izgubljen mobi

Brat je zgubil telefon, jhe klical na mobi a je nedosegljiva...
je še kakšna možnost da ga dobi nazaj? ni instaliral nobene dodatnih aplikacij da ga bi lahko dobil... je pa ze klical operaterja, a na njih se ne more zanasat :/

baje le če tisti ki ga je našel prizge mobi, a ne ve pina torej ga ne morejo izsledit ...se kaksna moznost? :/

PS: je dal oglas na plaži če kdo najde mobi dobi nagrado, a mobi je lahko sedaj že na hrvaškem ali še dlje... :/ lahko se kaj naredi? :( (naj dopiše PIN :) ? bo pomagalo?

prijava na policijo od tam pa z IMEI številko na operaterja, da da IMEI na sledenje. takoj ko se tak mobitel prijavi v omrežje imajo potem njegovo približno lokacijo, ker je pa zelo verjetno da ima operater še podatke o številki je možnost, da se zadevo izsledi večja kot da se izsledi ukraden avto :)

če nimaš IMEI številke je pa zgodba itak zaključena. večina telefonov že lep čas kontakte večinoma shranjuje v pomnilnik in ne na SIM kartico, tako da kdo zamenja sim ima vse kontakte od prej notri.

Če bo recimo telefon uporabljen v tujini mu naši operaterji niti ne morejo slediti, najverjetneje ga ne bo več videl.

upam, da ne boš eden izmed tistih, ki se ga napijejo do "blackouta" in izgubijo telefon, nato pa hitijo na policijo in podajo izjavo, da jim je nekdo ukradel telefon. Potem ga čez nekaj dni nekdo najde, prinese domov, priključi v polnilnik in vstavi sim in ga v parih minutah pokliče policija, da naj se v 24ih urah zglasi na policijski postaji, ker je ukradel telefon in ima s tem cel kup težav.

Če si izgubil telefon, ga prijavi kot izgubljenega. Če ti ga je nekdo ukradel ga pa prijavi kot ukradenega.

@N0t0ri0us: Kaj pa ima ima vstavljat svojo SIM kartico, če je že uporabnikova notri. Naj pokliče koga iz imenika ali pa odnese telefon na PP. Še prej seveda naj prečekira fotke, da si shrani kakšno nago za spomin.

Meni so na PP dejali, da za ukraden telefon oni posredujeo zahtevek za sledenje aparata pri vseh operaterjih. Me prav zanima, če je to res, ker je toliko napisanega, da je to na lastniku, da prijavi operaterjem. Bom jutri preveril pri operaterju ali ga sledijo.

Mislim da sledijo samo če si podal zahtevo in je telefon večje vrednosti ... recimo 500 € + ,drugače pa ne.

pred dvema letoma, ko so mi ukradli gsm, so me na policiji lepo odslovili (jih ni zanimalo kak telefon in niti okolicsine kraje..).
policaj mi je povedal naj sam uredim pri operaterju (vlozim vlogo za sledenje) in ce bi dobil kako informacijo (obvestilo o prijavi telefona v njihovo omrezje) naj pridem s tistim na policijo in naj bi oni takrat urejali dalje.

omrezje mobitel, tarkat ni zasledilo uporabo mojega aparata (to pa ne pomeni da ni bil v uporabi s simobilovo kartico..). monitorirali pa so pol leta.

moje ugotovitve:
- ce ti ukradejo telefon moras podat zahtevo za sledenje na VSEH slo operaterjih
- ce ti ukradejo telefon, ga lahko cez pol leta normalno uporabljajo
- policijo boli K, tako kot avtomehanika

Samo brez uradnega zapisnika operaterji ne bodo šli v poizvedbo.

Evo zdaj sem poslal vsem operaterjem email z vlogo za sledenje in vsemi podatki razen policijskega zapisnika, ki jim ga lahko naknadno tudi skeniram.

Tako je helpdesk rekel. Nekaj jih je že odobrilo, enemu pa moram še imei poslikati z garancijskega lista ali katerega drugega papirja.

Sodeč po statističnih podatkih policije so mobilni telefoni največkrat ukradeni ob tatvinah in vlomih v trgovine in vozila oz. ob drznih in roparskih tatvinah na ulicah, trgih, pred šolami in gostinskimi lokali.

Omenjena kazniva dejanja zoper premoženje se v skladu z ustreznimi členi triindvajsetega poglavja Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/2013 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju KZ-1) preganjajo po uradni dolžnosti, razen v primeru tatvine stvari manjše vrednosti (manj kot 500€ ), če si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, ki se preganja na predlog oškodovanca, oz. v primeru, ko je storilec v bližnjem razmerju do oškodovanca, kjer se pregon začne na zasebno tožbo.

Čeravno drži, da bo vrednost ukradenega mobilnega telefona, še zlasti dlje časa rabljenega, velikokrat pod omenjeno mejo 500€, in bo za začetek pregona torej potreben predlog oškodovanca, predstavlja omenjeni predlog zgolj procesno predpostavko za siceršnji začetek pregona po uradni dolžnosti. Oškodovanec mora predlog podati v treh mesecih, odkar je zvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/2012 – UPB in 47/2013, v nadaljevanju ZKP), tipično pri policiji , ki o tem izdela ustrezni zapisnik, npr. Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon. Na podlagi tako podanega predloga potem državni tožilec »začne pregon kaznivega dejanja, ki se nadalje preganja po uradni dolžnosti« . Za drugo izjemo, tj. primere tatvine oz. določenih drugih kaznivih dejanj zoper premoženje, storjenih med osebami, ki so v bližnjem razmerju, pa je resda določen pregon na zasebno tožbo, ki za sabo potegne znatne omejitve pri rabi preiskovalnih dejanj , vendar gre za razmeroma redko situacijo, ki glede kraj mobilnih telefonov praviloma ne bo prišla v poštev in glede katere se Pooblaščenec v danem mnenju ne opredeljuje.

V primeru torej, da oškodovanec naznani uradno pregonljivo kaznivo dejanje oz. poda še predlog za pregon, če je tak predlog potreben, in iz njegove ovadbe izhajajo razlogi za sum, da je bilo navedeno kaznivo dejanje tudi izvršeno, mora policija v skladu z določbo 1. odstavka 148. člena ZKP ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Državni tožilec lahko sicer v primeru iz 1. odstavka 161. člena ZKP, t.j. če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, po prejemu ovadbe le to zavrže , vendar pri tem nikakor ne gre za pravico, ki bi pripadala tudi policiji, sploh pa ne v smislu, da se prvi del preiskave kaznivega dejanja prepusti oškodovancu in potem primer prevzame kasneje, ko se že ve, da je novi imetnik telefona slovenski uporabnik.

V skladu s tem mora torej policija, če je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca to potrebno, uporabiti tudi pooblastilo iz 3. odstavka 149.b člena ZKP, in od operaterjev mobilne telefonije pisno zahtevati, da ji sporočijo podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih, in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi. Pooblaščenec posledično meni, da je pod omenjenimi pogoji policija tista, ki mora vsem operaterjem poslati zahtevek (ali več periodičnih zahtevkov, če potrebno) za »sledenje« določenega telefonskega aparata (IMEI številke ), in ki dobi odgovor, ali se aparat v času po odtujitvi uporablja v omrežju konkretnega mobilnega operaterja, in če, s katero SIM kartico ter komu ta SIM kartica pripada.

Podatek o novem uporabniku ukradenega telefona lahko operater pridobi iz svoje zbirke podatkov o naročnikih (148. člen ZEKom-1), seveda le v primeru, da je novi uporabnik telefona tudi njegov naročnik (in ne uporabnik predplačniške storitve).

Še prej pa mora operater ugotoviti, ali se določen telefon sploh uporablja v njegovem omrežju. Podatki o trenutni oz. nedavni rabi določenega mobilnega telefona (IMEI številke) predstavljajo prometne podatke v smislu 151. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/2012 in 110/2013, v nadaljevanju ZEKom-1), in morajo biti posledično takoj, ko niso več potrebni za prenos sporočil, izbrisani ali anonimizirani. Zakon določa nekatere izjeme, med njimi za obvezno hrambo prometnih podatkov (XIII. poglavje ZEKom-1), zakonito prestrezanje komunikacij (160. člen ZEKom-1), druge notranje postopke za odzivanje na zahteve pristojnih organov za dostop do osebnih in prometnih podatkov (149. člen ZEKom-1, npr. prav v zvezi z omenjenim 3. odstavkom 149.b člena ZKP), posredovanje prometnih in lokacijskih podatkov v primerih varovanja življenja in telesa (153. člen ZEKom-1), glede sledenja zlonamernih ali nadležnih klicev (155. člen), ter, na podlagi 2. odstavka 151. člena ZEKom-1 še za namene izvajanja naročniškega razmerja do popolnega plačila računa. Operaterji prav za ta slednji namen tipično vodijo t.i. »komercialno bazo« določenih prometnih podatkov o telefonskih zvezah. Podrobnosti morajo biti opredeljene v naročniški pogodbi oz. k njej priloženih splošnih pogojih za uporabo storitev.

Vaš operater konkretno v svojih splošnih pogojih, pod odsekom »Zbiranje in varovanje osebnih podatkov«, navaja, da glede storitve v mobilnem omrežju hrani določene podatke o opravljeni mobilni storitvi, med njimi podatek o IMEI številki uporabljenega mobilnega telefona ter podatek o klicani oz. kličoči številki. Podatki se v zbirki (»komercialni bazi«) vodijo za tekoče in tri pretekla redna mesečna obračunska obdobja, t.j. do izteka roka za ugovor glede plačila računa. Prav ti podatki so potem na podlagi področnih zakonov, pod ustreznimi pogoji, lahko dosegljivi pristojnim organom na njihovo zahtevo (149. člen ZEKom-1).

Postavi se še vprašanje, ali policija za pridobitev podatka o tem, ali se določen telefon uporablja v omrežju določenega operaterja, potrebuje sodno odredbo. Kot že rečeno, ZEKom-1 namreč določa, da gre pri tem za podatek o prometu (1. in 2. odstavek 151. člena, kot zgoraj), ki je kot tak sestavni del obveznosti operaterja do spoštovanja zaupnosti komunikacij (2. točka 1. odstavka 147. člena ZEKom-1) in posledično, potencialno, še širše obveznosti spoštovanja ustavne pravice do varstva komunikacijske zasebnosti po 1. odstavku 37. člena Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi št. Up-106/05 z dne 2.10.2008 odločilo, da omenjena ustavna pravica poleg vsebine sporočil varuje tudi »okoliščine in dejstva, povezana s komunikacijo«, ter potem v odločbi št. U-I-40/12 z dne 11.4.2013 preciziralo, da »varuje tudi podatke o tem, na kakšen način je komunikacija potekala, kdo jo je vzpostavil, s kom je bila vzpostavljena, od kod je bila vzpostavljena in ali je sploh potekala«. Pogoje za poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti določa 2. odstavek 37. člena Ustave, ki, med drugim, zahteva, da posredovanje potrdi sodnik z izdajo sodne odredbe. Vprašanje, ki ga po 3. odstavku 149.b člena ZKP s pisno zahtevo operaterju postavlja policija, bi torej lahko pomenilo kršitev ustavne pravice novega uporabnika telefona.

Vendar, v skladu z obrazložitvijo predloga novele ZKP-F (Uradni list RS, št. 43/2004), s katero je bil 149.b člen tudi uveden v ZKP, zgolj pridobivanje podatka o tem, ali je določen telefon (IMSI številka) v uporabi, iz omenjene komercialne baze operaterja, še ne sodi v domet pravice do varstva komunikacijske zasebnosti po 1. odstavku 37. člena Ustave. Drugače je, npr., če se zahteva seznam opravljenih klicev ali kak drug podatek, ki ga v komercialni bazi ni oz. ga v skladu z 2. odstavkom 151. člena ZEKom-1 ne bi smelo biti, ali če se zahteva tako star podatek o rabi telefona, da ga v komercialni bazi pač več ni in je potreben vpogled v bolj dolgoživo zbirko prometnih podatkov (Glej XIII. poglavju ZEKom-1). V navedenih primerih lahko operater zahtevane podatke policiji posreduje šele na podlagi prepisa izreka ustrezne odločbe sodišča. Če pa policija prosi zgolj za podatek o tem, ali je nek telefon trenutno v rabi v določenem omrežju, in v kolikor da, komu pripada vanj vstavljena SIM kartica, in operater oba podatka zakonito hrani v svoji komercialni bazi oz. bazi podatkov o naročnikih, pa mora operater te podatke policiji na podlagi njenega pisnega zahtevka po 3. odstavku 149.b člena ZKP v skladu z 149. členom ZEKom-1 tudi posredovati. V kolikor bosta zakonodajalec oz. Ustavno sodišče drugačnega mnenja, bosta lahko za 3. odstavek 149.b člena ZKP zahtevala ustrezne spremembe.

Glede pravice uporabnika, da do istih podatkov pride samostojno, pa po mnenju Pooblaščenca pravilno navajate možnost po 152. členu ZEKom-1, da sme operater za svoje uporabnike ali naročnike, na podlagi njihove izrecne zahteve, obdelovati podatke o lokaciji njegovega telefona in jim na tej podlagi ponuditi tudi ustrezne storitve z dodano vrednostjo. Vlada Republike Slovenije je v predlogu ZEKom-1 z dne 28.9.2012 glede tega člena pojasnila, da termin storitve z dodano vrednostjo »vsebinsko že vključuje možnost ugotovitve lokacije telefonskega aparata, ali odtujenega vozila, v katerem je mobilna naprava za sledenje tega vozila s strani uporabnika«, kar naj bi bilo tudi »opozorilo prakse«. Operater lahko torej naročniku, ki to zahteva, omogoči sledenje lokacije njegovega telefona, in, a maiore ad minus, tudi pridobitev podatka o tem, ali se telefon še vedno uporablja oz. se je začel ponovno uporabljati v operaterjevem lastnem omrežju.

Vaš operater si je pravico ponuditi tovrstno storitev tudi ustrezno pridržal v splošnih pogojih uporabe, oz. še posebnih pogojih uporabe mobilnih elektronskih komunikacijskih storitev .

Operater pri tem svojemu uporabniku ne sme posredovati tudi podatka o novem uporabniku ukradenega telefona, ker pri tem več ne gre za lokacijske podatke iz 1. odstavka 152. člena ZEKom-1 (lahko pa jih potem zahteva policija, kot že obrazloženo zgoraj).

Hkrati operater ne sme, kot narekuje že dikcija 1. odstavka 152. člena ZEKom-1, iste storitve ponuditi tudi posameznikom, ki niso njegovi uporabniki oz. naročniki in jih zanima, ali se je njihov mobilni telefon morebiti začel uporabljati še v omrežju tega in tega operaterja. Lokacijski podatki, ki bi bili uporabljeni za pripravo odgovora na njihovo vprašanje, namreč ne pripadajo njim, in torej ne smejo biti uporabljeni za ponujanje storitve z dodano vrednostjo.

Zatorej je po mnenju Pooblaščenca v dopisu navedena praksa, da se »prvi korak« odkrivanja storilca »prepusti oškodovancu«, napačna in neskladna z določbami ZEKom-1 in ZVOP-1 o varstvu osebnih podatkov oz. komunikacijske zasebnosti.


S pozdravi,

Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ.dipl.prav.,
pooblaščenka

Saj bi ti rekel, da podaj vir za te ultra natančne statistične informacije, pa nima smisla. No, ne daj se motit.

Pol pa tako povej, ane.

No, če že imamo prvo roko ravno v tej temi, povej mogoče še kaj o tem. Kaj se zgodi npr., ko nekdo prijavi ponudniku svoj telefon kot ukraden. Ga dejansko sledijo ali ne in koliko časa? In ali je kaj drugače, če pride prijava s strani preiskovalnega organa?

St235 je 14. jun 2015 ob 23:57 izjavil:

Ne nakladaj. Zatajitev je prav tako kaznivo dejanje kot kraja. In predvsem policija ne kliče ukratenih/zatajenih telefonov in prosi uporabnika, da se v 24 urah zglasi na postaji. Od kje vam take blodnje ljudje božji?

Mene so. Sicer je bilo to skoraj 10let nazaj. Kupil ukradene telefon (takrat tega nisem vedel, se mi je pa sanjalo). Čez nekaj mesecev sem dobil klic iz PP da naj se zglasim pri njih zaradi telefona.