Ni raziskovalca, ki ne bi imel slabih izkušenj s sistemom recenziranja, kot obstaja trenutno. V teoriji zveni dobro - urednik prejme članek, ki ga posreduje dvema ali trem strokovnjakom s področja, ki ga preberejo in podajo anonimne komentarje, kaj je treba popraviti in ali je sploh primeren za objavo. V praksi pa je sistem pokvarjen in za vse sodelujoče predstavlja muko. Avtorji na trnih več mesecev čakajo recenzije, uredniki imajo težavo najti recenzente, ki bi bili pripravljeni članek prebrati in recenzirati, recenzentje pa nimajo ne časa in pogosto ne znanja. Nihče se pač ne more spoznati na vse, tipičen članek pa sestavlja več različnih tehnik in metod, ki jih en sam človek ne more poznati.
In rezultati so - klavrni. Članki se v postopku recenziranja valjajo mesece, komentarji recenzentov pa so pogosto taki, da si z njimi ne more pomagati ne urednik, ki mora sprejeti končno odločitev o usodi članka, ne avtorji, ki bi želeli članek popraviti. Splošni, površni in včasih enostavno nestrokovni komentarji so vse prevečkrat končni izid recenziranja. Seveda si nekateri recenzenti vzamejo čas in napišejo čudovite komentarje, ki dejansko omogočajo izboljšavo članka, a jih je premalo. O usodi članka bi prav lahko metali kocko.
Ozremo pa se lahko na Wikipedijo, kjer je situacija drugačna. Piše jo ogromna četica prostovoljcev, ki načeloma pišejo o tem, kar poznajo. List in njegov asistent sta dobila enako zamisel. Preizkusno sta deset člankov za objavo v Synlett podvrgla tako klasičnemu recenziranju kakor novemu postopku. Za slednji namen sta angažirala 100 strokovnjakov, ki so članke komentirali anonimno na zaprtem forumu, komentirali pa so seveda lahko tudi druge komentarje. V 72 urah, kolikor sta določila za razpravo, se je nabralo komentarjev, ki so vsebinsko in količinsko prekašali klasičen peer review.
Nad sistemom so bili navdušeni vsi. Avtorje je razveselil kratek čas do odgovora, urednika več vsebinskih komentarjev, recenzente pa možnost, da vidijo tudi druge recenzije in da komentirajo dele, na katere se spoznajo. Pri klasičnem postopku bi se moral en sam človek prebiti skozi celoten članek, ne da bi imel kakšne dodatne informacije, tu pa jih je imel.
List zato pravi, da bo Synlett prešel na novi sistem. Ali se bo uveljavil, je še prezgodaj soditi. Prvi vtisi so vzpodbudni, a prav mogoče je šlo zgolj za začetno navdušenje nad novostjo. Če bi tovrstne forume uvedle vse revije, bi recenzentje še imeli čas in zanos vse to brati? Bomo videli. A s klasičnim peer review je treba nekaj storiti, ker smo obtičali s pohabljenim sistemom, za katerega pa boljše alternative ne poznamo.
