Vračilo blaga kupljenega preko interneta?

Tole glede embalaže je stvar debate in obstajajo različne interpretacije.

Po nekaterih razlagah je embalaža del produkta. To je očitno pri npr. "blister" packih, kjer moraš embalažo uničiti, če želiš izdelek uporabiti.

Poleg tega 43.č člen pravi tudi:

2. pri pogodbah, katerih predmet je blago, ki je bilo izdelano po natančnih navodilih potrošnika, ki je bilo prilagojeno njegovim osebnim potrebam, ki zaradi svoje narave ni primerno za vračilo, ki je hitro pokvarljivo ali kateremu je že potekel rok uporabe;

Kaj je primerno za vračilo? Uporabljen brivnik bi z lahkoto padel v to kategorijo. Prenosnik, ki mu je zaradi raztrgane embalaže padla vrednost za vsaj 10% tudi.

Tale člen je napisan zelo slabo. Kupci so 100% zaščiteni tudi v primerih, ko je jasno, da gre za namerno povzročitev škode.

kmetek je 24. apr 2012 ob 17:22 izjavil:

Sam kaj ko moraš potem dajat 5-10% popusta, pri spletnih trgovinah je to samomor.

To je pač del tveganja, ki ga je potrebno ob odprtju spletne trgovine vzeti v zakup.
Fizična trgovina prav tako tvega, da vseh dobavljenih artiklov ne bo prodala. Poleg vsega ima na voljo še kak razstavni produkt, ki ga tudi ne more prodati po polni ceni.

Saj to je redkost. Smo že menjali zvočnike v fizični trgovini ali vračali denar, ni sile. Se ne splača kregati, seveda pogoj je ohranjena embalaža do neke mere kot v primeru zvočnikov ni treba nič rezati....imaš pa miške, ki moraš zrezati ven itd...potem pa jeba
Samo kakor je para-site že napisal.....nezadovoljne takoj na forum, zadovoljne pa ob svetem nikoli

BALAST: Če pa se z dobavitelji ne znate trgovci dogovorit o zamenjavi odprtega artikla za neodprtega, ste pa res nesposobni delat kaj drugega kot nategovat stranke.

Pa probaj ti če tok pametuješ. Odpri ti s.p. pa prodajaj pa "nateguj" stranke, saj nam trgovcem je to primarno delo, po tvoje?

VelikiTun, je res po eni strani. Po drugi strani pa ni ravno fer, da zakon omogoča "brezplačno 30 dnevno izposojo". (14 dni za odstop od pogodbe + 15 dni za vračilo).

Poglej primer, kako spraviti na kant manjšega prodajalca. Nekdo v spletni trgovini naroči prenosnik za 1500€. Nekega hudega HPja, ki se jih na leto proda 5 v Sloveniji. Po 14 dneh se stranka odloči, da izdelka pač ne potrebuje več. Pomožnosti v strgani embalaži ga vrne prodajalcu. Dobavitelj ga ne vzame nazaj, ker za B2B veljajo drugačni pogoji.

Takšna trgovina mora prodati cca 30 povprečnih prenosnikov, da pokrije škodo, ki si jo naredijo z enim takim vračilom.

Zadovoljne se ti pa vrnejo v trgovino še po kaj drugega... your profit!

Seveda, stranke, ki ti vrnejo v povprečju 30% izdelkov so res zlata vredne :)

IceIceBaby je 24. apr 2012 ob 17:35 izjavil:

VelikiTun, je res po eni strani. Po drugi strani pa ni ravno fer, da zakon omogoča "brezplačno 30 dnevno izposojo". (14 dni za odstop od pogodbe + 15 dni za vračilo).

Poglej primer, kako spraviti na kant manjšega prodajalca. Nekdo v spletni trgovini naroči prenosnik za 1500€. Nekega hudega HPja, ki se jih na leto proda 5 v Sloveniji. Po 14 dneh se stranka odloči, da izdelka pač ne potrebuje več. Pomožnosti v strgani embalaži ga vrne prodajalcu. Dobavitelj ga ne vzame nazaj, ker za B2B veljajo drugačni pogoji.

Takšna trgovina mora prodati cca 30 povprečnih prenosnikov, da pokrije škodo, ki si jo naredijo z enim takim vračilom.

Saj glede tega se strinjam.
Doslej ob nakupu preko spleta nisem vračal niti enega izdelka, ker sem se pred naročilom pozanimal o lastnostih.
Izjema je bila pred leti neka torbica za fotoaparat, ki sem jo v fizično trgovino vrnil manj kot uro po nakupu. Prodajalec ni nič kompliciral in je vrnil gotovino, čeprav bi vračilo lahko zavrnil ali pa mi dal le bone.

Smola. Po zakonu lahko nepoškodovan (brez znakov uporabe) izdelek vrnem v 15 dneh od dneva odstopa od pogodbe. Brez da bi mi bilo treba navajati kakršnekoli razloge. Lahko jih vrnem preprosto zato ker se barvno ne ujema s tisto kopijo (iz laserskega printerja za 100EUR) picasove slikce na steni. Tudi brez kakršnekoli embalaže.

Tukaj se zakomplicira. Nekdo bi lahko trdil, da je embalaža del izdelka in s tem, ko uničiš embalažo poškoduješ izdelek.

Podobna debata je že bila na slo-techu, ko smo se prerekali o tem ali lahko vrneš uporabljen toner za printer. Takrat sem pisal na TIRS pa sem objavil tudi njihov odgovor, ki je enako dvoumen kot nekateri deli zakona.

Da mora kupec navajat neke člene je pa svetovna glupost. Samo za primer... pri mimovrste sem kupila komplet hišni kino. Pride stvar k meni, odpakiram (na embalažo sicer pazim kolikor se da...) in sestavim. Stestiram zadevo in mi zvok ni prav nič pasal. Pošljem mail na mimovrste in situacijo razložim ("zvok mi ni všeč") ter če lahko vrnem samo zvočnike ker ostalo mi je bilo pa všeč. Problem? Kje pa... pošljem nazaj, dobim dobropis... par dni za tem nabavim nove zvočnike.

Zato pa imaš potem na tem forumu tudi temo, kjer se ljudje pritožujejo da so pri mimovrste dobil rabljeno robo.

p.s. Mimogrede - zakonski rok za odstop od pogodbe je 14 dni, vi pa na spletni strani ponujate 15 dni.

če niso v kratkem kaj spreminjali je 15 dni

(2) Če je podjetje v celoti izpolnilo obveznost iz 43.c člena tega zakona, teče rok za uveljavljanje pravice iz prvega odstavka tega člena pri dobavi blaga od dneva, ko je potrošnik sprejel blago, pri opravljanju storitev pa z dnem sklenitve pogodbe ali z dnem, ko je podjetje izpolnilo to obveznost, če je bila ta obveznost izpolnjena po sklenitvi pogodbe.

(3) Če podjetje izpolni svojo obveznost iz 43.c člena po dobavi blaga, začne teči petnajstdnevni rok za odstop od pogodbe naslednji dan po dnevu izpolnitve te obveznosti, če še ni pretekel rok treh mesecev iz naslednjega odstavka.

drugače pa pravilno ugotovljeno, dober glas gre počasi a vztrajno naprej, slab pa gre hitro na vse konce in mu je težko slediti, tako je tudi prav. Dobro ime se je vedno pridobivalo počasi in se ga hitro izgubilo.

vas pa trgovce v tem primeru popolnoma razumem, saj sem tudi že sam iz strani mimovrste kupil NOV izdelek z očitnimi znaki uporabe (dobro viden prstni odtis POD zaščitno folijo, kar pomeni da je nekdo zadevo že imel montirano in testirano ter se nato premislil in vrnil) in točno ta izdelek sem potem sam tudi edinkrat karkoli vrnil nazaj, pa zaradi napačnega opisa ne pa zaradi prstnega odtisa).

osebno zaradi te teme ne bom nič manj kupoval pri funtech, ker tako ali tako, ne mislim nič vračati in me to še najmanj skrbi, bolj je pomembno da če piše dobavni rok 2 dni da čakam 2 dni in ne dva meseca, s tem da te vsake 14 dni obveščajo da izdelka še vedno ni. Naj se pove v roku 2 dni da izdelek bo prišel čez 1 mesec in ga osebno naročim iz tujine.

para-site: potem imate pa mal večji problem. Namreč, na linkani strani ("Vračilo blaga") na koncu piše, da določbe "tega poglavja" [pri čemer ni povsem jasno, kaj je mišljeno s "tem poglavjem"] ne veljajo za PO. Ali je s to izključitvijo mišljen tudi odstavek o "nenapovedanem predčasnem odstopu"? Če je - potem "velja za potrošnike" [kar je sporno!], ne velja pa za podjetja [za katera bi lahko] - kar se mi zdi da je ravno v nasprotju s tem, kar želite doseči!

Ziga Dolhar je 24. apr 2012 ob 18:49 izjavil:

para-site: potem imate pa mal večji problem. Namreč, na linkani strani ("Vračilo blaga") na koncu piše, da določbe "tega poglavja" [pri čemer ni povsem jasno, kaj je mišljeno s "tem poglavjem"] ne veljajo za PO. Ali je s to izključitvijo mišljen tudi odstavek o "nenapovedanem predčasnem odstopu"? Če je - potem "velja za potrošnike" [kar je sporno!], ne velja pa za podjetja [za katera bi lahko] - kar se mi zdi da je ravno v nasprotju s tem, kar želite doseči!

Sem obrnil vrstni red, sedaj je bolj smiselno urejeno in bi moralo zdržati.

first_line je 24. apr 2012 ob 18:48 izjavil:

Zakaj se trgovin pri nas ne hvali: Ker kupic dobi zmeraj slabše od 1:1.

Ogromno naročam iz tujine in vedno se počutim da sem dobil več kot sem plačal:

>Kupim s Kitajske 5 tranzistorjiv- dobim jih 6 pa še 10% popusta za naslednje naročilo.
>Kupim šampon iz USA- ga dobim, zraven še ena instantna kava, lesen kemični svinčnik, da ne omenjam da je bila poštnina nižja kot pa pri nas.
>Kupim kilo kapsul z ribjem oljem in par drugih prehrambenih dodatkov iz UK- pred plačilom mi ponudi zastonj kilo proteinov (seveda je ptt spet nižja kot pri nas)
>Kupim 16 GB microSD Class 10 iz UK eBaya- jo testiram in mi prenaša samo 14 mb/s in na njihovi strani piše da zadnja zaloga teh kartic dosega 16mb/s. Jim pišem na mail da sem zadovoljen, le da naj preverijo ker očitno nova zaloga ne dosega več 16mb/s (hotel sem le sodelovati iz hvaležnosti) in se mi ti 'čehi' opravičujejo kot zmešani, da mi takoj menjajo in lahko zastonj še en USB ključ šenkajo... sem jih komaj prepričal da nočem nič, da sem že dal 5 zvezdic, da za njih dam roko v ogenj...

Pa da ne naštevam, upam da vam je jasno kdaj se bo hvalilo slovenske trgovine. Dokler bojo svojim kupcem lagali o njihovih zakonskih pravicah, jih obravnavali kot nesposobne bebce in tako naprej v takem stilu- pohval ne bo!

http://www.monitor.si/clanek/realne-nev...

Realne nevarnosti virtualnih nakupov

Oktober 2007 - Arnold Marko

Nakupovanje po spletu je postalo za marsikoga že povsem normalen način kupovanja izdelkov. Tako se izognemo neskončnim površinam nakupovalnih centrov, nepregledni množici različnih izdelkov, bombardiranju z dodatnimi "ugodnostmi", izgubi časa z obiskom trgovine, izdelki pa so dostavljeni kar na naš naslov. Nič čudnega, da te sisteme uporabljajo predvsem računalniško bolj "pismeni" ljudje, toda zaradi ugodnih cen so spletne trgovine vse bolj priljubljene tudi med manj veščimi uporabniki spleta. Oboji pa se lahko, če so nepazljivi, kar pošteno opečejo.

No, pa si predstavljajte, da se lepega dne odločite kupiti novo kamero. V času, ko se v ospredje prebija format HDV, pač ne želite zaostajati in se zadovoljiti z "mizerno" ločljivostjo kamer PAL. Po številnih prebranih preizkusih, opisih, tehničnih specifikacijah in tehtnem premisleku (ker se pač nikakor ne štejete med neozaveščene potrošnike), se odločite za model, ki po vašem mnenju najbolj ustreza vašim potrebam in s ceno posega nekako na gornjo mejo vsote, ki ste jo še pripravljeni odšteti za kamero. In ker živite v skladu s časom in želite kar najbolj izkoriščati prednosti enotnega trga znotraj Evropske unije, svoje iskanje prodajalca seveda ne omejite zgolj na majhen in s ponudbami omejen slovenski trg. Še posebej, ker vaša kamera ne spada ravno med izdelke široke potrošnje, ki bi jih lahko kupili kjerkoli in kadarkoli, temveč sodi k specialni tehnični opremi, ki je pri nas ponavadi povezana z višjimi distribucijskimi stroški in dodatnimi maržami. V iskanju najugodnejše ponudbe se (ker ste pač sodoben človek) napotite v splet in najdete ponudbo, ki je za dobrih deset odstotkov cenejša od najboljše (zbarantane) ponudbe pri nas, poleg tega pa vam spletni prodajalec obljublja, da je izdelek takoj dobavljiv, medtem ko naš edini (vsaj najdeni) prodajalec potrebuje vsaj tri tedne, da bi se izdelek znašel v vaših rokah. Ker kamero potrebujete čim prej in ker se ne utapljate niti v denarju niti v morju domoljubnih čustev, se racionalno odločite za tujega ponudnika. Ne nazadnje smo na enotnem trgu, trgovina je iz nemške dežele "reda in discipline", spletna stran se bohoti z nekaterimi varnostnimi certifikati, ki jih izdajajo resne institucije, nakup pa lahko tudi zavarujete. Ker plačilo po povzetju iz tujine ponavadi ni mogoče, nakažete denar na račun podjetja in potem čakate.

Certifikati o varnosti nam lahko pomagajo pri izbiri zanesljivega ponudnika.

In čakate. Taki denarni prenosi v tujino sicer ponavadi trajajo nekaj dni, nekaj dni pa vzame tudi odpošiljanje in dostava izdelka na dom. Kak teden čakanja zato ni nič čudnega, a ker ste navajeni, da vas podjetja obvestijo o tem, da so dobila denar na svoj račun (to traja od dva do tri dni), kljub temu preverite, kako je kaj z denarjem in dobavo. In ne zgodi se nič. Jezni, ker se na drugi strani očitno nihče ne ukvarja z vami, povprašate še enkrat in po dobrem tednu dni dobite odgovor knjigovodkinje, da vašega denarja še ni. "Dobro," si rečete in nekaj dni zatem preverite še enkrat, a odgovor ostaja enak. Začudeni nad počasnostjo svoje banke povprašate tudi pri njih, a vam zagotovijo, da naj bi bilo z njihove strani vse v redu, tako da z nakazilom podjetju morda zamuja nemška banka. To naj bi nekatere banke včasih počenjale, ker je čas pač denar. Čeprav gre za eno večjih nemških bank (namreč poštno), razlago "kupite" in čakate naprej in vztrajno sprašujete knjigovodkinjo, kako je z nakazilom. No, po dobrih 14 dneh imate čakanja dovolj. Odpravite se na svojo banko in tam vam še enkrat povedo, da je bila z njihove strani transakcija opravljena in da je to, kar se tiče njih, vse. Obrniti se morate na nemško banko, a se le "vrnite", če boste potrebovali "uradno" pomoč s strani svoje banke, pristavijo. Nemudoma stopite v stik z nemško banko in tam vam prijazno povedo, da zaradi zaupnosti podatkov na vaše vprašanje o tem, ali je bila transakcija izvedena, ne morejo odgovoriti brez izrecne zahteve s strani vaše banke. No, med vrsticami vam povedo, da se v primeru, če se vam zdi, da ste ogoljufani, obrnite na policijo, sicer pa naj bi o poteku transakcije dovolj povedalo sporočilo SWIFT. In ker to potrjuje izvedbo transakcije in ker imate čakanja že rahlo dovolj, še preden vrnete žogo svoji banki, napišete sporočilo trgovini oziroma zdaj že dobro znani knjigovodkinji in ji zagrozite, da boste vse skupaj predali policiji in uradom, ki naj bi skrbeli za zaščito potrošnikov v EU in Nemčiji. Glej ga zlomka, že naslednji dan se vaš denar "čudežno" najde na računu podjetja. Razlog, da je bil doslej neodkrit, naj bi bil elektronski sistem poslovanja, ki iz neznanega razloga nakazila ni pripisal vašemu nakupu. Stisnete zobe, požrete slino, izrečete nekaj krepkih na rovaš programerjev in se pomirite. Še dobro, da se je našel.

In spet čakate. Po nekaj dneh preverite, kaj se dogaja, in iz trgovine vam sporočijo, da izdelka ne morejo poslati, ker ga trenutno ni na zalogi. Ker ste siti čakanja, zahtevate, da vam izdelek pospešeno dostavijo ali pa stornirajo naročilo in vrnejo denar. Naslednji dan vam sporočijo, da jim je vendarle uspelo dobiti eno kamero in da so jo odposlali z dostavno službo DHL. Pomirjeni, ker se je vse skupaj vendarle premaknilo, se zopet prepustite čakanju ...

In spet čakate. Po nekaj dneh preverite, kako je s pošiljko in ali vam morda ne bi vsaj sporočili kakšne sledne kode, s katerimi dostavne službe ponavadi omogočijo pregled nad tem, kje je neka pošiljka v danem trenutku. In spet čakate, tokrat na odgovor, a ga ni in ni. In spet zagrozite in potem po dobrem mesecu dni, odkar ste naročili izdelek, dobite sporočilo, da pošiljka ni šla naprej in da ni jasno, zakaj, in da to raziskujejo. Ker imate vsega dovolj, seveda zahtevate vračilo denarja. Mine spet nekaj dni, vmes se oglasi tudi zavarovalnica, pri kateri ste zavarovali svoj nakup, in vas prijazno povpraša, ali je vse v redu. Ker ni, poprosite tudi njih, naj posredujejo v trgovini, in res že naslednji dan (to je nekako 33 dni po dnevu nakupa) dobite zagotovilo, da bo denar vrnjen in da sporočite podatke o svojem računu. To nemudoma storite, zagotovijo vam, da bo denar vrnjen in ...

Spet čakate ... Mine nekaj dni, denarja pa ni in ni. Jezno pisarite trgovcu in čez nekaj dni dobite sporočilo, da je trgovina šla v stečaj. Pravzaprav je šla v stečaj že več kot teden dni prej, torej še v času, ko ste se z njimi še vedno "prijateljsko" menili o tem, ali naj blago pošljejo ali naj vam vrnejo denar.

Spletna trgovina lahko postreže tudi z neprijetnim presenečenjem, na primer stečajem.

Ker kamere HDV nikakor niso poceni igrače, vas oblije mrzel pot, noge se vam zmehčajo in vaše življenje se nemudoma skrajša za nekaj dni, ki vam jih pobere stres. Po nekaj dneh se pomirite, obvestite zavarovalnico in le upate, da je bolj resna kot trgovec. Izkaže se, da je res, in po še dobrem mesecu čakanja zaradi administrativnih razlogov vam na račun povrnejo denar z naslova zavarovanja. Ker je kamera sicer dražja od maksimalnega zneska, ki ga lahko zavarujete, imate še vedno nekaj sto evrov izgube, a odvali se vsaj večji odkrušek od skale, ki ste jo nosili na srcu. Še kar srečen konec nesrečne zgodbe, si rečete, pokličete slovenskega uvoznika in naročite kamero. Plačate nekoliko več, čakate še nekaj tednov in kamero dobite, plačate pa jo tako ali tako ob prevzemu in še človeku lahko pogledate v oči in mu stisnete roko. Ah, ta krasni občutek fizičnega sveta.
Iz virtualnega v realnost

Zgodba ni izmišljena in se je dejansko zgodila piscu teh vrstic. Trgovina se je imenovala DHS Mediafox, zavarovalnica Trusted Shops, vseh drugih pa raje ne omenjamo, ker se z njimi tako ali tako ukvarjajo druge institucije, ki jim je bil primer predan (ker gre verjetno kar za goljufijo). Seveda pa se podobne zgodbe v virtualnem svetu odvijajo tako rekoč vsak dan in lahko se zgodijo komurkoli. Ob razmahu spletne trgovine se zato ponuja vprašanje, kako varni smo v resnici, kadar kupujemo po tej poti, in kako lahko kot potrošniki uveljavljamo svoje pravice, oziroma se ustrezno zaščitimo, da bi bil čim manj izpostavljeni možnosti zlorabe.

Tudi enotni trg Evropske unije seveda nima nobenega resnega smisla, če tudi potrošniki ne morejo do blaga povsod na tem trgu enako, kot lahko počnejo na domačem trgu, in če niso zaščiteni v enakem obsegu kot ob nakupu doma. In prav to še posebej velja za nakupe prek spleta. Poleg večje krajevne oddaljenosti in dejstva, da kupujemo iz druge države, namreč splet doda prodajalcu še določeno anonimnost in možnost manipulacije oziroma zmožnost, da virtualno predstavi svojo ponudbo na način, ki ne ustreza resničnemu stanju. Tako se v spletu znajdejo mamljive, cenovno zelo ugodne ponudbe različnih izdelkov, katerih cena je pogosto tudi za četrtino nižja od cene, ki jo najdemo v "domačih logih".
Poceni, ceneje, najceneje ...

Cena je pač pomembna, glede nanjo izberemo trgovca, pa naj gre za cene mlečnih izdelkov v katerem izmed super mega trgovskih centrov ali za ceno dragih elektronskih ali drugih naprav. Seveda pa je spletnih trgovin zelo veliko in skorajda nobena ne pošilja v naše nabiralnike letakov o svojih posebnih ponudbah, zatorej se je treba skozi virtualno džunglo prebijati drugače. V ta namen so se v spletu ustvarili iskalniki ali primerjalniki cen. Gre za iskalnike, ki so specializirani za iskanje cen različnih vrst blaga pri različnih ponudnikih. Večinoma so ti iskalniki na vrhu zadetkov, če uporabnik, denimo, "pogugla" ime izdelka v kombinaciji z besedami, kot so "buy, price, kaufen" ipd. Taki "primerjalniki" so, denimo, angleški Pricegrabber, Epinions ali Dealtime, pa nemški Ciao, Slashcam, Idealo itd. V bistvu je takih sistemov toliko, da je težko reči, kateri je najboljši, saj prav na nobenem ne boste našli vseh trgovin, niti vseh izdelkov, ki bi jih morebiti iskali. Jih pa večina ponuja možnost ovrednotenja tako izdelka kot tudi trgovine, v kateri kupujete. Seveda pa ocene, ki jih podajajo uporabniki, nikakor niso preverjene, tako da velja za izdelke še vedno preveriti kak bolj verodostojen vir (denimo našo revijo). Podobno velja tudi za same trgovine. Pravzaprav tu velja še večja previdnost. Ocene je namreč kaj lahko "napihniti" na boljšo vrednost, pa četudi mnenja o sebi poda kar sam trgovec. Zato se bolj splača pogledati negativne kakor pozitivne ocene, večje število utemeljenih negativnih ocen pa je gotovo dober razlog za premislek o nakupu pri kakem drugem ponudniku.

V naslednjem koraku se ponavadi znajdemo na sami strani spletne trgovine. Čeprav je prvi odziv povprečnega uporabnika spleta, da resnost neke strani ocenjuje po njenem videzu, pa je to pri spletnih trgovinah lahko kaj klavrno početje. Videz pač v življenju pogosto vara - virtualno ali fizično, na koncu je rezultat pogosto še kako resničen. Zato velja več pozornosti nameniti temu, koliko varnosti pravzaprav ponuja spletna trgovina, prek katere nameravamo opraviti nakup. Najprej so tu gotovo pogoji poslovanja. A roko na srce, kdo pa se res kdaj prebija skozi množico paragrafov, katerih "skrite podrobnosti" bi bržkone še pravniki odkrivali vsaj kak mesec? Velja pa si ogledati, ali so na strani vsaj podatki o lastništvu, registraciji in kontaktnih podatkih, saj so ti podatki obvezni. Če jih ni, je bolje iti drugam, na pomanjkljivosti pa lahko opozorite katero od organizacij za varstvo potrošnikov v državi (če ste seveda toliko "solidarni" do drugih morebitnih kupcev). V nasprotnem primeru je namreč reševanje zapletov precej zahtevno dejanje, saj se lahko zgodi, da je lastnik trgovine celo iz druge države kakor spletni naslov.

Znotraj EU v vsakem primeru velja vsaj nekaj pravil, ki se jih morajo trgovci držati ne glede na to, iz katere države so in kaj vse zapišejo v svoja pravila poslovanja. To so jasno izražene cene in morebitni dodatni stroški (tudi dostave), možnost preklica naročila v sedmih dneh (brez navedbe razloga) in možnost, da v sedmih dneh blago vrnemo, prav tako brez navedbe razloga. Pri vračanju je sicer nekaj izjem - denimo pri nakupu programske opreme, če je bila embalaža že odprta. Drugo, kar velja iskati (vsaj pri nakupih nekoliko večje vrednosti), je možnost zavarovanja nakupa. Če se pri nakupih iz Slovenije še nekako lahko zanašamo na poznavanje trgovin in verjamemo v zanesljivost dostave, je to pri nakupih v tujini vsekakor slaba popotnica. Predvsem je dobro, da je zavarovano vsaj pošiljanje. Sicer so dostavne službe večinoma dokaj zanesljive, a vendar se kakšna pošiljka tu in tam tudi "izgubi" in verjetno si nihče ne želi, da bi bila to prav njegova pošiljka. Velja biti pozoren tudi na stroške pošiljanja, saj se lahko pri blagu manjših vrednosti pa tudi pri težjih paketih zgodi, da je celoten strošek večji, kot če bi kupili (sicer dražje) blago pri katerem od naših ponudnikov. Zavarovanja sicer v vsakem primeru nekaj stanejo, poleg tega pa so ponavadi določeni tudi maksimumi zavarovalne vsote - od nekaj sto evrov pa do nekaj tisoč evrov, odvisno od zavarovalnice.

Zavarovanje lahko obvaruje pred izgubo denarja.

Naprej k blagajni

Ker blaga, kupljenega prek spleta, v tujini večinoma ni mogoče plačati po povzetju, kar bi bilo gotovo najvarneje, tudi zato, ker se potem zgodbe, kakršno smo opisali, sploh ne bi mogle zgoditi, je treba izdelek tudi virtualno plačati - a seveda s pravim, "nevirtualnim" denarjem.

O plačevanju prek spleta je bilo zapisanega že veliko, vendar nevarnosti ostajajo enake. Še posebej pri plačevanju s kreditnimi karticami, ki so pač bile razvite v "predinternetnem" obdobju in bi jih le težko označili za varno plačilno orodje, še posebej, če jih uporabljamo na daljavo. Če imamo, denimo, pri bančnih transakcijah prek e-računov kopico varnostnih mehanizmov, od različnih kod pa do aktivnih generatorjev gesel, je za transakcijo prek plačilne kartice dovolj navesti nekaj številk, ki ostajajo ves čas enake, in že je denar drugje. Dokler si to zares želimo, je "preprostost" seveda dobrodošla, toda kaj, ko se lahko tudi nepridipravi kaj hitro dokopljejo do naših podatkov, če pač nismo dovolj previdni. Najprej je pomembno, da ima naš računalnik ustrezno zaščito pred raznimi vohunskimi programi, ki bi pošiljali podatke o tem, kaj delamo na nepooblaščene naslove v spletu, saj se lahko sicer kdo dokoplje do podatkov, s katerimi lahko dobesedno izprazni naš bančni račun. Pomembno je tudi to, da občutljive podatke vnašamo zgolj prek zaščitenih povezav (na kar nas brskalniki opozorijo ponavadi s sporočilom in posebnimi ikonami v spodnjem delu zaslona).

No, če virtualnemu plačevanju s "plastiko" kljub vsemu ne zaupate, je ponavadi na voljo še nekaj alternativ. Pogosto lahko nakupe plačujemo prek plačilnega sistema Paypal. Pri Paypalu lahko namreč ustvarimo račun in potem prenašamo denar, ne da bi zato morali posredovati svoje osebne podatke prejemniku, poleg tega Paypal zavaruje nakupe v vrednosti do 2000 dolarjev, če je to pri trgovcu seveda posebej označeno (višina zavarovanja se lahko sicer razlikuje). Paypal tudi jamči za kakršnekoli neavtorizirane prenose denarja z računa uporabnika (o vsaki transakciji je lastnik računa obveščen po elektronski pošti).

Še en način pa je neposredno nakazilo denarja z bančnega računa, kar ponavadi traja nekaj dni. Prednost je predvsem v tem, da v tem primeru ni možnosti, da bi se kdo okoristil s podatki o dostopu do vašega računa. V vsakem primeru pa se je treba izogibati kakršnemukoli posredovanju podatkov z "nevarnimi" komunikacijskimi sredstvi - npr. elektronsko pošto. Neredko namreč uspe spletnim kriminalcem prestreči podatke o tem, da je potrošnik nekaj kupil, in v tem primeru mu pošljejo sporočilo, naj njim posreduje podatke o svoji bančni kartici; to je seveda zelo nevarno. Prav t. i. "pishing" je tudi najpogostejši vzrok, zakaj so uporabniki žrtve zlorab v internetu.
Blago na dom

In četudi je do tu šlo vse gladko, je potrošniku gotovo najpomembneje to, da blago res prispe na njegov dom in da je to tudi tisto blago, ki ga je naročil, in da deluje brezhibno. Iz povedanega ste lahko razbrali, da ni nujno vedno tako, vsekakor pa velja v primeru, če blaga ni, ohraniti mirne živce. Najprej je tu seveda ustrezna komunikacija s trgovino. Čeprav zakoni nalagajo trgovcem veliko odgovornosti za to, da so pošiljke dostavljene pravočasno, so v praksi pogoste zamude. To je pač treba upoštevati, lahko pa se seveda tudi pritožujemo, a je veliko sporov treba reševati po sodnih poteh, to pa za zamudo nekaj dni gotovo ni najprimernejša pot. No, če blaga ni, lahko seveda zahtevamo povračilo denarja. To ponavadi deluje, če ne, pa postane vse skupaj bolj zapleteno. Bolj zapletene pa postane tudi, če ugotovimo, da blago ne deluje pravilno, da ne izpolnjuje vseh obljub, ki so nam bile dane ob nakupu, ali če nam kratkomalo ni všeč. Kot smo že omenili, lahko namreč blago vrnemo v 7 dneh od prejema, ne da bi navedli razlog, prodajalec pa nam je dolžan povrniti denar. Tudi uveljavljanje stvarne napake ali garancije zna biti bistveno bolj težavno kot doma, saj se je težko napotiti v trgovino, da bi tudi s fizično navzočnostjo vplivali na hitro reševanje zahtev, kar se v praksi ponavadi izkaže kot najbolje. Kljub vsemu nismo povsem sami, če prodajalec noče slediti našim pravicam in zahtevam. V Evropi so se namreč razvili določeni mehanizmi, ki pomagajo potrošniku tudi onkraj meja njegove države.

Evropski potrošniški center lahko pomaga pri razreševanju težav.

Tako se lahko potrošnik v tem primeru obrne po pomoč na Evropski potrošniški center (slovenskega najdemo na naslovu www.epc.si). Te pisarne delujejo v 25 članicah Evropske unije, poleg tega pa še na Islandiji in na Norveškem, vendar se lahko za pomoč obrnemo kar na svojo matično, in sicer v primerih, ko nas zanima kakšna splošna informacija o potrošniških pravicah znotraj trga EU ali ko se spoprijemamo s konkretnim problemom s ponudnikom blaga ali storitve znotraj EU. Evropski potrošniški centri sicer nimajo izvršilne moči, pa vendar lahko potrošniku svetujejo, kakšne so njegove pravice in kam se lahko obrne, poleg tega naj bi se načeloma pri razreševanju sporov obrnile tudi na urad znotraj države, v kateri je ponudnik, s katerim je potrošnik v sporu. Nekatere države premorejo tudi nekatere druge take institucije, ki lahko pomagajo pri sporih. V Nemčiji in Avstriji imajo tako npr. tudi spletnega ombudsmana, Nemčija pa ima še nekaj bančnih in tudi zavarovalniškega ombudsmana. V praktično vsaki državi pa so tudi različne potrošniške organizacije, ki znajo prav tako svetovati, kadar so nam kršene pravice. Načeloma naj bi sicer bila dovolj že evropska pisarna, saj naj bi tudi ta stopila v stik z omenjenimi organizacijami, da bi pomagala potrošniku, a seveda lahko to storimo tudi sami, predvsem če želimo spor hitreje razrešiti. Reševanje sporov med kupcem in prodajalcem se namreč neredko razvleče na več mesecev.

Če taka "načelna" pomoč odpove, pa so zadnje instance uradne. Tudi o uradih, ki delujejo po posameznih državah, lahko vsakdo izve več ob pomoči katere od evropskih pisarn, v skrajnem primeru pa je treba poseči tudi po pomoči policije in sodstva. To je seveda najbolj dolgotrajno in težavno razreševanje problema, a se mu vendar kdaj tudi ni mogoče izogniti, čeprav se vsi omenjeni "neizvršilni" akterji lahko pohvalijo s precejšnjim uspehom pri razsojanju med kupcem in prodajalcem.



Mehanizmi za spletno plačevanje, kakršen je Paypal, nam lahko prihranijo marsikatero nevšečnost.
Sivi trg in dražbe

Zgodba zase so spletne dražbe. Najbolj znana in tako rekoč edina, ki se zares uporablja, je seveda Ebay, ki ustvarja letni promet okrog 50 milijard dolarjev. Je pa prav Ebay tudi idealno zavetje za razne goljufe. Tako na njem najdemo številne neizvirne izdelke, ki jih potrošniku ponujajo po zelo ugodnih cenah. In če že pri spletnih trgovinah uporabnik naleti na neizpolnjene obljube, lažne navedbe in celo goljufiva zavajanja, je temu na spletnih dražbah, za katerimi ponavadi stojijo posamezniki kot fizične osebe, še toliko bolj izpostavljen.

Varnostni mehanizem preverjanja namreč na Ebayu ni ravno dovršen. Dovolj je že, da podamo neki naslov, s katerega lahko dvignemo pošto, in že smo uradno registriran uporabnik sistema. Ebay sicer "vrednoti" svoje uporabnike prek ocen kupcev in prodajalcev, a so mehanizmi, s katerimi je neki prodajalec videti veliko bolj "resno", kot je morda v resnici. Predvsem velja v ocenah pogledati, kaj kdo prodaja in komu. Če, recimo, opazimo, da je nekdo vedno znova prodajal isti stranki in to vedno približno isto (ponavadi kakšno poceni) robo, nato pa lepega dne po zares ugodni ceni prodaja neko drago blago, gre zelo verjetno za "nateg". Na Ebayu sicer take goljufe vneto iščejo, a se kljub temu zgodi, da kakšna prodaja tudi uspe. V tem primeru vam lahko verjetno pomaga le še višja sila, bržkone pa boste ostali tako brez denarja kot tudi brez blaga. Za prodajalce, ki delujejo v sistemu Ebay, sicer veljajo iste pravice in obveze kot za vse druge prodajalce, je pa pogosto problem v tem, da na Ebayu objavijo le pomanjkljive kontaktne podatke; na to velja biti pozoren. Treba pa se je zavedati, da je kupovanje rabljenih izdelkov od fizičnih oseb nekaj povsem drugega kot kupovanje od trgovcev in čeprav načeloma ponudba ne sme biti zavajajoča, je v praksi le težko izterjati svojo pravico od fizične osebe, pa naj bo kršitev še tako očitna - ponavadi ostane v tem primeru le sodna pot.



Za iskanje najboljšega ponudnika je na voljo kar nekaj iskalnikov cen.

Še en pojav, ki utegne zagreniti veselje ob nakupu poceni robe prek spleta, so t. i. sivi uvozi. V spletu je namreč mogoče najti kar nekaj cenovno zelo ugodnih ponudb predvsem elektronskega blaga, ki prihaja predvsem iz azijskih držav. Ti izdelki se ponujajo po cenah, ki so lahko tudi za polovico nižje od evropskih, a se pogosto pozabi jasno dodati, da so ti nakupi povezani z dodatnimi stroški v obliki carine in davka na dodano vrednost, ki ga je treba plačati naknadno ob uvozu. Poleg tega nekateri izdelovalci ne dajejo garancij za tako uvožene izdelke in to se lahko ob morebitnih pomanjkljivostih izkaže za velik problem. V osnovi je sicer prodajalec dolžan prevzeti odgovornost za brezhibnost blaga, a je lahko v praksi razreševanje upravičenih zahtev dolgotrajno in težavno. Vsekakor velja zato preveriti izkušnje tistih, ki so pri nekom že kupili blago, saj je v spletu veliko forumov, na katerih kupci pišejo o tem. In tudi tu velja, da si je treba ogledati predvsem negativne izkušnje, saj pozitivne lahko "generirajo" tudi sami prodajalci (ponavadi gre za kratke opise tipa "sijajna ponudba, hitra dobava, izvrstno blago").



Največja spletna dražba je Ebay, ki skriva tudi nekaj pasti.
Brez panike

Seveda nič povedanega ni namenjeno temu, da bi kogarkoli odvrnilo od nakupovanja prek spleta iz tujine. Evropsko načelo "kupuj kjerkoli in kadarkoli" je dobrodošlo in lahko potrošniku prinese cenejše in boljše ponudbe. A se je vendarle treba zavedati, da anonimnost virtualnega prinese s seboj marsikatero nevarnost, ki je v fizičnem svetu pač ne srečamo tako zlahka. Zato previdnost in ozaveščenost pri nakupovanju ni nikoli odveč. Če namreč ves čas delamo tako, da se zavedamo nevarnosti, nas bodo le težko povsem potegnili za nos, pri čemer je preventiva seveda boljša od kurative. In če se držimo vsaj nekaj osnovnih načel, bomo tako ali drugače vedno vsaj v večjem delu zaščiteni, pa čeprav bomo za iskanje svojih pravic porabili nekaj časa in energije. Biti potrošnik, pač ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled, razen seveda če ste tako bogati, da vam je vseeno. A v tem primeru verjetno niti ne kupujete pri najcenejšem ponudniku, temveč pri tistem, pri katerem je najbolj prijetno in enostavno. Vsi drugi pa se moramo pač naučiti biti potrošnik, sicer se lahko naša popotovanja po poceni spletnih trgovinah kaj hitro končajo klavrno.

Reycis je 24. apr 2012 ob 09:26 izjavil:

Mi takoj brez vprašanj zamenjamo vse izdelke, ki nimajo vidnih poškodb. Je pa dejstvo, da ta luksuz stane in da so cene zaradi tega vsaj 5% višje kot bi bile brez tovrstne zaščite potrošnika. Kot prodajalca me je vedno strah, da se komu ne zamerim in mi naredi štalo z tovrstnimi "naročili in vračili" blaga. Kot kupec pa bi tudi raje imel blago 5-10% ceneje kot pa tovrstno garancijo. Sicer je 99% kupcev korektnih in se znajo postavit tudi v kožo trgovca ki dela z mikrokopsko maržo. Kupca kot je Brias smo pa tudi že imeli pa smo po parih vrnitvah tudi mi dvignili poštnino na njegov naslov na 30 EUR.

Sicer pa mislim, da ima Funtech to izvrstno rešeno z 20eur odškodnine za odprto embalažo. Pa fuj za vrnjen brivnik.

nisem bil jaz kupec ...

preko spleta nic ne kupujem ,,,

bil je copy paste :) avtor Damir ...

http://www.monitor.si/clanek/pisma-bral...

Glede na to, da se zdaj vsi kupci (tisti ki vračajo) veselo strinjajo, da embalaža ni del izdelka, lahko pričakujem, da bodo trgovci odslej vse artikle lahko vzeli ven iz embalaže in jo poslali 'golo'.
Tako ne bo nihče vedel, ali je dobil 'deviški' artikel ali ne.
Bo to tem istim kupcem potem O.K.?
Verjetno ne.

Furbo je 25. apr 2012 ob 08:55 izjavil:

Glede na to, da se zdaj vsi kupci (tisti ki vračajo) veselo strinjajo, da embalaža ni del izdelka, lahko pričakujem, da bodo trgovci odslej vse artikle lahko vzeli ven iz embalaže in jo poslali 'golo'.
Tako ne bo nihče vedel, ali je dobil 'deviški' artikel ali ne.
Bo to tem istim kupcem potem O.K.?
Verjetno ne.

Lej:

Pithlit je 25. apr 2012 ob 03:10 izjavil:

Zase lahko z gotovostjo rečem da me boli patak za embalažo, važno da je izdelek brezhiben. Če je zaradi tega cenejši pa toliko boljše.

Pa ne spomnim se kdaj sem nazadnje prek interneta dobila karkoli v original embalaži (recimo iz kitajske, pa UK, pa nemčije...) skoraj vse pride v bubblewrap paketku. In ja, je ceneje zaradi tega.

Happy? Dokler je izdelek meni dostavljen v brezhibnem stanju je lahko zavit tudi v roza tangice. Ne kupujem stvari zato da potem doma gledam embalažo.

če se spoznaš na zadevo ni noben problem ugotovit ali je novo ali ne za večino stvari.

Ziga, kakšnega?

ker je njihova služba poznajo pravice kupcev.

Ne, to je "služba" kupca, prodajalci nimajo takšne obveznosti.

lp

Ja, Žiga, na spletni strani mora pisat / avtomatsko generiran mejl o pravicah morajo poslat. Zaposleni, ki odgovarja na mejle ne rabi nikogar opozarjat ali poučevat o njegovih pravicah.

Ta zakon NE ščiti kupcev v splošnem, ampak samo tiste, ki se odločijo, da zadevo vrnejo. Ostali pa posledično najebejo tako, da nikoli ne vejo kdaj dobijo RABLJEN artikel.

Naročiš računalnik in pričakuješ, da si dobil nove dele, ne, komot ti vgradijo komponente, ki jih je nekdo doma mal tikal in imaš rabljen komp, za ceno novega. Super zakon za zaščito potrošnikov!

Je popolnoma irelevantno ali je "rabljenost" izdelka faktor, ki mu dejansko niža vrednost ali uporabnost: tudi avto minuto po nakupu ni nič manj vreden, pa ga probaj prodat za isto ceno. Ne gre.

Zakon kot je, je imo slab. Bi ga bilo treba malo posodobiti, da bi se upoštevalo tudi kupce, ki ne želimo rabljenih artiklov prodanih kot novih, in dejstvo, da je za uresničevanje tega zakona treba ali iti v škodo prodajalca ali pa zahtevati od proizvajalcev, da delajo take embalaže, ki se ne uničijo ob odpiranju, medtem ko je slednje (uničenje embalaže, če se izdelek odpre) ravno BISTVO nekaterih pakung.

lp

Sej mene za prodajalce ravno ne skrbi, ker se strinjam, da sami vejo v kaj se spuščajo - zakoni so jasni vnaprej, kot si napisal - poleg tega oni te izdelke vseeno prodajajo naprej kot nove.

Tvoja ideja je dobra: za vsak nakup preko spleta odslej v opombe vedno: "V primeru, da naročeno blago ob dostavi ni zapakirano v originalno, še nikoli odprto embalažo, ali celo, da blago kaže znake uporabe, bom nemudoma izkoristil pravico do odstopa od pogodbe, sklenjene na daljavo."

Vseeno mislim, da je tole "brez razloga in obrazložitve" vračanje izdelkov malo mimo. Je Phitlit lepo pokazal kako se lahko obnaša kupec zaradi take pravice: "vračam printer, ker barve niso iste k pa jih je naredu pikaso!!!111". Od kupca bi se lahko zahtevalo vsaj utemeljitev v katerem delu njegovih pričakovanj izdelek ne ustreza OGLAŠEVANIM na strani prodajalca. Meni nič, tebi nič, samo zato ker je na daljavo... smo spet tam, posameznik nič hudega sluteč in nič kriv samo sedi in klika, ne rabi nič mislit itak ga ščiti zakon.

Pred nategi ala "PRINTER NATSIKA 7000 STRANI / MINUTO", medtem ko jih kupcu uspe natiskat 7/min, pa verjetno že obstajajo kakšni drugi zakoni?

lp

St235 je 25. apr 2012 ob 13:48 izjavil:

Tega, da je izdelek bil rabljen na način s čimer je bila zmanjšana njegova "količina".

Pri stari temi o tiskalniku so nekateri zagovarjali, da lahko tiskalnik v tistih 14 dneh uporabljaš, pa ga mora trgovec vseeno sprejeti nazaj. Ta logika bi potem morala veljati tudi za SSD, ker dejansko se fizična količina izdelka ne zmanjša.

To je nesmisel, ker kupec lahko napiše karkoli (črna barva ohišja tiskalnika se mi ne zdi dovolj črna), prodajalec pa ni na mestu, da bi odločal o ustrezni argumentiranosti zapisanega.

Črna je črna. Na sliki je tiskalnik črn, dobil si črnega. Kupi še enega bolj črnega, če ti ta črna ni dovolj črna :)

Simple. Sej, nisem pravnik, zato so predlogi slabi in pomanjkljivi, ampak točno tak se mi zdi tudi obstoječi zakon.

lp

RejZoR je 25. apr 2012 ob 12:52 izjavil:

Embalaža ti daje vedit, da je izdelek dejansko nov.

Ti pa kar naivno verjemi embalaži. Ker se še nikoli ni nobene stvari prepakiralo.

Če že tako razmišljaš potem gre pri embalaži le za 'security through obscurity'. Pa nič drugega.

para! je 25. apr 2012 ob 15:27 izjavil:

Naročiš računalnik in pričakuješ, da si dobil nove dele, ne, komot ti vgradijo komponente, ki jih je nekdo doma mal tikal in imaš rabljen komp, za ceno novega. Super zakon za zaščito potrošnikov!

Daj dejansko začni tole delat. Ti garantiram da bo tvoja trgovina imela zelo kratko življenjsko dobo. Poznam par brezposelnih mehanikov ki so take stvari počeli (3x lahko ugibaš zakaj ne dobijo dela). Pa tudi nekaj računalniških 'serviserjev' ki jih nihče več noče klicat (razen tistih najbolj naivnih).

Da to narediš meni... gre prijava na TIRS poleg tega pa še na policijo zaradi goljufije. In na koncu pade še odškodnina.

Super zakon za zaščito potrošnikov! Nimaš ti kaj kupcem brez njihove vednosti prodajat rabljene robe kot novo.

Ob takih izjavah imam jaz vedno manjšo željo se s funtech-om ukvarjat.

VelikiTun je 25. apr 2012 ob 15:56 izjavil:

V tisti temi se je tudi debatiralo, če naj trgovec od cene tiskalnika odšteje vrednost kartuš.

Potem bi moral tudi SSD vzeti nazaj in ga lahko proda po znižani ceni. Z recimo 3 centi popusta.

No, jaz recimo ne bi imel težav z nakupom en teden rabljenega procesorja "kot novega". Po polni ceni (ajde, če mi dajo 1% simbolični popust, jih ne bom tepe.) Seveda - če mi prodajalec to pove. Načelo odprtih kart.

Če bi mi pa to zamolčal oz. po moji ugotovitvi tega dejstva (sicer se sprašujem - kako bi mi to uspelo ugotoviti?) to zanikal - bi bil pa besen in izdelek vrnil. Škoda, fejst.

Če bi mi pa to zamolčal oz. po moji ugotovitvi tega dejstva (sicer se sprašujem - kako bi mi to uspelo ugotoviti?) to zanikal - bi bil pa besen in izdelek vrnil. Škoda, fejst.

To je bistvo. Pri komponentah, ki se vgradijo, enostavno ne moreš ugotoviti ali so nove ali ne.

In glede na to, da imamo zakon, ki omogoča ljudem vračanje RABLJENIH komponent brez razloga, tudi ne gre pričakovati, da trgovci takšnih komponent ne vgrajujejo naprej v sisteme, ali pa da o tem obveščajo potrošnike (kar bi, v večini primerov, še bolj otežilo prodajo tistega rabljenega izdelka).

Torej, ko pri nas naročiš računalnik sestavljen po komponentah, ne moreš nikakor vedeti ali si dobil rabljene zadeve ali ne.

Ti si omenjal rabljene komponente. Ne pa novih (in pač vrnjenih). Ne, me ne moti če je v mojem računalniku vgrajen cpu ki je bil vrnjen zato ker se je pač nekdo tako sprdnil (v tistem 30 oz. 45 dnevnem roku). Dokler je stvar seveda brezhibna.

Oprosti, ampak rabljen CPU je rabljen CPU, pa lahko 1 teden, ali pa pol leta, nov definitivno ni in vemo kakšen vpliv ima rabljeno in novo na ceno (probaj danes prodat en teden staro grafiko za ceno nove, recimo: ne boš našla takega norca).

O novem izdelku pač ne moremo govoriti, če je ta izdelek pred mano nekdo že uporabljal (ne testiral, če dela, ampak UPORABLJAL).

lp

Ja ampak pri teh zadevah ki so vrnjene v zakonskem roku zelo težko govoriš o neki rabi. Se pa isto lahko zgodi z letom ali več starimi komponentami (ki so dejansko bile rabljene). Pa tam tudi ne moreš vedet.

Kdo pa določi, kdaj je stvar rabljena in kdaj "samo preizkušena"?

Pa lej ta scenarij. Kaj, če je bil izdelek pred mano že pri 4 kupcih in so ga vsi uporabljali tisti mesec.