Sandy začasno odnesel NYTimesov, WSJ-jev paywall

Daily Mail - Hurikan Sandy je ta torek prečkal New York, poplavil več obalnih četrti, zalil podzemne, tunele in garaže, odklopil elektriko večini meščanov, ter za dan ali dva celo ustavil dogajanje na borzi. Zavoljo dobrih priprav je bilo človeških žrtev k sreči le malo, stvari pa se sicer počasi a vztrajno vračajo v staro normalo. Sta pa veter in voda prinesla še eno spremembo: tako The New York Times kot tudi Wall Street Journal odločila začasno izklopiti svoj plačilni zid.

Uradna razlaga gre tako, da sta časopisa želela zgolj prispevati svoj del k informiranosti prebivalstva o natančnem gibanju viharja, oziroma o navodilih oblasti glede evakuacije in drugih potrebnih ukrepih. Times pravi celo, da so delovali kot "javna služba" (angl. public service). Neuradno pa se seveda šušlja, da bi jih ob vsem tem povečanem zanimanju za spletne novice zid preprosto stal preveč prometa oz. klikov na oglase. To velja tako za WSJ, ki ima zelo striktni plačilni zid, kot tudi za Times, ki ima precej bolj poroznega, predvsem v smislu prostega prehoda skozi povezave s socialnih omrežij. Iz tega razloga so trenutno proste prav vse vsebine, ne zgolj tiste, ki so tako ali drugače povezane s Sandy.

Zdaj, ko je viharja konec, se NY Times nikakor ni pozabil pohvaliti za svojo dobro potezo. Margaret Sullivan, ki vodi pisarno njihovega javnega urednika in v tej vlogi skrbi za novinarsko integriteto časopisa, je izpostavila ažurnost, popolnost in kvaliteto njihovega poročanja s prve poplavne linije, sploh v primerjavi s tem "kar je bilo mogoče videti ponekod drugje", tj. na raznih blogih in tv postajah, ki da so "z napihnjenimi besedami in ponarejenimi fotografijami zgolj razpihovali že tako vseprisotno paniko". Ta njihova zaveza h kvaliteti naj bi poskrbela za "dvakrat toliko obiska kot bi ga bili sicer deležni na običajno najbolj obiskan dan v letu". Tovrstni elitizem pravzaprav ni nič novega, k sreči pa je njihova urednica za "emerging markets" malo popravila vtis s priznanjem, da tako visokega obiska nikakor ne bi bili dosegli z vključenim plačilnim zidom.

Vprašanje ekonomske smiselnosti zidov tako še vedno ostaja pereče. Carry Sherman, vodja ameriške zveze glasbenih založnikov RIAA, je v intervjuju marca letos pojasnil, da se bodo časopisi pač morali navaditi, da se je pozornost bralcev pač usmerila na splet in da zato več nimajo monopola nad njo, s tem pa tudi ne več pravice izsiljevanja visokih oglaševalskih tarif. Statistike to potrjujejo. Čisto sveže Timesovo četrtletno poročilo beleži 11% upad oglaševalskih prihodkov - 9% manj v tiskani izdaji in dobra 2% manj v digitalni izdaji. V zadnjih treh letih so izgubili celo 45% oglaševalskih prihodkov. Iz tega razloga so bili tudi primorani preusmeriti svoj fokus na naročnine, predvsem digitalne. Te sicer spodobno rastejo (+11% v tem četrtletju, na debelega pol milijona naročnikov vseskupaj), a še vedno ne dovolj hitro, da bi odpravile izgube iz padajočih naročil za oglase. Pri tem je treba upoštevati še, da velja Timesov plačilni zid za eno redkih svetlih izjem.

Drugi, manj znani časopisi je namreč niso tako dobro odnesli. Daily Variety, nekoč vodilni poročevalec z Hollywoodskega zakulisja, jo je po uvedbi paywalla takorekoč poniknil v neznano, in ga zdaj skesanih glav odpravlja. Ponujeno priložnost zaradi nenadnega zmanjšanja ponudbe so namreč takoj izkoristili drugi. Takih primerov je še več. Rupert Murdoch, ki velja za najbolj odkritega podpornika plačevanja za novice, naj bi beležil zgolj povprečen uspeh pri britanskih izdajah Timesa in Sunday Timesa, obenem pa je že tudi sam večkrat začasno izklopil zid, npr. okoli praznovanja kraljičine velike obletnice, ali med avgustovskimi olimpijskimi igrami, ko je bila obiska še in še. Francoski založniki po drugi strani za svoje slabo finančne stanje ne krivijo skopušnega bralca, ampak kar Google, ki naj bi lepo služil z oglasi ob rezultatih iskanja po njihovih novicah, zato bi radi delež te pogače. Njihovi pobudi se je pridružila celo francoska vlada. Google pa pa pravi, naj so raje tiho in veseli dodatnega obiska, če pa ne, jih bodo pa pač nehali indeksirati.

Kmalu bo minilo eno leto od uvedbe premijskega sistema Piano okoli večine slovenskih časopisov. Le upamo lahko, da bodo udeleženi postregli s konkretnimi številkami, ter da bodo te pozitivne.