Precenjen pomen DNK kot dokaza v kazenskem postopku

The Telegraph - Žal se izkaže, da goreča želja policije po brezmejnem zbiranju in hrambi DNK profilov ni edini problem s tem tipom dokaza; še bistveno hujša je izjemno visoka kredibilnost, ko jo celotni pravosodni sistem pripisuje ujemanju DNK profila, npr. ujemanju vzorca epitelnih tkiv pod nohti žrtve z vzorcem, ki so ga prej ali po bili odvzeli osumljencu. Ujemanje je namreč zgolj posredni dokaz, ki ne pove nič drugega kot to, da so bile osumljenčeve celice nekako prisotne na kraju kaznivega dejanja. To pa še ne pomeni, da je storilec dejanje nujno tudi storil. Njegov DNK se je lahko tam znašel zgolj po nesrečnem slučaju, lahko je bil podtaknjen, lahko je prišlo do naknadne kontaminacije, lahko so se navsezadnje zmotili delavci v belih haljah. Žal pa se zaradi prepričljivih pričevanj (ala luštnih zgodbi o 1 proti 10 milijardni možnosti, da bi sledi pripadale komu drugemu kot osumljencu) policija pogosto sploh ne potrudi, da bi dalje raziskovala kaznivo dejanje, ali vsaj razmisli, da bi lahko bil kriv kdo drug. Oziroma, kot je na našo nedavno novico komentirala ga. informacijska poooblaščenka:

Največji problem DNK-ja v policijskih postopkih je ta, da se policija glede na enoznačno identifikacijo preveč, morda celo 100 % zanaša samo na DNK in potem ne zbira več drugih dokazov. Ko imajo enkrat DNK sled v svojih rokah, jih bo osumljenec zelo težko prepričal, da NI BIL ON. Podtakniti DNK pa ni hudo kunštna reč.

Primerov, ko bi bila zavoljo nekaj najdenih celic pravosodna mašina pripravljena za zapahe poslati nedolžno osebo, namreč ne manjka. Britanski The Telegraph je v nedavnem prispevku z naslovom The case againsts DNA (grobo prevedljivo v argumenti proti DNK) naštel nekatere najbolj markantne, ter s tem opozoril na nujnost oprezne presoje zaključkov na podlagi bioloških sledi.

Morda najbolj znan primer je nedavno praznoval prvo obletnico srečne razrešitve: zdaj 25-letno ameriško študentko Amando Knox (na sliki) so oktobra lani po štirih letih izpustili iz zapora, potem je sodnija končno uspela doumeti, da ni bila sokriva umora Meredith Kercher, njene angleške cimre, s katero sta l. 2007 skupaj živeli in študirali v sosednji Perugii. Primera se morda spomnite, ker je izjemno odmeval v svetovnih medijih, tako da so bili italijanski policisti pod hudim pritiskom svojcev, domače oz. mednarodne javnosti, ter seveda uradnega Londona, da ja najdejo morilca. Knoxova je bila obsojena, ker so na nožu, s katerim je bila Kercherjeva večkrat zabodena v predel vratu, našli njeno DNK. In seveda je bil to edini dokaz. Obramba je to dejstvo izpostavila že na sojenju na prvi stopnji, vendar so zmago doživeli šele v pritožbenem postopku štiri leta po obsodbi, tj. pravzaprav po skoraj petih letih za zapahi, saj je bila Knoxova pred tem že lep čas v priporu. Vse, kar je bilo potrebno narediti, je še enkrat razmisliti o vsem skupaj - da ni imela motiva (za posilstvo, umor in rop), da v času umora ni bila doma, da bi lahko bile njene epitelne celine na nožu morda zato, ker ga je kdaj prej pač držala v roki; šlo je namreč za kuhinjski nož v skupnem stanovanju. Za nameček je tožilstvo na sojenju zamolčalo, da na nožu niso bili našli njene krvi (neizkušeni morilec se tipično tudi sam poreže), ter da je bil najdeni primerek njenih kožnih celic pravzaprav tako majhen, da bi bili morali uporabiti posebne tehnike, česar pa niso storili. Napake niso bili pripravljeni priznati niti med pritožbenim postopkom štiri leta kasneje, ko so celo zahtevali zvišanje kazni na doživljenjski zapor, in pri tem vztrajali vse do bridkega konca. No, danes je Amanda svet svobodna in nazaj doma v ZDA, kjer dokončuje knjigo o svoji grozljivi izkušnji. Študijska leta je pač preživela v italijanskem zaporu. Četudi bi že bila na kakršen koli način soudeležena pri zločinu, za amaterizem italijanske policije nikakor ne moremo najti lepih besed.

Na podoben način so Britanci ravno letos spomladi, tokrat k sreči že z oprostitvijo na prvi stopnji, a spet šele po dolgem sojenju polnem pomot in neumnih laži, 65-letnega nekdanjega taksista Davida Buttlerja spoznali za nedolžnega umora prostitutke Anne Marie Foy v gozdovih zunaj Liverpoola, leta 2005. Spet je primer tožilstva temeljil zgolj na Buttlerjevih epitelnih celicah, ki so jih bili našli pod nohti žrtve, implicirajoč, da so tja prišli med njenim bojem za lastno življenje. Toda Buttler ne ustreza ravno profilu morilca - prileten, fizično šibak, pravzaprav nezmožen dihanja brez pomoči kisikove jeklenke, se ni zdel ravno primeren kandidat, ki bi zmogel žrtev odpeljati daleč ven iz mesta, jo fizično obvladati in nato umoriti z vejo od bližnjega drevesa. Tudi ni imel nobenega motiva in ne kriminalne preteklosti; po lastnem pričevanju pa se z žrtvijo tudi ni nikoli srečal. Obenem je imela obramba prepričljivo razlago o izvoru njegovih celic - Buttlerja je pestila kožna bolezen, zavoljo katere se mu je močno luščila koža, tako da je bil pri sodelavcih celo znan kot "luskasti" (angl. flaky). Zato je bilo povsem možno, da je žrtev z njegovo kožo prišla v stik povsem naključno, morda preko stiska roke (dna contamination), ali s pomočjo tretje osebe (secondary transfer), morda kakšne žrtvine stranke, saj je Buttler redno prevažal moške iz lokalne rdeče četrti. K sreči ga je porota spoznala za nedolžnega, po 10 urah razprave in več letih vlačenja skozi kazenski postopek. Tudi način, kako so ga sploh našli, je zanimiv. Njegova DNK je bila v nacionalni bazi zato, ker je ustrezala vzorcu s cigaretnega ogorka, ki so ga bili policisti med preiskavo ropa l. 2001 našli na domu njegove babice. Policija je takrat zgleda smatrala, da gre za storilčevo cigareto, Buttleja samega pa niso nikoli zaslišali. Za nameček ob prvem iskanju nekako niso našli ujemanja, kar nam da misliti, da so angleži morda v bazo naknadno dodali profile, ki tja zares ne spadajo ..

Tega je seveda še več. V ZDA so šle zadeve že tako daleč, da obstaja posebna branža odvetnikov, specializiranih za spodkopavanje DNK dokazov. Termin za takšno delo je "DNA-rebuttal". Na ta način so uspešno odpravili več ducat krivih obsodb oz. poskrbeli za več ducat oprostilnih sodb v primerih, kjer je nič krivemu obtožencu sicer grozilo več deset let zapora.

Problem tukaj je, kot rečeno, večplasten. DNK se zaradi svoje znanstvene dodelanosti ter navsezadnje glorifikacije skozi TV serije tipa CSI ("enhance it") smatra kot dokaz najboljše sorte, skoraj že na nivoju ti. formalnega dokaznega pravila (dokaza, zoper katerega nasprotni dokazi niso dovoljeni, v smislu dveh prič za očitek čarovništva v časih srednjeveške inkvizicije). Zavoljo "pridiha znanosti" nosi okoli sebe en tak zanimiv ščit legitimnosti oz. objektivnosti, še posebej v primerjavi z nekaterimi drugimi dokazim ki so praviloma subjektivni -- priče npr. se pač pogosto motijo ali kar odkrito lažejo. Policija v tej teži vidi malo zlato jamo, zato često sploh ne raziskuje nadaljnjih okoliščin primera, ne razmišlja o drugih storilcih ali - bog ne daj - nedolžnosti človeka, ki ga imajo pred sabo. Sploh pa, če je bil v preteklosti že v težavah z zakonom, ker se ljudje pač ne izboljšajo. Ampak to še ni vse mnoštvo problema. V pravosodju delujejo tudi drugi organi, npr. izvedenci, tožilci, sodniki, porotniki. Izvedenci včasih prikrivajo svoje lastne napake, kot smo videli v primeru Knoxove. Tožilci bi morali biti garant zakonitosti in pravilnost v predkazenskem postopku, usmerjajoč policijo, a ji često slepo sledijo (po predlogu novega ZKP-L v lažje primere sploh vključeni ne bodo, kar bo sploh super). Sodniki oz. sodniki porotniki pa so tisti, ki na koncu ocenijo dokazno vrednost vsakega dokaza, ter odberejo krivdo obtoženca. Če se dogaja, da še celo oni zapirajo nedolžne ljudi, potem imamo velik problem. Stara maksima pravi, da je bolje izpustiti 10 krivih kot pozapreti enega nedolžnega, oz. v svojem podpisu lepo poudarja Žiga, moramo biti pripravljeni v ta namen trpeti tudi nekaj kolateralne škode.

Seveda to ne pomeni, da DNK nima nobene dokazne vrednosti. Pomeni samo, da ga je treba vzeti za to, kar pač je, ter temeljito preveriti še druge možnosti.

Podobne nevšečnosti se seveda lahko zgodijo z vsemi posrednimi dokazi, zadnje čase pa še posebej s ti. prometnimi podatki. Če se spomnite že večkrat citiranega primera pretepa novinarja Petka, so bili osumljenci oproščeni zavoljo pomanjkanja dokazov, specifično dejstva, da so lokacijski izpiski iz retencijske baze bili kazali, da so bili njihovi mobilni telefoni v času delikta "doma", ne pa pred Petkovo domačijo (točneje na področju mežiške bazne postaje). A če dobro razmislimo, je takšno stanje možno tudi, če so bili fantje telefone pač pustili doma, morda rekoč ženi, naj jih še malo nosi naokoli. Isti problem lahko nastopi pri zanašanju na izpiske klicev, ker je v slovenskem telefonskem omrežju sorazmerno enostavno ponarediti identifikacijo klicatelja. V bazi prometnih podatkov potem piše tisto, kar je bil nastavil klicatelj (!), in po dveh ali treh mesecih, ko operaterji pobrišejo bolj podrobne dnevniške zapise, ne more več nihče povedati, kdo točno je bil opravil klic. Zelo dobro vprašanje je torej, zakaj so še do nedavnega strokovnjaki našega nacionalnega operaterja na sodišču pod prisego pričali, da to sploh ni mogoče.

Pri idejah države vedno kaže biti sumničav. Četudi so dobre, je izvedba praviloma bolj tako tako. Samo poglejmo slovenske proračune.