Ameriško sodišče o spoštovanju evropskih pravil varstva zasebnosti

Reuters - Microsoft se vse od lanskega junija, ko je bil razkrit kot prav prvi med ameriškimi tehnološkimi velikani, ki so se priključili NSA-jevemu prisluškovalnemu programu PRISM, strašno trudi izboljšati svojo javno podobo vis-a-vis spoštovanja zasebnosti. Del tega je tudi njihova februarja dana obljuba, da bodo podatke svojih evropskih uporabnikov hranili v Evropi, kjer bodo zaščiteni v skladu z evropskimi zakoni.

Kar bi, seveda, predstavljalo določene praktične probleme za ameriške preiskovalce, tožilce ter diplomatsko ekipo na ministrstvih za pravosodje in zunanje zadeve, če bi, denimo, rabili pridobiti vsebino e-poštnega nabiralnika od Outlook.com uporabnika v Evropi, zdaj gostovano na Microsoftovem strežniku na Irskem.

Standardni postopek mednarodne pravne pomoči sodelovanja namreč vključuje vse omenjene deležnike (policija -> MP -> MZZ), ter še soglasje in pomoč tuje države. Kar pa je počasno in naporno. Za primerjavo, domača e-pošta je ameriškim preiskovalcem dostopna na podlagi policijskega zaprosila (subpoena), izdanega na podlagi "kreativnega" branja četrt stoletja starega zakona, ki več kot 6 mesecev staro e-pošto tretira kot "v klasičnem poštnem nabiralniku zapuščene kuverte", beri nevredne zaščite po 4. amandmaju (našemu 37. členu Ustave).

Microsoft je bil sicer priden in se je zoper takšno zaprosilo pritožil (motion to quash - nekaj, kar našim prejemnikom nezakonitih policijskih zaprosil sicer ni na voljo). Žal moramo poročati, da so pritožbo izgubili. Newyorški zvezni sodnik James Francis je namreč razsodil, da za pridobivanje v tujini gostovane e-pošte veljajo blažja pravila, in da torej uporaba instrumentov mednarodne pravne pomoči ni potrebna - ker:

Breme za policijo oz. vlado bi bilo preprosto preveliko, če bi bili primorani podatke o evropskih uporabnikih domačih ponudnikov spletnih storitev (kot sta Microsoft in Google), pridobivati skozi postopke mednarodne pravne pomoči.

Gre dodati, da je sila podobno mišljenje moč najti tudi pri slovenski policiji (♫ vedno.mp3). Njeno vodstvo vztraja pri tem, da jim mora biti dovoljeno pridobivanje podatkov o IP naslovih uporabnikov slovenskih spletnih strani kar brez sodne odredbe, pa čeprav imamo pri nas dežurne sodnike in ustne (nujne) odredbe, čeprav je standard za pridobitev takšne odredbe smešno nizek, čeprav so IP naslovi uporabnikov spletnih strani nedvoumno ustavno zaščitena materija in čeprav jim (skoraj) vsi drugi deležniki govorijo, da se tako ne sme. Prav takšno pravico bi si namreč radi izrecno vpisali v 3. odstavek 149.b člena ZKP.