Že takoj naslednji dan se je odzval Jeff Bezos, Amazonov izvršni direktor, in izrazil začudenje nad člankom, saj da ne opisuje podjetja, kot ga pozna on. Zatrdil je, da se opisane slabe prakse v Amazonu sistematično ne pojavljajo ali celo vzpodbujajo, če pa jih je kdo vseeno deležen, naj to takoj prijavi.
Kot glavni dokaz je predložil obširen demanti, ki ga je na lastno pest spisal Nick Ciubotariu, ki v Amazonu vodi razvoj infrastrukture. V njem je vrstico po vrstico raztrgal New York Timesov članek in utemeljeval, zakaj navedeno ne drži in da so novinarji malomarno predstavili "dejstva" z namenom oblatiti podjetje. Pri tem je izpostavil, da je poskusil komentar poslati tudi na New York Timesovo spletno stran pod članek, a so mu ga izbrisali.
To pa so že zelo hude obtožbe za ugledni časnik, ki zagovarja svobodo govora in stremi za uravnoteženim in utemeljenim poročanjem. O zgodbi se je razpisala tudi Margaret Sullivan, ki je v The New York Timesu zadolžena za etiko in standarde poročanja. Raziskala je, kdo in zakaj je zbrisal Ciubatoriujev komentar. Ugotovila je, da je slednji v komentarje poslal samo povezavo do svojega zapisa na LinkedInu in zelo kratek uvod, ni pa imel komentar sam po sebi nobenih informacij. Praksa na številnih straneh je, da se takšni prispevki brišejo - dovoljeno je pošiljati povezave, a mora tudi osnovni komentar imeti nekaj vsebine.
Odzivi na prvotni članek pa so bili zelo mešani. Nekateri profesorji novinarstva so članek napadli, drugje pa so pohvalili odločen, a uravnotežen podton ter naslanjanje na konkretne vire. Vsi viri seveda niso bili izpostavljeni z imenom in priimkom, številni pač. Mimogrede, Amazon je potarnal, da niso uspeli izslediti zgodb neimenovanih virov in jih potrditi. Avtorja sta želela intervju z Bezosom že za prvotni članek, pa Amazon tega ni želel.
Glavni urednik New York Timesa Dean Baquet je dejal, da stoodstotno podpira avtorja prvotnega članka, saj sta svoje delo opravila temeljito in vestno. Poudaril je, da takšne zgodbe ni mogoče predstaviti drugače, kot govoriti s čim več zaposlenimi, zbrati čim več anekdot in bralcem predstaviti lastne zaključke, podprte z zgodbami. Tovrstne zgodbe so pogostejše o vladnih agencijah, ker je do podatkov laže priti, a to ni noben razlog, da ne bi temeljito gledali pod prste tudi podjetjem.
Odzivi na Ciubotariujev demanti pa so različni. Nekateri sedanji ali nekdanji zaposleni so Amazon spoznali, kot ga je opisal New York Times, drugi so kot verodostojnejši navedli demanti. Amazon je pač veliko podjetje in povsem razumljivo je, da so izkušnje med oddelki povsem drugačne. Mimogrede, Ciubotariu je pred prihodom v Amazon delal v Microsoftu. Ni želel potrditi, ali je bilo to tam ali kje drugje, a svoj čas je delal 100 ur tedensko s skupino psihofizično sesutih inženirjev, kar opisuje kot najhujše obdobje svojega življenja.