» »

Rabim pomoc pri filozofiji...

Rabim pomoc pri filozofiji...

Bug ::

Ker naslednji teden pisemo test (bolj podobno eseju) pri filozofiji bi prosim rabil pomoc. Pisemo snov iz:
Srednji vek (Akvisnski, Avgustin,..)
Renesansa
Racionalizem (Locke, Descartes, Kant,...)

Iz tega rabim vse nekako nasplosno...

Ce je lahko to napisano v kaki esejski obliki, ....:8)

PS: zadnji-krat mi je zelo pomagal OwcA pa bi prosil ce ti ni tezko, da mi tudi sedaj pomagas..:8)

Lp,
Bug
  • spremenil: Bug ()

OwcA ::

Za začetek en esej o Kantovi epistemolgiji. Bom še kaj napisal tekom dneva. ;)

Razpravljajte o trditvi: "Misli brez vsebine so prazne, zori brez pojmov so slepi."


Kant s pričujočo izjavo zavrže strogo racionalističen ali empirističen pristop k problemu spoznanja in se zavzame za srednjo pot: "Četudi se vsako naše spoznanje prične z izkustvom, zato vsako še ne izvira iz izkustva."

Očitno ga ne prepriča niti vsemogočni razum racionalista, ki iz niča, kot kakšen čarovnik iz klobuka, vleče spoznanja, niti se mu ne zdi verjeten empiristov nepopisan list, po katerem packajo čutne zaznave.

Kakšna je srednja pot pri tako temeljno različnih pogledih na svet, porečete. Nadvse preprosta. Izkaže se namreč, da napake ene razlage nadvse učinkovito pokriva druga.

Oglejmo si hipotetično, iz zora, čutnega izkustva, sledeče spoznanje. Prej še predpostavimo, da lahko govorimo o spoznanju šele, ko imamo informacijo trajno shranjeno v spominu. Ta premisa zahteva, da informacija, ki jo zor predstavlja, uspešno preide skozi tri sita, ki vrednotijo informacije in s tem določajo, katere si bomo zapomnili in katerih ne. Zahteva po vrednotenju pa pripelje do cele vrste zagat. Namreč, da ne bi prihajalo do podvojitev in kopičenja neuporabnih podatkov, moramo primerjati zor z obstoječimi, že zapomnjenimi, pojmi. Primerjamo pa lahko le vsaj nekoliko podobne stvari, s čimer odpade ideja o zorih kot zaprtih sistemih. Zaradi precejšne raznolikosti čutnih zaznav moramo te opisati abstraktno, s končnim številom predikatov. Prav to stori Kant, ko vpelje kategorije. V vsakem zoru lahko preko različnih shem, povezav med zorom in njegovo abstraktno predstavitvijo, poiščemo dvanajst kategorij, s tem zore standariziramo in od tu naprej lahko govorimo o pojmih, abstraktnih predstavitvah zorov.

Informacijo smo uspešno shranili, kaj pa sedaj? Le poredko pojem sam nosi dovolj informacij, zato jih je potrebno povezovati. Pri tem nam priskočijo na pomoč asociacije, ki povezujejo pojme preko poprej omenjenih kategorij. Zorov brez abstrakcije ne bi mogli povezovati v sisteme, s čimer bi bili omejeni na nepovezane predstavitve čutnih dražljajev. To bi pomenilo, da danega zora ne moremo opisati. Ob predpostavkah, da je naše mišljenje omejeno s tem, kar lahko ubesedimo in da bi bil naš spomin napolnjen le s takšnimi, neopisljivimi, informacijami, ne bi mogli misliti ničesar. Kar glede na to, da ste se preglodali že do polovice tega eseja, seveda ne drži. Drugi del naslovne izjave smo tako dokazali.

Še preprosteje je z mislimi. Te si lahko predstavljamo kot metajezik, ki vzpostavlja logične relacije med pojmi. To implicira, da so pojmi tisti, ki osmislijo metajezikovne izjave. Teoretično bi bilo sicer mogoče sestaviti "prazno" metajezikovno izjavo, torej takšno v kateri ni niti enega pojma, vendar pa te izjave ne bi mogli opisati, torej je, glede na prej postavljeno premiso o omejitvah mišljenja, ne moremo umisliti.

S tem ko smo v celoti dokazali naslovno trditev, smo ovrgli tako racionalistično kot empiristično pozicijo, kar pa samo po sebi še ni nič, saj govorimo o spoznavnih teorijah, torej štejejo le spoznanja, ki nam jih te obljubljajo. Če smo se pustili Kantu zapeljati iz dobro uhojenih poti spoznavnih teorij, si poglejmo še, kaj nam ima ponuditi na področju spoznanj. Dvoje, spoznanja a priori in a posteriori.

Ustavimo se najprej pri slednjih. To so spoznanja, ki izvirajo neposredno iz čutnih zaznav. Povečini gre za sintetične sodbe, torej opise danega zora.

A to pogosto ne zadostuje za umestitev pojma v dani sistem. Zato je potrebno njegov opis razširiti z analitično sodbo. Ta sodba pojmu doda predikate, ki niso zajeti v njem samem. Na tem mestu se razbohotijo asociacije, ki glede na kategorije, poiščejo podobnosti danega pojma z že spoznanimi in pretehtanimi. Naše spoznavanje se tako nenadoma prevesi v apriorno, torej spoznanje vnaprej, neodvisno od čutnih zaznav, saj smo pojmu pripisali predikate, ki nam jih niso posredovala čutila.

Povezavo med obema načinoma spoznavanja lahko poiščemo v izjavi "Če pa se vsako naše spoznanje prične z izkustvom, zato vsako še ne izvira iz izkustva." Kaj to pomeni? Do apriornih spoznanj lahko pridemo le, če ima naš metajezik nekaj, s čimer bo operiral. Torej pojmov, abstraktnih predstavitev zorov, ki izvirajo iz čutnih zaznav, aposteriornih spoznanj. Nismo pa omejeni le na informacije, ki so zajete v pojmih. S povezovanjem preko kategorij lahko izpeljemo zakonitosti, analitične sodbe, katerim se podrejajo vsi elementi dane množice in tako lahko dodamo tem elementom predikate, na katere ne bi niti pomislili, če bi jih obravnavali kot zaprt sistem.

V našem vedoželjnem pohodu se bo tako vsakdo izmed nas slej kot prej zatekel k apriornim spoznanjem, saj lahko le tako presežemo "čudeže narave", ki nas obdajajo.
Otroška radovednost - gonilo napredka.

Ziga Dolhar ::

Prav vseh 5 je "na splošno" opisanih v Jostein Gaarderjevem Zofijinem svetu :-).
https://dolhar.si/

Bug ::

Hvala lepa za to in ze vnaprej za ostalo OwcA.:)

Hja, za knjigo pa sem prepozen - niti nisem vedel da kaj takega obstaja...:8)

kuglvinkl ::

Za kakšno 4ko bi bilo verjetno dovolj tudi predelati DTV Atlas Filozofije, izšel pri DZS.

Your focus determines your reallity

OwcA ::

Srednji vek
(bolj ali manj referat iz 2. letnika, z nekaj posodobitvami, sem pač lenoba lena ;) )

Filozofijo lahko delimo po različnih kriterijih, a če se omejimo le na povezanost z religijo, ima obdobje predsrednjeveške filozofije veliko skupnega z obdobjem posrednjeveške filozofije. V obeh je bila filozofija strogo ločena od vere. Predstavljala je nekakšno nasprotje religiji, saj je filozofija pospeševala individualno razmišljanje, medtem ko je religija trdila, da je človek nezmožen in nevreden razmišljanja in utrjevala tradicijo, ter nasprotovala razvoju. Največja značilnost srednjega veka je bila popolna prevlada rimokatoliške cerkve na vseh nivojih evropske družbe. Zato je razumljivo, da si je poskušala pridobiti še filozofijo, zadnje področje individualne inteligence.

Za obdobje predsrednjeveške filozofije je značilno, da so filozofi velik del mišljenja prevzemali od svojih učiteljev, ker pa so svoje šole po večini ustanavljali v rojstnih mestih, so se ta mesta razvila v nekakšne "trdnjave razmišljanja". Vsak je torej razmišljal po svoje, kar je tudi temelj za zdrav napredek družbe. Razvije se na neoplatonizmu temeleča patristika (2. - 7. stol.), katere privrženci ščitijo krščanski nauk pred kritikami drugih filozofov in skušajo ohraniti krščanstvo enotno (borijo se proti različnim "herezijam").

V srednjem veku pa se je razvila sholastika, krščanska filozofija, ki so jo poučevali na visokih šolah. Postavila je svoj sistem, ki je temljil na verskih resnicah, njen smoter pa je bil verske resnice tudi filozofsko utemeljiti. Filozofija je bila torej "dekla teologije" (teoretično se je oblikovala s spajanjem neoplatonskih naukov z Aristotelom in razvila mnoge formalno iztanjšane logične distinkcije.
[Pejorativno pa beseda pomeni prazno, "šolsko" modrovanje ali abstraktno znanje, ločeno od življenja in prakse.]


Kot takšna je bila srednjeveška filozofija velik korak nazaj v okviru filozofije. Zaradi cerkvenih nazorov je prišlo do vzpostavitve nekakšnega "ščita", ki je bdel nad vso tedanjo Evropo in ji preprečeval, da bi se razvijala naprej.

Filozofija je že s propadom antične Grčije doživela hud udarec, saj Rimljani niso dalje razvijali filozofije, temveč so se raje poglobili vase.

Problem srednjeveških filozofov-duhovnikov je bil v tem, da niso iskali dokazov, ki bi potrdili obstoj Boga, temveč so izhajali iz prepričaja v njegov obstoj in se bolj posvečali vpašanju posavitve le-tega v naš (človeški) miselni svet.

V svojih razpravah so se srednjeveški filozofi najpogosteje opiral na dela Platona in Aristotela ter njunih sodobnikov.

AVGUŠTIN IZ HIPONA (AURELIUS AUGUSTINUS)
(354-430)
cerkveni učitelj in filozof, pomemben politik katoliške cerkve (uvede "obvezen" krst, razglasijo ga za svetnika).
V svojih iskanjih odgovorov je zamenjal več filozofskih smeri:
ˇ Cicero: "Zgolj višja sreča, ne pa njeno dejansko doseganje je nagrada, ki presega vse človeško bogastvo ali čast ali fizični užitek"
ˇ Manihejstvo: dualna religija, ki temelji na Svetlobi (človekov duh) in Temi (materija).
ˇ Astrologija: sprva očaran, pozneje razočaranů
ˇ Skepticizem: filozofija dvoma, filetasmer, ki dvomi o možnosti spoznanja resnice in zakonov objektivnega sveta
in prišel do krščanstva.

V svojih delih je skušal utemeljevati da:
ˇ je Bog najvišja dobrota in je ljubeč
ˇ človeštvo le izpolnuje božjime načrte, ki pa presegajo njegovo razumsko dojemanje, zato se mora človek na slepo pokoravati veri
ˇ Bog je deloval v človeški zgodovini (Jezus).
Kljub temu, da naj bi se človek slepo pokoraval veri, pa zanj krščanstvo ni bila slepa vera, ampak razumsko opravičljiva. "Vedeti, da bi verovali" pride pred "Verovati, da bi razumeli" ŕ Razum si prizadeva razumeti to, v kar vera veruje.


TOMAŽ AKVINSKI: (THOMAS AQUINUS)
(1225-1274)
Razvije tomizem, filozofski in teološki nauk, ki ga je katoliška cerkev v 19. st. razglasila za svojo uradno filozofijo. V svojih delih se, skoraj izključno opira na dela Aristotela ter celo kategorično zanika Platonove trditve, s tem pa ustoliči Aristotela kot antični temelj teolgije.
Bil je največji sholastik. Opredelil je nauk o transsubstanciaciji (uči, da se kruh in vino pri obhajanju zares spremenita v Kristusovo telo in kri).

Tomaž Akvinski se je rodil v Aquinu v Italiji, leta 1244 postane benediktinec, a ga družina ugrabi iz samostana. Študiral je v Parizu in Kölnu pod mentorstvom Alberta Velikega. Leta 1254 se vrne v Pariz, kjer 1256. postane redni profesor. V Parizu, Rimu in Neaplju je poučeval vse do smrti.
Zanimivo je, da ni pisal neposredno za vernike, ampak samo za ljudi, ki so neposredno delovali v prid Cerkve in pa ljudi, ki z njo niso hoteli imeti opravka.
V njegovih delih se kaže, da
ˇ ni bil naklonjen Platonu - Tomaževa filozofija se začne s stvarnim svetom, ne z idejami.
ˇ je bil kristjan in je verjel, da bo študij filozofije le potrdil krščansko vero kot edino pravilno
ˇ je bil človek srednjega veka; mislil je, da mora biti razum podrejen veri, narava podrejena milosti, filozofija podrejena teologiji, država podrejena Cerkvi.
Prepričan je bil, da lahko filozofija pojasni nekatere (vendar ne vseh) resnice o krščanstvu, pomembni pa so tudi njegovi komentarji h Aristotelovim delom, ki so približali grško filozofijo "latinskemu" srednjemu veku ter predstavljali osnovo mnogim njegovim sodobnikom.

Pet poti:
Akvinski se je v nasprotju z Anselmom, ki je svoj platonski dokaz začel v duhu, raje osredotočil na Aristotelov način dokazovanja, ki se začne s svetom.
ˇ Dejstvo je, da se svet spreminja, iskanje prvega vzroka, ki je dejanski vzrok za vse ostalo, torej iskanje Boga.
ˇ V svetu obstajata vzrok in učinek; nujno je potreben prvi vzrok, torej Bog (bog je prvi gibalec).
ˇ Dejansko najtežji del ne-verovanja je biti ali ne biti v svetu. Akvinski je trdil, da če je v svetu vse lahko bivalo ali ne, potem je moral obstajati čas, ko nič ni bivalo. Nič lahko pride le iz niča in tukaj stoji eden najbolj trdnih stebrov krščanstva: če Bog ni ustvaril vesolja, kdo ali kaj ga je? Akvinski se je s tem problemom spopdel in prišel do (zanj) logičnega zaključka, da pač mora biti prvi vzrok, torej da mora obstajati Bog.
ˇ Stanje dobrote po svetu. Akvinski trdi, da mora obstajati nekaj, kar v ljudeh ne budi le življenja, ampak kar budi tudi dobroto. In po njegovem je to (spet) Bog.
ˇ Svet ni naključen, vsi imamo zavest, ki nas rodi k nekemu cilju, in to zavest usmerja Bog.
Akvinski je naposled prišel do ugotovitve, "da je božje bistvo njegovo lastno bivanje"; torej, "kot je bistvo ognja toplota, je bistvo Boga bit". "Bog biva in ta bivanjskost pomeni, da je Bog samorazviden, samostojen, nedeljiv, večen".
Njegovo temeljno delo je "Celota teoloških naukov", v kateri se ukvarja predvsem z božjo popolnostjo, ki bi se naj zrcalila v preko 100 (natančne številke ne vem na pamet) lastnostih.
Otroška radovednost - gonilo napredka.

OwcA ::

Renesansa

Zopet je človek v središču pozornosti (antropocentrizem).

Predstavniki
-Machiavelli: v svojem delu "Vladar" upelje machiavelizem ("cilj opravičuje sredstva")

-Bruno: njegov nauk (zaradi katerega ga inkvizicija sežge) temeli na Kopernikovem heliocentrizmu, ga pa doplni češ, osončij je neskončno, vse skupaj pa preževa enoten princip/svetovni um/bog, ki daje celotnemu vesolju (božjo) popolnost.
Panteizem skratka.

[Grr, rahlo nepismen ;)]
Otroška radovednost - gonilo napredka.

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: OwcA ()

Bug ::

Ma, hvala ti najlepsa...:)

OwcA ::

Locke
je eden izmed nosilcev emperizma, teorije, ki polaga vse breme spoznanja na čutila. Ali kot pravi Locke: "nič ni v razumu, kar ni bilo prej v čutilih.". Človek se tako rodi kot nepopisan list (tabula rasa), brez urojenih idej na katerih temeli racinoalizem. Edino kar nam je ob rojstvu dano, so razumske predispozicije kot je sklepanje, asociacije, ipd.
Otroška radovednost - gonilo napredka.

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: OwcA ()

OwcA ::

Še en Descartes:

O povezavi duha in telesa

V šesti meditaciji se Descartes loti razreševanja vprašanja obstoja materialnih teles, ob čemer naleti na telo, ki ga njegov cogito občuti povsem drugače kot vsa ostala telesa, telo v katerem svetlika vez med duhovnim in stvarnim svetom.

Kakor je logično in neizpodbitno, da neka vez med duhom in telesom obstaja, pa s priznavanjem le-te Descartes spodbija eno svojih temeljnih teženj, razdelitev sveta v duhovnega in materialnega ter posledična razdelitve interesnih sfer teologije in znanosti.

Vprašanje je ali se je Descartes nastale dvoličnosti zavedal, vsekakor pa ostaja zvest svojemu toku misli tudi potem, ko med telesi razloči "svoje" telo. Le pri tem telesu občutenje delovanja drugih teles nanj ni vedno posledica zavestne odločitve, marveč nanj opozarjajo tudi občutki, "zmedeni modusi mišlejnja". Da bi ugotovljeno razliko lažje ponazoril, se zateče k primeri o mornarju in ladji. Ta opazi napako na ladji le, če jo zavestno išče, medtem ko nas občutki opozarjajo na napake v našem telesu brez naše vednosti, hotenja, torej samodejno.

Jaz je za Descartesa cogito, torej je moje telo, telo, ki pripada mojemu cogitu, se veže na moj cogito. Kot svoje telo ves čas dojemamo isto telo, torej mora obstajati neka nepremična vez med našim duhom in našim telesom. Descartesa gre tu še korak dlje in začne govoriti o "pomešanosti" duha in telesa, katere posledica naj bi bili občutki. Izraz pomešanost je za dani problem skoraj preveč pompozen, saj sta resnični povezavi le dve, čutne zaznave in vse "kar nas uči narava".

Ustavimo se najprej pri čutnih zaznavah. Samo kadar kakšno tuje, ne naše, telo deluje na našega, povzročijo čutne zaznave občutek ugodja oziroma neugodja. Čeprav je čutenje lastnost misleče stvari, pa nam vendar ni potrebno nobeno hotenje, da sprejemamo zaznave o našem telesu.

Če delovanje čutov razširimo preko meja v katerih se giblje Descartes, pridemo do še dveh zanimivih spoznanj. Medtem ko sanjamo, te "subjektivne" ali bolje samodejne zaznave ne delujejo. Občutek bolečine v sanjah ne more nastati, lahko pa je prisotno izrazito neugodje. To potrdi Descartesovo hipotezo, da so občutja modusi mišljenja, obenem pa podpre našo hipotezo, da obstajajo vezi med duhom in telesom, saj lahko delovanje tujega telesa na naše telo sproži reakcijo, ki je povsem v domeni cogita. Nenazadnje, to spoznanje elegantno ovrže Descartesov drugi krog dvoma, v katerem se sprašuje, kdaj je pravzaaprav resnično buden in kdaj le sanja, torej je varan. Druga zanimivost je, da nas samodejne zaznave izjemno poredko varajo. Ker v 17. stoletju psihosomatske bolezni še niso bile poznane, bi bil to lahko za Descartesa dokaj trden temelj v njegovem iskanju resnice.

Tisto, kar nas uči narava, pa je mnogo bolj zapleteno. Kot prvo pojma ne definira natančno. V današnji terminologiji bi bil še najustreznejši izraz nagon, ki se ga bom posluževal v nadaljevanju. Precej bolj kot poimenovanje je problematična umestitev v Descaretsov izrazito razdeljen svet. V cogito, če se držimo definicje, vsekakor ne sodi. V materialni svet pa, vsaj dokler se držimo aksioma, da imajo vse telsne stvari razsežnost, ki bi jo občutju žeje težko pripisali, pravtako ne. Descartes se zadovoli s tem, da je narava od boga ustvarjena. Mestoma gre celo zaslediti, da je narava del boga ali njegova pojavna oblika. Čim pa naravo zvežemo z bogom, naletimo na paradoks, ki bi lahko ogrozil obstoj samega boga.

Postavimo si najprej temelje za to dokaj drzno trditev. Bog v svoji popolnosti ne bi ustvaril ničesar slabega, ničesar kar bi nas samo po sebi varalo, obenem pa je bog tisti, ki je posredno ali neposredno ustvaril vse kar nas obdaja. Varamo se tako lahko le sami, zaradi svoje svobodne volje, edine popolnosti v nas, ki kot takšna presega naše možnosti razumevanja in tako se nehote odločamo za napačne sodbe. Pa vendar nas tudi nagon lahko vara. Te trditve se Descartes drži skozi vse Meditacije, tudi po uvedbi svobodne volje in njenih posledic. Njegova najpogostejša podpora je vodenična bolezen, kjer nas občutje žeje pripelje do lastnega propada. Torej nas lahko narava uči napak. Od boga ustvarjena narava, morda celo delček boga samega, nas vara!

Poudariti velja, da se v ta razglabljanja Descartes ne poglablja, a kljub temu si je vredno ogledati posledice prej omenjenih nedoslednosti, saj so nadvse zanimive. Glede na to, da smo si omislili še dodaten temelj, ko smo razglabljali o čutnih zaznavah, lahko na podlagi opažene varljivosti nasprotujemo božji popolnosti, kar posledično ovrže tako kozmološki kot ontološki dokaz njegovega bivanja in tako oropa Descartesa še preostalega zadanega cilja.

Druga možnost pa je, da narave ni ustvaril bog. Do te možnosti so Meditacije precej bolj odprte, saj obstoj samo enega bitja, ki lahko sebe in druge ohranja v obstoju, ni nikjer izrecno poudarjen. Na mestu je vprašanje ali je Narava sama to bitje, Descartes bi takemu bitju rekel popolno, kar pa spričo poprej rečenega ni več mogoče, ali pa so na delu še druge, nam nepoznane sile. A s tem bi se že preveč oddalili od zastavljenega problema.
Otroška radovednost - gonilo napredka.

Bug ::

Se enkrat najlepsa hvala...:) :) :)

Thomas ::

@OwcA,

Sej poznam (in sem poznal) prgišče filozofov na slovenskem. Ampak razen M. Uršiča in OwcAe - niso naredili kakšnega posebnega vtisa name.

Res, res!

:)
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi

OwcA ::

@Thomas: hvala, sem polaskan. :)
Uršiča pa moram priznati, da skoraj nič ne poznam. Vem le, da se ukvarja z logiko in filozofijo narave. Ali kaj priporočaš? Bilo bi fino brati kakšnega slovenskega filozofa, ko sem ravno zadnjič razglabljal z najdražjo, da smo (Slovenci) pravzaprav nadvse ubogo zastopani na tem področju.
Otroška radovednost - gonilo napredka.

Thomas ::

Z Uršičem sem se (večkrat) pogovarjal - kakšnih 20 let nazaj. Da bi pa kaj posebnega napisal - pa ne vem.

Suša pač v SI, ja. Se še na hokej Slovenci bolj razumejo, kot na filozofijo.

Ampak mogoče ena taka knjižica, ki bi MODERNO predstavila filozofijo in njeno zgodovino - pa ne bi bila slaba?

Premisli - ti bi jo lahko napisal.

:)
Man muss immer generalisieren - Carl Jacobi


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Filozofija: Aristotel in Platon

Oddelek: Šola
246221 (5344) ShowDown
»

Dokazi (ali vsaj argumenti) za oziroma proti obstoju boga (strani: 1 2 3 413 14 15 16 )

Oddelek: Loža
77137981 (17889) Volta
»

Bog ali norec (strani: 1 2 3 )

Oddelek: Problemi človeštva
1026777 (4838) ajin
»

Esej

Oddelek: Šola
84405 (4229) OwcA
»

Kdo je pravi???

Oddelek: Loža
231588 (1013) Tic

Več podobnih tem