Zakaj se je ta sporazum pripravljal v taki tajnosti? Kako točno je to koristilo interesom Evropejcev?
vir: sott.net
Mnogi se strinjajo, da je bila ACTA sklenjena kot medvladni trgovinski sporazum samo zato, da bi se države lahko izgognile uveljavljenim in preverjenim metodam urejanja mednarodnih odnosov. V njej ni prav nobenih 'trgovinskih' določb.
vir: 9gag
Visoke kazni so namenjene za korporativne kršitelje, npr. konkurenčno založbo, ki bi brez dovoljenja poizdala album ali knjigo in to tržila. Po razpasu nasterja in podobnih tehnologij jih je RIAA več let želela uporabiti zoper navadne uporabnike, ki so delili prgišče pesmi. Končno so izračunali, da zaplenjen denar ne odtehta negativne publicitete in le še poveča informiranost, srd in željo po piratiziranju. A zneski so ostali.
Založbe vsak nezakonit prenos vidijo kot izgubljeno prodajo, čeprav obstajajo prepričljivi argumenti proti temu.
vir: ZdruĆženje fonogramske industrije Slovenije
Pred potovanjem v tujino je priporočljivo dobro počistiti prenosnik in vklopiti šifriranje celotnega diska. Dalje pred pristankom prenosnik obvezno ugasnite; suspend ali hibernate ni dovolj.
Kim Shmitz (aka Kim Dotcom), skupaj s še tremi solastniki Megaupload.com po aretaciji v Novi Zelandiji. Dotcomu očitajo prevzetnost in razsipavanje z denarjem, čeprav ne počne nič takega, kar ne bi vsaj 100x na leto videli od aktualnih glasbenih in filmskih zvezd.
Evropski parlament je o ACTI nazadnje glasoval novembra 2010, ko je tudi podprl o resoluciji v podporo sporazuma, z določenimi pridržki. Pred glasovanjem je bila na mizi tudi bolj 'liberalna' različica resolucije, ki pa je žal padla z 306-322 glasov. Slednjo so podrpli poslanka Fajon in poslanci Kacin, Thaler in Vajgl, prepričati pa bo treba še Jordan-Cizeljevo, Zvera (oba proti) in Peterleta, ki edini od naših ni glasoval o resoluciji. Glasov za izglasovano resolucijo žal na wotewach.eu ni.
vir: votewatch.eu
ACTE še niso podpisale Nemčija, Nizozemska, Slovaška, Estonija in Ciper.
All is well in entertainment land.
ACTA je kratica za Anti-Counterfeiting Trade Agreement oz. po naše Trgovinski sporazum za boj proti ponarejanju. Besedilo si lahko preberete v slovenskem oz. angleškem jeziku. Ima 45 členov, razdeljenih na 6 poglavij, ter še krajšo preambulo, vse na nekje 22 straneh. Najkrajši možni povzetek, po besedah Ars Techinice, ga opiše z besedami "izvoz ameriškega režima uveljavljanja pravic intelektualne lastnine v druge države podpisnice".
Pa kar po vrsti.
Preambula
O vsebini so se pogajale EU in njene države članice, Avstralija, Kanada, Japonska, Južna Koreja, Mehika, Maroko, Nova Zelandija, Singapur, Švica in seveda ZDA. Mehika je že odpovedala sodelovanje, medtem ko so ostale pogajalke z izjemu EU in Švice sporazum podpisale že 1. oktobra lani na Japonskem. EU kot celota ga je podpisala minuli teden, posamično pa še 22 od 27 držav članic. Najbolj odprto nasprotovanje so izkazali Poljaki, Nemci in predvsem Nizozemci.
Vse dogajanje okoli ACTE je že od začetka zavito v tančico skrajne tajnosti in dobršen del javnosti še danes (zmotno) misli, da je celotno besedilo sporazuma tajno (ni, linki zgoraj). Začetki segajo nekje v leto 2006, ko je ameriški zunanjetrgovinski pooblaščenec (USTR) kontaktiral izbrane vlade EU, Kanade, Japonske in Švice v zvezi s sklenitvijo internetu prilagojenega sporazuma za varstvo pravic intelektualne lastnine. Prva uradna najava pogajanj je zabeležena oktobra 2007, s sestanki pa so pričeli junija naslednje leto in jih do zaključka pogajanj 25. novembra 2010 opravili vsega skupaj enajst. Vmes so bile k poganjanjem povabljene še nekatere države. Republika Slovenija je na zanimiv način intimno povezana v sam postopek priprave sporazuma, saj so se Smernice EU za poganja sprejele prav v času slovenskega predsedovanja EU, aprila 2008 (glej prvi link). V imenu Unije se je sicer pogajala Komisija, glede določenih kazenskopravnih vprašanj zunaj pristojnosti Komisije (glej spodaj) pa predsedujoča država Unije.
Vso pogajalsko gradivo je, kot smo že rekli in kot je z neuspešnim zahtevkov za dostop do informacij javnega značaja potrdil Lenart, zaupno. Delovnih različic sporazuma prav tako niso objavljali, kljub številnim mednarodnim pozivom v to smer, kar je v javnosti vzbujalo skrajno nezaupanje, po vsaki od treh neuradnih (leaked) objav pa tudi bitje vseh plati zvona. Zadeva je postala še toliko hujša, ko se je izkazalo, da so dostop do besedila imeli predstavniki ameriške zabavne, tehnološke in farmacevtske industrije, ter da so celo aktivno sodelovali pri njegovi pripravi. Ameriški komentatorji zato radi pravijo, da so ga spisali neizvoljeni predstavniki določenih podjetij (non-elected officials representing special interest). Njim je vsakršno vladno vmešavanje brez izrecnega mandata volivcev še bolj zoprno kot hudiču križ.
Poglavje I: Osnovne določbe in splošne opredelitve pojmov
ACTA je definirana kot trgovinski sporazum za boj proti ponarejanju.
A čeprav gre za trgovinski sporazum, v njej ne boste našli določil o carinah, kvotah ali druge ekonomske materije. Vsebina namreč skoraj v celoti zajema pravna vprašanja pregona trgovine s ponarejenim blagom in kršitvami avtorske in drugih pravic intelektualne lastnine. Za obe področji imamo kompetentno mednarodno organizacijo, vendar sporazum ni bil izpogajan ne v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO) ne v okviru Organizacije Združenih narodov za intelektualno lastnino (WIPO). Če bi se predlagatelji odločili za takšen model, bi bili morali k pogajalski mizi povabiti še številne druge države, strokovnjake in nenazadnje še širšo svetovno javnost.
Dalje, sporazum ureja dve povsem različni temi. Prva je prodaja ponarejenega blaga - ur, torbic, ipadov, generičnih zdravil, semen za kmetijske pridelke, orožja - kar je po ocenah EOCD že leta 2005 bil 200 milijard ameriških dolarjev/leto vreden posel trdno v rokah organiziranega kriminala. Druga zadeva kršitve pravic intelektualne lastnine, zlasti in posebej avtorskih pravic, ki povzroča bistveno manj škode in ga izvajate vi in vaš mladoletni sosed.
Oboje jasno napeljuje, da je bil "model" sporazuma - medvladni trgovinski sporazum - izbran zgolj in izključno zato, da so lahko posebni interesi določenih sektorjev gospodarstva na prikrit in tajen način dosegli unifikacijo sebi všečnih pravnih pravil širom sveta. Mimogrede, ZDA se že pogajajo tudi z državami na drugi strani Pacifika; tistemu sporazumu pa se pravi TPP oz. Trans-Pacific Strategic Economic Partnership in čeravno ni izključno njihova ideja, je po načinu pogajanj precej sličen ACTI.
Poglavje II: Pravni okvir za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine
Tu notri je srce sporazuma, v petih oddelkih. Kot bomo ugotovili, imamo znaten delež določb že utelešen tudi v naši zakonodaji, tako da začetna obljuba o nepotrebnosti zakonodajnih sprememb morda niti ni povsem iz trte zvita.
ODDELEK 1: SPLOŠNE OBVEZNOSTI
Člen 6: Splošne obveznosti glede uveljavljanja
1. Vsaka pogodbenica zagotovi, da so po njeni zakonodaji na razpolago postopki za uveljavljanje pravic, ki omogočajo učinkovito ukrepanje zoper vsako dejanje kršitve pravic intelektualne lastnine, zajeto v tem sporazumu, vključno s hitrimi sredstvi za preprečitev kršitev in sredstvi, ki odvračajo od nadaljnjih kršitev. Ti postopki se uporabljajo na način, ki prepreči nastajanje ovir za zakonito trgovanje, in zagotavljajo zaščito pred zlorabami teh postopkov.
2. Postopki, ki so sprejeti, ohranjeni ali uvedeni za izvajanje določb tega poglavja, morajo biti pravični in zagotavljati, da so pravice vseh udeležencev v takih postopkih ustrezno zaščitene. Ti postopki ne smejo biti po nepotrebnem zapleteni ali dragi ali postavljati nerazumne časovne omejitve ali povzročati neupravičene zamude.
3. Pri izvajanju določb tega poglavja vsaka pogodbenica upošteva potrebo po sorazmernosti med resnostjo kršitve, interesi tretjih oseb ter veljavnimi ukrepi, sredstvi in kaznimi.
4. Nobena določba tega poglavja se ne razlaga kot zahteva za pogodbenico, da svoje uradnike obravnava kot odgovorne za dejanja, storjena pri izvajanju njihovih uradnih dolžnosti.
Ta člen omenjamo, ker vsebuje precej obljub; obljub, ki so v kasnejših členih grobo prekršene.
Res bo, in kot rečeno, to je cela poanta sporazuma, da se nosilcem pravic intelektualne lastnine omogoči "učinkovito ukrepanje zoper vsako dejanje kršitve [teh pravic]". Res je tudi, da so predlagani ukrepi "hitri", da odvračajo od "nadaljnjih kršitev" (vse 1. odst) in da ne izgledajo ne "po nepotrebnem zapleteni" niti "nerazumno dolgi" (2. odst.).
Ni pa res, da so tudi pravice nasprotne stranke oz. potrošnikov "ustrezno zaščitene" ter ukrepi na njihovo škodo "sorazmerni" z resnostjo kršitve (3. odst.). Sorazmerno ureditev imamo že zdaj. Civilno pravdo, tako kot jo imajo vsi ostali oškodovani upniki, oz. kazenski postopek v primeru posebej zavržnih dejanj. Potreba po "posebnih oz. dodatnih" pravnih sredstvih za manjši sektor ekonomije ni v ACTI z ničemer utemeljena oz. se zgolj domneva. Dalje, taisti sektor je sodeloval pri pripravi sporazuma, medtem ko je bila javnost načrtno izključena, parlamenti pa ignorirani. Ameriški posebni predstavnik za zunanjo trgovino je mnenja, da je ACTA zgolj "vladni sporazum", ki po ustavi ne spada v pristojnost kongresa, na evropski strani oceana pa je pred dnevi iz protesta odstopil posebni poročevalec Evropskega parlamenta Kader Arif, ki je bil dodeljen k z zadevi. Bojda zaradi vsestranskega metanja polen pod noge. Razumevanje teh okoliščin je pomembno za presojo sledečih določb sporazuma.
ODDELEK 2: IZVRŠEVANJE CIVILNOPRAVNIH UKREPOV
Avtorsko pravo sodi med civilno (zasebno) pravo, kjer so udeleženci v večini stvari svobodni pri urejanju svojih medsebojnih odnosov (pogodb), mišljeno v primerjavi z npr. kazenskim in upravnim pravom. Seveda se udeleženci včasih ne držijo dogovora oz. si povzročijo škodo; takrat civilno pravo oškodovancu omogoča naperitev odškodninske oz. podobne tožbe zoper povzročitelja. To velja za najemodajalca, ki ni pravočasno prejel najemnine ali je ostal z razsutim stanovanjem, za delavca, ki mu delodajalec ni izplačal plače, regresa ali prispevkov za socialno varnost, za malega delničarja, ki so mu je direktor z mahinacijami uničil prihranke. Načeloma mora vsak od njih pred sodiščem dokazati štiri stvari: 1) nastalo škodo, posebej njeno višino, 2) protipravno ravnanje toženca, ki je povzročilo to škodo, 3) vzročno zvezo med tem dejanjem in nastalo škodo, ter 4) krivdo toženca (namero oz. malomarnost). V določenih situacijah, npr. tajkunskem zbiranju premoženja, se je zakonodajalec odločil, da je za določeno skupino tožencev mogoče to breme nekoliko zmanjšati. Založniki pa nasprotno mislijo, in ob pomoči njihovih lobistov jim pritrjujejo tudi države pogodbenice ACTE, da so na nek način posebni - da bi bilo enostavneje kar verjeti njihovi besedi, toženca (uporabnika, ponudnika storitve informacijske družbe) pa pravzaprav niti ni treba kaj dosti vprašati.
Najbolj ključen v tem oddelku je deveti člen, ki ureja vprašanje primerne odškodnine za kršitve pravic intelektualne lastnine. Veliko smo že pisali o nesorazmerno visokih odškodninah, ki so na voljo po ameriškem pravu, npr. do 150.000 dolarjev domnevane škode na ponujeno nezakinito kopijo in še nekajkrat toliko civilne kazni (za nameček). Nekoliko blažji, a sicer povsem sličen model, kjer tožniku namesto dejanske škode pripada nek umetno določen in višji znesek, predvidevata tudi ACTA in naš ZASP.
- Prvi odstavek pravi, da naj se pri odmeri odškodnine upošteva vsako zakonito merilo, ki ga predloži imetnik pravice, npr. z njihove strani ocenjeni izgubljeni dobiček, vrednost blaga po tržni ceni, oz. predlagani maloprodajni ceni.
- Drugi odstavek pravi, da morajo imeti sodišča pravico, da kot odškodnino dodelijo ves dobiček, ki naj bi ga imel toženec iz očitanih kršitev. Če je g. Kim DotCom (Megaupload) ustvaril več deset milijonov dolarjev dobička, potem je to primeren znesek odškodnine.
- Tretji odstavek je nekoliko bolj zagoneten, in pravi, da morajo biti za primere kršitev pravic založnikov (imetnikov fonogramov, ne avtorjev) na voljo še dodatne opcije:
a) pavšalna odškodnina
b) domneve za izračun odškodnine, v grobem zatrjevano število ponaredkov krat cena, ki jo zatrjuje tožnik;
c) vsaj za avtorske pravice, dodatna odškodnina
To zgodbo smo že slišali. Združenja založnikov zagovarjajo, da je škoda iz vsake piratske kopije enaka (vsaj!) vrednosti licence, se pravi, predpostavljajo, da bi bil pripravljen pirat ta izvod kupiti, le bolj "prikladno" mu je bilo, da ga "ukrade". To seveda nikakor ni res in tudi študij o nasprotnem ne manjka. Ljudje, ki piratizirajo izdelke zabavne industrije, v veliki večini niso pripravljeni teh izdelkov kupiti, bodisi zaradi visoke cene, DRM-ja ali drugih nesmiselnih omejitev. Uspešni spletni distribucijski modeli, npr. Valvov Steam, dokazujejo, da se stvari da opraviti prav. A smatrati, da je nekdo, ki si je z interneta potegnil dva komada Rihanne, nujno tudi kupec enega singla in enega albuma, ali da je uživač divx kopije The Hurt Lockerja pripravljen vreči za kino vstopnico in še special edition DVD, pa ni nič več kot iluzorno tiščanje glave v vsaj 20 let star pesek.
Če pogledamo tole tabelo iz dopisa slovenskega združenja fonografske industrije (ZFIS) v podporo novembra sprejeti noveli Kazenskega zakonika:
Slovenski založniki ocenjujejo, da so zgolj uporabniki Partisa samo s prenosom tridesetih izbranih del imetnike avtorskih pravic oškodovali za malo manj kot 20 milijonov evrov v štirih letih, državo pa za 5 milijonov evrov DDV-ja. Vsak domnevni partis.si prenos vrednotijo po tržni ceni, ki je 12EUR na povprečen album oz. 1.49EUR na pesem, tuja knjiga v PDF zapisu 25EUR, film pa nekje 15EUR. Vse cene so brez DDV in predpostavljajo, da bi se vsi ti nakupi zgodili, če ne bi bilo Partisa.
Mimogrede, vse napisano je že več let uzakonjeno v našem Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (168. člen). Toženec ima pravico do do odškodnine po splošnih pravilih ALI običajnemu plačilu za spiratizirane izvode, kar se v primeru namerne kršitve poveča za še 200% civilne kazni (trojna odškodnina) v "preventivne namene".
Pridobitev nadpovprečne odškodnine pa ni edina stvar na agendi. Člen 10 določa še druga pravna sredstva, kot npr. pravico do uničenja spornega blaga in vsega materiala in orodja, ki se pretežno uporablja pri izdelavi spornega blaga, vse na stroške toženca. Brali smo, da je Geohot po poravnavi s Sonyjem moral izročiti vse svoje PS trojke, čeprav jih je kupil s svojim denarjem in čeprav gre za povsem zakonito robo (opa, this just in: Geohot naj bi pred dnevi pustil službo na Facebooku in se vrnil k hekanju PS3 in iPhone).
Pred vložitvijo tožbe pa je seveda treba izvedeti, koga tožiti. Torrent in druga p2p omrežja imajo zaradi svoje narave zoprno navado, da nujno razkrivajo podatek o tem, kdo ponuja koščke tako želene datoteke (drugače prenos pač ne bi mogel steči). Člen 11 zato ureja pravico toženca, da ekspeditno pridobi informacije o identiteti tožnika in obsegu kršitve. Sicer zadeva ni nujna, če je v nasprotju z Zakonom o varstvu osebnih podatkov, ampak na nedavnem predlogu novele Zakona o elektronskih komunikacijah smo žal videli, kako je s tem pri nas. Policija si je zaželela oblikovanje vzporedne baze pripada IP naslovov na naročnika, brez omejitev obstoječe retencijske baze (hramba omejena na 6 mesecev, dostop zgolj posamič in s sodno odredbo, v primeru pregona kaznivih dejanj ali obrambe države). Mimogrede, kot smo že večkrat zapisali, tudi (niti) retencijska baza prav z ničemer ne opravičuje ekletantnih kršitev zasebnosti in človeškega dostojanstva (s tem, ko vse ljudi obravnava kot potencialne storilce najhujših kaznivih dejanj in zato preventivno beleži goro njihovih prometnih in lokacijskih podatkov).
Nazaj k stvari. Poseben pomen imajo tudi začasni ukrepi, ki jih je mogoče zahtevati pred vložitvijo tožbe, ali med trajanjem tožbenega postopka, da se prepreči nastanek znatne škode. Člena sta dva. Osmi, nerodno preveden v "sodne odredbe", tako od države podpisnice zahteva, da nosilcem pravic intelektualne lastnine omogoči pridobitev začasne odredbe zoper dejanja domnevnih kršiteljev in morebitnih posrednikov, ki prvim pri tem pomagajo (uvozniki, ponudniki interneta, gostitelji). Na tej podlagi bo mogoče po celi Uniji npr. prepovedati uvoz Samsungovih telefonov oz. tablic na osnovi kršitve patenta ali izgleda izdelka, ali zapovedati ponudniku internetnega dostopa, da blokira določeno domeno zaradi kršitev avtorske pravice, ali vpeljati three-strikes sisteme za odklop interneta domnevnim kršiteljem, vse brez potrebe po polnem sodnem postopku.
Dvanajsti člen dodatno razdela to pravico. V prvem odstavku zahteva možnost odredbe tudi za posrednike (kot zgoraj), da se preprečijo nadaljnje kršitve in zavarujejo dokazi za kasnejši postopek. Drugi odstavek pa zahteva možnost izdaje začasne odredbe brez zaslišanja nasprotne stranke (ex parte, inaudita altera parte), se pravi zgolj na podlagi informacij, ki jih poda tožnik. Težko je razumeti, zakaj bi bilo to lahko potrebno v primerih kršitev avtorskih pravic (no, morda za športne prenose, ki so one-off reč).
ODDELEK 3: UKREPI NA MEJI
V javnosti so se pojavljali strahovi, da bodo cariniki smeli/morali pregledovati ipode in prenosnike v iskanju piratskih vsebin. Založniki so bili glede tega zelo neomajni, politiki pa so obljubili črtanje določbe, a ga po tekstu sodeč niso dosegli.
14. člen tako zahteva, da se na meji pregledujejo tudi majhne pošiljke komercialne narave, se pravi zelene laserje in neoriginalne polnilce z dealextreme.com ali kozmetiko iz britanskega Body Shop-a, ne pa nujno osebne pošte in paketov od vaše veze na Otoku ali New Yorku.
Kaj pa osebna prtljaga potnika? Države lahko spregledajo majhne količine blaga nekomercialne narave. Se pravi, še vedno se lahko odločijo pregledovati iPode in prenosnike. To lahko počnejo v vsakem primeru, ker je lahko na slednjih znatna (tj. nemajna) količina glasbenih in video posnetkov. Za rečt, iskanje piratskih vsebin, neprimerne pornografije in vsega ostalega je po tem sporazumu vsekakor mogoče.
Ostanek členov ureja pravico imetnikov avtorskih pravic do "poglobljenega sodelovanja z mejnimi organi". Francoska in Italijanska policija redno pregledujeta in kaznujeta turiste, ki kupujejo poceni ponaredke prestižnih blagovnih znamk, ker slednji "povzročajo znatno škodo modni industriji". Dobro vprašanje je, ali si lahko Gucci res obeta nakup svojih izdelkov od gospodične, ki nosi 10-30EUR vreden ponaredek; bržkone ne, a taka pravila imamo. In da so možna, morajo imeti modne znamke kontakt s policijo in carino, možnost nudenja kataloga svojih izdelkov, izobraževanj in pravnih zahtevkov za zadržanje oz. zaseg določenih pošiljk. Vse to ACTA zahteva od držav. Za Slovenijo bi znalo biti relevantno v zvezi z Luko Koper in ne bi bilo presenečenje, če bi v kratkem brali o "obsežnem zaplenu piratske robe" ter da se "slovenska carinska uprava in policija zahvaljujeta industriji za poglobljeno sodelovanje".
ODDELEK 4: IZVRŠEVANJE KAZENSKOPRAVNIH UKREPOV
When people start going to jail, people will stop doing it.
- Dana White, šef UFC-ja, o tem, zakaj je bolje zapreti lastnike lokalov in justin.tv streamerje kot pa ponuditi prenose po ceni manj kot $45 dolarjev.
Čeprav smo zgoraj prebrali, da civilno pravo že nekaj časa omogoča same dobre stvari, se industrija ni zadovoljila s tem. Močno si želijo razširiti krog kršitev pravic intelektualne lastnine, ki predstavljajo kaznivo dejanje, to pa zato, ker 1) ima zapor znaten preventivni namen in 2) vse stroške kazenskega pregona nosi država.
V Sloveniji smo lansko jesen sredi predvolilne kampanije opazno prenovili kazensko zakonodajo, tako ZKP kot KZ, ter se odločili, da so tajkuni (ZOPNI) in insajderski menedžerji (ZGD-K) po privzetem krivi. Del te debate je zadeval spremembo 148. člena kazenskega zakonika, ki ureja kaznivo kršitev materialnih avtorskih pravic. O tem smo obsežno pisali. Šlo se je za vprašanje, ali naj zgolj "kršitve z namenom prodaje" (commercial-grade copyright infringement) ostanejo kaznive, ali pa je treba policijo in zaporne paznike poslati tudi kršitelje, ki avtorska dela zgolj neupravičeno uporabijo in se jih je dosedaj lahko zgolj tožilo za 300% odškodnino + stroške postopka pred sodiščem civilnega prava. Ključno vprašanje pri tem je, kaj točno smatramo za tako družbeno nevarno, da je kaznivo dejanje? Je to nekaj, kar lahko stori običajni uporabnik? Ali je to nekaj, česar se lotevajo mednarodne kriminalne združbe - isto kot ponarejanja izdelkov - in prinaša zaradi "nerodnega prevoda". Mimo ministrstva, resornega telesa DZ, 90 budnih parov poslanskih oči, zakonodajno-pravne službe parlamenta, kritičnih slovenskih medijev in javnosti. Ja.
Kot je na svojem dobro branem blogu techdirt.com zapisal Mike Masnick: "Z ACTO se zasebno, nekomercialno kršenje avtorskih pravic izenačuje s komercialnim".
Manj očitna, a nič kaj hujša je zahteva po kriminalizaciji "pomoči pri kršitvah avtorskih pravic" (aiding and abetting). Za razumevanje tega vprašanja je potrebno odpreti debato o doktrini sekundarne kršitve avtorskih pravic, kot je razvidna npr. v primeru Ninja Video, TVLinks, TVShack, Channelsurfing.net. Šlo je za strani - vse so že zaprte -, ki neposredno ne kršijo nobene avtorske pravice - ne izdelujejo kopij, ne distribuirajo jih, ne dajejo jih na voljo javnosti, ne dobivajo nobenega računa od SAZASA za brezplačne digitalne downloade. Smatra pa se, da so v poslovni zvezi z ljudmi, ki počno prav vse našteto. Založniki bi radi zaprli tudi te ljudi (2. odstavek). Istočasno bi radi zaprli še njihove dobavitelje - snemalce filmskih projekcij v kinodvoranah (3. odstavek).
Naj opozorimo, da so kazenskopravne sankcije po ACTI v izključni pristojnosti držav članic. Kot je v predlogu državnemu zboru zapisala vlada, se je Evropska komisija odločila, da NE bo uveljavljala primarnosti prava EU glede določenih kazenskopravnih vprašanj, četudi ima za to podlago po členu 83/II pogodbe o delovanju EU. Kakršnakoli argumentacija, da EU ali ACTA zahtevata od nas spremembo kazenske zakonodaje, je tako povsem brezpredmetna; je pa tudi res, da se bolj kot na to oziramo na diplomatske pritiske.
ODDELEK 5: UVELJAVLJANJE PRAVIC INTELEKTUALNE LASTNINE V DIGITALNEM OKOLJU
Oh, Internet. Založbe ga nimajo v svoji lasti in se tam ne počutijo najbolj udobno, kot pravijo. Za uporabnike pa je postal vsakdan - vodilni način za konzumiranje zabavnih vsebin. Ker uradnih kanalov ni (sploh v Sloveniji) oz. je ponudba šibka, obstaja živahen siv trg. Zato je nujno, kot so lobisti za SOPO razložili "good old country boyu" in vodji komiteja za intelektualne pravice v ameriškem predstavniškem domu, da "v [intertnem] virtualnem svetu postavimo take omejitve, kot jih imamo v realnem svetu". Če se torej pojavi zlobna tuja stran s ponudbo domačega kina na klik, mora imeti lokalni šerif pooblastilo, da ji vzame domeno, jo izbriše iz Googla, ji odklopi kartičarje in prepove posel z njo oglaševalcem.
Gornje izjave se nanašajo na SOPO, kjer so (vsaj v ZDA) lobisti dejansko spustili poslance zraven. Mi tukaj govorimo o malce starejšem tekstu, ACTI, ki pa so ga v osnovi pripravili isti ljudje. Kaj torej ACTA zahteva od interneta?
Najprej ugotovitev (2. odst.), da internet "vključuje nezakonito uporabo sredstev za široko distribucijo za namene kršitve". Zato morajo biti za internetne kršitve na voljo vsi zgoraj našteti civilno- in kazenskopravni ukrepi (kot zgoraj), vendar nas first mover advantage narave interneta sili v še dodatne ukrepe s hitrimi sredstvi za preprečitev kršitev in sredstvi, ki odvračajo od nadaljnjih kršitev (1. odst.).
To pa so:
- Izjemno nedoločen 2. odstevek zahteva ukrepe zoper programe in omrežja za masovno spletno piratiziranje, se pravi torrent in druga p2p omrežja, ter digital lockerje. Sem spadajo blokade DNS naslovov, bodisi s sliko ali honeypotom, pa three strikes sistemi, pa deep packet inspection. S tem bi se ponudnike interneta efektivno spremenilo v zasebno policijo pod ukazom založb.
- Hitra in poceni identifikacija IP naslovov kršiteljev (4. odst.). Slovenija je, kot zgoraj, že predlagala ustrezne ukrepe v obliki novele Zakona o elektronskih komunikacijah. Švica, tudi partnerica ACTE, se je nasprotno odločila, da tovrstno blanketna zloraba zasebnosti nima kaj iskati v resni državi.
- Učinkovito in pravno varstvo zoper odstranjevanje tehnične zaščite (anti-DRM, 5. in 6. odst.), čeravno so v 7. odstavku zapisane tudi napredne misli o dovoljevanju izjem za prosto uporabo, slepe in slabovidne ipd. Odklepanje telefonov, lastni firmware na mp3 predvajalnikih, homebrew oprema na igralnih konzolah, striktno gledano tudi flashan Linksys so vsi znaki deviantnega vedenja.
Potrebno je povedati, da ima skoraj vsak dostavek tudi par besed o "neomejevanju zakonitega prometa", kar je za pozdraviti.
Poglavje III: Prakse izvrševanja
Prebili smo se skozi najhujše, zdaj ostanejo še podporni členi.
Države podpisnice se spodbuja k izmenjavi strokovnega znanja in izkušenj s področja, posebej k zbiranju in analizi statističnih podatkov o obsegu kršitev. V členu 30 (preglednost) se jo prosi, da objavi svojo področno zakonodajo, kar je smešno, ker je predhodna objava zakonov sama po sebi temeljni pogoj za njihovo veljavnost. Obenem prosijo vse pogodbenice, naj si prizadevajo za obveščanje javnosti o pomenu zaščite intelektualne lastnine in obsegu škode, ki nastaja.
Poglavje IV: Mednarodno sodelovanje
Mednarodno sodelovanje ključnega pomena za uresničevanje učinkovitega varstva pravic intelektualne lastnine in da ga je treba spodbujati ne glede na poreklo blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine, ali lokacijo oziroma državljanstvo imetnika pravice. To vključuje čezmejno sodelovanje ob izvajanju carinskih pregledov, pa izvrševanju kazenskopravnih ukrepov, pa pomoč pri sprejemu in izvajanju nacionalne zakonodaje, usposabljanju carinikov, policistov in drugih državnih uradnikov. Mi bi se lahko, na primer, zgledovali po Nemcih, Estoncih, Nizozemcih ali Slovakih, ki ACTE niso podpisali.
Poglavje V: Institucionalna ureditev
Predvideva ustanovitev Odbora ACTA, ki ima nalogo pregledovanja izvajanja in delovanja tega sporazuma ter odločanja o pogojih pristopa katerekoli članice Svetovne trgovinske organizacije WTO. Če bo ACTA zaživela, lahko pričakujemo še mnoge nove člane, za katere bo poslušnost na področju uveljavljanja zahodnih pravic intelektualne lastnine pogoj za vstop v širše ekonomske integracije.
Poglavje VI: V poglavju VI: Končne določbe
Predvideva, da je za udeleženke pogajanj ali druge članice WTO, za katero se udeleženke strinjajo, sporazum na voljo za podpis od 31. marca 2011 do 31. marca 2013, veljati pa začne 30 dni po deponiranju šeste liste o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi med podpisnicami, ki so deponirale svoje zadevne listine o ratifikaciji (glej ZDA čisto spodaj).
Kako naprej?
Kot že rečeno, je večina udeleženih držav sporazum podpisalo oktobra lani, EU kot celota pa je to storila minuli teden. Sporazum s tem še ni začel veljati, saj ga mora v svojem parlamentu ratificirati vsaj 6 držav podpisnic, do danes vključno pa tega še ni storila prav nobena.
Pod predpostavko, da sploh pride do potrebnih ratifikacij, bo ACTA za države članice EU začela veljati v dveh fazah. Kot razloži vlada (odsek B), bo večina sporazuma (vse razen oddelka o kazenskih sankcijah) stopilo v veljavo s sprejemom v Evropskem parlamentu, kjer bodo glasovali enkrat v začetku poletja (omenja se junij). Ta del namreč spada pod skupno trgovinsko politiko, ki je v izključni pristojnosti Unije (2. člen PDEU). Oddelek o kazenskih sankcijah bi Unija sicer lahko pretihotapila skozi po členu 83/II v povezavi s 3. členom PDEU (sodelovanje v kazenskih zadevah v povezavi s skupno trgovinsko politiko), vendar se je izrecno odločila proti temu. Kazenski del je torej v celoti odvisen od nas, je pa res, da se tudi za sporazum kot celoto pričakuje ratifikacija v parlamentih držav članic. Naš postopek v DZ je zaradi predčasnih volitev obtičal pred matičnim telesom in se bo bržkone nadaljeval prav kmalu.
Časa za ukrepanje je torej še nekaj. Na domačo ratifikacijo in uveljavitev v domačem pravnem redu prav gotovo lahko vplivamo, če ne drugače pa zato, ker je vlada ob podpisu sporazuma izjavila, da zakonodajne spremembe zavoljo sporazuma ne bodo potrebne. Prav tako lahko nekaj storimo glede odločitve Evropskega parlamenta. Pisma, klici in osebni obiski našim sedmim evroposlancem (često so doma) so pomemben korak v to smer. Kontaktni podatki so tule (hvala, sss).
Momenta v boju proti ACTI trenutno ne manjka. Številne mednarodne organizacije, tehnološka podjetja in uporabniške skupine so v polni preži že od oktobra, ko je ameriški predstavniški dom tam predlagal podobno kontroverzen kos zakonodaje, SOPA (s prvim imenom E-PARASITES ACT (to ni šala). Januarja sta oba domova Kongresa začasno odstranila zakon z dnevnega reda, da se "najde čas za resno prevetritev spornih vprašanj", na "neizmerno žalost založniške industrije", ki je takoj odgovorila z napovedjo konca bogatih donacij za letošnjo predsedniško kampanijo. In bug, kot da bi kdo hotel, EU podpiše ACTO, kar je sporazumu (skoraj že, ne da bi mislili kaj slabega) prineslo več jeze, nasprotovanja, okroglih miz (vabljeni), prispevkov, uličnih demonstracij in odstopov kot v vseh prejšnjih letih. To soboto točno opoldne je napovedan protestni zbor na Trgu Leona Štuklja v Mariboru, oz. na Kongresnem trgu v Ljubljani. Celo slovenska celica Anonymousa je napovedala napade zoper vladne strežnike.
Seveda pa ne moremo mimo ene izredno pomembne točke. Glavni pobudnik sporazuma so brez dvoma ZDA, zato je še posebej zanimivo, da se ta država sploh ne čuti vezana k spoštovanju ACTE. Še več, stališče pisarne USTR je, da gre zgolj za "izvršni sporazum" (executive agreement), ki je zunaj pristojnosti Kongresa in ki zagotovo v ničemer ne bo vplival na njihovo zakonodajo, če pa morda bo, pa lahko ta vpliv mirno ignorirajo. Kaj to pomeni? Če EU sprejme ACTO kot obvezno, bodo ameriški nosilci pravic intelektualne lastnine dobili priviligirano varstvo v Evropi, medtem kot obratno ne bo veljalo. Zakaj točno bi Unija torej želela podpisati tak sporazum? Zelo dobro vprašanje.
Dodatek: Slovenska veleposlanica na Japonskem, ga. Helena Drnovšek Zorko, naj bi na blogu Metina Lista objavila osebno opravičilo za svojo vlogo pri podpisu ACTE minuli teden v Tokiju. Kot navaja v zapisu Zakaj sem podpisala ACTA-o, naj bi bila zaradi "državljanske malomarnosti" nekoliko nepozorna in zatorej "ni pravočasno povezala sporazuma z omejevanjem svobode na največjem in najpomembnejšem omrežju v zgodovini človeštva". Za svoje dejanje se je tudi opravičila, najprej svojim otrokom, nato še nam, državljanom, in pozvala k čimvečji udeležbo na sobotnem shodu v prostest proti sporazumu ACTA (točno opoldne na Kongresnem trgu v Ljubljani oz. Trgu Leona Štuklja v Mariboru).
Ministrstvo za zunanje zadeve smo že zaprosili za potrditev avtentičnosti zapisa, prav tako preverjamo pri urednikih Metine Liste (Nataša Briški, Nina Kožar in drugi).
