Kdaj umorimo nekoga?

Moje mnenje je, da o umoru v pravnem pomenu besede ne moremo govoriti. Da bi lahko govorilo o umoru v pravnem pomenu, mora imeti oseba pravno subjektiviteto, to pa pridobi z rojstvom. Obstaja sicer nekaj izjem, ko se nerojenemu otroku lahko prizna pravna subjektiviteta pod pogojem, da se rodi živ, če gre za njegove pravice. Vendar če pride do splava, se otrok ne more roditi živ in mu torej ne moremo niti izjemoma priznati pravne subjektivitete.

Predvidevam, da se bo kdo oglasil, češ "glej, pravniki zopet nekaj filozofirajo". Da pojasnim: Zgoraj sem zapisal, kako vidim stvar, če besedo umor uporabljamo v pravnem pomenu. Sam pojma umor drugače niti ne znam definirati. Seveda se bodo našli ljudje, ki bodo rekli, da je vsak naklepen odvzem življenja umor. Toda - ali lahko v primeru zarodka sploh govorimo o odvzemu življenja? In tako smo zopet pri večni dilemi in vprašanju, ki povzroča razkol med različno mislečimi - ali splav pomeni odvzem življenja?

Nekoč sem poslušal starejšega kolega, ki je zagovarjal tezo, da je človek živ toliko časa, dokler mu poleg ostalih vitalnih organov ne odpovedo tudi možgani. Če potegnemo vzporednice, bi lahko v tem primeru dejali, da zarodku ne moremo odvzeti življenja, dokler le-temu ne delujejo možgani. Da ne bo nesporazuma - zaenkrat o tovrstnem stališču še nimam izoblikovanega dokončnega mnenja, predstavil pa sem ga, da bi morda lahko služilo tudi kot iztočnica za nadalnjo debato.

Ne moremo definirati niti opeke, niti krave, niti umora. Vsaj ne water tight.

Bi pa morali, če bi hoteli o tem relevantno filozofirati. Tako pa - ne moremo. Ne definirati, ne filozofirati, lahko pa praktično živimo in prepoznavamo opeke, krave, umore...

Če bi gledali na umor kot zavestna prekinitev življenja potem je splav umor. Ker tudi če se zarodek ne zaveda samega sebe gre za prekinitev procesa nastajana življenja in kljub zavesti ki naj bi ali ne bi bila gre za prekinitev tega procesa.

Svobodna volja žensk da delajo z svojim telesom kaj hočejo. To je edini kontraargument pomoje ki ima neko težo. Če seveda drži? (moralno)

Ti roki kdaj in kako in zakaj in zavest gor ali dol to je vse en kompromis in otročarija ki služi kot neko polepševalo in obstaja z namenom da vnaša v ta proces neko obliko navidezne premišljenosti lahko bi rekli celo znanosti. (kvazi)

Otrok brez zavesti a diha in funkcionira. A ga pustiš umreti ali ga sam ubiješ? A mu daš lepo sodobno inekcijo ki zaustavi srce in otroka nič ne boli ali mu z golimi rokami zaviješ vrat ali ga pa preprosto pustiš da sam umre. Kaj je prav? V bistvu se moramo vprašati kaj je prav za tistega ko o tem premišlja ali kaj je prav za širšo skupnost ki bo o tem kasneje po dogodku premlevala in obsojala. A je prav da otroka umetno zadržimo pri življenju ker pač to zmoremo ali ne. A nismo z možnostjo da lahko to zagotovimo že odgovorili na vprašanje? Mogoče ni tu toliko problem kaj da in kaj ne ampak kaj nam je na voljo. Torej postopek sam. Če ga nebi bilo (postopka) bi bilo logično kaj bi se zgodilo in kljub temu kaj je prav in kaj ne bi rezultat lahko bil samo eden. Otrok bi najvrjetneje kmalu umrl.

Isto je pri splavu. Če nebi bilo postopka nebi bilo dilem. Otrok bi se rodil.

Upravičevanje splava zaradi težkih socialnih razmer ali mladosti je pomoje neodgovorno in sporno z vidika prevzemanja odgovornosti. Gre pomoje za manipulacijo najhujše oblike in apatičnost do živlenja samega.

Splav kot prekinitev nastajanja živlenja zaradi ugotovljene napake otroka.

Hm. Morda gre spet samo za vprašanje odgovornosti ampak dejstvo je da ponavadi se zdi da je takšna ugotovljena napaka upravičuje splav. Morda. Morda pa gre tukaj za podobno vprašanje kot je recimo vprašanje če bi imeli možnost genskega inženiringa že pred rojstvom a je to prav ali ni da mi posežemo po teh metodah in življenje prilagodimo lastnemu pogledu na življenje in kaj to sploh je? Mogoče je prav da o tem ne moremo odločati ker spet nebi našli odgovora tako pa najde odgovor za nas nekdo drug. Mi lahko razglabljamo in iščemo odgovor in počnemo nevem kaj ampak dejstvo je da smo, da obstajamo in da mi sami nimamo pri tem nič kako in zakaj je tako kot je. Spet gre za zavračanje živlenja ki pač ni tako imenitno kot bi po naših predstavah naj bilo.

Dejstvo je da ti postopki so danes znani in se izvajajo in s tem se pač moramo sprijazniti. Je nekaj na njih ko jim daje nek občutek rešitve problema v določenem primeru po drugi strani pa na njih leži senca dvoma če o njih začnemo razmišljati.

Mi se tukaj recimo tako zelo na splošno pogovarjamo kot družba o teh stvareh sicer res povemo svoje mnenje ki je ponavadi impulzno in trenutno in ga res da vneto zagovarjamo ampak resnične iskušnje pa še nimamo.

Čisto druga dimenzija pa je potem posameznik ki je pred odločitvijo. In kaj kasneje prinese čas in katere elemnte je z svojim početjem vcepil v svojo zavest in kako ga to spremeni kot osebo in kaj je z njegovo psiho pred in po tem dejanju... Kaj ga sploh žene v to odločitev in ali lahko mi kot družba ali ti kot posameznik kako pomagaš da to preprečiš.

Ljudje funkcioniramo ponavadi tako da se odločimo na podlagi nečesa kaj se nam zdi bolše in bolj sprejemljivo v tistem trenutku ko pa nasplošno razmišljamo o nekih stvareh pa zelo težko določimo mejo kaj je prav in kaj ne. In isto je z splavom. Mogoče drži če rečem da se mora o tem razmišljat v vsakem konkretnem posameznem primeru in se odločit ko so poznana vsa dejstva mogoče pa to ni prava pot in bo kdo znal povedat bolšo alternativo.

Vsekakor mislim da je potrebno splav izbrati kot zadnjo možnost oziroma celo pozabiti nanjo in narediti vse da do njega nebi prišlo, če pa je neizogiben pa naj bo narejen strokovno ker če nečesa ne moreš ustavit bo se zgodilo neglede in zatiskanje oči pred dejanskimi ne vodi nikamor. S tega vidika recimo podpiram splav. Če pa bi me prijatelj/ica vprašal/a kaj naj naredi pa bi mu svetoval proti.

Malo bi bilo čudno, da bi vse ženske, ki spontano splavijo obtolžili umora ane?

Meni se bistveno bolj srhljiva zdi moznost, da te po tem, ko ti telesne funkcije odpovejo, prikljucijo na masino, ki tvoje mozgane vzdrzuje pri zivljenju (in zavesti) in uredijo pogoje, v katerih se zivcne celice ne starajo. Vse to za "nedolocen cas", v imenu "svetosti zivljenja".

Če bi gledali na umor kot zavestna prekinitev življenja potem je splav umor.

Pol je umor tud, ko si grem "vlovit" eno kokoš, pa jo zakolem. Ker sem si pač zaželel kurje juhe. Al pa tud nabiranje šparglov, ki jih vržem v krop.

Daliborg, o umoru lahko govorimo le, če je bilo življenje odvzeto naklepno. Odvzem življenja, ki je posledica malomarnosti, ne more biti umor.

oops....
.....je se vedno tu nekaksen poseg nekega osebka, ki je kljucni povzrocitelj , da je neka x oseba nehala delovati oz nadaljevala razvoj.

Daliborg: umor != uboj != povzročitev smrti.

(Čeprav je končna posledica v vseh primerih enaka, je stopnja "morilčeve" zavesti oz. odnosa do smrti tako bistveno različna, da je nujno tudi moralno [in pravno] drugačno ocenjevanje. Konvencionalna razlika v imenu želi poudarit ravno to bistveno razliko.)

Problem takšnih in tovrstnih tem je: iz kakšnega vidika?
Prvnega (je lepo definirano v kazenskem zakoniku RS),
medicinskega (imajo svojo definicijo),
verskega (odvisno od vere, pri reinkarnacijah, tako nikoli ne umreš, samo zamenjaš plovilo, v bolj domači, zapustiš telo in greš sedet v čakalnico - vice, kam te bodo poslali...),
filozofskega (kako vemo, da sploh smo živi...),
političnega (tisto, kar v danem trenutku prav pride, da pridobiš več moči, podobno kot pri veri),
filmskega (matrica, Abre los ojos - Vanila sky...)...

In podvprašanje, lahko "umoriš" slo-tech?

> s tem da se ne strinjam z pogledom iz pravnega kota, kjer sem ze omenil "luknje v zakonu".

Kje, katere?

Lahko malo obrazložiš tole? Hvala.

enkrat v (daljni) prihodnosti bo tudi zakol živali umor, ali vsaj kaznivo. vsaj upam da bo. ko se bo človeštvo dovolj razvilo. in kaj imate eni proti vegetarijancem? imam občutek da gredo vegetarjanci večim ljudem bolj na živce kot mesarji.

saj sem rekel enkrat v prihodnosti, ko se bo človeštvo dovolj razvilo tako "psihično" kot tudi glede tega, da bo dovolj hrane.

človek bi najprej zase moral poskrbeti, da ne bo ubijal živali, šele potem bi začel razmišljati o levih.

vsekakor bi se moralo delati v to smer, da bo svet brez ubijanja živali (vsaj s strani človeka). upam, da te vsaj pri tej izjavi nič ne moti.

je pa tudi res, da večina živali, ki se jih zakolje, sploh ne bi obstajala, če se ne bi rodile za meso.

biološko tkivo in umor?
pa ne o splavih?

preostane samo še tole:
če nekomu odrežemo telo, pa glava preživi, to ni umor.
Če storimo obratno, se pravi, da telo preživi, glava pa ne, je to umor.

Gremo dalje:
Nekomu odvzamemo vse, razen možgan, za katere nekako zagotovimo, da funkcionirajo. To (verjetno) ni umor.
Problem: kako vemo, da funkcionirajo?
Problem: kaj pa, če ohranimo samo funkcioniranje, možgane pa zavržemo?

Kdaj je pa človek mrtev, je pa še zmeri velk problem v medicini.
Zato pa dajejo mobitele v krste!