Dev Kumar Thapa in Anshu Pandey sicer prihajata z uglednega Indian Institute of Science v Bangaloreju, a so njune navedbe tako fantastične, da bodo seveda temeljito preverjene in reproducirane po vsem svetu. A že v članku je precej nedoslednosti, za katere se še ne ve, ali so posledica malomarnosti, laganja ali kakšnega neodkritega fizikalnega pojava. Doslej je kovinski vodikov sulfid superprevodnik pri najvišji temperaturi, ki je -70 °C, a pri tlaku 96 GPa, kar je milijonkrat več kot na Zemlji. Vodikov sulfid je, čeprav je potreben tlak nepraktičen, pomemben zato, ker gre za klasičen superprevodnik, ki ga lahko opiše teorija BCS (združitev elektronov v Cooperjeve pare, ki imajo celoštevilski spin). Dotlej je veljalo, da je mogoče s to teorijo opisati le superprevodnike pri nizkih temperatura (največ do -234 °C za magnezijev diborid), medtem ko situacija pri superprevodnih keramičnih materialih pri višjih temperatura še ni zadovoljivo pojasnjena.
Slab mesec po objavi na arXivu je članek razumljivo požel ogromno pozornosti, jasno pa ni nič več, kot je bilo na začetku. Thapa in Pandey trdita, da so superprevodni vzorci iz srebra in zlata, kar je nenavadno (ni pa nemogoče), saj sama po sebi nista superprevodna niti pri najnižjih temperaturah. Nekoliko paradoksalno je, da nekateri najboljši prevodniki nikoli ne postanejo superprevodni, medtem ko lahko nekatere slabše prevodnike ohladimo blizu absolutne ničle in postanejo superprevodni. Zlato in srebro nimata te sreče. Kmalu se je na arXivu pojavil članek Ganapathyja Baskarana, ki skuša razložiti, zakaj je zlitina srebra in zlata lahko superprevodna.
Preden sta Thapa in Pandey objavila članek, ni nihče vedel nič o tem delu, niti njuni kolegi na istem inštitutu. Ko je na fizikalni konferenci v indijski Mohali, ki je potekala konec julija, organizator želel organizirati okroglo mizo oziroma diskusijo o tem članku, se je avtorja nista želela udeležiti.
Toda ko so drugi znanstveniki začeli analizirati podatke z grafa, je postalo vse skupaj še bolj bizarno. Brian Skinner z MIT-a je izvedel OCR na članku, da bi izluščil surove podatke. Odkril je, da imata dve različni meritvi popolnoma enak šum, čeprav sta bili izvedene pri različnih pogojih (magnetno polje) in ne bi smeli biti korelirani. Skinner je o tem napisal zelo vljuden komentar, kjer je ta artefakt označil kot precedenčni primer brez teoretične razlage. To je vljuden izraz za "nekaj sumljivega je v teh meritvah". Skinner ni nikogar obtožil ničesar, saj bi lahko šlo tudi za povsem nenamerno napako pri risanju podatkov ali kaj podobnega, zato je najprej okleval, potem pa objavil zelo nevtralen komentar, da je treba podatke še podrobneje analizirati.
Kasneje je Pratap Raychaudhuri objavil eno izmed mogočih razlag, zakaj bi se to lahko zgodilo. Raychaudhuri je ugleden indijski fizik z Inštituta Tata za bazične raziskave v Bombaju. Predlagal je tudi zelo enostaven test, s katerim je mogoče ugotoviti, ali je "šum" v resnici posledica pakiranja delcev, ki do kritičnega magnetnega polja obdržijo "spomin" o originalni orientaciji. Če bi isti vzorec izmerili pri različnih magnetnih poljih, bi morali do kritičnega polja videti enako bazno linijo, potem pa spremembo. Če bi potem ta isti vzorec spet pomerili pri nižjih poljih, bi moral biti "šum" spet konsistenten, a drugačen kot v prvi seriji meritev. To je trivialen eksperiment, ki ga lahko izvede vsak bolje opremljen laboratorij, če bosta avtorja seveda želela priskrbeti vzorce.
Drugi problem v članku, na katerega opozarja Raychaudhuri, pa je temperatura magnetnega in električnega prehoda. V članku sta avtorja izmerila povsem enako temperaturo, kar je nemogoče, ker ju niso merili na istem vzorcu. Eksperimentalno dejstvo je, da če sta vzorca različna bodo meritve malenkostno drugačne, četudi sta pripravljena na enak postopek. To je še en resen očitek. Primer spominja na Schönov škandal, ko je nemški fizik Jan Hendrik Schön ob prelomu tisočletja objavljal izjemna odkritja na področju kondenzirane materije in materialov, zlasti na področju superprevodnosti, nanotehnologije in tranzistorjev. Njegovih odkritij niso mogli nikjer ponoviti, podrobna analiza pa je pokazala, da si je podatke preprosto izmislil.
Zgodba o indijskem odkritju je še bolj nenavadna, ker je Raychaudhuri dobil več elektronskih sporočil, domnevno od še enega uglednega indijskega fizika Tiruppatturja Venkatachalamurtija Ramakrishnana, naj na družbenih omrežjih ne komentira dela drugih raziskovalcev. Izkazalo se je, da so bila ta sporočila anonimna s Protonmaila in da jih ni napisal Ramakrishnan. Raychaudhuri tega ni tako opazil in je najprej poslal precej jezen odgovor Ramakrishnanu, preden sta se potem slišala po telefonu in odkrila, da gre za potegavščino. Ta elektronska pošta je verjetno slepa ulica, saj si je Raychaudhurija bržkone privoščil nek spletni šaljivec. V resnici so bila poslana z naslova wileslicher@protonmail.com. Na Facebooku se je pojavil tudi profil Wiles Licher, ki je poslal prošnjo za prijateljstvo Skinnerju. Profil je bil ustvarjen 16 dni pred objavo originalnega članka o superprevodnosti, ki je vse skupaj začel, kar je sploh čudno.
Raziskovalca, ki trdita, da sta odkrila superprevodnost pri visoki temperaturi, pa sta se medtem zavila v molk. Članek sta bojda poslala v Nature, ki jima prepoveduje komunikacijo z mediji pred objavo. Ne prepoveduje pa jima komunikacije in diskusij o tem istem članku z drugimi znanstveniki, pa tega vseeno nočeta storiti. Dejala sta le, da stojita za člankom. A znanstveniki so po javni objavi rezultatov dolžni odgovarjati na vprašanja in sodelovati v diskusiji svojih rezultatov.
Za zdaj ni jasno, kaj, če sploh kaj, sta odkrila indijska znanstvenika. Članka ne komentirata, vzorcev še ne želita deliti, celotna zgodba pa je precej nenavadna. Če so bo izkazalo, da navedbe ne držijo, pa bo zanimivo opazovati, ali je šlo za napako ali za namerno zavajanje. V slednjem primeru namreč ne bosta uničila le lastnih karier, temveč bo to vplivalo tudi na laboratorij in na vse, ki so sodelovali z njima. Tudi Schönovi sodelavci so bili formalno spoznani za nedolžne, a jih bo madež umaknjenih člankov spremljal celo življenje. Yoshiki Sasaki, ki je bil vodja laboratorija v RIKEN-u, kjer je Haruko Obokata lagala o matičnih celicah, pa je celo storil samomor.
