V znanosti se odličnost raziskovalcev žal v veliki meri s kakovostjo revij, v katerih so uspeli objaviti članke. Definicija kakovosti revije je problematična, a pomemben dejavnik je faktor vpliva, ki poenostavljeno povedano pove, kako pogosto se objavljen članek v naslednjih dveh letih citira. Ker je znanstvena odličnost ključ za podeljevanje projektnega denarja, pridobivanje stalnih delovnih mest in napredovanja, sistem raziskovalce prisili, da objavljajo v revijah, ki imajo visoke faktorje vpliva. Ko neka revija pridobi visok faktor vpliva, raziskovalci še raje objavljajo tam in citirajo članke iz revije, kar predstavlja začarani krog, ki krepi položaj te revije. In to so založniki začeli izkoriščati.
Objava člankov je sicer večinoma brezplačna, toda plačati je treba za dostop do revije in branje člankov. Naročnine pa niso poceni in so predmet pogajanj, saj ni enotnega cenika. Na Švedskem se z založniki pogaja konzorcij Bibsam, ki ga vodi Nacionalna knjižnica, v njem pa sodelujejo univerze, visoke šole, raziskovalni inštituti in državne službe na Švedskem. Za naročnine so v letu 2016 porabili 37 milijonov evrov, kar je veliko denarja. In ta denar konča pri založnikih, ki še zdaleč nimajo tolikšnih stroškov.
Ne smemo pozabiti, da znanstveniki članke pišejo brezplačno (z vidika založnika, saj je to del njihove zaposlitve), prav tako brezplačno recenzirajo dela drugih raziskovalcev. Tudi člani uredniškega odbora večinoma niso plačani za svoje delo. Založniki morajo le poskrbeti za koordinacijo dela, končno stavljenje, elektronsko distribucijo in v nekaterih primerih za tisk. Mimogrede, če kot raziskovalec želite, da je vaš članek prosto dostopen, morate plačati (običajno nekaj tisoč evrov) za objavo.
Med založniki je najbolj osovražen Elsevier, ki ima visoke dobičke in raziskovalne inštitucije vsako leto bolj stiska. Da se razumemo, z dobički ni nič narobe, je pa cel sistem zelo čuden. Večina znanosti se ustvari z javnim denarjem, nato pa založniki blokirajo dostop do tega znanja z visokimi naročninami. Veliko evropskih projektov vključuje klavzulo, da morajo biti rezultati na koncu javno objavljeni, zaradi česar se je v projekte prikradla proračunska postavka za objavo člankov. Tako so založniki plačani dvakrat - za delo je potrebna naročnina, hkrati pa raziskovalci na evropskih projektih plačujejo po članku, zato da je posamezen članek prosto dostopen brez naročnine.
Tudi zaradi tega se je Bibsam odločil, da po 20 letih odpove nadaljnje sodelovanje z Elsevierjem. V letu 2017 so švedski raziskovalci, ki objavijo okrog 4000 člankov, porabili 1,3 milijona evrov za objavo člankov in 12 milijonov evrov samo za Elsevierjeve naročnine. V Sloveniji bi s tem denarjem financirali približno 200 raziskovalnih mest (FTE), na Švedskem pa približno pol manj. Kar je tudi za Švedsko zelo veliko denarja, in to samo za Elsevier.
Boj zoper pohlepne založnike, ki imajo višje marže od na primer Appla ali Googla (!), se bije v celotni Evropi. Poleg Nemčija in Švedske, ki sta dali košarico Elsevierju, so Nizozemci odpovedali naročnine na Royal Society of Chemistry Publishing, Francozi pa s Springer Nature. Druge države (Avstrija, Velika Britanija, Finska) so dosegle znatne popuste in si izposlovale določen delež članek z odprtim dostopom.
Zakaj si sedaj inštitucije to upajo, včasih pa si niso? Eden izmed razlogov so cene, ki so presegle vse vzdržne nivoje. Drugi razlog pa je internet. Kljub odpovedi naročnine članki niso povsem nedostopni, le po ovinkih je treba do njih. Tu ne mislimo zgolj na Sci-hub, ki je radikalen (in nezakonit) borec proti založnikom, temveč na legalne poti. Veliko znanstvenikov in univerz na svojih straneh ali profilih (ResearchGate ipd.) ponuja končne, a še ne oblikovane verzije svojih člankov. Nekateri založniki celo dovolijo, da po določenem času raziskovalce razpečuje svoje članke sam. Tudi če najdemo kakšen zanimiv članek in pišemo avtorju, bo zelo verjetno poslal PDF. Skratka, poti so.
In zaradi tega se krepi tudi gibanje za odprto znanost. Statistika kaže, da je čedalje več člankov objavljenih na odprt način. Premiki se dogajajo tudi na evropskem nivoju, saj so se že maja v Bruslju sešli pogajalci iz cele Evrope in predstavniki Komisije, ki iščejo rešitve te situacije. Vsem je jasno, da je treba sistem spremeniti, nihče pa ne ve točno, kako. V akademiji so spremembe pač ledeniškega tempa. Pri tem ima veliko moč Evropska komisija, ki od leta 2020 pričakuje, da bodo vsi članki iz evropskega denarja prosto dostopni takoj. Toda tega se ne sme doseči tako, da se bo založnikom plačevalo dodatno takso za odprt dostop.
Elsevier ne skriva nezadovoljstva nad nepodaljšanjem pogodbe in javno pritiska na raziskovalce. Tudi pri brskanju po starejših člankih, do katerih v skladu s starimi pogodbami dostop ostane, dobijo švedski raziskovalci najprej čez cel zaslon obvestilo, da novejši članki ne bodo dostopni. Klik na povezavo v obvestilu odpre kratko reklamno sporočilo, v katerem obžalujejo situacijo in ponujajo obrazec, s katerim se lahko raziskovalci neposredno pritožijo konzorciju Bibsam. Elsevier se je torej odločil za agresivno taktiko, kjer bo sebe predstavil kot žrtev, za talce pa vzel kar raziskovalce.