Virtualna ekonomija in Slovenska konkurenčnost

Preden se razpišete o tej zanimivi temi, bi sam samo tako ob spremni novici o googlovem skeniranju vseh knjih (o čemer sem včasih samo sanjal) povem nekaj:

Če napišeš dobro knjigo in jo prebere samo miljon ljudi od katerih vsak plača po en evro....ti za naše razmere ostane več kot vsem piscem skupaj, po moje. Govorim o slovenskih. Če bi ti nastopali v angleščini, se bo bo najboljšim (Mazzini morda prvi?) profit povečal kar nekajkrat. Le da medij ob miljardi programerjev in hakerjev in založnikov, še ni prebil mere, ko bi z mobitelom plačal za novo uspešnico dimitrija 2 evra in basta:) Prepičan sem, da bi knjigo potegnilo kakih 50.000 ljudi prvi dan ob promociji in če je 'pajsl' iz firbca še kakih 40.000 kasneje. In to je ob lepo speljanem elekronskem založništvu dovolj denarja!!!

In še bi se našlo. Že kar najmanj 5 let se joka in jadikuje nad ubitačnim internetom....a se zdi, da ravno tiste najbolj kulturno in znanstveno tehtne vsebine, ki bi morale sem prve po božji pravičnosti...sem ne gredo! Videl sem že muce vsake tretje francke, da skoraj pimpl pade proč:), vse idiotizme tega sveta imaš na internetu...a tisto, kar ima nedvomno, po vseh priznanih regelcih, največjo vrednost pa ne. Fakultete imamo zastonj. To je dvorezen meč, ampak jezus bi nas pohvalil. In na internetu? Telefonske številke tajništev in slikce. Vsa čast izjemam, ki so deloma vsaj objavili končne diplome in doktorate...ampak..Kje so slovenske knjižnice...NUKI....na internetu. Javne univerze. Šole? Zakaj se misli, da se ni mogoče izobraževati sam in da nam gre nekaterim pač grozno na živce, ko nam nekatere škrte lepotice pri pouku povsem vzamejo vso kri iz možganov Pa tudi, če je katera po človeško radodarna, to ponavadi privede samo do anarhijskega upora proti sivi avtoriteti, do znanja pa ne:) Zakaj moram biti jaz zaprt v sod...mitja ribičič pa ima do NUKA par minut iz hišnega zapora Kje je tu pravica

Hm... katere pa bi lahko bile razlike med utečenimi poslovnimi praksami ter "odprtokodnim (virtualnim) ekonomskim projektom"? Saj morajo za njega veljati enake zakonitosti, kot za preostanek ekonomije. Nazadnje, ko se je to kršilo, pa se je na koncu razpočil borzni balonček, ki je tlačil denar v nerealne prakse in projekcije - po domače rečeno je zmanjkalo denarja za financiranje flancanja o temu kako bo enkrat vse (virtualno) lepo in je vse skupaj implodiralo. Preživeli pa so samo tisti, ki so delovali tako, kot običajno delujejo uspešna podjetja. Načrtovanje, investiranje, izvrševanje s ciljem maksimiziranja prihodkov.

Kar se tiče ekonomije, pa je ta bila na FRI od nekdaj obvezen predmet na vseh smereh in osnovno izhodišče je bilo, da bodoči diplomant doume splošne ekonomske osnove. Da se mu bo sploh sanjalo kaj so podjetja, kaj jih določa, kako delujejo navzven in kako so organizirana navznoter. Nič bolj fancy... samo osnovne osnove. Zaradi manjše nesreče z nosilcem, pa je to na žalost postal eden izmed bolj osovraženih predmetov in v očeh premnogih na žalost ocenjen kot balast.

Ja in ne. V klasični ekonomiji redko kdaj kot potrošnik dobiš izdelek v uporabo brez plačila.

Hm. V "virtualni ekonomiji", če je to primeren izraz, lahko tudi najdem stvari, ki jih da družba na voljo potrošnikom "zastonj", ker te stvari za družbo ne predstavljajo stroška, oziroma s tem niso neposredno povezani proizvodni izdatki.

Mislim, da gledaš na to "brezplačnost" iz samo enega zornega kota. To, kar je brezplačno, pač ni produkt, ki se ga prodaja, ampak mehanizem za to, da se napelje k nakupu produkta z večjo dodano vrednostjo.

Nekako tako, kot klima pri avtu. Prodajalec ti proda avto s klimo zastonj (dejansko je cena vključena v osnovno ceno avta), ne bo ti pa zastonj prodal samo klime. Torej je klima tukaj pospeševalec prodaje in ne samostojen produkt, ki se ga bi prodajalo in z njim služilo.

Nekako po isti analogiji lahko gledamo digitalizirane dobrine kot nekaj, kar bi sicer lahko zaračunavali, vendar pa bi bila cena 0 ali pa celo tako nizka, da ne bi pokrivala stroškov vodenja teh poslovnih dogodkov, da bi se resno postavilo vprašanje smiselnosti. Ker je bil GNU/Linux že pred prihodom RedHat na trg na voljo za ceno 0, je to pomenilo, da je družba RH našla nek drug produkt (RHEL naročnina na podporo je glaven produkt), ki ga trži in prodaja, RHEL kot izdelek, pa je samo pospeševalec prodaje in ne nekaj, kar bi bilo smotrno zaračunavati. V tem pogledu je RH čisto običajna korporacija.

Pri avdiovizualnih vsebinah je bila situacija obrnjena. Njihova cena ni bila nikoli enaka 0, so se pa zaradi tehnološkega napredka zmanjšali distribucijski stroški na 0. Zato recimo večina lastnikov tovrstnih avtorskih del vztraja na modelu prodaje dobrine, saj je tukaj dobrina "občutek pri uživanju dela", ta pa je primarno povezan z vsebino dela in ne z njegovo formo. Zato je tukaj znova nerodno govoriti o virtualni ekonomiji, saj se še vedno prodaja osnovni produkt, ki mu cena ni nikoli padla na 0, čeprav so ga drugi tržni pritiski spravili na točko zelo blizu 0 (iTunes prodajni model je model distribucije).

Samo občasno pa se pojavlja takšen izdelek, kot izključno orodje promocije, s katerim se potrošnika navaja na nakup tistega izdelka, ki ga je težko ali nemogoče redistribuirati (npr. občutek na koncertu v živo). Kadar se torej govori o "novi ekonomiji", se govori predvsem o temu, da so na trgu nekateri produkti na voljo za ceno 0, zaradi česar mora poslovni model predvidevati zaslužek iz nekega drugega vira.

Mislim, da tukaj ni nekih novih skrivnosti, ki bi jih bilo potrebno odkrivati. Potrebno pa bi bilo poudariti, da se mora poslovni model vedno prilagajati ekonomski realnosti in jo odražati, nikoli pa ne sme staviti na prodajo produktov, katerih cena je 0. Microsoft lahko recimo v tem trenutku drago prodaja produkt Microsoft Windows, čeprav bi lahko bili njegovi distribucijski stroški zelo blizu 0, obseg prodaje pa bi še vedno zagotovil nizko ceno posamezne enote iz katere se bi krilo tudi nadaljen R&D v čisto klasičnem komercialnem smislu.

Tudi tukaj torej velja teza, da se produkt, ki ne pokriva stroškov oziroma ne prinaša prihodkov, preprosto ukine. Je pa res, da se na marsikaj, kar je še včeraj izgledalo kot produkt, danes gleda kot na stransko posledico oziroma v čisto drugi vlogi. Zakaj je recimo IBM dal na voljo Eclipse? Zato, ker si je s tem znižal stroške razvoja lastnega IDE za več, kot pa bi to lahko storil z outsourcingom. S tem je Eclipse za IBM prenehal obstajati kot produkt in se ga tako sploh več ne gleda. Je okoli te tehnologije zrasla ponudba novih produktov, ki so produkti v čisto običajnem pomenu besede.

Morda je to res še najbolj opazno na omenjenem sourceforge, ki je prava zakladnica podatkov o zavedenih dušah. Programerjih, ki so mislili, da je odprtokodna aplikacija lahko produkt. Pač ni. Produkt ali prihodek izhaja od nekje drugje. Zagotovo pa ne iz informacije, katere cena na trgu je 0.

Seveda pa vrednost in cena nista nujno skladni. GNU/Linux ima izredno vrednost, ker omogoča nove in nove produkte. Del njegove privlačnosti pa je njegova cena 0. Kadar se torej ocenjuje vrednost, se jo mora ocenjevati ločeno od cene, ki jo bi ista stvar lahko dosegala na trgu. Tukaj mislim, da je to enostavno posledica ponudbe in povpraševanja. V svetu digitalnih vsebin število kopij ni omejeno, zaradi česar ponudba kopij sploh ni primerljiva s povpraševanjem trga. Torej cena limitira proti 0, ne glede na vrednost. Saj je vrednost končno število, ponudba pa vedno presega povpraševanje. Vedno je namreč možno narediti še eno kopijo, s čemer bo ponudba vedno presegla povpraševanje.

Če odprto kodo nehaš gledati kot produkt, kar mislim, da tudi ni, potem stvari postanejo čisto logične. Za osnovo svojih produktov si vzel nekaj tako samoumevnega, kot je zrak. Vsem pa je logično, da s prodajo samega ustekleničnega zraka ne boš ravno postal bogat. Tisti trenutek, ko na odprto kodo prenehaš gledati kot na produkt in ugotoviš, da so produkti vse kaj drugega, postanejo vsi ekonomski postulati znovar normalni, dolgočasni in predvidljivi. Podjetje, ki poskuša prodajati samo prepakirano odprto kodo propade (Caldera/SCO), podjetje, ki na njeni osnovi ustvarja nove produkte, pa preživi (RHEL, Novell). Potem pa je odvisno samo še od običajnih tržnih mehanizmov kateri novi produkti so boljši, višje plačani in cenejši za proizvodnjo.

Mislim, da gledaš na to "brezplačnost" iz samo enega zornega kota. To, kar je brezplačno, pač ni produkt, ki se ga prodaja, ampak mehanizem za to, da se napelje k nakupu produkta z večjo dodano vrednostjo.

Ah to pač ni res. Samostojna rešitev ki služi svojemu namenu. Kje v klasični trgovini to dobiš brez plačila?

Strinjam se, da je lahko nekaj samostojna rešitev, ki služi svojemu namenu. Ravno tako se strinjam, da v materialnem smislu takšnih stvari ne moreš kupiti - bodisi zato, ker jih ni, bodisi zato, ker so samoumevne in s tem dostopne vsakomur pod enakimi pogoji. Vendar pa moje mnenje temelji predvsem na temu, da takšne stvari ne moreš gledati kot "produkt", saj je to stvar (ideja, storitev, ...) s katero pridobivaš dodatno vrednost. Če je nekaj pod enakimi pogoji dostopne vsem in, če teh pogojev, izraženih kot strošek pri nakupu/najemu/uporabi/uživanju, na temu ne moreš ustvarjati dobičkov s katerimi bi poganjal poslovanje podjetja. Torej je lahko to "produkt" v pogovornem smislu, ne morem ga pa videti kot produkt v smislu ekonomije.

Imaš pa rešitve ki ni nujno da so ekonomsko opravičena po klasični metodologiji. Pa vendar ne moreš trditi da niso uspešna? Tudi če bi jim klasična ekonomija dala oceno -. Kje v klasični ekonomiji lahko najdeš takšno stanje v takšnem obsegu?

Daj mi konkreten in najbolj čist primer takšne poslovne rešitve. Pa bova potem tuhtala o njej. Včasih je lažje imeti pred seboj konkretne primere, kot pa operirati z abstraktnimi pojmi.

Potrebno pa bi bilo poudariti, da se mora poslovni model vedno prilagajati ekonomski realnosti in jo odražati

Torej ne poznaš projekta ki pade popolnoma in dobi oceno nezadostno če ga ovrednotiš po klasični ekonomski metodologiji. Sam pa mu vseeno rečeš da je uspešen. Da prinaša rezultat in da ni polizdelek. Ampak zaključena celota ki služi svojemu namenu? In ki jo ti kot uporabnik lahko samostojno uporabljaš?

Seveda poznam takšne projekte, vendar moja ocena o uspešnosti ni enaka temu, kar se v ekonomiji definira kot uspeh. Ravno tako zmožnost, da sam nekaj koristno uporabljam, še ne pomeni, da mi je to možno prodati, ali pa s prodajo takšnega produkta vzdrževati delovanje ekonomskega modela.

S tem je Eclipse za IBM prenehal obstajati kot produkt in se ga tako sploh več ne gleda.

Ampak vendar je produkt virtualne ekonomije. Ne moreš pa nanj gledati kot produkt klasične ekonomije. To pa se strinjam. In tukaj je za moje pojme potreben korektiv. Se pravi bolj kot hočeš neko zadevo preslikati. Bolj vidiš da ne gre skupaj. Potem pač rečeš da to ni več to. Se strinjam. Ampak kaj je. Zagotovo je produkt ki ga uporabnik uporablja. Zagotovo ni polizdelek. Ni stečaja. Prevzem se naredi popolnoma na drugačen način...

...

En del je logičen ja. Klasično ekonomsko razumljiv. Težava je pa tisti drugi? Enačenje z zrakom za moje pojme ni pravilno in primerno. Kakorkoli obrneš gre za produkt. Nesmiselno se je samo osredotočati na Linux. To je pač ena zadeva. Ena praksa. Ne strinjam se da to ne prinaša tudi samo po sebi denarja ampak ima le neko vrednost kot jo ima naprimer zrak. Daleč od tega. To je ravno tisto. Lahko deluješ po klasičnih ekonomskih načelih ali pa ne. V vsakem primeru gre za produkt. In v vsakem primeru je lahko uspešen ali neuspešen. Klasična ekonomija za moje pojme zna ovrednotiti samo en del resnice. Tisti ki sledi zakonitostim klasične ekonomije. Kar pa je v virtualni ekonomiji opcija. Ne pa edina izbira.

Koliko bi bilo vredno zlato, če bi ležalo po tleh, tako kot leži pesek? Koliko bi bili vredni diamanti, če bi jih lahko vsakdo naredil v svoji domači pečici? Pa so to še vedno stvari s katerimi lahko ustvarjaš novo dodano vrednost, čeprav sami po sebi nimajo več nikakrše cene.

Nek produkt je prenehal biti produkt v smislu ekonomske teorije tisti trenutek, ko je postal skupno dobro. Kot takšen predmet, ga lahko še vedno označiš kot neko kvaziopredmeteno stvar - "produkt" v narekovajih, ne moreš pa ga več vrednotiti kot izdelek za na prodajne police, temveč kvečjemu kot surovino. Seveda je predmet še vedno uporaben vsakomur, ki ima potrebo po njegovi funcionalnosti, kar pomeni, da ima še vedno vrednost, nima pa več cene in s tem tudi več ne more vzdrževati poslovnega modela.

Zrak kot analogija ti morda ni všeč, vendar pa je ravno to bistvo. Če bi vsi imeli diamante, bi bila njihova cena ničelna, kljub temu pa bi podjetja zelo dobro živela od prodaje izdelkov iz diamantov. Izdelkov, ki jih pač ni možno ustvariti doma.

Poanta je samo v temu, da je produkt v ekonomiji rezultat nekega postopka katerega cilj je produkt ponuditi tistim, ki ga potrebujejo in so za to pripravljeni kompenzirati proizvajalca. "Produkt" kot splošna pogovorna oznaka za vsak koristen predmet, pa ni nujno produkt.

Pa še lastnina. Zasebna lastnina. Kam to stlačiti? Da lahko rečemo da se nahajamo popolnoma v okvirih klasične ekonomije. In ne izkrivljamo dejstev samo da bi spravili neko zadevo v nek predal. Ko pa vendar vsak vidi da ne paše notri.

Zasebna lastnina so osnovna sredstva nad katerimi ima izključno pravico moja oseba. Za razliko od vseh ostalih oblik lastnine, kjer je ta v funkciji zagotavljanja družbenega dobra, ali pa ima izključno pravico nad njim suveren, ki podeljuje samo pravico do uporabe.