V odgovoru je poleg že znanih argumentov za takšno spremembo zakonodaje zapisano tudi nekaj dodatnih mnenj, ki jih v medijih do sedaj še ni bilo zaslediti, ali pa niso bila tako neposredno izražena. Bistveni izvlečki iz mnenja, ki nakazujejo na to, da Ministrstvo za finance (MF) ne bo preprosto odstopilo od ideje tovrstne regulacije pa so naslednji:
V Sloveniji so bile do sedaj več ponudnikom, ki prirejajo igre na srečo v Sloveniji, pa za to prirejanje nimajo koncesije Vlade RS, izdane odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo. Glede na to da jih v večini primerov niso spoštovali, je bil uveden postopek upravne izvršbe po drugi osebi, katere pa ponudniki storitev informacijske družbe, zaradi določenih nejasnosti izvršitve, niso izvedli. Zato je bila z novim devetim odstavkom 107. člena natančneje določena pravna podlaga za izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo preko druge osebe – ponudnika storitev informacijske družbe.
Kakor smo nekateri že imeli mnenje, da je zakon uperjen v smer cenzure, se sedaj to potrjuje, saj so se v preteklosti po mnenju MF pojavljale nejasnosti pri izvajanju postopka upravne izvršbe po drugi osebi. Še posebej se je v odgovoru izpostavilo ponudnike storitev informacijske družbe, kar vključuje tudi ponudnike dostopa do interneta.
V zvezi z očitano neusklajenostjo navedenih zakonskih določil z obstoječo zakonodajo in sicer s tretjim odstavkom 9. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list RS, št. 96/09 – uradno prečiščeno besedilo) poudarjamo, da je ta očitek neutemeljen, saj se po izrecni določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena, zakon ne uporablja za dejavnosti igralništva, pri katerih gre za vložke denarne vrednosti v igrah na srečo, vključno z loterijami in transakcijami s stavami.
MF se je tukaj izrecno postavilo na stališče, da so ponudniki storitev informacijske družbe, tudi na podlagi spremenjenega Zakona o igrah na srečo, sostorilci pri organizaciji prepovedanih iger na srečo. Kar pomeni, da ne samo, da se pričakuje, da je potrebno omogočiti upravno izvršbo po tretji osebi, temveč ponudnik storitve izključenga prenosa v tem primeru nima več nikakršne zaščite, temveč lahko tudi sam neposredno odgovarja za povzročeno škodo.
Glede na to, da je prirejanje iger na srečo brez dovoljenja oziroma koncesije v 212. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popravek in 39/09) opredeljeno kot kaznivo dejanje, ocenjujemo, da takšen ukrep ni nesorazmeren. Osnovna zagrožena kazen je namreč zapor do treh let, v primeru pridobitve velike premoženjske koristi ali povzročitve velike premoženjske škode pa zapor od enega do osmih let.
Prepoved komunikacije z organizatorjem iger na srečo, ki nima koncesije v Republiki Sloveniji je po mnenju MF sorazmeren ukrep, kar je utemeljeno z obstojem povezanega kaznivega dejanja. Pri temu pa je MF spregledalo, da obstoj kaznivega dejanja sam po sebi še ne daje pravice omejitve svobode komunikacije, po nekaterih javno izraženih mnenjih morda celo prestrezanja komunikacije, brez sodnega nadzora in upoštevanja sorazmernosti tega ukrepa. Če je edina utemeljitev za sorazmernost ta, da je dejanje definirano tudi kot kaznivo dejanje, pri temu pa se spregleda kako je urejena sorazmernost pri zbiranju dokazov in ugotavljanju kaznivih dejanj, potem je to zelo ozko gledana sorazmernost, ki se jo da izrabiti na veliko kreativnih načinov. Pravniki bodo pa lahko povedali, če razlaga sama po sebi zdrži.
Vendar vse le ni negativno. Čeprav je vsebina odgovora v nekaterih odstavkih še vedno sporna in zato potrebna prevetritve, pa MF v odgovoru priznava tudi sledeče:
Ministrstvo za finance in nadzorni organ Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo se zavedata pomanjkljivosti navedenih ukrepov, zlasti glede možnosti popolne blokade. Kljub temu pa se pričakuje zmanjšanje neposredne ponudbe spletnih iger na srečo, ki jih ponujajo ponudniki, ki nimajo koncesije Vlade RS in posledično zmanjšanje obsega nedovoljenega prirejanja iger na srečo v Sloveniji.
Torej se zavedajo, da bo učinek tega zakona bolj zastraševanje, za popolno blodako pa so že sprejeli očitek, da ta tako ali tako ni izvedljiva. Potrebno bo pa še veliko dela, da se pojasni zakaj je v našem pravnem trenutno veljavnem pravnem okvirju tudi sporna.
Ne glede na navedene razloge, zaradi katerih se je z ZIS-C spremenil 6. in dopolnil 107. člena Zakona o igrah na srečo, pa je Ministrstvo za finance pristopilo k pripravi sprememb Zakona o igrah na srečo, upoštevaje pobudo Direktorata za informacijsko družbo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter predlog Informacijskega pooblaščenca za spremembo Zakona o igrah na srečo, ki sta bila posredovana v času ponovnega odločanja o ZIS-C v Državnem zboru v letošnjem letu.
Kakor se je že dalo ugibati iz javne objave Direktorata za informacijsko družbo, očitno že obstaja tudi pobuda znotraj vlade, med ministrstvi, da se ta sporna določila prevetrita. Ne samo iz vidika urejanja in negovanja razvoja informacijske družbe, ampak tudi z upoštevanjem vidika varstva osebnih podatkov, kakor je to bilo objavljeno v neobveznem mnenju Pisarne informacijske pooblaščenke. MF torej sprejema možnost, da zakonodaja ni najbolje pripravljena, to pa bo poskusilo ustrezno popraviti z sodelovanjem.
Pri predlogu spremembe Zakona o igrah na srečo bo Ministrstvo za finance, kot pripravljavec gradiva, zasledovalo javni interes, pravno varnost udeležencev, odgovornosti ponudnikov storitev informacijske družbe ter komunikacijsko zasebnost in svobodo izražanja posameznika.
Kot zainteresirana javnost, pa bomo ta proces pozorno spremljali in po potrebi tudi priganjali, če se bo dozdevalo, da je kje zastal. V tem kontekstu pa tudi apeliram, da se predlog novih sprememb, takoj ko bo pripravljen, predstavi tudi najširši javnosti. To pa predvsem zaradi občutljivosti področja v katerega se posega.
Čeprav ima država legitimno pravico urejati področje iger na srečo, ki so tudi v evropski zakonodaji obravnavane kot ločeno področje in pogojno izvzeto iz določil o prostem pretoku blaga in storitev, pa je potrebno biti zelo previden, kadar ti ukrepi posegajo v druga področja življenja. Nekoliko v področja kjer veljajo določila prostega in neoviranega trga storitev, še bolj pa področja, ki se tičejo človekov svoboščin.
