Tipičen kartično-printerski terminal. Fotografiral Joe Mable. (CC BY-SA 3.0)
vir: Računalniški muzejZaslonski terminal iz serije IBM 3270. Fotografiral Spitzak. (CC BY-SA 4.0)
vir: Računalniški muzejKot en izmed načinov kako bolj optimalno izkoristiti obstoječe računalniške kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi med tistimi, ki si lastnega računalnika niso mogli privoščit, se je na začetku sedemdesetih ponujal koncept oddaljene obdelave podatkov. Poleg Republiškega računskega centra so leta 1972 oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke, pa v celotnem sistemu SDK v Jugoslaviji in v sistemu Jugoslovanskih železnic. Terminalske povezave so omogočili tudi novi računalniki IBM/370, ki so jih v tem času namestili na več mestih po državi. Koncept naj bi ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani pa so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena. Obenem so omogočali zahtevnejše obdelave in programiranje v več višjih jezikih. Omogočali so tudi tvorjenje večjih baz podatkov, s čimer so predvsem odpirali možnosti za oblikovanje večjih specializiranih informacijskih sistemov. Krepila se je ideja o nekakšnem sklenjenem računalniškem omrežju v državi. To državno omrežje z zvezdasto razporeditvijo naj bi po tedanjih predstavah vključevalo nekaj večjih računalnikov povezanih s hitrimi linijami za prenos podatkov, in številne nanje priključene manjše računalnike ali terminale za dostop do njihovih procesnih zmogljivosti in večjih baz podatkov, ki bi jih hranili.
V začetku sedemdesetih je bilo večkrat prikazano, da so povezave na daljše razdalje izvedljive, vendar so bile še vedno vse omejene na povezavo dveh naprav in tudi te so pogosto zahtevale prilagoditve pri strojni in programski opremi. Zanimiv je bil na primer prikaz uporabnosti terminalske povezave, ki so ga izvedli v okviru mednarodnega medicinskega seminarja v Plitvicah. To je bil leta 1971 prvi poskus te vrste v Jugoslaviji. Prek terminala so takrat dostopali do medicinske baze podatkov na računalniku v Washingtonu. O ustreznosti svetovnega komunikacijskega sistema in možnostih njegove uporabe za tvorjenje mrež in pretok informacij se je nato dosti razpravljalo tudi jeseni na kongresu IFIP 1971. IBM je takrat demonstriral povezavo z Ohiom v ZDA, angleški ICL pa povezavo z Budimpešto prek najetega telefonskega voda. Vzpostavljena je bila tudi povezava z računalnikom CDC Cyber 72, ki so ga ravno takrat namestili na Univerzi v Bologni. Interaktivno povezavo dveh računalnikov na mednarodni ravni so prikazali na Fakulteti za elektrotehniko leta 1976. Računalnik DEC PDP 11/40 so takrat povezali z računalnikom DEC System 10 v Ženevi. Prikaz je bil del priprav za postavitev takšnega ali podobnega večjega računalniškega sistema v okviru Univerze.
Zaradi izredno slabega telefonskega omrežja, ki je bilo pri nas eno izmed najbolj zastarelih in nerazvejanih v Evropi, so se oddaljene obdelave v tem času izkazale za neekonomične, še posebej tam kjer so zahtevale prenos velikih količin vhodnih ali izhodnih podatkov. Za prenos podatkov je bilo v tem času v Sloveniji mogoče uporabljati telegrafsko (50-200b/s) in telefonsko omrežje (1200-2400b/s), obstajala pa je tudi možnost najema širokopasovnih vodov (do 48Kb/s). Do druge polovice sedemdesetih pa se je s pojavom novih tehnologij povsem spremenil tudi pogled na vlogo in sam način tvorjenja računalniških mrež, zato so se spremenile tudi ideje o računalniškem omrežju v Sloveniji. Povezave na velike računalnike, tako lokalne kot oddaljene, so v šestdesetih najprej potekale kar prek običajnih teleprinterjev. Operater je prek teleprinterja običajno posredoval računalniku podatke in program v obliki luknjanjega traku ali luknjanih kartic, računalnik pa je nazaj na teleprinter posredoval rezultate, ki jih je ta izpisal ali naluknjal. V drugi polovici šestdesetih se je nato izrazito okrepil razvoj terminalskih naprav z zaslonom, tipkovnico in printerjem, ki pa so še vedno delovale po podobnem principu. Zanje se običajno uporablja izraz pasivni terminali. Za terminalske povezave so se pri nas v začetku sedemdestih uporabljali predvsem pasivni kartično-printerski terminali, ki so omogočali posredovanje zajetih podatkov centralnemu računalniku prek telefonske linije, ter povraten sprejem in izpis obdelanih podatkov na tiskalniku ali karticah. Zelo redko so se uporabljali zaslonski pasivni terminali.
Kot aktivni terminali so se z določenimi prilagoditvami pri nas uporabljali predvsem nekateri samostojni, običajno mini računalniki, na primer IBM 1130, HP 2100, DEC PDP-11 in drugi. Zaradi potrebe po optimalni izkoriščenosti zmogljivosti velikih računalnikov, se je interaktivni sistem oddaljene obdelave lahko uveljavil šele konec šestdesetih z uvedbo večuporabniških operacijskih sistemov s časovnim dodeljevanjem. Pri nas se je tak način razširil šele v drugi polovici sedemdesetih. Na stari način je bilo potrebno čakati na posredovane rezultate preden je programer lahko preveril pravilnost programa in popravil morebitne napake. Na interaktivni način pa je bilo že mogoče spremljati morebitne napake v izvajanju in preizkušati predvidene popravke. Z razvojem tehnologije so zaslonski terminali postopno lahko vključevali lastnen pomnilnik in primerno programsko opremo, s čimer so že omogočali interaktivno delo in delno obdelavo podatkov in rezultatov. Pri nas je bilo v sedemdesetih v uporabi nekaj različnih vrst terminalov podjetij CDC, IBM, DEC in UNIVAC. Na večjih sistemih IBM/370, ki so jih imeli v Ljubljanski banki, v Meblo Nova Gorica, Železarni Ravne in drugje so že uporabljali zaslonske terminale, večinoma tipa IBM 3270. IBM je za računalnike IBM/370 ponujal terminalske vmesnike, ki so lahko istočasno krmilili do 20 zaslonskih terminalov IBM 3270 in skupni tiskalnik. V večji meri so se aktivni zaslonski terminali pri nas uveljavili šele v drugi polovici sedemdesetih.