Raziskave matičnih celic so vroča tema, kjer je ponovljivost poizkusov problematična. Nekaj izmed tako imenovanih kanonskih člankov, ki so najširše citirani, raziskovalci v neodvisnih laboratorijih niso bili sposobno ponoviti. Na seznamu desetih največkrat citiranih člankov s ključnimi besedami matične celice najdemo pet člankov, katerih rezultati so bili večkrat uspešno ponovljeni, in dva (eden iz leta 2001 in drugi iz leta 2002), za katera se je nekaj let pozneje izkazalo, da rezultatov ni mogoče ponoviti (in tri članke, ki se ukvarjajo z rakom in ne s pridobivanjem matičnih celic, torej v najožji izbor vsebinsko ne sodijo).
Zanimivo je, da sta članka iz let 2001 in 2002 večino citatov dobila po objavi, da navedbe iz njih ne držijo (retraction). Zgodbo članka iz leta 2002 je že leta 2007 raziskoval New Scientist in ugotovil, da so znanstveniki isto fotografijo gela uporabili kot dokaz v dveh različnih člankih, eni doktorski disertaciji in eni patentni prijavi. Težava? Vsakokrat je domnevno dokazovala eksperimente na različnih proteinih. Temu pa se že pravi ponarejanje znanstvenih rezultatov in sodi v isto kategorijo kot korupcija politikov, trgovanje z notranjimi informacijami direktorjev ali krivo pričanje. Tudi članek iz leta 2001 je neponovljiv.
Kakšno zvezo ima to z letošnjim odkritjem? Veliko. Odkritje je že pred objavo sprožalo burne polemike v raziskovalni skupini, kjer prvi raziskovalki Haruko Obokata drugi člani ekipe precej časa niso verjeli. Tudi ko je bil članek že napisan, je bila do objave trnova pot, ker so ga revije zavračale in terjale dodatne dokaze. Po objavi se ga je lotila tudi znanstvena srenja, ker je odkritje tako revolucionarno. Če bi se navadne odrasle celice spreminjale v matične celice v zmerno kislem okolju, zakaj se to ne zgodi v telesu, kjer je okolica v nekaterih tkivih vsaj občasno še bolj kisla? In vemo, da se to ne dogaja, ker bi se v nasprotnem primeru v telesu pojavili tumorji kot posledica nekontrolirane prisotnosti matičnih celic.
Po drugi strani pa bi bilo vendarle mogoče, da je postopek res tako enostaven, saj česa tako trivialnega bržkone nihče ni šel preverjat. Tako enostavno vendarle ne more biti, ali pač?
Kmalu po objavi je RIKEN začel preiskavo zaradi očitkov o nepravilnostih, zaradi katerih letošnji članek naj ne bi bil resničen. Že komentarji na objavo članka so bili prežeti s skepso. Prve prave težave pa so odkrili anonimni blogerji - pa naj še kdo reče, da internet ni čudovit medij! Članek iz leta 2011 iste avtorice ima težave s fotografijami, ki so bile zelo verjetno zlepljene ali kako drugače predrugačene. Druga razlaga je, da so artefakti posledica kompresije. Usoda tega manj pomembnega članka iz leta 2011 še ni znana, RIKEN pa ga ne obravnava. Avtorji pravijo, da gre za nenamerno pomoto, ki ne vpliva na izsledke.
Povsem drugače pa je z letošnjima člankoma. Tu bo imela avtorica precej težav z razlago, kaj je šlo narobe, saj so iste fotografije, le nekoliko drugače obdelane in zasukane, uporabljene kot dokazno gradivo za različne eksperimente. Konkretno naj bi bila slika 1i na sredini lepljena, slika 2g pa naj bi bila zasukan del slike 1b. Teruhiko Wakayama, ki je posnel večino fotografij, pravi, da jih je bilo več kot sto in da je povsem možno, da je prva avtorica članka pomešala slike. A težava je tudi, da so nekatere druge slike zelo podobne tistim iz doktorske disertacije prve avtorice Obokate, kjer pa naj bi dokazovale popolnoma druge stvari. To pa je velik znak za alarm!
Toda obstaja še večji problem - ponovljivost. Na internetu že poteka zbiranje podatkov iz ponovitev eksperimenta po vsem svetu, ki so za zdaj brez izjeme negativnih rezultatov. Tudi Nature je kontaktiral deset raziskovalcev, ki so ga ponavljali - nikomur ni uspelo. Wakayama pravi, da je rezultate mogoče ponoviti, kar je njemu uspelo pred objavo članka, a so pogoji zelo delikatni in nikakor tako enostavni kot pomočiti celice v kislino in malo počakati. Vseeno se zavzema, da se objavljena članka umakneta, dokler se situacija ne pojasni.
To pa nas pripelje do drugega problema, o katerem danes ne bomo razpravljali - sekcija materiali, metode in postopek je v večini člankov napisana tako površno in pomanjkljivo, da je članke nemogoče ponoviti.
Kakršnakoli bo že usoda letošnjih člankov, je nad njimi senca dvoma. Pomešane fotografije, zloraba fotografij iz doktorske disertacije, neponovljivost rezultatov, zahteva po umiku članka iz ust enega avtorja in nejasen opis metod so izjemno slaba popotnica. Prvobitni razlog tovrstnih težav pa so način financiranja, ki vzpodbuja objavljanje senzacionalnih člankov, okostenel način pregleda (peer review) člankov in malikovanje statistike objav in faktorja vpliva kot edinega zveličavnega kriterija kakovosti.
