Esej

Heh, paziti je treba na odstavke in večjo obširnost. Prav tako je treba upoštevati pravila, ki so značilna zza tvorjenje vseh besedil, da je čim manj prekinitev, torej, da je vse lepo povezano, drugače pa je stvar odvisna od teme eseja, je drugače če pišeš esej o Starih Grkih ali pa esej o primerjavi Antigone in Hamleta (en primer iz lastnega življenja ).

Zadnja misel (poved) odstavka, naj napove temo prihajajočega.
Vsaka kolikor toliko zaključena celota naj bo svoj odstavek.
Izjavam (argumentom) poišči podpore v obravanavanem besedilu oz. navedi kokretne primere.
V uvodu postavi hipotezo, ki jo nato skušaj dokazati ali ovržti tekom eseja.
Razloži zakaje.

P.S. povej če hočeš primer (po mojem skromnem mišlenju dokaj dobrega) filozofskega eseja.

Razpravljajte o trditvi: "Misli brez vsebine so prazne, zori brez pojmov so slepi."


Kant s pričujočo izjavo zavrže strogo racionalističen ali empirističen pristop k problemu spoznanja in se zavzame za srednjo pot: "Četudi se vsako naše spoznanje prične z izkustvom, zato vsako še ne izvira iz izkustva."

Očitno ga ne prepriča niti vsemogočni razum racionalista, ki iz niča, kot kakšen čarovnik iz klobuka, vleče spoznanja, niti se mu ne zdi verjeten empiristov nepopisan list, po katerem packajo čutne zaznave.

Kakšna je srednja pot pri tako temeljno različnih pogledih na svet, porečete. Nadvse preprosta. Izkaže se namreč, da napake ene razlage nadvse učinkovito pokriva druga.

Oglejmo si hipotetično, iz zora, čutnega izkustva, sledeče spoznanje. Prej še predpostavimo, da lahko govorimo o spoznanju šele, ko imamo informacijo trajno shranjeno v spominu. Ta premisa zahteva, da informacija, ki jo zor predstavlja, uspešno preide skozi tri sita, ki vrednotijo informacije in s tem določajo, katere si bomo zapomnili in katerih ne. Zahteva po vrednotenju pa pripelje do cele vrste zagat. Namreč, da ne bi prihajalo do podvojitev in kopičenja neuporabnih podatkov, moramo primerjati zor z obstoječimi, že zapomnjenimi, pojmi. Primerjamo pa lahko le vsaj nekoliko podobne stvari, s čimer odpade ideja o zorih kot zaprtih sistemih. Zaradi precejšne raznolikosti čutnih zaznav moramo te opisati abstraktno, s končnim številom predikatov. Prav to stori Kant, ko vpelje kategorije. V vsakem zoru lahko preko različnih shem, povezav med zorom in njegovo abstraktno predstavitvijo, poiščemo dvanajst kategorij, s tem zore standariziramo in od tu naprej lahko govorimo o pojmih, abstraktnih predstavitvah zorov.

Informacijo smo uspešno shranili, kaj pa sedaj? Le poredko pojem sam nosi dovolj informacij, zato jih je potrebno povezovati. Pri tem nam priskočijo na pomoč asociacije, ki povezujejo pojme preko poprej omenjenih kategorij. Zorov brez abstrakcije ne bi mogli povezovati v sisteme, s čimer bi bili omejeni na nepovezane predstavitve čutnih dražljajev. To bi pomenilo, da danega zora ne moremo opisati. Ob predpostavkah, da je naše mišljenje omejeno s tem, kar lahko ubesedimo in da bi bil naš spomin napolnjen le s takšnimi, neopisljivimi, informacijami, ne bi mogli misliti ničesar. Kar glede na to, da ste se preglodali že do polovice tega eseja, seveda ne drži. Drugi del naslovne izjave smo tako dokazali.

Še preprosteje je z mislimi. Te si lahko predstavljamo kot metajezik, ki vzpostavlja logične relacije med pojmi. To implicira, da so pojmi tisti, ki osmislijo metajezikovne izjave. Teoretično bi bilo sicer mogoče sestaviti "prazno" metajezikovno izjavo, torej takšno v kateri ni niti enega pojma, vendar pa te izjave ne bi mogli opisati, torej je, glede na prej postavljeno premiso o omejitvah mišljenja, ne moremo umisliti.

S tem ko smo v celoti dokazali naslovno trditev, smo ovrgli tako racionalistično kot empiristično pozicijo, kar pa samo po sebi še ni nič, saj govorimo o spoznavnih teorijah, torej štejejo le spoznanja, ki nam jih te obljubljajo. Če smo se pustili Kantu zapeljati iz dobro uhojenih poti spoznavnih teorij, si poglejmo še, kaj nam ima ponuditi na področju spoznanj. Dvoje, spoznanja a priori in a posteriori.

Ustavimo se najprej pri slednjih. To so spoznanja, ki izvirajo neposredno iz čutnih zaznav. Povečini gre za sintetične sodbe, torej opise danega zora.

A to pogosto ne zadostuje za umestitev pojma v dani sistem. Zato je potrebno njegov opis razširiti z analitično sodbo. Ta sodba pojmu doda predikate, ki niso zajeti v njem samem. Na tem mestu se razbohotijo asociacije, ki glede na kategorije, poiščejo podobnosti danega pojma z že spoznanimi in pretehtanimi. Naše spoznavanje se tako nenadoma prevesi v apriorno, torej spoznanje vnaprej, neodvisno od čutnih zaznav, saj smo pojmu pripisali predikate, ki nam jih niso posredovala čutila.

Povezavo med obema načinoma spoznavanja lahko poiščemo v izjavi "Če pa se vsako naše spoznanje prične z izkustvom, zato vsako še ne izvira iz izkustva." Kaj to pomeni? Do apriornih spoznanj lahko pridemo le, če ima naš metajezik nekaj, s čimer bo operiral. Torej pojmov, abstraktnih predstavitev zorov, ki izvirajo iz čutnih zaznav, aposteriornih spoznanj. Nismo pa omejeni le na informacije, ki so zajete v pojmih. S povezovanjem preko kategorij lahko izpeljemo zakonitosti, analitične sodbe, katerim se podrejajo vsi elementi dane množice in tako lahko dodamo tem elementom predikate, na katere ne bi niti pomislili, če bi jih obravnavali kot zaprt sistem.

V našem vedoželjnem pohodu se bo tako vsakdo izmed nas slej kot prej zatekel k apriornim spoznanjem, saj lahko le tako presežemo "čudeže narave", ki nas obdajajo.


Simon Belak

Owca,

Zanimivo.

Možgani so stroj, ki stalno sinhronizira svoje delovanje z okolico.

Veča korelacijo med computingom ki ga izvaja in svojimi zaznavami.

Tako se modernizira Kanta.