primerih bolniki z rakom prostate nimajo povečanega PSA antigena. Zato PSA test zgolj kaže na verjetnost raka na prostati, za dokočno diagnozo pa je potrebna še ultrazvočna preiskava in biopsija.
Raziskovalci iz Cambridge Research Institute ter Institute of Cancer Research pod vodstvom dr. Hayleya Whitakerja pa so razvili neivaziven urinski test, ki testira raven proteina mikrosemino protein-beta (MSMB). Preliminarne raziskave pa kažejo, da je ta test približno dvakrat bolj natančen kot obstoječi PSA test, poleg tega naj bi stal dobrih 6 EUR (5.5 funtov), rezultati pa bi bili dostopni že nekaj ur po testiranju.
Raziskava, ki je privedla do tega odkritja se je začela z raziskovanjem človeškega genoma, v okviru katerega so raziskovalci odkrili povezavo med genetsko spremembo, ki "vključi" proizvodnjo MSMB (to spremembo ima med 30 do 40% evropskih moških) in povečanim tveganjem za razvoj raka na prostati. Raziskovalci so nato preučili vzorce urina preko 350 moških z in brez raka na prostati ter ugotavljali nivo MSMB proteina v urinu - nizke vrednosti proteina kažejo na predrakave spremembe na prostati. Trenutno poteka še obsežnejša raziskava tega proteina med 1200 moškimi, ki naj bi bila končana do konca leta.
Raziskovalci upajo, da jim bo test uspelo še izboljšati in sicer tako, da ne bo omogočal le ugotavljanja verjetnosti raka na prostati, ampak bo služil tudi kot zanesljiv diagnostični postopek, s pomočjo katerega bi bilo mogoče določiti tudi ali gre za hitro ali počasi napredujočo vrsto raka.
Če bo šlo vse po sreči, bi test lahko prišel v klinično uporabo že v roku 5 let. Rak prostate je sicer eden najpogostejših rakov pri moških po 50 letu. Bolezen je v omejenem stadiju visoko ozdravljiva, saj ozdravi nad 90% bolnikov (glej graf na strani 187), v razsejanem stadiju pa je 5-letno relativno preživetje le dobrih 10%.