Kako beremo

Vsa čast najzmoglivejšim mašincam za našimi očmi, an :)

to pa ni res. če si kot jaz, ki mam rad kartko

Aoccdrnig to a rscheearch at Cmabrigde Uinervtisy, it deosn't mttaer in waht oredr the ltteers in a wrod are, the olny iprmoetnt tihng is taht the frist and lsat ltteer be at the rghit pclae. The rset can be a total mses and you can sitll raed it wouthit porbelm. Tihs is bcuseae the huamn mnid deos not raed ervey lteter by istlef, but the wrod as a wlohe.

loool

Predator: za par sekund si me prehitel

Da so črke pomešane, sem opazil takoj. Ni pa bila nobena težava besedila prebrati.

Jest sem pr SLO koj opazu, pri angleški verziji pa šele pri mttaer .. mtt mi je mal u oči padlo.

OVIST flils the fmrae bfufer wtih a bgirnests vlaue aoccrdnig to the nbumrs of temis of wirintg pocreurdes per pxiel. It is iopmnratt to ncoite taht tihs perdocrue uess etlaxcy the smae sdrahes as uesd for the sdnatard tset wtih an aiidoadntl psot pexil catioolrizon. Squeusebnt to tihs sidhang pcrcses the peudso-cloor for the riepsetcve pxiles is ceclaaultd and rdneeerd. Bule = low Orevadrw; Yolelew = muedim Orevadrw; Red = hgih Orevadrw.

Iceman prva in zadnja crka mora biti na pravem mestu. Zajebal si ta tekst.

Evo, original tekst v pravilni izvedbi:

OVIST fills the frame buffer with a brightness value according to the numbers of times of writing procedures per pixel. It is important to notice that this procedure uses exactly the same shaders as used for the standard test with an additional post pixel colorization. Subsequent to this shading process the pseudo-color for the respective pixels is calculated and rendered. Blue = low Overdraw; Yellow = medium Overdraw; Red = high Overdraw.

> Iceman, a si ročno to delal?

Sem mel cajt med šihtom. ;)

Yohan, stavim karkoli, da tega zadnjega teksta zmešanih besed tudi ti nisi znal prebrat.

kwa pa veš, kašni genijalci se potikajo tle po slo-techu....

Imamo kakega kitajčkologa (ne mislim žalit nobenega, samo tujke se ne spomnim) med sloteharji? Se mi zdi da oni po defoltu tako berejo svoje znake...

Zanimivo. Nism nikol pomislu na kj tazga. Edin 1x sem v šilo v zvezek pisal z krajšavami namesto celih besed. Problem je bil ko pol doma nism vedu kaj je katera krajšava

Yohan del Sud: heh, nekoč sem bil sinolog oz. kitajčkolog Je tu res nekaj zanimivih primerjav, glede prepoznavanja besed oz. pismenk.

Na kratko, za tiste ki ne vedo: pismenke so ideogrami, kjer ena pismenka predstavlja jezikovno en zlog, kar je bila večinoma nekoč tudi ena beseda, danes pa so večinoma besede sestavljene iz dveh zlogov. Imajo pa pismenke točno določeno strukturo (radikal in fonetik, pa še globje gre) in ni tako preprosto, da bi lahko posamezne gradnike ene pismenke kar ustrezno pomešal in dobil novo pismenko, ki bi jo vsak znal prebrati. Morda v teoriji, v praksi pa ni čisto tako oz. vsaj ni enotnega pravila, da bi bilo tako mešanje vedno uspešno.

Od začetnih ideogramov je namreč kitajščina zelo daleč in je postala izjemno kompleksna, tako da se lahko dobesedno raziskuje zgodovino razvoja posamezne pismenke, zakaj se je en del spremenil tako kot se je, zakaj se uporablja točno na tem mestu itd. Res pa je, da se lahko s prepoznavo posameznega gradnika pismenke približaš razumevanju pomena ali vsaj izgovora le-te, tudi če je ne poznaš.

Kako možgani interpretirajo kitajski tekst in na kaj so pozorni ko berejo...? Hja, bi bilo zanimivo recimo premešati gradnike pismenk v nekaj neobstoječega in poskusiti brati... Je pa to pri kitajščini bolj težavno, ker ima lako zelo veliko različnih pismenk iste dele, tako da ne pričakujem da bi bili podobni rezultati kot pri naši pisavi.

Je pa po svoje zanimivo primerjati občutek, ki ga dobim ko berem zgornje "tvorbe" ali pa kitajski tekst. Najbrž je očitno, da človek pri kitajščini uporablja za prepoznavo znakov druge metode in to mešanje črk mi povzroči pri branju podoben občutek kot pri kitajščini. Sicer ne čisto, vendar v tej smeri. To mi kaže na to, da je eden od elementov prepoznave običajnega teksta okrnjen, vendar ostaja dejstvo, da je tekst še vedno berljiv.

Glede na to bi rekel, da človek gleda na besedo kot na celoto, katere glavni prepoznavni znaki so prva in zadnja črka ter sredina (morda število ter pravilnost črk, brez vrstnega reda,...?), ne pa vsaka črka posebej, na točnem mestu...? Zanimivo.