Teoretično računalništvo, ki je povezano z več področji matematike in elektrotehnike, se je na Univerzi v Ljubljani začelo razvijati že na začetku šestedesetih. V okviru študija tehniške matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo(FNT), ki se je začel izvajati leta 1961, je bil v učnem načrtu vključen predmet Programiranje. V tem času je bil ustanovljen tudi Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko(IMFM), ki je predstavljal pomembno mesto začetnega razvoja teoretičnega in praktičnega računalništva, predvsem s svojim Računskim centrom, ki je med drugim prevzemal tudi pedagoško in raziskovalno dejavnost. Nekoliko pozneje je profesor in vodja Računskega centra IMFM dr.Tomislav Skubic enosemestrski predmet Programiranje uvedel tudi na Fakulteti za elektrotehniko. Udeležilo se ga je približno 40 študentov, ki so imeli možnost preizkusa krajšega program na takratnem računalniku Zuse Z-23 v Računskem centru. Predmet se je izvajal nekaj let. Do sredine leta 1968 so za študente obeh smeri v Računskem centru izvedli 20 tečajev. Učili so programiranje v zbirnem jeziku računalnika Zuse Z-23 in v višjem jeziku Algol. Tudi na Ekonomski fakulteti so sredi šestdesetih uvedli predmet linearno programiranje, pri katerem so se zaradi obilice numeričnega računanja začeli posluževati računalnika v Računskem centru.
Aktivnosti za uvedbo resnega študija računalništva v izobraževalni proces so se pri nas začele v začetku sedemdesetih. Stanje na tem področju je bilo v tem času že kritično. Zaradi pomanjkljivih in slabo izobraženih kadrov so redki računalniki ostajali neizkoriščeni, njihova uporaba pa površna. Nekje leta 1971 se je porodila zamisel o uvedbi enakopravnega študijskega programa Računalništvo in informatika na Fakulteti za elektrotehniko. Medtem so leta 1972 začeli računalništvo uvajati tudi na Fakulteti za strojništvo, kjer so oblikovali novo podiplomsko smer Avtomatizacija, obdelovalni sistemi in računalniška tehnologija. Na Ekonomski fakulteti so imeli v tem času že svoj predmet Računalništvo in informatika, na Visoki ekonomsko komercialni šoli v Mariboru pa so pod vodstvom Ferdinanda Marna razvijali predmet Poslovna informatika. Na Višji šoli za organizacijo dela v Kranju se je vedno bolj oblikovala študijska smer za organizatorje računalniške obdelave. Postajalo je jasno, da bi bilo dobro in potrebno to razdrobljeno študijsko smer nekako združiti v enoten oddelek in resno pristopiti k oblikovanju celovitega študijskega programa računalništva. Ko je bila stavba Fakultete za elektrotehniko na Tržaški ulici dograjena s finančno podporo Iskre je bil v okviru fakultete ustanovljen nov oddelek za Računalništvo in informatiko.
Profesorji računalništva so dobili mesto v novih prostorih. Pri pripravi študijskega programa računalništva so takrat vsak s svojimi predmeti sodelovali profesorji dr.Slavko Hodžar, ki je postal tudi prvi predstojnik novega oddelka, pa dr.Ludvik Gyergyek in dr.Jernej Virant iz Fakultete za elektrotehniko, ter dr.Polde Leskovar iz Fakultete za strojništvo. Program računalništva se je v sodelovanju z matematičnim oddelkom Fakultete za naravoslovje in tehnologijo začel izvajati v šolskem letu 1972/73 kot nadaljevalni program v zadnjih dveh letnikih študija elektrotehnike. Razpis za prve študente so objavili pozno saj so se želeli izogniti prevelikemu navalu. Sprejeli so prvih 15 študentov, katerih prejšnji študiji so morali vključevati višjo matematiko, fiziko in osnove programiranja. Novi študijski program si je prizadeval predvsem za vzgojo strokovnjakov, ki bi do potankosti poznali ustroj in delovanje računalniških sistemov. Samostojen štiriletni študij računalništva so začeli načrtovati leta 1976. Zanj so bili takrat predlagani trije temeljni moduli: Programska oprema, Računalniška logika in sistemi, ter Informatika. Dodaten pedagoški modul za šolanje profesorjev računalništva je prevzela Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo. Samostojen študij so začeli izvajati šele v šolskem letu 1981/82.
Prvi pouk praktičnih znanj iz računalništva za srednje šole je poskusno začel izvajati profesor dr.Izidor Hafner na Šubičevi gimnaziji v šolskem letu 1969/70. Tudi na nekaterih drugih srednjih šolah so se v tem času že pojavila posamezna predavanja povezana z računalništvom v okviru matematike ali neodvisno. Po uspešni izvedbi pouka se je dr.Izidor Hafner povezal z Zavodom za šolstvo SRS in oblikovali so manjšo strokovno službo za računalništvo, v kateri je sodelovalo nekaj ljudi, ki so prav tako neodvisno preučevali možnost uvedbe pouka računalništva. Začeli so pripravljati načrt uvajanja v šole in učni načrt predvidenega pouka računalništva. Pouk so poskusno najprej uvedli v šolskem letu 1971/72 na petih gimnazijah v Ljubljani, Mariboru, Brežicah in Škofji Loki in dveh tehniških šolah v Ljubljani in Mariboru, potem pa postopno v vseh petinšestdesetih srednjih šolah do šolskega leta 1975/76. Organizirali so tečaje za učitelje, na katerih je vsako leto sodelovalo novih 25 učiteljev, pri poučevanju pa so pomagali tudi računalniški strokovnjaki iz lokalnega okolja. Učni načrt je obsegal 52 ur. Od tega je bilo namenjenih 8 ur pripravi problema in rešitve ter 22 ur programskemu jeziku Fortran. Predvideno je bilo tudi praktično delo na računalniku. Ob izvajanju poskusnega pouka je nastajal učbenik za pouk računalništva v srednjih šolah, ki sta ga napisala dr.Ivan Bratko in dr.Vladislav Rajkovič. To je bil prvi učbenik računalništva pri nas, menda pa tudi v Srednji in Jugovzhodni Evropi. Pouk računalništva so v slovenske srednje šole takrat vpeljali med prvimi v Evropi.