Kot veliki jezikovni model in napreden algoritem strojnega učenja se je ChatGPT naučil iz ogromnih količin besedil na internetu. Rezultat je prepričljivo posnemanje človeškega jezika, a o globljem razumevanju ne moremo govoriti, saj se ChatGPT brez težave tudi zlaže ali odgovori popolne neumnosti. Medtem ko so njegovi eseji za šolsko rabo videti prepričljivi, je v znanosti trenutno žgoče vprašanje, kako in v kolikšni meri regulirati njegovo uporabo pri pisanju besedil: člankov, projektnih prijav, recenzij itd. Ga lahko uporabimo ubeseditev ključnih opornih točk ali ozaljšanje besedila? Ga navedemo med soavtorji? V zahvalo? Med metode?
Odgovori niso enostavni, predvsem pa ni enega pravilnega odgovora, temveč se treba opredeliti za eno izmed možnosti. Formalno avtorsko znanstvenega članka ni enako kot avtorstvo besedila, ki ga natipkamo. Avtorji so morali prispevati k nastanku raziskave ali članka, so pa tudi odgovorni za vsebino. A ChatGPT v resnici ni prvi robot, ki se prebija med avtorje. Že njegov predhodnik GPT3 je uspel napisati članek, ki bo zdaj zdaj objavljen tudi v recenzirani reviji.
Urednica Nature Magdalena Skipper meni, da ChatGPT ne more biti avtor, ker mu ni možno pripisati odgovornosti. Če je pri nastajanju članka sodeloval, ga je treba uvrstiti med metode. Glavni urednik Science Holden Thorp pa dodaja, da bi nerazkrito uporabo ChatGPT šteli kot plagiatorstvo. V arXiv odločitve še niso sprejeli. Pri tem vsi sogovorniki poudarjajo, da je ChatGPT model, ki daje odgovore, ki niso nujno smiselni niti vedno identični. Njegova brezglava uporaba je recept za katastrofo, medtem ko bi v nekaterih primerih lahko koristil.
