IT Sindikat

Fantje, jaz vas v nameri ustanovitve sindikata 100% podpiram. Ko boste uvedli članarine, pa jo tudi mislim redno plačevati (sedaj za naš(službeni) sindikat plačujem 25 evrov mesečno).
Kot samostojni sistemski analitik, delam vse od tega da na projektih naredim analizo, podatkovni model, arhitekturo, specifikacije, primere uporabe, skratka vso dokumentacijo, do tega da postavim baze, sprogramiram in stestiram programje, uredim vso papirologijo za iso standarde in spravim vse skupaj v produkcijo, uvedem uporabnike za delo s tem in to za dobesedno male pare.

Sindikalizem je za delavstvo. Za intelektualno delovno silo ni primerna oblika organiziranja.

Tale tvoja zmotna trditev je bila videti zelo splošno mišljena, ne nanašajoča se na slovensko realnost.

Je pa seveda res, da tovrstne tradicije pri nas v glavnem ni, tista pa, ki je (zdravniška, pravniška, farmacevtska in še kakšna), je vezana na državne predpise. Glavni vzrok, da IT-jevci še niso tako organizirani, pa je verjetno predvsem v tem, ker do zdaj kakšne posebne potrebe za to ni bilo. Pa pravi organizator se mora najti.

Hja, takole bom rekel. Zdravniki in farmacevti so neke vrste ceh, klan. In sicer zaradi tradicije močnih (enotnih) javnih sistemov (lekarn, bolnišnic). Enako velja za pravnike. Tukaj je pomembna ravno tradicija. Ko so se organizirali, jih je bilo malo, postavili so pravila, vstop novih pravnikov, zdravnikov,... v ceh je bil neke vrste iniciacija in del iniciacije je bilo cehovsko združenje. Ki je potem tudi skrbelo za člane. Te tradicije IT nima.

Na drugi strani imamo pa kovinarje, gozdarje, itd. To so poklici, kjer je dodana vrednost razmeroma majhna, pa tudi stabilna. Iniciativnost posameznika ne igra velike vloge.

Pri ITju je drugače. Dodana vrednost je lahko zelo visoka (ali pa nizka) in odvisna od posameznika. Zato ITjevci ne bodo nikoli stopili v isti koš. Razen, če bi ločili tim. servisne ITjevce, ki samo vzdržujejo sisteme in razvijalce/načrtovalce.

Zato sem mnenja, da bodo težave z organiziranjem sindikata. Enostavno niso vsi na istem bregu.

Situacije s pisci v ZDA pa ne poznam (razen kolikor sem o tem bral od Štefančiča), bi pa rekel, da je morda njihova prednost v tem, da so sicer zelo raznoliki, imajo pa zelo omejeno število strank za katere delajo (holivudskih studijev). Tudi tukaj ima IT težavo, saj odjemalcev IT storitev ni le nekaj (ali nekaj deset), pač pa so to praktično vse firme. Če imaš na eni strani množico avtorjev, na drugi pa 5 holiwudskih studijev je situacija precej drugačna, kot če imaš na eni strani množico ITjevcev, na drugi pa množico podjetij.

Par pomislekov iz moje strani. Saj mogoče se motim. Sem pa za, da bi ideja uspela.

Vsi poznamo ljudi, ki po cele dneve visijo na firmi, plačani pa so kot vsi ostali. Me zanima kje je ovrednotenost tega truda? Običajno delajo delo, ki ga je nujno potrebno opraviti, delajo pa za "arašide".

Seveda, taki imajo pač prenizko plačo. Ampak to ne pojasni korelacije med ovrednotenostjo truda in uspešnostjo podjetja. Zakaj bi na primer stimulacija morala biti kaj več kot le dobra volja lastnika/vodstva?

Zakaj bi na primer stimulacija morala biti kaj več kot le dobra volja lastnika/vodstva?

Mislim, ne vem zakaj bi ti sploh odgovarjal. Pojdi na google, poglej kaksno je bilo stanje delavcev med industrijsko revolucijo, ko so bila plača in delovni pogoji odvisni od dobre volje lastnika/vodstva in primerjaj z delovnimi pogoji po tem, ko so stopili v igro sindikati. Ce si v srednji šoli spal med urami zgodovine ne vidim razloga, da bi ti moral jaz flikat luknje v znanju. Tudi v srednjem veku so bili ljudje stimulirani z dobro voljo lastnika/vodstva, mimogrede.

Samo eno vmesno vprašanje: Zakaj točno cele dneve visijo na firmi? Ali so morda tako nesposobni, da v rednem delovnem času ne morejo opraviti dela, ki ga drugi lahko?

Ali pa morda zato ker jim je to hobi in še niso dojeli, da od tega oni sami razen zacasnega uzitka nimajo nič oz. se slabse, ko se jim ne da vec toliko delat (in zacnejo delat "samo" 8 urni delovnik), jih nadrejeni gledajo kot, da zabušavajo.

Torej najprej delajo več kot je od njih zahtevano, potem pa pričakujejo višjo plačo. Na koncu pa delodajalca spravijo v težave, ker vse skupaj izpade tako, kot da delodajalec krši delovno zakonodajo. Po možnosti se glasno pritožujejo nad ostalimi, ki delajo v nekih normalnih okvirjih, s čemer vnašajo razdor v ekipo.

Zmaga.

Odlicna pripomba. Predlagas torej, da se to poskusa preprecit? Skratka, da bi bila ena od potencialnih zahtev sindikata, da taksno delo ni dovoljeno, da mora biti sankcionirano in preprečeno? No saj sem vedel, da moraš imeti sem in tja tudi ti kaksno konstruktivno iskrico...

Pirova zmaga.

ko so bila plača in delovni pogoji odvisni od dobre volje lastnika/vodstva in primerjaj z delovnimi pogoji po tem, ko so stopili v igro sindikati

Že že, samo to niti najmanj nima veze s tem, kar sprašujem.

Lahko dam kakšno analogijo, če morda vprašanje ni bilo dovolj jasno:
- če pokličeš vodovodarja, da ti popravi pipo in se vnaprej zmenita za ceno, je upravičeno, da pričakuje, da mu boš dal še vrečo cekinov zraven (ker jih pač imaš)?
- če imaš internet priključek pri določenem ponudniku (ceina in vse določeno po pogodbi), potem te pa en dan pokličejo "čuj, vidim da ti gre dobr, dej mal tvojga zaslužka še nam (sej služiš prek neta)", je to kul?

Torej, zakaj se ne bi enostavno VNAPREJ zmenili (kar se seveda že od pamtiveka da) za morebitne bonuse, nagrade,...?

upam da ne pricakujes, da bi morali lastniki placevati za nazaj?

Seveda ne, samo je očitno ogromno takih, ki to pričakujejo ("lastnik si je kupu novo hišo, lahko bi del še meni neki denarja namest da ma tako velik bazen, baraba gnila!"). Ravno zaradi takih sem to izpostavil.

Predlagas torej, da se to poskusa preprecit?

Moj predlog je, da se izogne ocenam, ki bi namigovale, da je več ur porabljenih v službi kar nenadoma enako več opravljenega dela. To ne samo, da ni res, to je že na srednji rok (1 - 2 leti) škodljivo za podjetje in delavca. Zato je utemeljitev "več ur dela == višje plačilo" zelo nevarno stališče za zagovarjati.

Sam predlagam, da se zagovarja stališče višje produktivnosti. Več naj bo plačan tisti, ki v 8 urah več naredi.

BlueRunner torej tvoj predlog je da se dela samo tisto, kar se ti reče in se pride ob 8.00 v službo in gre ob 16.00 in seveda izklopi vse mobitele, emaile in podobne zadeve?

Ne, to je nekonstruktivno pretiravanje, tako kot je pretiravanje, da neprestano visiš v službi od 06:00 do 24:00 in pričakuješ, da boš za takšno (verjetno mladnostno) zagretost dobil več denarja.

Zagotovo pa zahtevam, da če delodajalec pričakuje, da sem dosegljiv 24/7, da se ta razpoložljivost:
A) omeji na največ X dni letno
B) primerno plača

To pa samo zato, da se prepreči izgorelost (dejanska nevarnost v tem poslu). Delodajalce ta pojav pri nas ne zanima, saj so te za lastno korist pripravljeni izcuzati do konca, potem pa se te bolj ali manj elegantno znebijo, ko ti produktivnost zaradi izgorelosti pade.

Ker pa izgorelost ni priznana kot poklicna bolezen, mora morebitne posledice nositi sam zaposleni, delodajalec pa si opere roke.

Zato je mislim, da je sindikat za t.i. blue collar IT kader simselen in potreben, saj je potrebno najti vzvod s katerim se bo te težave reševalo sistematično in sistemsko na nivoju celotne panoge in ne samo parcialno od podjetja do podjetja. Kdor se bi poskusil težave lotiti parcialno, bi res naletel na težave, ki jih opisuje Matthai: izsiljevanje s prekinitvijo dela se preprosto ne bi obneslo. Edina možnost za uspeh obstaja v množičnosti, kjer se bi pod eno streho združili vsi tisti, ki v vseh različnih ne-IT podjetjih opravljajo podporne poslovne funkcije.

IT podjetja, kjer se tipično nahaja t.i. white collar profil IT-ja, načeloma niti niso problematična, ker je tam vloga IT-jevcev popolnoma drugačna. Po številu in kritičnosti pa imajo v IT podjetjih zaposleni tipično dovolj moči, da si boljše pogoje dela izsilijo na individualnih pogajanjih ali pa neposredno na pogajanjih z upravo podjetja.

Nekdo tukaj bi verjetno imel nekaj zanimivega za povedati o tej moči, če se jo pravilno uporabi. Sam sem bil tokrat na "receiving end" palice in moram reči, da so se fantje zelo dobro postavili zase in niso pustili kaj dosti maneverskega prostora. Sedaj pa bi bilo potrebno to spraviti samo še pod streho IT-ja kot podporne funkcije v večini današnjih podjetij.

Enako kot lastnik plača mene za delo, ki ga opravim, plačam z razliko med mojo plačo in njegovim zasluzkom jaz lastnika za njegovo delo, ko proda kar sem opravil (poenostavljeno, seveda dela še kaj drugega). V bistvu je preprodajalec med mojim delom in tistim, ki rezultate mojega dela potrebuje.

Lastnik nikoli nikogar ne plača za delo. Podjetje (pravna oseba) plačuje za delo. Razen seveda s.p., kjer ni ločitve med pravno in fizično osebo... Dajte si to že enkrat zapomniti, ker je razlika ogromna in napačna argumentacija uniči še tako dober argument.

Ali oblikovati neko združenje, ki bo razmislilo kake naj bodo delovne naloge in zahteve nekega IT-jevca in bodo le te usklajene z malce večjim konsenzom kot pa tistimi petimi na GZS? Seveda temu primerno določiti tudi nagrade. Če ne drugega se določijo standardi

(samo na glas razmišljam) - ne pride potem potencialno lahko tudi do tega, da tisti, ki so bili "zasužnjeni", malo lažje zadihajo, tiste, ki so do sedaj bili bolj svobodni ("dolker je vse narejeno je ql"), bi se pa z "nalogami in zahtevami" lahko potem tudi "zategnilo"?

Seveda vendar bi bilo to neumno. Da bi podjetje propadlo ni v interesu nobenega. Torej je treba pazit, da se kaj takega ne zgodi in je potrebno lovito tanko linijo enakovrednega zadovoljstva obeh strank.

No, v nereguliranem kapitalizmu anglosaškega ali vzhodnoazijskega tipa se to res tako počne. V malo bolj socialno obarvanem kapitalizmu pa se poskrbi ne samo za dobrobit podjetja ampak tudi za dobrobit zaposlenih. Dobrobit zaposlenih pa je, da se ne igra igre "last man standing" ampak se poskrbi, da se zaposlenih ne probremeni.

Na dolgi rok to "uravnoteženje" prinese koristi tudi podjetju. Današnji nereguliran kapitalizem pa na žalost ne deluje niti dolgoročno niti vzdržno. Tako kot brezbrižno izkorišča naravne vire brez kakršnega koli ozira na dolgoročne posledice, tako tudi delovno silo gleda kot potrošen material. To pa samo zato, ker se v nereguliranem kapitalizmu vsepovsod pojavlja t.i. vodstvena kasta, ki podjetje upravlja mimo želja lastnikov in izključno s ciljem maksimiziranja kratkoročnih dobičkov. Vse to pa samo zato, ker je njihov trenutni dohodek odvisen izključno od velikosti kratkoročnega efekta, ne pa od dolgoročne vzdržnosti modela poslovanja.


Jajks.... sem zakompliciral.

No, na kratko v splošnem nereguliran kapitalizem nima dobrih posledic ne za lastnike podjetij, ne za zaposlene.

Lastnik nikoli nikogar ne plača za delo. Podjetje (pravna oseba) plačuje za delo. Razen seveda s.p., kjer ni ločitve med pravno in fizično osebo... Dajte si to že enkrat zapomniti, ker je razlika ogromna in napačna argumentacija uniči še tako dober argument.

Prav prav... ni se mi zdelo relevantno, si me pa spomnil na nekaj drugega:

Hm, a je potem pošteno tudi, da se od delavca zahteva kakšno četrtino njegove bajte, če podjetju ne gre ravno rožnato?

Tudi od lastnika nihče ne zahteva četrtino bajte če podjetju ne gre rožnato. Čisto iz pravnega stališča, za poslovanje podjetja garantira podjetje samo z lastnim premoženjem, s.p. in d.n.o. pa z premoženjem lastnika. Edina varianta da bi lastnik izgubil "četrtino" bajte pri npr. d.o.o. bi bilo, če bi bila hiša kupljena s strani podjetja in bi bila lastnina podjetja. Temu se pa tako ali tako po kmečko reče kreativno plačevanje davkov ;)

Temu se reče poslovno tveganje. Čisto isti šmorn je če kupim delnice ali pa, če ustanovim lastno podjetje. Če bo poslovodstvo (zaposleni direktorji, ki tako kot ostali delavci tudi ne odgovarjajo za povzročeno škodo) svoje delo opravljalo dobro, se bo ta vložek plemenitil. Če ga bo poslovodstvo sralo, bo vložek izgubljen. In mimogrede, ko dam miljon evrov vredno hišo v kapital podjetja, sem ta miljon že izgubil. Nazaj ga lahko dobim samo, če podjetje likvidiram, ali pa mu zmanjšam kapital.

Težava je, kadar poslovodstvo veže svoje bonuse na letne dobičke. Ker potem, karikirano, dve leti podjetje in zaposlene cuzajo do onemoglosti, po pogodbi pa dobivajo gromozanske bonuse. Po dveh letih pa se podjetje zaradi tega zlomi in delavci izgubijo službe, lastniki izgubijo denar, poslovodstvo pa ne rabi vrniti niti ficka. Sindrom novodobne poslovodne kaste, ki krade vsem in ne gleda na nikogaršnje interese. Primerov pa dovolj od tukaj do Amerike.

Proti takšnim se lastniki (v normalni ekonomiji) zavarujejo tako, da nastavijo nadzornike, ki poslovodstvu gledajo skozi prste. Delavci pa tako, da ustanavljajo sindikate, ki poskrbijo, da se podjetje, ki jim daje kruh, ne izčrpava in ne uničuje. Izvedenke te ideje pa so npr. delavski predstavniki v nadzornih organih in soodločanje pri poslovnih odločitvah.