Lepa smrt

Nazaj vas drzijo materialne dobrine bolj kot dobri odnosi, ko tega ni vec je pravzaprav vseeno, samo da je hitro.

Kaj pa zelis brati? Taksna je realnost.

Samael je 1. nov 2019 ob 21:29 izjavil:

Pika na i je 1. nov 2019 ob 21:14 izjavil:

Kako si predstavljate smrt? Vam je zoprno in nelagodno o tem sploh misliti?

Kdaj pa kdaj, v redkih momentih, me v kakšnem trenutku spreleti, da bo enkrat povsem za vedno ultimativno moje zavesti konec (ne verjamem v reinkarnacijo itd) in občutek ni prijeten. Skušam to odmisliti in običajno par sekund pozneje pozabim, gre misel stran. V bistvu mi je na nek način fanscinantno kakšne obrambe mehanizme imam/o vgrajene, da namesto prepuščanja misel na to izgine tako hitro kot je prišla.

Vse je odvisno kje zivis, s kom zivis, materialno stanje itd. Punca, ki je posiljena vsak dan najbrz ne razmislja kako lep dan bo jutti, podobno kot ne 45 letni delavec v macu.

@Samel odvisno od tragedij, ki si jih dal skozi zivljenje.
Nekateri pridejo super skozi lajf, vecina ne.

@nodi, zato imaš stoletnike, ki še vedno ne želijo umreti, a? Pa so verjetno dali kaj hujšega skozi kot je padec bitcoina.

Verjetno imajo razlog za zivljenje, vnuki, otroci.

Morda, mogoče pa samo radi živijo.

To ne obstaja razen, ce imas demenco in se vsak dan kaj novega naucis oziroma je tvoje zavedanje sveta in okolici na nuli.

Spet gledaš iz svojega zornega kota, ki običajno ne velja za nekoga drugega.
Sicer pa poznaš veliko starih in ljudi z demenco, ne?

Jaz sem star, in?

PrihajaNodi je 1. nov 2019 ob 21:46 izjavil:

Morda, mogoče pa samo radi živijo.

To ne obstaja razen, ce imas demenco in se vsak dan kaj novega naucis oziroma je tvoje zavedanje sveta in okolici na nuli.

Ja kako pa ti to veš? To kar pišeš so neke mantre, teoretiziranje, nabijanje. Kaj pa če bi pisal o resničnih občutkih?
Seveda vem, da je lahko marsikateri človek tako zelo na dnu da ne vidi več izhoda in v nekem momentu obupa poišče bližnico. Ja, tudi to ljudje počnejo v življenju. Ampak to nima veze z menoj, mojim lastnim doživljanjem življenja - a razumeš?
Ne vem zakaj imaš potrebo vse stlačiti v svoje lastne okvirje razumevanja in nam to predstavljati kot absolutno dejstvo. Mogoče boš pa kdaj v prihodnosti kaj razumel, čutil drugače. Boš tudi takrat tisto predstavljal kot edino absolutno dejstvo in ga skušal posplošiti na vse nas?

Zdajle sem se spomnil na Viktorja Frankla, njegova vprašanja o smislu in močni voljo do življenja. V slovenščino je prevednih kar nekaj njegovih knjig - močno priporočam v branje.

Življenjsko pot in delo Viktorja Frankla je temeljno zaznamovala njegova osebna izkušnja deportacije, življenja in preživetja grozot druge svetovne vojne v koncentracijskem taborišču Theresienstadt. Skupaj je preživel štiri taborišča smrti, dokler ga naposled niso osvobodili iz Türkheima. Po štirih letih življenja v taborišču je tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev. Po vrnitvi na Dunaj se je znašel dobesedno pred Ničem. Toda namesto obupa se je v njem prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, transformiral, preoblikoval v izkušnjo smisla. Boleča izkušnja nesmisla, ki je presekala življenje mladega, ob začetku druge svetovne vojne ravnokar poročenega in perspektivnega zdravnika pri njegovih 37-ih letih, ga je pregnetla in mu enkrat za vselej potrdila, da je temeljni vzvod človekovega življenja njegova pot iskanja smisla: ko in če človek odkrije smisel, zlasti v situacijah nesmisla in brezupa - in takim situacijam nihče od človeških otrok ne ubeži - potem se vse drugo v življenju nekako izide. Frankl je črpal iz globin svojega spoznanja, ki ni bilo zgolj teoretično, temveč plod njegovih življenjskih izkušenj: sam je skozi pekel našel tudi pot do luči, do smisla.
Vir: http://stopinje.si/logoterapija/viktor-...

Ljudje smo v svoji telesnosti tako grozno in strašno ranljivi.Lahko se nas poškoduje, se nas rani. Celo življenje se osebnostno sestavljamo skupaj, učimo, razvijamo odnose z drugimi kot da smo večni in potem pride smrt.

Ta telesna ranljivost je tisto kar je po moje tako grozno. In kruto življenje, pobijanje otrok in drugih v vojnah, bombe, strelno orožje, ogenj. Poskusi nad ljudmi in nemočnimi živalmi zaprtimi v kletkah.

Samo poglejte kakšen je svet živali. In mi večinoma nismo kaj dosti drugačni.

Prav vsak je lahko v določenih situacijah prepuščen na milost in nemilost kakšnim sadistom kar se je že dogajalo, literatura in zgodovina je tega polna.

Na nek način me fascinira da nas nekega dne ne bo več. Hribi, gore,... vse to ostane in je bilo že dolgo pred nami. Se ne sekiram in se zavedam da me lahko jutri več ni

Jaz sem doživel trenutek, ko sem bil prepričan, da sem tik pred smrtjo in sem že sprejel, da bom umrl. Moram rečti, da sem bil povsem miren. Vse je postalo mirno, počasno. Razmišljal sem o tem, da je to to, za kaj vse bom zamudil ipd. mi je bilo tisti trenutek vseeno. Hotel sem le odsotnost bolečine, truda.

Od takrat se smrti ne bojim. Seveda se še vedno lahko zlahka ujamem v eksistencialno past, ampak se potem spomnim moje izkušnje. Verjamem, da je konec miren in lep. Po koncu pa ni ničesar.

Glede govora o smrti pa imam dvojno mnenje: po eni strani mislim, da je lepo govoriti o tem, ker je globoka zadeva... po drugi strani pa mislim, da je škoda časa.

Če ne bom več živ, potem mi je vseeno, če me bodo živega, bojo pa že vidl hudiča.

Meni osebno niso toliko fascinantne zgodbe ljudi z obsmrtnimi izkušnjami zaradi samih zgodb o katerih nam govorijo, temveč to kako so nekateri po teh izkušnjah predrugačijo, kako se ne bojijo smrti več, kako najdejo smisel in lepoto v tem minljivem življenju za katerga vedo, da se bo končalo, a se tega ne bojijo.

Eben Alexander

vostok_1 je 1. nov 2019 ob 22:22 izjavil:

Damn, tu se že vsi pripravljajo na smrt. Mogoče čutijo v zraku, da it's over.

Yep. Nekaterijo cutijo strah, drugi ne.

Pika na i je 1. nov 2019 ob 22:32 izjavil:

Težko se je pogovarjat o smrti, ko si zdrav in ti nič ne manjka. Meni je to povsem logično in normalno, res.
Ampak tisti, ki umirajo, bi pa radi vsaj takrat govorili, da odhajajo, da gredo v smrt, da jih več ne bo, da je to blizu. Pa žal njihovi sogovorniki, nočejo govoriti o tem, ponavadi.

Če se zajebavaš o smrti, še ne pomeni, da se je ne bojiš.

Saj zato obstajajo hospic centri, kjer delajo z umirajocimi bolje kot svojci.
Zakaj bi se zajebaval? Je tako tezko verjeti, da se bojim samo umiranja v mukah?
Gledas iz svoje perspektive, dozivetij in kaj lahko izgubis.

Če malo pomislim kako so umirali moji sorodniki je bila smrt skoraj vedno dolgotrajna (tudi več deset let se je kuhalo) in mukotrpna. Za piko na i pa se je človek na koncu utopil v lastni vodi, ko mu je srce odpovedalo ali kaj takega. V glavnem bolje bi skoz prišli, če bi naredili samomor, ko se začne kuhat, nobenega smisla nima matrat se v resnici. Saj je veliko teh samomorov, ki jih je toliko v resnici zarad tega razloga, ko človek dobi kakšno bolezen in pametno oceni, da se nima smisla mučiti. Ampak večinoma nismo zadost pametni, da bi se ubili, ko postane življenje brezveze. Saj meni tudi ne diši samomor preveč oziroma nimam jajc in se bom po moje tako kot ostali na koncu mučil za brezveze.

Mi je pa zanimivo, kako lepe verze so včasih (pred 2. svetovno vojno) pisali na nagrobnike. "Tukaj čaka na vstajenje..." Ko to prebereš na kakšnem grobu je kar lep dramatični zadetek.

@Pika na i; je s tabo vse v redu? Vsi se rodimo zato, da nekega dne umremo. Lahko se matraš leta in leta ali pa te "nabije šleper", ko si na cesti...
Jokati o smrti je debilno, ker s tem zapravljamo čas življenja, ki gre mimo nas. Veliko pa prinese tudi potrošništvo, ki zaseje strah med populacijo, če ne boš imel ali pa kupil tega, bo pa ... Nimam TV-ja doma, je računalnik več kot dovolj. Ne gledam dnevnika, kmetije, turških žajfnic, talentov, evrovizije... dvakrat na dan obiščem RTVSLO in zvem čisto dovolj informacij. Ki so itak večinoma negativne in depresivne ter ti samo dvigujejo pritisk in stres.
Moj nasvet; ako še nisi, pojdi za kakšen teden živet ven iz mesta, v hribe v kakšno kmetijo, kjer še nimajo tekoče vode in je WC v posebnem skednju. Kjer ni centralnega ogrevanja, kjer zjutraj iz pipe ne priteče topla voda, da bi si umil obraz, kjer so običajni gumijasti škornji obvezen del obutve, ko je dež... in vse ostalo, kar gre zraven, od hrane do obleke in obutve. Ko to preizkusiš na lastni koži, začneš ceniti življenje na drugačen način...

kuall je 1. nov 2019 ob 23:14 izjavil:

Če malo pomislim kako so umirali moji sorodniki je bila smrt skoraj vedno dolgotrajna (tudi več deset let se je kuhalo) in mukotrpna. Za piko na i pa se je človek na koncu utopil v lastni vodi, ko mu je srce odpovedalo ali kaj takega. V glavnem bolje bi skoz prišli, če bi naredili samomor, ko se začne kuhat, nobenega smisla nima matrat se v resnici. Saj je veliko teh samomorov, ki jih je toliko v resnici zarad tega razloga, ko človek dobi kakšno bolezen in pametno oceni, da se nima smisla mučiti. Ampak večinoma nismo zadost pametni, da bi se ubili, ko postane življenje brezveze. Saj meni tudi ne diši samomor preveč oziroma nimam jajc in se bom po moje tako kot ostali na koncu mučil za brezveze.
Mi je pa zanimivo, kako lepe verze so včasih (pred 2. svetovno vojno) pisali na nagrobnike. "Tukaj čaka na vstajenje..." Ko to prebereš na kakšnem grobu je kar lep dramatični zadetek.

Stari, ni blema :)))
Ko je zima, greš na sprehod v hribe. Mraz naredi svoje. Ko te toliko zazebe, samo še zapreš oči in zaspiš. Never to wake up again ;)

vostok_1 je 1. nov 2019 ob 22:22 izjavil:

Damn, tu se že vsi pripravljajo na smrt. Mogoče čutijo v zraku, da it's over.

A še ne veš? Prihaja gospodarska kriza, hujša od tiste iz 1933. Pa še asteroidi drvijo proti zemlji...
Verjemi mi, ker mi je to prišepnila veverica, ki živi v sosednjem parku. In živali imajo za to 6. čut...

Cruz je 1. nov 2019 ob 22:10 izjavil:

Jaz sem doživel trenutek, ko sem bil prepričan, da sem tik pred smrtjo in sem že sprejel, da bom umrl. Moram rečti, da sem bil povsem miren. Vse je postalo mirno, počasno. Razmišljal sem o tem, da je to to, za kaj vse bom zamudil ipd. mi je bilo tisti trenutek vseeno. Hotel sem le odsotnost bolečine, truda.

Od takrat se smrti ne bojim. Seveda se še vedno lahko zlahka ujamem v eksistencialno past, ampak se potem spomnim moje izkušnje. Verjamem, da je konec miren in lep. Po koncu pa ni ničesar.

Glede govora o smrti pa imam dvojno mnenje: po eni strani mislim, da je lepo govoriti o tem, ker je globoka zadeva... po drugi strani pa mislim, da je škoda časa.

Če je kdo kdaj imel kako bližnje srečanje s hudo nevarnostjo je ta "slow down" že doživel.

V tistem momentu si kot malo hipnotiziran. Fasciniran kaj se dogaja ampak boš poskušal ubežati katastrofi.

Ko je nevarnost mimo počasi orideš k sebi ampak adrenalinski šok je potem še nekaj časa močan. Ko se pomiriš običajno sledi malo travmatskega podoživljanja, kasneje pa spet po starem.

Raptor F16 je 2. nov 2019 ob 02:05 izjavil:

Umirajočega bi bilo treba poležati na udobno mesto in mu nuditi hormonsko terapijo, ki bi vzdrževala dobro razpoloženje.

Sanja se ti ne, kako zelo nečloveško je to.

A ni boljsi kak inert plin, kot podhladitev? Kupis bombe co2 in zaspis.

Raptor F16 je 2. nov 2019 ob 10:36 izjavil:

jype je 2. nov 2019 ob 09:39 izjavil:

Raptor F16 je 2. nov 2019 ob 02:05 izjavil:

Umirajočega bi bilo treba poležati na udobno mesto in mu nuditi hormonsko terapijo, ki bi vzdrževala dobro razpoloženje.

Sanja se ti ne, kako zelo nečloveško je to.

Nečloveško ker bi nekomu v glavi postalo prelepo, da bi hotel zapustiti svet?

A droge so razlog, da ne bi zelel zapustiti ta svet? Zalostno, ja.

Zanimivo, smrti se ne bojite, bi pa uporabili drogo ali kaj podobnega, da bi bila smrt neboleča...

dexterboy je 2. nov 2019 ob 11:26 izjavil:

PrihajaNodi je 2. nov 2019 ob 10:35 izjavil:

A ni boljsi kak inert plin, kot podhladitev? Kupis bombe co2 in zaspis.

Ne rabiš veliko. 17% CO2 v zraku ne preživi nihče ;)

Že 5% je dovolj.