Ko se je pojavil ChatGPT, so se uredniki, pisci in ostali mojstri pisane besede ustrašili, da bodo med prvimi na seznamu odpisanih. A zgodilo se je nekaj povsem drugega. Pojavilo se je povpraševanje po storitvi 'počlovečenja' besedila. Kot je povedala ena izmed ponudnic te storitve, se cene za popravke v računalniško generiranih esejih, da ti zvenijo bolj človeško, gibljejo od 15 do 150 dolarjev, odvisno od ponudnika, kakovosti in obsega dela.
Na Fiverrju podobne storitve ponuja več posameznikov, ki opažajo ponavljanje besed in celotnih fraz, ki so hitro postale prepoznavne. Kdor prebere en tak esej, jih morda ne bo prepoznal, a bo branju več deset esejev je zelo očitno, kaj je gostobesedno besedičenje ChatGPT-ja, ki vsebine ne ozaljša. Tudi vpisne komisije na univerzah ugotavljajo podobno. Na Univerzi George Washington so pojasnili, da izkušen član komisije v minuti ugotovi, kateri esej je napisala umetna inteligenca, ker je izumetničen, prazen in plehek.
A umetna inteligenca se razvija, novejša orodja pa so sposobna proizvajati boljše izdelke. Univerze zato postavljajo pravila o njeni uporabi, a so pri tem samostojne, pristopi pa zato zelo različni. Nekatere imajo ničelno toleranco, drugod je umetna inteligenca dobrodošel pomočnik. Nekatere univerze so zato že ukinile esej kot sestavni del prijave, drugod pa je to še vedno zelo pomembno. Najpogostejši je sicer vmesni pristop, kjer je uporaba dovoljena pri iskanju idej in koncipiranju, končni izdelek pa mora ustvariti študent. A ključni problem ostaja dokazovanje, saj zanesljivih orodij za prepoznavanje izdelkov umetne inteligence še ni, človeški občutek pa lahko kakšnega nesrečnika, ki se mu je tapiserija zares zdela koristen dodatek v eseju, tudi po krivem obtoži. A dokler gre za prijave v programe, kandidati niti ne bodo vedeli, kaj se je zgodilo in zakaj (ni)so izbrani. Druga zgodba je ocenjevanje izdelkov vpisanih študentov pri posameznih predmetih.
.