Forum » Loža » Zračno orožje - replike
Zračno orožje - replike
Okapi ::
Sledi opis dvanajste replike, in ni mi jih še zmanjkalo
Za razliko od nekaterih legendarnih pištol in revolverjev, ki jih poznajo tudi številni nepoznavalci - recimo Coltovega Mirovnika ali Lugerja - bom v nadaljevanju opisal revolver, ki je pri nas, razen med poznavalci, bolj ali manj neznan, ima pa zato toliko bolj legendaren status v Rusiji.
Nagant M1895 sta, kot pove že oznaka modela, leta 1895 za rusko carsko vojsko skonstruirala belgijska brata Emile in Leon Nagant. Njuno podjetje je že pred tem za rusko vojsko izdelovalo legendarno vojaško puško Mosin-Nagant. Revolver so najprej izdelovali v Belgiji, že kmalu pa so Rusi kupili licenco in ga začeli izdelovati doma.
Nagant je v kasnejših letih postal zelo priljubljen med boljševiki, še posebej pri njihovi tajni službi Čeka, predhodnici KGB. V Rdeči armadi so ga kasneje začele nadomeščati polavtomatske pištole, sprva Tokarev in potem Makarov (še dve legendarni ruski pištoli, ki si ju lahko omislimo v obliki replike CO2), a so ga še vedno izdelovali tudi med drugo svetovno vojno. Različne varnostne službe so ga uporabljale še več desetletjih po drugi svetovni vojni in pravosodna varnostna služba ruske federacije ga je dokončno upokojila pred komaj desetimi leti.
Do konca prve svetovne vojne so ga izdelovali v dveh različicah - "soldatski" in oficirski. Prva je delovala samo v enojnem načinu delovanja (single action), druga pa tudi v dvojnem (double action). Kasneje so preprostejšo različico nehali izdelovati.
Nagantov revolver se je praznil in polnil precej staromodno, naboj za nabojem, podobno kot recimo Coltov Mirovnik in Remington 1875. Sodobnejši revolverji tistega časa, recimo Webleyev ali Smith&Wesson Model 3, so bili "prelomne" vrste in je bilo mogoče vse naboje naenkrat izvreči, pa tudi polnjenje je bilo hitrejše, saj ni bilo treba ročno premikati bobniča.
Na drugi strani je imel Nagant tudi eno zelo napredno lastnost. Pri večini revolverjev, tudi sodobnih, je med ležiščem naboja v bobniču in cevjo reža, ki je sicer tanka, a vseeno dovolj široka, da skoznjo ob vsakem strelu uide nekaj smodniškega plina. Kar ni samo neugodno, če revolver napačno držimo, ker nas lahko pošteno opeče, temveč tudi zmanjšuje učinkovitost delovanja (izstrelek je počasnejši) in onemogoča rabo dušilcev poka (oziroma bolje rečeno, uporabimo jih že lahko, samo učinkoviti niso).
Pri Nagantu te reže ni. Med napenjanjem orožja se bobnič najprej zavrti, da pred cev pride nov naboj, nato pa še premakne naprej, da zatesni režo ob cevi. Poleg tega revolver uporablja posebej zanj oblikovane naboje, pri katerih je krogla cela v tulcu, ustje tulca pa, ko se bobnič premakne naprej, sede v cev in dodatno zatesni orožje. Ob enako močnem polnjenju naboja je zato hitrost izstrelka pri Nagantu večja od hitrosti pri drugih revolverjih. Poleg tega lahko na tem revolverju učinkovito uporabimo dušilec poka, kar so izkoriščale različne sovjetske posebne enote in varnostne službe.
Na žalost replika te posebnosti, se pravi premika bobniča naprej, ne oponaša. Ob tem povejmo, da pri zračnih revolverjih te reže med nabojem in cevjo pravzaprav ni, ker je na začetku cevi tesnilo, ki zatesni režo do bobniča in preprečuje uhajanje zraka (oziroma CO2) pri strelu. Takšno tesnilo pri pravem revolverju seveda ne bi zdržalo več kot enega ali dva strela.
Drugače pa je replika - za ameriški Gletcher narejena na Tajvanu - izvrsten posnetek izvirnika. Po velikost, teži in zunanjem videzu se od njega komaj kaj razlikuje. V bobniču gre sedem lažnih nabojev (izvirnik uporablja kaliber 7,62 mm, kar je v angleških merah .32 - naboji so torej manjši kot pri revolverjih kalibra .44 ali .45), napolnjenih z diaboli.
Ima delujoč izmetač nabojev, ki pri repliki sicer ni potreben, saj lahko lažne naboje brez težav stresemo iz bobniča, pri izvirnem orožju pa so se prazni tulci radi zagozdili v svojem ležišču. Tako kot pri izvirniku lahko tudi pri repliki izvlečemo os bobniča in bobnič odstranimo, kar omogoči lažje čiščenje cevi.
Revolver deluje v enojnem in dvojnem načinu in je torej replika tiste boljše, častniške različice. Pri streljanju na tarčo ročno napnemo kladivce, da je pritisk na sprožilec lažji in streljanje bolj natančno, pri hitrem luknjanju pločevink pa samo pritiskamo na sprožilec.
Bombica CO2 je v ročaju. Cev je risana, kar je za natančno streljanje seveda ugodno, manj ugodno pa je, da merki niso nastavljivi. Revolver se je pri streljanju izkazal solidno in je, kar se natančnosti tiče, med boljšimi tovrstnimi replikami.
Nagantova replika sodi med dražje, saj boste morali zanjo odšteti okoli 170 evrov. Nekaj cenejša je različica z gladko cevjo, ki strelja jeklene kroglice. Namenjena je predvsem zbiralcem in ljubiteljem starega orožja, ki natanko vedo, zakaj je zanje zanimivejša od katerega od cenejših zračnih revolverjev, in bodo znali ceniti, da imajo v zbirki odlično narejeno repliko legendarnega ruskega revolverja.
Za razliko od nekaterih legendarnih pištol in revolverjev, ki jih poznajo tudi številni nepoznavalci - recimo Coltovega Mirovnika ali Lugerja - bom v nadaljevanju opisal revolver, ki je pri nas, razen med poznavalci, bolj ali manj neznan, ima pa zato toliko bolj legendaren status v Rusiji.
Nagant M1895 sta, kot pove že oznaka modela, leta 1895 za rusko carsko vojsko skonstruirala belgijska brata Emile in Leon Nagant. Njuno podjetje je že pred tem za rusko vojsko izdelovalo legendarno vojaško puško Mosin-Nagant. Revolver so najprej izdelovali v Belgiji, že kmalu pa so Rusi kupili licenco in ga začeli izdelovati doma.
Nagant je v kasnejših letih postal zelo priljubljen med boljševiki, še posebej pri njihovi tajni službi Čeka, predhodnici KGB. V Rdeči armadi so ga kasneje začele nadomeščati polavtomatske pištole, sprva Tokarev in potem Makarov (še dve legendarni ruski pištoli, ki si ju lahko omislimo v obliki replike CO2), a so ga še vedno izdelovali tudi med drugo svetovno vojno. Različne varnostne službe so ga uporabljale še več desetletjih po drugi svetovni vojni in pravosodna varnostna služba ruske federacije ga je dokončno upokojila pred komaj desetimi leti.
Do konca prve svetovne vojne so ga izdelovali v dveh različicah - "soldatski" in oficirski. Prva je delovala samo v enojnem načinu delovanja (single action), druga pa tudi v dvojnem (double action). Kasneje so preprostejšo različico nehali izdelovati.
Nagantov revolver se je praznil in polnil precej staromodno, naboj za nabojem, podobno kot recimo Coltov Mirovnik in Remington 1875. Sodobnejši revolverji tistega časa, recimo Webleyev ali Smith&Wesson Model 3, so bili "prelomne" vrste in je bilo mogoče vse naboje naenkrat izvreči, pa tudi polnjenje je bilo hitrejše, saj ni bilo treba ročno premikati bobniča.
Na drugi strani je imel Nagant tudi eno zelo napredno lastnost. Pri večini revolverjev, tudi sodobnih, je med ležiščem naboja v bobniču in cevjo reža, ki je sicer tanka, a vseeno dovolj široka, da skoznjo ob vsakem strelu uide nekaj smodniškega plina. Kar ni samo neugodno, če revolver napačno držimo, ker nas lahko pošteno opeče, temveč tudi zmanjšuje učinkovitost delovanja (izstrelek je počasnejši) in onemogoča rabo dušilcev poka (oziroma bolje rečeno, uporabimo jih že lahko, samo učinkoviti niso).
Pri Nagantu te reže ni. Med napenjanjem orožja se bobnič najprej zavrti, da pred cev pride nov naboj, nato pa še premakne naprej, da zatesni režo ob cevi. Poleg tega revolver uporablja posebej zanj oblikovane naboje, pri katerih je krogla cela v tulcu, ustje tulca pa, ko se bobnič premakne naprej, sede v cev in dodatno zatesni orožje. Ob enako močnem polnjenju naboja je zato hitrost izstrelka pri Nagantu večja od hitrosti pri drugih revolverjih. Poleg tega lahko na tem revolverju učinkovito uporabimo dušilec poka, kar so izkoriščale različne sovjetske posebne enote in varnostne službe.
Na žalost replika te posebnosti, se pravi premika bobniča naprej, ne oponaša. Ob tem povejmo, da pri zračnih revolverjih te reže med nabojem in cevjo pravzaprav ni, ker je na začetku cevi tesnilo, ki zatesni režo do bobniča in preprečuje uhajanje zraka (oziroma CO2) pri strelu. Takšno tesnilo pri pravem revolverju seveda ne bi zdržalo več kot enega ali dva strela.
Drugače pa je replika - za ameriški Gletcher narejena na Tajvanu - izvrsten posnetek izvirnika. Po velikost, teži in zunanjem videzu se od njega komaj kaj razlikuje. V bobniču gre sedem lažnih nabojev (izvirnik uporablja kaliber 7,62 mm, kar je v angleških merah .32 - naboji so torej manjši kot pri revolverjih kalibra .44 ali .45), napolnjenih z diaboli.
Ima delujoč izmetač nabojev, ki pri repliki sicer ni potreben, saj lahko lažne naboje brez težav stresemo iz bobniča, pri izvirnem orožju pa so se prazni tulci radi zagozdili v svojem ležišču. Tako kot pri izvirniku lahko tudi pri repliki izvlečemo os bobniča in bobnič odstranimo, kar omogoči lažje čiščenje cevi.
Revolver deluje v enojnem in dvojnem načinu in je torej replika tiste boljše, častniške različice. Pri streljanju na tarčo ročno napnemo kladivce, da je pritisk na sprožilec lažji in streljanje bolj natančno, pri hitrem luknjanju pločevink pa samo pritiskamo na sprožilec.
Bombica CO2 je v ročaju. Cev je risana, kar je za natančno streljanje seveda ugodno, manj ugodno pa je, da merki niso nastavljivi. Revolver se je pri streljanju izkazal solidno in je, kar se natančnosti tiče, med boljšimi tovrstnimi replikami.
Nagantova replika sodi med dražje, saj boste morali zanjo odšteti okoli 170 evrov. Nekaj cenejša je različica z gladko cevjo, ki strelja jeklene kroglice. Namenjena je predvsem zbiralcem in ljubiteljem starega orožja, ki natanko vedo, zakaj je zanje zanimivejša od katerega od cenejših zračnih revolverjev, in bodo znali ceniti, da imajo v zbirki odlično narejeno repliko legendarnega ruskega revolverja.
gruntfürmich ::
kako je danes sentiment v družbi po takšnem orožju? učasih je veliko familij imelo zračno puško doma. danes je stanje podobno ali ima še več ljudi kakšno izmed variant replik orožja pri sebi?
ure, zračno orožje... kaj še?
Trenutno 22.
ure, zračno orožje... kaj še?
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Zgodovina sprememb…
- spremenil: gruntfürmich ()
Okapi ::
gruntfürmich je izjavil:
kako je danes sentiment v družbi po takšnem orožju? učasih je veliko familij imelo zračno puško doma. danes je stanje podobno ali ima še več ljudi kakšno izmed variant replik orožja pri sebi?
Zanimivo vprašanje. Na pamet bi rekel, da je tega sedaj manj, na splošno. Si predstavljam, da odkar ima mularija računalniške igre, manj teži starim, da bi imeli zračko. Ampak lahko se tudi motim - trgovin, kjer jih prodajajo, je sedaj 10x več, kot jih je bilo včasih, in ponudbe različni modelov je 100x več, kot jih je bilo včasih.
Okapi ::
gruntfürmich je izjavil:
ure, zračno orožje... kaj še?
Imam kar lepo zbirko znamk, nekoč sem bil precej resen filatelist. Samo s tem se že dolgo ne ukvarjam več.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
::
Meni se pri zračnem orožju ne gre za zbirateljstvo, poleg stare češke puške je trenutno na poti Walther CP88. Mislim da bom kar nekaj časa ostal pri tem. Glede zbirateljstva: imam eno večjih zbirk praznih steklenic viskija, ampak to je za kakšno drugo temo.
Okapi ::
Na vrsto je prišla pištola, ki se po legendarnosti verjetno edina lahko enakovredna kosa s svojim sodobnikom, lugerjem. V mislih imam Mauser C96, o katere nastanku, zgodovini in vplivu so napisane cele knjige.
Obilico podatkov o njej najdemo tudi v spletu, tako da tule le nekaj malega o njeni zgodovini. Izdelovati so jo začeli leta 1896 in kmalu je postala zelo priljubljena na različnih koncih sveta. Winston Churchill je med svojim vojaškim službovanjem v Sudanu in Južni Afriki, v času druge burske vojne, kupil kar tri, ker so bile očitno po njegovem mnenju boljše od tistega, kar je bilo takrat dosegljivo v britanski oborožitvi. Priljubljena je bila med sovjetskimi revolucionarji, v Južni Ameriki in še marsikje. Na Kitajsko so jih denimo prodali zelo veliko, ker je zanjo med leti 1919 do 1929 Društvo narodov (predhodnik Združenih narodov) razglasilo prepoved izvoza dolgocevnega orožja, se pravi pušk.
V naslednji letih je doživela številne izboljšave in predelave, zanjo so naredili kopito in v avtomatski različici je tako postala prava brzostrelka. V svoji izvirni različici je imela krajši okvir za 10 nabojev, kasneje pa so jo opremili tudi s podaljšanimi okvirji za 20 in 40 nabojev.
Replike izdeluje (oziroma trži) več podjetij, tisto iz moje zbirke ameriški Gletcher, narejena pa je, kot večina replik, na Tajvanu. Narejena je na osnovi "šnelfajerce", modela Schnellfeuer M712 iz leta 1932, ki je omogočal avtomatsko, torej rafalno streljanje, in je imel na levi strani selektor ognja, kot pravimo stikalu, s katerim preklapljamo med polavtomatskim in avtomatskim (rafalnim) delovanjem. Označen je z N in R, za normal (polavtomatsko) in rapid (avtomatsko streljanje).
Repliko izdelujejo v dveh različicah - pri eni selektor ognja dejansko deluje in lahko streljamo bodisi s posameznimi streli ali rafalno, pri drugi pa lahko streljamo samo polavtomatsko. Prve različice mi v evropskih trgovinah, zaradi predpisov, ki ne dovoljujejo prodajo avtomatskega orožja, četudi je zračno, ni uspelo najti.
Po videzu, velikost in teži je replika veren posnetek izvirnika. Z izjemo plastičnega ročaja (ki še kar dobro oponaša les) značilne oblike (po kateri se je pištole v angleščini prijel vzdevek metlin ročaj, broomhandle), je v celoti kovinska. Na zadnji strani ročaja je utor za pritrditev kopita (ki pa ni priloženo).
Okvir za naboje oponaša podaljšanega, za 20 nabojev, v njem pa je standardna 12 gramska bombica CO2 in nabojnik za jeklene kroglice. Ima delujoč zaklep (blowback), ki med premikanjem nazaj napne kladivce. Pred prvim strelom moramo pištolo s potegom zaklepa ročno repetirati, da napnemo kladivce in pištolo pripravimo za prvi strel.
Pištolo je mogoče razstaviti, ampak tokrat nisem ponovil napake, ki sem jo storil pri razstavljanju lugerja P.38, in sem najprej prebral, kaj o tem pišejo drugi. Ki razstavljanje večinoma odsvetujejo, saj je v mehanizmu majhna vzmet, ki lahko, če nismo dovolj previdni, pade iz orožja in jo lahko izgubimo. Svarilo me, mojstra kakršen sem, ni odvrnilo, pa ni dosti manjkalo, da bi to obžaloval. Kajti zgodilo se je natanko to - majhna vzmet je neopazno o padla na tla in še dobro, da sem jo našel.
Razstavljanja sem se pravzaprav lotil, da bi poskusil ugotoviti, kaj so pri pištoli spremenili, da selektor ognja ne deluje in ni mogoče izbrati rafalnega streljanja. Zdi se mi, da sem to tudi ugotovil, in bi bila predelava, ki bi rafalno streljanje omogočila, precej preprosta, ampak bi potreboval še potrditev kakšnega prave mojstra za te zadeve (ki pa je doslej nisem uspel zguglati).
.JPG)
Zadnji merek lahko nastavljamo po višini, oznake na njem (za streljanje na razdalje od 50 do 1000 m) pa so bile že pri pravi pištoli bolj fantazijske kot ne. Pištola ne sodi med natančnejše, kar se streljanja na tarčo tiče, ampak ker to niti ni njen glavni namen, ji tega ne smemo preveč zamerit. Kot replika, da v rokah občutimo, kako je videti legendarna pištola, svojemu namenu prav lepo služi, tudi med streljanjem, saj polavtomatski zaklep in še kar močan pok kar dobro ustvari občutek streljanja s pravo pištolo. Kolikor je pač to z zračnimi replikami mogoče.
Mimogrede, originalni Mauserji C.96 in M 712 so, čeprav so jih naredili veliko, danes dragi zbirateljski kosi, vsaj tisti še delujoči. Za M712 je recimo treba odšteti vsaj kakšnih 10.000 evrov.
Repliko tržijo trije najbolj znani izdelovalci tovrstnih replik - nemški Umarex, ameriški Gletcher in tajvanski KWC (za katerega domnevam, da jih edini dejansko izdeluje, kajti Umarexova in Gletcherjeva sta prav tako narejeni na Tajvanu, in praktično enaki). Stane okoli 130-150 evrov, odvisno od trgovine, če boste šli po nakupih pa pazite, da boste vzeli novejšo različico, ki je vsa kovinska (starejša je namreč deloma plastična).
Pa še zanimiva animacija delovanja.
Obilico podatkov o njej najdemo tudi v spletu, tako da tule le nekaj malega o njeni zgodovini. Izdelovati so jo začeli leta 1896 in kmalu je postala zelo priljubljena na različnih koncih sveta. Winston Churchill je med svojim vojaškim službovanjem v Sudanu in Južni Afriki, v času druge burske vojne, kupil kar tri, ker so bile očitno po njegovem mnenju boljše od tistega, kar je bilo takrat dosegljivo v britanski oborožitvi. Priljubljena je bila med sovjetskimi revolucionarji, v Južni Ameriki in še marsikje. Na Kitajsko so jih denimo prodali zelo veliko, ker je zanjo med leti 1919 do 1929 Društvo narodov (predhodnik Združenih narodov) razglasilo prepoved izvoza dolgocevnega orožja, se pravi pušk.
V naslednji letih je doživela številne izboljšave in predelave, zanjo so naredili kopito in v avtomatski različici je tako postala prava brzostrelka. V svoji izvirni različici je imela krajši okvir za 10 nabojev, kasneje pa so jo opremili tudi s podaljšanimi okvirji za 20 in 40 nabojev.
Replike izdeluje (oziroma trži) več podjetij, tisto iz moje zbirke ameriški Gletcher, narejena pa je, kot večina replik, na Tajvanu. Narejena je na osnovi "šnelfajerce", modela Schnellfeuer M712 iz leta 1932, ki je omogočal avtomatsko, torej rafalno streljanje, in je imel na levi strani selektor ognja, kot pravimo stikalu, s katerim preklapljamo med polavtomatskim in avtomatskim (rafalnim) delovanjem. Označen je z N in R, za normal (polavtomatsko) in rapid (avtomatsko streljanje).
Repliko izdelujejo v dveh različicah - pri eni selektor ognja dejansko deluje in lahko streljamo bodisi s posameznimi streli ali rafalno, pri drugi pa lahko streljamo samo polavtomatsko. Prve različice mi v evropskih trgovinah, zaradi predpisov, ki ne dovoljujejo prodajo avtomatskega orožja, četudi je zračno, ni uspelo najti.
Po videzu, velikost in teži je replika veren posnetek izvirnika. Z izjemo plastičnega ročaja (ki še kar dobro oponaša les) značilne oblike (po kateri se je pištole v angleščini prijel vzdevek metlin ročaj, broomhandle), je v celoti kovinska. Na zadnji strani ročaja je utor za pritrditev kopita (ki pa ni priloženo).
Okvir za naboje oponaša podaljšanega, za 20 nabojev, v njem pa je standardna 12 gramska bombica CO2 in nabojnik za jeklene kroglice. Ima delujoč zaklep (blowback), ki med premikanjem nazaj napne kladivce. Pred prvim strelom moramo pištolo s potegom zaklepa ročno repetirati, da napnemo kladivce in pištolo pripravimo za prvi strel.
Pištolo je mogoče razstaviti, ampak tokrat nisem ponovil napake, ki sem jo storil pri razstavljanju lugerja P.38, in sem najprej prebral, kaj o tem pišejo drugi. Ki razstavljanje večinoma odsvetujejo, saj je v mehanizmu majhna vzmet, ki lahko, če nismo dovolj previdni, pade iz orožja in jo lahko izgubimo. Svarilo me, mojstra kakršen sem, ni odvrnilo, pa ni dosti manjkalo, da bi to obžaloval. Kajti zgodilo se je natanko to - majhna vzmet je neopazno o padla na tla in še dobro, da sem jo našel.
Razstavljanja sem se pravzaprav lotil, da bi poskusil ugotoviti, kaj so pri pištoli spremenili, da selektor ognja ne deluje in ni mogoče izbrati rafalnega streljanja. Zdi se mi, da sem to tudi ugotovil, in bi bila predelava, ki bi rafalno streljanje omogočila, precej preprosta, ampak bi potreboval še potrditev kakšnega prave mojstra za te zadeve (ki pa je doslej nisem uspel zguglati).
Zadnji merek lahko nastavljamo po višini, oznake na njem (za streljanje na razdalje od 50 do 1000 m) pa so bile že pri pravi pištoli bolj fantazijske kot ne. Pištola ne sodi med natančnejše, kar se streljanja na tarčo tiče, ampak ker to niti ni njen glavni namen, ji tega ne smemo preveč zamerit. Kot replika, da v rokah občutimo, kako je videti legendarna pištola, svojemu namenu prav lepo služi, tudi med streljanjem, saj polavtomatski zaklep in še kar močan pok kar dobro ustvari občutek streljanja s pravo pištolo. Kolikor je pač to z zračnimi replikami mogoče.
Mimogrede, originalni Mauserji C.96 in M 712 so, čeprav so jih naredili veliko, danes dragi zbirateljski kosi, vsaj tisti še delujoči. Za M712 je recimo treba odšteti vsaj kakšnih 10.000 evrov.
Repliko tržijo trije najbolj znani izdelovalci tovrstnih replik - nemški Umarex, ameriški Gletcher in tajvanski KWC (za katerega domnevam, da jih edini dejansko izdeluje, kajti Umarexova in Gletcherjeva sta prav tako narejeni na Tajvanu, in praktično enaki). Stane okoli 130-150 evrov, odvisno od trgovine, če boste šli po nakupih pa pazite, da boste vzeli novejšo različico, ki je vsa kovinska (starejša je namreč deloma plastična).
Pa še zanimiva animacija delovanja.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
gddr85 ::
damn, 22 kosov, to je pa šlo enga keša, a imaš mogoče doma tud kak gun of rambo aka m60? =)
::
Kako pa vse to orožje hraniš? Imaš kakšen mini muzej, posebno sobo ali kaj podobnega?
Ko sem te dni nabavljal svoj kos sem videl, da Umarex ponuja tudi CO2 bombice z oljem, za vzdrževanje orožja. Ali tudi to uporabljaš?
Ko sem te dni nabavljal svoj kos sem videl, da Umarex ponuja tudi CO2 bombice z oljem, za vzdrževanje orožja. Ali tudi to uporabljaš?
Okapi ::
Navadna omara je čisto dovolj za zračno orožje.
Ja, tudi par bombic z oljem imam (dobil zraven ene od replik), ampak nisem še nobene uporabil. Z replikami na CO2 bolj malo streljam, tako da še ni bilo potrebe.
Ja, tudi par bombic z oljem imam (dobil zraven ene od replik), ampak nisem še nobene uporabil. Z replikami na CO2 bolj malo streljam, tako da še ni bilo potrebe.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
::
Zadnjič sem bolj po naklučju naletel na "airgun dieseling". Se pravi pojav, ko se v komoro zračne puške namesti snov (kapljevino ali plin), ki zaradi povečanega tlaka eksplodira, tako kot dizelsko gorivo v cilindru motorja in s tem poveča moč orožja. Sam tega ne bi počel pod nobenim pogojem, se pa na spletu najde kar nekaj opisov in praktičnih prikazov pojava. Pri streljanju naj bi se slišalo močnejši pok, moč izstrelka naj bi se povečala.
Okapi ::
Ko sem prvič ustrelil z Weihrauch HW45, se je pokadilo skoraj kot pri pravi pištoli To tudi sicer ni redek pojavi pri novih pištolah, ker imajo pogosto dobro naoljeno cev (tudi kot zaščito, pri skladiščenju).
To tudi sicer ni redek pojavi pri novih pištolah, ker imajo pogosto dobro naoljeno cev (tudi kot zaščito, pri skladiščenju). Okapi ::
Ne, nisem pozabil nanj. Verjetno najlegendarnejšega od vseh revolverjev, Colt SAA (Single Action Army), bolj znanega kot Peacemaker ali po naše Mirovnik, sem prihranil za zadnjega od trojice "kavbojskih" revolverjev (druga dva sta Remingtonov in Smith&Wessonov, ki sem ju že predstavil).
Revolverji, torej kratkocevno orožje z vrtljivim bobničem (po vrtenju, oziroma obračanju bobniča so tudi dobili ime, ki izvira iz latinskega revolvere, obračati), je pravzaprav stara iznajdba, saj so prve v Evropi delali že konec 16. in v 17. stoletju. A so bili ti prvi revolverji okorni, bobniče je bilo treba ročno obračati, in vsako ležišče naboja posebej napolniti s smodnikom, vstaviti kroglo in poskrbeti za takšno ali drugačno netilko.
Vse se je spremenilo leta 1836, ko je Samuel Colt patentiral mehanizem, ki ob napenjanju orožja obrača tudi bobnič. Prvi revolverji, recimo Coltova modela 1851 Navy in 1860 Army, še niso bili narejeni za enovite naboje, torej jih je bilo treba polnit "po starem" - posebej smodnik, krogla in netilka. Kasneje so precej teh revolverjev predelali, da so lahko streljali s sodobnimi enovitimi naboji, leta 1873 pa so pri Coltu naredili še model, ki je bil že v osnovi narejen za to za tiste čase novo vrsto nabojev.
Uradno ime novega revolverja je bilo model 1873, pravili pa so mu tudi Single Action Army, ali SAA krajše, ker so ga sprva namenili ameriški vojski (kot zamenjavo za model 1860). Kmalu se ga je oprijel tudi vzdevek Peacemaker. Imel je še druge vzdevke, recimo Equalizer, Izenačevalnik. Buffalo Bill pa mu je v svojih predstavah pravil "orožje, ki je osvojilo Zahod".
Izvirni kaliber revolverja je bil .45 Colt, že kmalu pa so ga delali tudi v več drugih kalibrih, od katerih je bil najbolj priljubljen .44-40 Winchester, ker so imele tak kaliber tudi vinčesterke, priljubljen kos orožja med naseljenci na divjem Zahodu.
Colt SAA je veljal za odličen revolver in tako rekoč vsi šerifi in revolveraši, ki so kaj dali nase, so ga imeli. Vendar je bil drag in si ga nikamor ni mogel privoščiti kar vsakdo. Med nepoznavalci povsem neznano podjetje Harrington & Richardson je recimo v tistem času prodalo veliko več svojih, precej cenejših revolverjev, namenjenih pravim kavbojem, se pravi delavcem na govedorejskih rančih, in drugemu delovnemu ljudstvu divjega Zahoda.
Colt SAA je že kmalu, še pred koncem 19. stoletja, zastarel. Z njimi je namreč mogoče streljati samo v načinu enojnega delovanja, se pravi moramo pred vsakim strelom posebej napeti kladivce. Že kmalu so se namreč pojavili revolverji z dvojnim delovanje, pri katerih je bil dovolj že (močnejši) pritisk na sprožilec. Poleg tega se Colt SAA prazni in polni skozi "vratca" na desni strani, naboj za nabojem. Kar je precej zamudneje od praznjenja in polnjenja revolverjev na prelom, ali tistih, pri katerih se bobnič zvrne iz orožja, saj lahko pri njih z eno potezo izvržemo vseh šest praznih tulcev.
"Zastareli" revolver so v 20. stoletju pozabe rešili vesterni in zvezdniški igralci, ki so bili v teh filmih večinoma oboroženi prav s colti. Tom Mix (prvi zvezdnik vesternov, še iz časov nemih filmov), John Wayne, Clint Eastwood in ostali so zaslužni, da Colt še dandanes izdeluje model SAA, na trgu pa so tudi kloni številnih drugih izdelovalcev.
Zračne replike coltov SAA z uradno Coltovo licenco trži Umarex. Omislimo si ga lahko v različnih obdelavah oziroma barvah ter z različno dolgimi cevmi. Moja replika je v postaranem videzu (antique). Lahko pa si izberete tudi nikljanega, bruniranega, modrenega (kemično obdelano jeklo modre značilno kovinsko modre barve) in celo takšnega z zlatimi poudarki.
Zračne replike so lahko zelo veren posnetek izvirnega orožja, ne samo po videzu, temveč tudi po načinu delovanja. Lep primer je coltov prožilni mehanizem.
Znano je, da pri napenjanju coltovega kladivca slišimo štiri klike, ki se, z dovolj domišljije, slišijo kot C - O - L - T. Napnem torej kladivce, štejem klike in rahlo razočaranje - slišim samo tri. A potem sem se še malo bolj poglobil v delovanje Colta in ugotovil vzrok "manjkajočega" klika.
Kladivce Colta SAA se lahko pri napenjanju ustavi v treh položaj. Prvi položaj, ob katerem mehanizem naredi prvi klik, je varnostni. Pred prvim strelom se namreč kladivce dotika naboja, oziroma njegove netilke. Kar je nevarno, kajti če revolver ob padcu s kladivcem udari ob tla, je udarec lahko dovolj močan, da sproži strel. To je tudi razlog, zaradi katerega so nekateri pri revolverjih puščali eno ležišče prazno. No, Colt SAA je omogočal, da kladivce malce napnemo, do prvega klika, in ga v tem položaju pustimo. Sedaj ni več v stiku z netilko naboja in orožje je tako bolj varno.
Ko kladivce še malo bolj napnemo, naredi še en klik in v tem položaju sprosti bobnič, da ga lahko med praznjenjem in polnjenjem vrtimo. Ko kladivce napenjamo do konca, naredi še dva klika in ob drugem (se pravi četrtem skupno), kladivce ostane v napetem položaju, dokler orožja s pritiskom na sprožilec ne sprožimo.
Oborožen s tem znanjem sem si malo bolj natančno ogledal repliko in ugotovil, da je v mirovanju kladivce pravzaprav že v varnostnem položaju, malo odmaknjenem od "netilke" (v primeru zračnega orožja od dela sprožilnega mehanizma, ki ob udarcu nanj odpre ventil in sprosti določeno količino plina). Potisnil sem torej kladivce naprej, v "nevarni" položaj, in ko se je zaradi vzmeti v sprožilnem mehanizmu samo vrnilo v varni položaj, sem zaslišal prvi, "manjkajoči" klik. Od tu dalje gre kot pri originalu - klik do položaja za polnjenje, in še dva klika do dokončno napetega kladivca.
Razlika med izvirnikom in repliko je torej v tem, da moramo pri izvirniku kladivce sami premakniti v varni položaj, pri repliki pa za to poskrbi prožilni mehanizem samodejno. Skrivnost manjkajočega klika je torej rešena.
Ker video pove več kot tisoč besed, sta tu še dva posnetka - najprej klikanje (moje) replike, potem pa še pravih revolverjev, z razlago.
Replika verno oponaša vstavljanje nabojev in ima tudi delujočo šibiko za izmet praznih tulcev. Pri repliki bi sicer ne bila potrebna, saj lahko lažni naboji kar sami popadajo iz bobniča, pri pravem revolverju pa se lahko zataknejo v ležišču. Mimogrede, lažni coltovi naboji so uporabni tudi z repliko Winchesterjeve karabinke. Revolverju je priloženih 6 lažnih nabojev, lahko pa dokupimo tudi dodatne.
Manjka pa pri Umarexovi repliki možnost odstranitve bobniča. Pravi colt ima gumb, s katerim sprostimo os bobniča, da jo lahko izvlečemo in nato odstranimo bobnič. To omogočajo replike nekaterih drugih revolverjev, recimo Remingtonovega.
Standardna 12 gramska bombica CO2 je v ročaju, kot pri vseh tovrstnih replikah. Replika je namenjena streljanju diabol, vendar ima gladko cev, kar pomeni, da lahko brez škode streljamo tudi kroglice in celo puščice. Je zadovoljivo natančen, prav veliko pa seveda niti nisem pričakoval od revolverja s fiksnimi merki in gladko cevjo.
Umarexov Colt SAA sodi med dražje replike, a bi rekel, da ceno z natančnostjo izdelave kar upraviči. Omislimo si ga lahko za nekako 160-180 evrov, čeprav jih nekateri trgovci prodajajo tudi nekaj dražje.
Revolverji, torej kratkocevno orožje z vrtljivim bobničem (po vrtenju, oziroma obračanju bobniča so tudi dobili ime, ki izvira iz latinskega revolvere, obračati), je pravzaprav stara iznajdba, saj so prve v Evropi delali že konec 16. in v 17. stoletju. A so bili ti prvi revolverji okorni, bobniče je bilo treba ročno obračati, in vsako ležišče naboja posebej napolniti s smodnikom, vstaviti kroglo in poskrbeti za takšno ali drugačno netilko.
Vse se je spremenilo leta 1836, ko je Samuel Colt patentiral mehanizem, ki ob napenjanju orožja obrača tudi bobnič. Prvi revolverji, recimo Coltova modela 1851 Navy in 1860 Army, še niso bili narejeni za enovite naboje, torej jih je bilo treba polnit "po starem" - posebej smodnik, krogla in netilka. Kasneje so precej teh revolverjev predelali, da so lahko streljali s sodobnimi enovitimi naboji, leta 1873 pa so pri Coltu naredili še model, ki je bil že v osnovi narejen za to za tiste čase novo vrsto nabojev.
Uradno ime novega revolverja je bilo model 1873, pravili pa so mu tudi Single Action Army, ali SAA krajše, ker so ga sprva namenili ameriški vojski (kot zamenjavo za model 1860). Kmalu se ga je oprijel tudi vzdevek Peacemaker. Imel je še druge vzdevke, recimo Equalizer, Izenačevalnik. Buffalo Bill pa mu je v svojih predstavah pravil "orožje, ki je osvojilo Zahod".
Izvirni kaliber revolverja je bil .45 Colt, že kmalu pa so ga delali tudi v več drugih kalibrih, od katerih je bil najbolj priljubljen .44-40 Winchester, ker so imele tak kaliber tudi vinčesterke, priljubljen kos orožja med naseljenci na divjem Zahodu.
Colt SAA je veljal za odličen revolver in tako rekoč vsi šerifi in revolveraši, ki so kaj dali nase, so ga imeli. Vendar je bil drag in si ga nikamor ni mogel privoščiti kar vsakdo. Med nepoznavalci povsem neznano podjetje Harrington & Richardson je recimo v tistem času prodalo veliko več svojih, precej cenejših revolverjev, namenjenih pravim kavbojem, se pravi delavcem na govedorejskih rančih, in drugemu delovnemu ljudstvu divjega Zahoda.
Colt SAA je že kmalu, še pred koncem 19. stoletja, zastarel. Z njimi je namreč mogoče streljati samo v načinu enojnega delovanja, se pravi moramo pred vsakim strelom posebej napeti kladivce. Že kmalu so se namreč pojavili revolverji z dvojnim delovanje, pri katerih je bil dovolj že (močnejši) pritisk na sprožilec. Poleg tega se Colt SAA prazni in polni skozi "vratca" na desni strani, naboj za nabojem. Kar je precej zamudneje od praznjenja in polnjenja revolverjev na prelom, ali tistih, pri katerih se bobnič zvrne iz orožja, saj lahko pri njih z eno potezo izvržemo vseh šest praznih tulcev.
"Zastareli" revolver so v 20. stoletju pozabe rešili vesterni in zvezdniški igralci, ki so bili v teh filmih večinoma oboroženi prav s colti. Tom Mix (prvi zvezdnik vesternov, še iz časov nemih filmov), John Wayne, Clint Eastwood in ostali so zaslužni, da Colt še dandanes izdeluje model SAA, na trgu pa so tudi kloni številnih drugih izdelovalcev.
Zračne replike coltov SAA z uradno Coltovo licenco trži Umarex. Omislimo si ga lahko v različnih obdelavah oziroma barvah ter z različno dolgimi cevmi. Moja replika je v postaranem videzu (antique). Lahko pa si izberete tudi nikljanega, bruniranega, modrenega (kemično obdelano jeklo modre značilno kovinsko modre barve) in celo takšnega z zlatimi poudarki.
Zračne replike so lahko zelo veren posnetek izvirnega orožja, ne samo po videzu, temveč tudi po načinu delovanja. Lep primer je coltov prožilni mehanizem.
Znano je, da pri napenjanju coltovega kladivca slišimo štiri klike, ki se, z dovolj domišljije, slišijo kot C - O - L - T. Napnem torej kladivce, štejem klike in rahlo razočaranje - slišim samo tri. A potem sem se še malo bolj poglobil v delovanje Colta in ugotovil vzrok "manjkajočega" klika.
Kladivce Colta SAA se lahko pri napenjanju ustavi v treh položaj. Prvi položaj, ob katerem mehanizem naredi prvi klik, je varnostni. Pred prvim strelom se namreč kladivce dotika naboja, oziroma njegove netilke. Kar je nevarno, kajti če revolver ob padcu s kladivcem udari ob tla, je udarec lahko dovolj močan, da sproži strel. To je tudi razlog, zaradi katerega so nekateri pri revolverjih puščali eno ležišče prazno. No, Colt SAA je omogočal, da kladivce malce napnemo, do prvega klika, in ga v tem položaju pustimo. Sedaj ni več v stiku z netilko naboja in orožje je tako bolj varno.
Ko kladivce še malo bolj napnemo, naredi še en klik in v tem položaju sprosti bobnič, da ga lahko med praznjenjem in polnjenjem vrtimo. Ko kladivce napenjamo do konca, naredi še dva klika in ob drugem (se pravi četrtem skupno), kladivce ostane v napetem položaju, dokler orožja s pritiskom na sprožilec ne sprožimo.
Oborožen s tem znanjem sem si malo bolj natančno ogledal repliko in ugotovil, da je v mirovanju kladivce pravzaprav že v varnostnem položaju, malo odmaknjenem od "netilke" (v primeru zračnega orožja od dela sprožilnega mehanizma, ki ob udarcu nanj odpre ventil in sprosti določeno količino plina). Potisnil sem torej kladivce naprej, v "nevarni" položaj, in ko se je zaradi vzmeti v sprožilnem mehanizmu samo vrnilo v varni položaj, sem zaslišal prvi, "manjkajoči" klik. Od tu dalje gre kot pri originalu - klik do položaja za polnjenje, in še dva klika do dokončno napetega kladivca.
Razlika med izvirnikom in repliko je torej v tem, da moramo pri izvirniku kladivce sami premakniti v varni položaj, pri repliki pa za to poskrbi prožilni mehanizem samodejno. Skrivnost manjkajočega klika je torej rešena.
Ker video pove več kot tisoč besed, sta tu še dva posnetka - najprej klikanje (moje) replike, potem pa še pravih revolverjev, z razlago.
Replika verno oponaša vstavljanje nabojev in ima tudi delujočo šibiko za izmet praznih tulcev. Pri repliki bi sicer ne bila potrebna, saj lahko lažni naboji kar sami popadajo iz bobniča, pri pravem revolverju pa se lahko zataknejo v ležišču. Mimogrede, lažni coltovi naboji so uporabni tudi z repliko Winchesterjeve karabinke. Revolverju je priloženih 6 lažnih nabojev, lahko pa dokupimo tudi dodatne.
Manjka pa pri Umarexovi repliki možnost odstranitve bobniča. Pravi colt ima gumb, s katerim sprostimo os bobniča, da jo lahko izvlečemo in nato odstranimo bobnič. To omogočajo replike nekaterih drugih revolverjev, recimo Remingtonovega.
Standardna 12 gramska bombica CO2 je v ročaju, kot pri vseh tovrstnih replikah. Replika je namenjena streljanju diabol, vendar ima gladko cev, kar pomeni, da lahko brez škode streljamo tudi kroglice in celo puščice. Je zadovoljivo natančen, prav veliko pa seveda niti nisem pričakoval od revolverja s fiksnimi merki in gladko cevjo.
Umarexov Colt SAA sodi med dražje replike, a bi rekel, da ceno z natančnostjo izdelave kar upraviči. Omislimo si ga lahko za nekako 160-180 evrov, čeprav jih nekateri trgovci prodajajo tudi nekaj dražje.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Colt ni znan samo po svojem legendarnem "kavbojskem" revolverju, temveč je naredil tudi eno od najbolj znanih in med uporabniki priljubljenih polavtomatskih pištol, model 1911, imenovan tudi "vladni" (Colt Government).
Pištolo, ki so jo razvijali že par let prej, je leta 1911 v svojo oborožitev uvedla ameriška vojska in začela z njo zamenjevati različne starejše modele, vključno z revolverji. Colt 1911 je bil za svoje čase najsodobnejša pištola. Uporablja blokirani zaklep, ki ga dandanes uporabljajo praktično vse polavtomatske pištole večjih kalibrov.
V kasnejših letih je pištola doživela več manjših posodobitev, po licenci pa so jo izdelovali tudi v nekaterih drugih državah. V ameriški vojski je ostala glavno osebno orožje vse do leta 1990, ko jo je nadomestila Beretta M9, vendar je v nekaterih enotah colt 1911 ostal v rabi do dandanes, zlasti zato, ker nekateri menijo, da je 9 mm kaliber, kakršnega uporablja Beretta (in tudi njen naslednik, SIG Sauer M1 7), prešibak in je večji kaliber colta 1911 (.45 ACP) ustreznejši.
Colt 1911 kot službeno orožje še vedno uporabljajo tudi številne policije, ne samo ameriške, nekatere enote FBI, varnostne službe in še marsikdo. Izjemno priljubljen je tudi med civilisti, bodisi kot športno (rekreativno in tekmovalno) ali samoobrambno orožje. Kopijo colta 1911 v kalibrih 9 mm ali .45 lahko kupimo že za okoli 500-600 evrov, malokalibrske (.22) pa so še nekaj cenejše.
Kopije Colta 1911 (patent zanj je seveda že zdavnaj potekel) izdeluje več različnih izdelovalcev. Eden med njimi je SIG Sauer, ki je naredil zelo domoljubno različico We the People, posvečeno ameriški osamosvojitvi. In prav repliko te različice, ki jo prav tako trži SIG Sauer, narejena pa je na Tajvanu, sem si omislil - predvsem zato, ker se pač razlikuje od številnih običajnejših replik colta 1911.
Po videzu je praktično enaka izvirniku, vsa kovinska, vključno s kovinskimi platnicami ročaja, na katerih je 50 zvezd, ki ponazarjajo 50 ameriških zveznih držav. Na vrhu zaklepa je vgraviranih 13 zvezdic, ki ponazarjajo 13 angleških kolonij, ki so leta 1776 razglasile neodvisnost in ustanovile ZDA. Na eni strani je vgravirana še letnica 1776 in na drugi strani We the People, besede, s katero se začenja uvod (preambula) ameriške ustave.
Pištola je narejena v zelo lepo narejenem (stvar okusa, seveda) postaranem videzu, tako kot izvirna SIGova različica. Kot izvirnik deluje samo v enojnem načinu delovanja, kar pomeni, da moramo pred prvim strelom s potegom zaklepa orožje napeti. Replika ima delujoč prosti zaklep (blowback), ki po izstreljeni zadnji kroglici ostane v zadnjem položaju in ga sprostimo s pritiskom na zadržalo zaklepa, prav kot pri izvirniku.
Tako kot izvirnik ima tudi replika dve varovali, običajno, s katerim "zaklenemo" pištolo, in dodatno na zadnji strani ročaja, ki onemogoči sprožitev orožja, če pištole ne držimo tako, kot je treba, se pravi z ročajem v roki.
Repliko je mogoče tudi razstaviti, na v bistvu enak način kot pravo pištolo, in temeljiteje (se pravi, na več delov) kot večino drugih replik. Kar pomeni, da lahko z njo vadimo razstavljanje in sestavljanje pravega colta 1911. In ne samo colta. Pištola se namreč razstavi na zelo podoben način kot še nekatere druge polavtomatske pištole, med drugim tudi Zastava M70, ki smo jo morali znati razstaviti in sestaviti na izpitu iz varnega ravnanja z orožjem. Za razliko od nekaterih drugih replik, pri katerih možnost razstavljanja v navodilih za rabo ni niti omenjena, je pri SIGu postopek lepo opisan.
12 gramska bombica CO2 je v ročaju, kjer je tudi nabojnik za jeklene kroglice. Cev je gladka, merki pa fiksni, kot pri večini tovrstnih replik, ki streljajo kroglice in so namenjene predvsem luknjanju pločevink in manj natančnemu streljanju na tarčo.
1911 We the People je precej draga replika, saj stane okoli 160-180 evrov (odvisno od trgovine), a sodi med tiste, ki najbolj zvesto posnemajo izvirnik, ne samo po videzu, velikosti in teži, temveč tudi po sami izdelavi, materialih in delovanju. Namenjena je predvsem zbirateljem (in ameriškim domoljubom), podobno kot nekatere druge posebne različice colta 1911. Vsi drugi si lahko zračno repliko colta 1911 omislijo tudi ceneje, s katero od bolj običajnih izvedb. Licenčne, se pravi z napisom Colt, dela Umarex, neuradne pa še številni drugi, recimo Remington, Gletcher, Gamo, Swiss Arms in še kdo. Replike colta 1911, ki ne delujejo polavtomatsko, so na voljo že za 50-60 evrov.
In še tri animacija, na katerih se lepo vidi, kako pištola deluje.
Colt 1911
Podrobna razlaga delovanja sodobne polavtomatske pištole, narejena na primeru Colta 1911.
Delovanje zračne pištole.
Pištolo, ki so jo razvijali že par let prej, je leta 1911 v svojo oborožitev uvedla ameriška vojska in začela z njo zamenjevati različne starejše modele, vključno z revolverji. Colt 1911 je bil za svoje čase najsodobnejša pištola. Uporablja blokirani zaklep, ki ga dandanes uporabljajo praktično vse polavtomatske pištole večjih kalibrov.
V kasnejših letih je pištola doživela več manjših posodobitev, po licenci pa so jo izdelovali tudi v nekaterih drugih državah. V ameriški vojski je ostala glavno osebno orožje vse do leta 1990, ko jo je nadomestila Beretta M9, vendar je v nekaterih enotah colt 1911 ostal v rabi do dandanes, zlasti zato, ker nekateri menijo, da je 9 mm kaliber, kakršnega uporablja Beretta (in tudi njen naslednik, SIG Sauer M1 7), prešibak in je večji kaliber colta 1911 (.45 ACP) ustreznejši.
Colt 1911 kot službeno orožje še vedno uporabljajo tudi številne policije, ne samo ameriške, nekatere enote FBI, varnostne službe in še marsikdo. Izjemno priljubljen je tudi med civilisti, bodisi kot športno (rekreativno in tekmovalno) ali samoobrambno orožje. Kopijo colta 1911 v kalibrih 9 mm ali .45 lahko kupimo že za okoli 500-600 evrov, malokalibrske (.22) pa so še nekaj cenejše.
Kopije Colta 1911 (patent zanj je seveda že zdavnaj potekel) izdeluje več različnih izdelovalcev. Eden med njimi je SIG Sauer, ki je naredil zelo domoljubno različico We the People, posvečeno ameriški osamosvojitvi. In prav repliko te različice, ki jo prav tako trži SIG Sauer, narejena pa je na Tajvanu, sem si omislil - predvsem zato, ker se pač razlikuje od številnih običajnejših replik colta 1911.
Po videzu je praktično enaka izvirniku, vsa kovinska, vključno s kovinskimi platnicami ročaja, na katerih je 50 zvezd, ki ponazarjajo 50 ameriških zveznih držav. Na vrhu zaklepa je vgraviranih 13 zvezdic, ki ponazarjajo 13 angleških kolonij, ki so leta 1776 razglasile neodvisnost in ustanovile ZDA. Na eni strani je vgravirana še letnica 1776 in na drugi strani We the People, besede, s katero se začenja uvod (preambula) ameriške ustave.
Pištola je narejena v zelo lepo narejenem (stvar okusa, seveda) postaranem videzu, tako kot izvirna SIGova različica. Kot izvirnik deluje samo v enojnem načinu delovanja, kar pomeni, da moramo pred prvim strelom s potegom zaklepa orožje napeti. Replika ima delujoč prosti zaklep (blowback), ki po izstreljeni zadnji kroglici ostane v zadnjem položaju in ga sprostimo s pritiskom na zadržalo zaklepa, prav kot pri izvirniku.
Tako kot izvirnik ima tudi replika dve varovali, običajno, s katerim "zaklenemo" pištolo, in dodatno na zadnji strani ročaja, ki onemogoči sprožitev orožja, če pištole ne držimo tako, kot je treba, se pravi z ročajem v roki.
Repliko je mogoče tudi razstaviti, na v bistvu enak način kot pravo pištolo, in temeljiteje (se pravi, na več delov) kot večino drugih replik. Kar pomeni, da lahko z njo vadimo razstavljanje in sestavljanje pravega colta 1911. In ne samo colta. Pištola se namreč razstavi na zelo podoben način kot še nekatere druge polavtomatske pištole, med drugim tudi Zastava M70, ki smo jo morali znati razstaviti in sestaviti na izpitu iz varnega ravnanja z orožjem. Za razliko od nekaterih drugih replik, pri katerih možnost razstavljanja v navodilih za rabo ni niti omenjena, je pri SIGu postopek lepo opisan.
12 gramska bombica CO2 je v ročaju, kjer je tudi nabojnik za jeklene kroglice. Cev je gladka, merki pa fiksni, kot pri večini tovrstnih replik, ki streljajo kroglice in so namenjene predvsem luknjanju pločevink in manj natančnemu streljanju na tarčo.
1911 We the People je precej draga replika, saj stane okoli 160-180 evrov (odvisno od trgovine), a sodi med tiste, ki najbolj zvesto posnemajo izvirnik, ne samo po videzu, velikosti in teži, temveč tudi po sami izdelavi, materialih in delovanju. Namenjena je predvsem zbirateljem (in ameriškim domoljubom), podobno kot nekatere druge posebne različice colta 1911. Vsi drugi si lahko zračno repliko colta 1911 omislijo tudi ceneje, s katero od bolj običajnih izvedb. Licenčne, se pravi z napisom Colt, dela Umarex, neuradne pa še številni drugi, recimo Remington, Gletcher, Gamo, Swiss Arms in še kdo. Replike colta 1911, ki ne delujejo polavtomatsko, so na voljo že za 50-60 evrov.
In še tri animacija, na katerih se lepo vidi, kako pištola deluje.
Colt 1911
Podrobna razlaga delovanja sodobne polavtomatske pištole, narejena na primeru Colta 1911.
Delovanje zračne pištole.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
::
O tem Coltu sem tudi bral in je bil visoko na moji lestvici. Kot si omenil, je replika cenjena predvsem zaradi vernega posnemanja izvirnika. Mimogrede, Umarexova replika Colt Government 1911 A1 je v bistvu revolver, preoblečen v obliko prave pištole. Uporablja bobnič za 8 diabol ter se od tvoje replike razlikuje še po risani cevi in nastavljivem zadnjem merku. Delovanje in uporaba je torej zelo podobna Umarexovemu Walther CP88, za katerega sem se na koncu odločil. Žal še ni bilo priložnosti, da bi ga preizkusil. 
Okapi ::
Ja, pri teh replikah je vedno kompromis - gladka cev in kroglice omogočajo pravo polavtomatsko delovanje, diabole (in risana cev) pa ne, je pa z njimi streljanje bolj natančno.
Mogoče bo naslednja inovacija pri replikah polavtomatska pištola z lažnimi naboji, kot so pri revolverjih in vinčesterki.
Mogoče bo naslednja inovacija pri replikah polavtomatska pištola z lažnimi naboji, kot so pri revolverjih in vinčesterki.
Okapi ::
Moje ime je Bond, James Bond. In v žepu imam Walther PPK.
Večina replik, ki sem jih opisoval doslej, oponaša vojaške pištole (in revolverje). Torej tiste, ki so bili načrtovane in narejene za vojaško rabo, čeprav so jih lahko, bodisi že takoj, ali čez nekaj časa, kupili tudi civilisti. Večinoma so to razmeroma velike pištole velikih kalibrov, ki jih nosimo v toku za pasom. Tokrat pa je na vrsto prišla "detektivska" pištola, dovolj majhna, da jo brez težav skrijemo pod suknjič ali vtaknemo v žep plašča.
O podjetju Walther sem nekaj že napisal, ob opisu replike Walther P38, zato se tokrat s tem ne bom ukvarjal. Slabih deset let pred P38 so naredili polavtomatsko pištolo PP, ali policijsko pištolo (Polizeipistole). Že naslednje leto so začeli izdelovati še manjšo različico, poimenovano PPK (Polizeipistole, Kriminalmodell), se pravi policijska pištola za kriminaliste. Oba modela sta postala zelo priljubljena, ne samo med policisti in žandarji tistega časa. Po zaslugi svoje za tiste čase zelo inovativni zasnovi sta kmalu dobila tudi več posnemovalcev, med katerimi naj omenim samo rusko pištolo Makarov iz leta 1951, ki pride za opis na vrsto naslednjič.
Walther PPK je v javnosti verjetno najbolj znan po tem, da ga je pogosto uporabljal James Bond, zlasti takrat, ko je moral pištolo skriti pod eleganten suknjič. Manj znano je, da se je z njim ustrelil Hitler.
Umarexova replika oponaša različico PPK/S (ki je po velikosti med PP in PPK), leta 1968 narejeno posebej za ameriško tržišče, na katerega zaradi spremenjenih predpisov PPK niso mogli več izvažati. Opremljena je z delujočim zaklepom (blowback), ki po zadnji izstreljeni kroglici ostane v zadnjem položaju. Za razliko od izvirnika, ki je deloval tudi v dvojnem načinu (double action), moramo pri repliki zaklep pred prvim strelom ročno napeti, saj sprožilec deluje samo v enojnem načinu delovanja.
Od izvirnika se razlikuje tudi po varovalu, ki je pri izvirniku na levi strani zaklepa (in na repliki samo simulirano), delujoče varovalo pa ima replika na desni strani, pri sprožilcu.
Leta 1999 je bila Umarexova replika Waltherja PPK sploh prva polavtomatska zračna pištola z delujočim zaklepom, in je na področju zračnega orožja oziroma replik pomenila pravo malo revolucijo. Prva različica je imela pod ročajem viden vijak za privitje bombice CO2, kar je pištolo že od daleč ločilo od izvirnika in precej pokvarilo vidni vtis. Novejša različica ima vijak skrit v ročaju, privijemo pa ga s priloženim ključem.
Tako kot izvirnik lahko tudi repliko razstavimo (snamemo zaklep), čeprav to v navodilih za rabo ni omenjeno.
Umarexov Walther PPK/S strelja kovinske kroglice in tudi zaradi razmeroma kratke cevi ne sodi med najnatančnejše pištole, a luknjanje pločevink mu vseeno ne dela preglavic. Stane zmernih 100 evrov in kot tak predstavlja primerno vstopnico v svet zračnih replik.
Večina replik, ki sem jih opisoval doslej, oponaša vojaške pištole (in revolverje). Torej tiste, ki so bili načrtovane in narejene za vojaško rabo, čeprav so jih lahko, bodisi že takoj, ali čez nekaj časa, kupili tudi civilisti. Večinoma so to razmeroma velike pištole velikih kalibrov, ki jih nosimo v toku za pasom. Tokrat pa je na vrsto prišla "detektivska" pištola, dovolj majhna, da jo brez težav skrijemo pod suknjič ali vtaknemo v žep plašča.
O podjetju Walther sem nekaj že napisal, ob opisu replike Walther P38, zato se tokrat s tem ne bom ukvarjal. Slabih deset let pred P38 so naredili polavtomatsko pištolo PP, ali policijsko pištolo (Polizeipistole). Že naslednje leto so začeli izdelovati še manjšo različico, poimenovano PPK (Polizeipistole, Kriminalmodell), se pravi policijska pištola za kriminaliste. Oba modela sta postala zelo priljubljena, ne samo med policisti in žandarji tistega časa. Po zaslugi svoje za tiste čase zelo inovativni zasnovi sta kmalu dobila tudi več posnemovalcev, med katerimi naj omenim samo rusko pištolo Makarov iz leta 1951, ki pride za opis na vrsto naslednjič.
Walther PPK je v javnosti verjetno najbolj znan po tem, da ga je pogosto uporabljal James Bond, zlasti takrat, ko je moral pištolo skriti pod eleganten suknjič. Manj znano je, da se je z njim ustrelil Hitler.
Izvirnik in replika
Umarexova replika oponaša različico PPK/S (ki je po velikosti med PP in PPK), leta 1968 narejeno posebej za ameriško tržišče, na katerega zaradi spremenjenih predpisov PPK niso mogli več izvažati. Opremljena je z delujočim zaklepom (blowback), ki po zadnji izstreljeni kroglici ostane v zadnjem položaju. Za razliko od izvirnika, ki je deloval tudi v dvojnem načinu (double action), moramo pri repliki zaklep pred prvim strelom ročno napeti, saj sprožilec deluje samo v enojnem načinu delovanja.
Od izvirnika se razlikuje tudi po varovalu, ki je pri izvirniku na levi strani zaklepa (in na repliki samo simulirano), delujoče varovalo pa ima replika na desni strani, pri sprožilcu.
Leta 1999 je bila Umarexova replika Waltherja PPK sploh prva polavtomatska zračna pištola z delujočim zaklepom, in je na področju zračnega orožja oziroma replik pomenila pravo malo revolucijo. Prva različica je imela pod ročajem viden vijak za privitje bombice CO2, kar je pištolo že od daleč ločilo od izvirnika in precej pokvarilo vidni vtis. Novejša različica ima vijak skrit v ročaju, privijemo pa ga s priloženim ključem.
Tako kot izvirnik lahko tudi repliko razstavimo (snamemo zaklep), čeprav to v navodilih za rabo ni omenjeno.
Umarexov Walther PPK/S strelja kovinske kroglice in tudi zaradi razmeroma kratke cevi ne sodi med najnatančnejše pištole, a luknjanje pločevink mu vseeno ne dela preglavic. Stane zmernih 100 evrov in kot tak predstavlja primerno vstopnico v svet zračnih replik.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Originali so pogosto izven našega dometa (zaradi cene ali, v primeru orožja, ker moramo imeti ustrezno dovoljenje). In je torej naslednja možnost ponaredek, kopija, klon, replika ... V razlike med ponaredkom, kopijo/klonom in repliko se tokrat ne bom spuščal - tema je o zračnih replikah, torej se načeloma razume, o čem teče besede.
Samo po sebi je razumljivo, da bolj kot je replika podobna izvirniku, bolje je. Poglejmo torej, kako se različne replike približujejo izvirniku.
Oblika/videz: To je najlažje doseči in če je le proizvajalec dovolj skrben, ni težko narediti replike, ki je z razdalje pol metra ni mogoče ločiti od izvirnika. Pogosto so sicer proizvajalci prisiljeni v določene kompromise, zaradi kateri dovolj dobri poznavalci repliko prepoznajo tudi s takšne razdalje, ampak načeloma vidne podobnosti ni zelo težko doseči.
K obliki sodijo tudi oznake oziroma napisi na orožju, ki so lahko bolj ali manj enake kot pri izvirniku. Pogosto vtis pokvarijo oznake, ki so zaradi predpisov potrebne na zračnem orožju (različna varnostna opozorila). Nekateri najbolj pravoverni zbiralci takšna opozorila, če se le da, izbrišejo z replik.
Velikost in teža: igrače, torej otrokem namenjene replike, so praviloma manjše in lažje od izvirnikov, četudi so po obliki praktično enake. A replik, o katerih se pogovarjamo, ni težko narediti enako velike in težke, kot je pravo orožje. Vse replike, o katerih sem doslej pisal, so takšne - praktično enako velike in težke, in jih je od izvirnikov težko ločiti, tudi kot jih primemo v roke.
Materiali: replik ni težko narediti iz enakih materialov, kot so narejeni izvirniki, je pa to dražje. In ker kupci replik praviloma niso pripravljeni plačati za tovrstno vernost, se proizvajalci odločajo za cenejše možnosti. Razlik uporabniki tako ali tako večinoma ne opazijo. Kovinski deli so lahko iz cenejše litine, in deli, ki so pri izvirniku iz "balističnih polimerov", so lahko pri repliki iz "navadne plastike", pa tega praktično nihče ne bo opazil.
Precejh bolj opazna je raba plastike namesto kovine ali lesa. Najcenejše replike uporabljajo plastiko, kjer bi naj bila kovina, tudi dražje pa praviloma uporabljajo plastiko namesto lesa. Lesene ročaje ali kopita imajo samo najdražje in najboljše replike.
Polnjenje/praznenje: Nekateri revolverji in od pušk vinčesterke z rabo lažnih nabojev verno posnemajo tudi praznenje in polnjenje orožja.
Replike polavtomatskih pištol lažnih nabojev ne uporabljajo, ločijo pa se po obliki nabojnika, oziroma okvira za naboje. Boljše imajo "okvir za naboje", ki je enako velik kot izvirnik, in vsebuje tako nabojnik za kovinske kroglice ali diabole, kot tudi bombico CO2. Manj podobne pravemu orožju imajo bombico CO2 v ročaju in ločen manjši paličast nabojnik za kroglice.
Repetiranje (napenjanje): Vsako orožje, vključno z zračnim, je potrebno pred vsakim strelom "napeti", oziroma repetirati. To lahko naredimo bodisi s potegom zaklepa ali udarnega kladivca, oziroma s pritiskom na sprožilec, če orožje podpira dvojno delovanje. Pri polavtomatskem in avtomatskem orožju moramo to narediti samo pred prvim strelom, za napenjanje orožja pri naslednjih strelih pa poskrbi orožje samo.
Zračna replika lahko uporablja enak način repetiranja kot izvirnik, ali pa ne. Najboljše replike uporabljajo enak način - pri revolverjih enojni/dvojni način delovanja, pri pištolah polavtomatsko delovanje. Druge replike uporabljajo približke. Namesto pravega polavtomatskega delovanja lahko na primer zračna replika uporablja dvojno delovanje (s pritiskom na sprožilec najprej napnemo orožje in ga nato sprožimo). Nekatere replike tudi uporabljajo samo enojno delovanje sprožilca, čeprav izvirnik uporablja tako enojno kot dvojno delovanje. Ali obratno - replika uporablja samo dvojno delovanje, čeprav pravo orožje uporablja tako enojno kot dvojno.
Razstavljanje/sestavljanje: Pravo orožje omogoča osnovno razstavljanje/sestavljanje, ki ga lahko uporabnik izvede brez posebnega orodja. To je potrebno zaradi vzdrževanja, saj pri pravem orožju smodniški plini in ostanki smodnika ter netilk slej ko prej tako "umažejo" orožje, da to ne deluje več brezhibno. Poleg tega je treba gibljive dele od časa podmazati, da delujejo brezhibno. Pri zračnem orožju je umazanije zaradi streljanja precej manj, zaradi tega takšno razstavljanje ni nujno potrebno, vseeno pa pripomore k vtisu avtentičnosti. Cenejših replik ni mogoče razstaviti (na preprost način), najboljše pa omogočajo praktično enako stopnjo razstavljanja kot pravo orožje.
Merki: večina replik CO2 ni namenjenih natančnemu streljanju na tarčo, zato si proizvalajci radi nekoliko olajšajo stroške s fiksnimi merki, čeprav so na izvirniku morda nastavljivi. Na replikah so tudi redki merki z optičnimi vlakni, in še redkejši (pravzaprav ne poznam nobene) s tritijevimi (takšnimi, ki se svetijo v temi).
Samo po sebi je razumljivo, da bolj kot je replika podobna izvirniku, bolje je. Poglejmo torej, kako se različne replike približujejo izvirniku.
Oblika/videz: To je najlažje doseči in če je le proizvajalec dovolj skrben, ni težko narediti replike, ki je z razdalje pol metra ni mogoče ločiti od izvirnika. Pogosto so sicer proizvajalci prisiljeni v določene kompromise, zaradi kateri dovolj dobri poznavalci repliko prepoznajo tudi s takšne razdalje, ampak načeloma vidne podobnosti ni zelo težko doseči.
K obliki sodijo tudi oznake oziroma napisi na orožju, ki so lahko bolj ali manj enake kot pri izvirniku. Pogosto vtis pokvarijo oznake, ki so zaradi predpisov potrebne na zračnem orožju (različna varnostna opozorila). Nekateri najbolj pravoverni zbiralci takšna opozorila, če se le da, izbrišejo z replik.
Velikost in teža: igrače, torej otrokem namenjene replike, so praviloma manjše in lažje od izvirnikov, četudi so po obliki praktično enake. A replik, o katerih se pogovarjamo, ni težko narediti enako velike in težke, kot je pravo orožje. Vse replike, o katerih sem doslej pisal, so takšne - praktično enako velike in težke, in jih je od izvirnikov težko ločiti, tudi kot jih primemo v roke.
Materiali: replik ni težko narediti iz enakih materialov, kot so narejeni izvirniki, je pa to dražje. In ker kupci replik praviloma niso pripravljeni plačati za tovrstno vernost, se proizvajalci odločajo za cenejše možnosti. Razlik uporabniki tako ali tako večinoma ne opazijo. Kovinski deli so lahko iz cenejše litine, in deli, ki so pri izvirniku iz "balističnih polimerov", so lahko pri repliki iz "navadne plastike", pa tega praktično nihče ne bo opazil.
Precejh bolj opazna je raba plastike namesto kovine ali lesa. Najcenejše replike uporabljajo plastiko, kjer bi naj bila kovina, tudi dražje pa praviloma uporabljajo plastiko namesto lesa. Lesene ročaje ali kopita imajo samo najdražje in najboljše replike.
Polnjenje/praznenje: Nekateri revolverji in od pušk vinčesterke z rabo lažnih nabojev verno posnemajo tudi praznenje in polnjenje orožja.
Replike polavtomatskih pištol lažnih nabojev ne uporabljajo, ločijo pa se po obliki nabojnika, oziroma okvira za naboje. Boljše imajo "okvir za naboje", ki je enako velik kot izvirnik, in vsebuje tako nabojnik za kovinske kroglice ali diabole, kot tudi bombico CO2. Manj podobne pravemu orožju imajo bombico CO2 v ročaju in ločen manjši paličast nabojnik za kroglice.
Repetiranje (napenjanje): Vsako orožje, vključno z zračnim, je potrebno pred vsakim strelom "napeti", oziroma repetirati. To lahko naredimo bodisi s potegom zaklepa ali udarnega kladivca, oziroma s pritiskom na sprožilec, če orožje podpira dvojno delovanje. Pri polavtomatskem in avtomatskem orožju moramo to narediti samo pred prvim strelom, za napenjanje orožja pri naslednjih strelih pa poskrbi orožje samo.
Zračna replika lahko uporablja enak način repetiranja kot izvirnik, ali pa ne. Najboljše replike uporabljajo enak način - pri revolverjih enojni/dvojni način delovanja, pri pištolah polavtomatsko delovanje. Druge replike uporabljajo približke. Namesto pravega polavtomatskega delovanja lahko na primer zračna replika uporablja dvojno delovanje (s pritiskom na sprožilec najprej napnemo orožje in ga nato sprožimo). Nekatere replike tudi uporabljajo samo enojno delovanje sprožilca, čeprav izvirnik uporablja tako enojno kot dvojno delovanje. Ali obratno - replika uporablja samo dvojno delovanje, čeprav pravo orožje uporablja tako enojno kot dvojno.
Razstavljanje/sestavljanje: Pravo orožje omogoča osnovno razstavljanje/sestavljanje, ki ga lahko uporabnik izvede brez posebnega orodja. To je potrebno zaradi vzdrževanja, saj pri pravem orožju smodniški plini in ostanki smodnika ter netilk slej ko prej tako "umažejo" orožje, da to ne deluje več brezhibno. Poleg tega je treba gibljive dele od časa podmazati, da delujejo brezhibno. Pri zračnem orožju je umazanije zaradi streljanja precej manj, zaradi tega takšno razstavljanje ni nujno potrebno, vseeno pa pripomore k vtisu avtentičnosti. Cenejših replik ni mogoče razstaviti (na preprost način), najboljše pa omogočajo praktično enako stopnjo razstavljanja kot pravo orožje.
Merki: večina replik CO2 ni namenjenih natančnemu streljanju na tarčo, zato si proizvalajci radi nekoliko olajšajo stroške s fiksnimi merki, čeprav so na izvirniku morda nastavljivi. Na replikah so tudi redki merki z optičnimi vlakni, in še redkejši (pravzaprav ne poznam nobene) s tritijevimi (takšnimi, ki se svetijo v temi).
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Avtomatsko delovanje: posnemanje avtomatskega (rafalnega) delovanja je v številnih evropskih državah prepovedano. Nekatere replike avtomatskega orožja zato izdelujejo v dveh različicah - avtomatski, za države, kjer to ni prepovedano, in polavtomatski, kjer je avtomatsko orožje prepovedano, tudi ko je to samo zračno.
Okapi ::
Premikanje zaklepa (blowback): Pri bolje narejenih replikah pritisk plina ne požene samo diabole oziroma kroglice skozi cev, temveč tudi premakne zaklep (oziroma del, ki oponaša zaklep). Pri tem ločimo replike, pri katerih ta premik zaklepa dejansko tudi napne orožje, kot pri pravem polavtomatskem orožju, in replike, pri katerih je ta premik samo "okrasne" narave, in orožja ne napne.
Lep primer sta že opisani repliki pištol SIG Sauer M17 in SIG Sauer 1911. Pri prvi premik zaklepa orožja ne napne, vtis polavtomatsko delovanje pa je dosežen z dvojnim delovanje sprožilca (ki napne in sproži orožje). SIGova replika 1911 pa ima delujoč zaklep, ki orožje tudi napne, sprožilec pa deluje v enojnem načinu, in torej pištolo samo sproži.
Lep primer sta že opisani repliki pištol SIG Sauer M17 in SIG Sauer 1911. Pri prvi premik zaklepa orožja ne napne, vtis polavtomatsko delovanje pa je dosežen z dvojnim delovanje sprožilca (ki napne in sproži orožje). SIGova replika 1911 pa ima delujoč zaklep, ki orožje tudi napne, sprožilec pa deluje v enojnem načinu, in torej pištolo samo sproži.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Varovalke: varovalke so različni mehanizmi, ki preprečijo nehoteno sproženje orožja. Replike imajo lahko enako varovalko kot pravo orožje, ali pa tudi ne. Nekatere replike imajo recimo varovalko na drugem mestu kot pravo orožje, replike nekaterih revolverjev pa imajo varovalko, čeprav ga pravi revolver nima (na obraten primer pa še nisem naletel, da bi imelo pravo orožje varovalko, replika pa ne).
hammock ::
Razstavljanje/sestavljanje: Pravo orožje omogoča osnovno razstavljanje/sestavljanje, ki ga lahko uporabnik izvede brez posebnega orodja.
*Razen ce si lastis Ruger MK III. Ciscenje vkljucuje skatlo orodja (vkljucno z gumjastim kladivom) in dve uri casa
Z MK IV so sicer razstavljanje poenostavili.BTW Okapi, ima katera od Umarexovih 4.5mm replik blowback?
Okapi ::
Bi moral dodati, da to "brez posebnega orodja" velja predvsem za vojaško orožje, ker je koristno, da ga lahko vojak kadarkoli razstavi dovolj za osnovno čiščenje in vzdrževanje. Ruger je malokalibrska športna pištola, zanjo si lahko doma vzameš dovolj časa.
Umarex ima precej replik s prostim zaklepom (blowback). Recimo Walther P38, PPK, PPQ, Luger, Mauser C96, Makarov, Beretta M92, Glock 17 in še marsikaj.
Umarex ima precej replik s prostim zaklepom (blowback). Recimo Walther P38, PPK, PPQ, Luger, Mauser C96, Makarov, Beretta M92, Glock 17 in še marsikaj.
Okapi ::
Mimogrede, remington 1875 res ni tako znan kot nekateri drugi kavbojski revolverji, a ga vseeno lahko vidimo v številnih filmih, in to ne samo v vesternih. Med drugim v letošnji uspešnici John Wick - Chapter 3: Parabellum, kjer glavni junak (igra ga Keanu Reeves) v muzeju na hitro iz treh nedelujočih remingtonov sestavi delujočega in z njim ustreli zlikovca.Evo, to se pa zgodi, če prepisuješ z neta.
Namreč, film sem šele včeraj pogledal in ugotovil, da John Wick v muzeju ni sestavil delujoč revolver iz treh nedelujočih remingtonov, ampak je uporabil tri različne modele - Colt 1851 Navy, Colt 1860 Army in Remington 1875. Kar je precej nemogoč podvig. gddr85 ::
če smo že glih pri Wicku - guns of chapter 3 https://www.range365.com/guns-john-wick...
pa še Vault 3 roba, kdor je hotel imet proper robo :P
pa še Vault 3 roba, kdor je hotel imet proper robo :P
Zgodovina sprememb…
- spremenil: gddr85 ()
Okapi ::
Ena od bolj nenavadnih pištol v moji zbirki je replika "pistoleta Makarova", kot mu pravijo v njegovi ruski domovini. Pištola, ki jo je načrtoval Nikolaj Fjodorovič Makarov, ne more skriti podobnosti z Waltherjem PP. V oborožitev Rdeče armada so jo vključili leta 1951, z namenom zamenjati že hudo zastarele revolverje Nagant in polavtomatske pištole Tokarev, ki sicer niso bile tako zelo zastarele, bile pa so po mnenju sovjetskih strokovnjakov po nepotrebnem velike in težke.
Pištole Makarov so hitro zaslovele kot zelo zanesljive, robustno narejene in za izdelavo (ter popravilo) preproste ter poceni pištole. Preživele so Sovjetsko zvezo in čeprav jih je v oborožitvi ruske vojske leta 2003 začela zamenjevati pištola PYa, imenovana tudi Grach, jih je še vedno veliko v službeni uporabi. Pa ne samo v ruski vojski, še vedno jih imajo tudi v marsikateri drugi vojski, recimo vietnamski, severnokorejski in še kje. V prvih letih samostojnosti je bila tudi v oborožitvi slovenske vojske.
Pištole Makarov izdelujejo v mestu Iževsk, na zahodnem Uralu, kjer je puškarsko tovarno že leta 1807 ustanovil car Aleksander I. V času Sovjetske zveze so proizvodnjo orožja v Iževsku večkrat reorganizirali in med drugo svetovno vojno so tam orožje izdelovale tri tovarne - metalurška, strojna in mehanska (poenostavljeno rečeno, da se v podrobnosti ne spuščam). Pištole Makarov je izdelovala slednja, uradno imenova Iževski mehanski zavod, ali Izmekh na kratko.
In zakaj to pravzaprav sploh omenjam? Izmekh od leta 1962 športno in zračno orožje trži z blagovno znamko Baikal, in replika, ki sem si jo omislil, je ravno Baikalova, torej narejena v isti tovarni, kjer delajo tudi prave Makarove.
In ne samo, da so replike narejene v isti tovarni, zdi se, da uporabljajo tudi nekatere enaka sestavne dele. Na primer povratno vzmet za lažni zaklep, ki je taka kot pri pravi pištoli, in torej neprimerno močnejša od povratnih vzmeti, kakršnih smo vajeni pri replikah. Kar z drugimi besedami pomeni, da je za repetiranje replike potrebno kar nekaj moči (natanko toliko, kot pri repetiranju pravega Makarova). Pištolo lahko tudi razstavimo na enak način, kot pravo, in je torej primerna tudi za vadbo rokovanja z orožjem, vključno z repetiranjem in razstavljanjem. Verjetno so prav s tem namenom zračno repliko Rusi tudi narediti tako, kot so jo.
Podobnost se na tem mestu sicer konča, kajti kljub temu, da pištolo repetiramo s potegom za zaklep, ni polavtomatska. Zaklep torej pri streljanju miruje, saj je pritisk plina prešibak, da bi premaknil tako močno povratno vzmet (oziroma bi jo morda celo lahko, a bi potem celo bombico CO2 izpraznili v par strelih).
Polavtomatsko streljanje oponaša sprožilec z dvojnim delovanjem.
Standardna bombica CO2 je v ročaju, kjer je tudi nabojnik za jeklene kroglice. Cev je gladka, merki niso nastavljivi, natančnost pri streljanju pa je nekako v povprečju za tovrstne replike.
Replika je videti zelo "ruska", torej robustna in "groba", brez natančne končne obdelave, kot smo je vajeni pri nemškem ali ameriškem orožju. Kar da seveda pištoli svojevrsten čar. Sodi med dražje (okoli 170 evrov), čeprav bi morda kdo pomislil, da bi morala biti, glede na to, da je ruska in za povrhu ni polavtomatska (blowback), cenejša od replik, ki jih izdeluje Umarex ali Gletcher. Baikal izdeluje tri različice - ponikljano, brunirano in kamuflažno. Odločil sem se za ponikljano, ki je prišla v zelo uporabnem plastičnem kovčku, primernem tako za shranjevanje kot prenašanje. Čeprav se mi zdi, da je prav veliko naokoli ne bom prenašal.
Replike Makarova izdelujejo oziroma tržijo tudi Umarex, Gletcher, KWC in morda še kdo. Nakatere med njimi so tudi polavtomatske (blowback), na splošno bolje, oziroma lepše narejene, in za povrhu še cenejše, le tistega avtentičnega ruskega šarma nimajo, zaradi katerega se zbiralci tovrstnega zračnega orožja radi odločajo za "originalno" repliko.
Walther PP in Makarov (bolgarska kopija).
Pištole Makarov so hitro zaslovele kot zelo zanesljive, robustno narejene in za izdelavo (ter popravilo) preproste ter poceni pištole. Preživele so Sovjetsko zvezo in čeprav jih je v oborožitvi ruske vojske leta 2003 začela zamenjevati pištola PYa, imenovana tudi Grach, jih je še vedno veliko v službeni uporabi. Pa ne samo v ruski vojski, še vedno jih imajo tudi v marsikateri drugi vojski, recimo vietnamski, severnokorejski in še kje. V prvih letih samostojnosti je bila tudi v oborožitvi slovenske vojske.
Pištole Makarov izdelujejo v mestu Iževsk, na zahodnem Uralu, kjer je puškarsko tovarno že leta 1807 ustanovil car Aleksander I. V času Sovjetske zveze so proizvodnjo orožja v Iževsku večkrat reorganizirali in med drugo svetovno vojno so tam orožje izdelovale tri tovarne - metalurška, strojna in mehanska (poenostavljeno rečeno, da se v podrobnosti ne spuščam). Pištole Makarov je izdelovala slednja, uradno imenova Iževski mehanski zavod, ali Izmekh na kratko.
In zakaj to pravzaprav sploh omenjam? Izmekh od leta 1962 športno in zračno orožje trži z blagovno znamko Baikal, in replika, ki sem si jo omislil, je ravno Baikalova, torej narejena v isti tovarni, kjer delajo tudi prave Makarove.
In ne samo, da so replike narejene v isti tovarni, zdi se, da uporabljajo tudi nekatere enaka sestavne dele. Na primer povratno vzmet za lažni zaklep, ki je taka kot pri pravi pištoli, in torej neprimerno močnejša od povratnih vzmeti, kakršnih smo vajeni pri replikah. Kar z drugimi besedami pomeni, da je za repetiranje replike potrebno kar nekaj moči (natanko toliko, kot pri repetiranju pravega Makarova). Pištolo lahko tudi razstavimo na enak način, kot pravo, in je torej primerna tudi za vadbo rokovanja z orožjem, vključno z repetiranjem in razstavljanjem. Verjetno so prav s tem namenom zračno repliko Rusi tudi narediti tako, kot so jo.
Podobnost se na tem mestu sicer konča, kajti kljub temu, da pištolo repetiramo s potegom za zaklep, ni polavtomatska. Zaklep torej pri streljanju miruje, saj je pritisk plina prešibak, da bi premaknil tako močno povratno vzmet (oziroma bi jo morda celo lahko, a bi potem celo bombico CO2 izpraznili v par strelih).
Polavtomatsko streljanje oponaša sprožilec z dvojnim delovanjem.
Standardna bombica CO2 je v ročaju, kjer je tudi nabojnik za jeklene kroglice. Cev je gladka, merki niso nastavljivi, natančnost pri streljanju pa je nekako v povprečju za tovrstne replike.
Replika je videti zelo "ruska", torej robustna in "groba", brez natančne končne obdelave, kot smo je vajeni pri nemškem ali ameriškem orožju. Kar da seveda pištoli svojevrsten čar. Sodi med dražje (okoli 170 evrov), čeprav bi morda kdo pomislil, da bi morala biti, glede na to, da je ruska in za povrhu ni polavtomatska (blowback), cenejša od replik, ki jih izdeluje Umarex ali Gletcher. Baikal izdeluje tri različice - ponikljano, brunirano in kamuflažno. Odločil sem se za ponikljano, ki je prišla v zelo uporabnem plastičnem kovčku, primernem tako za shranjevanje kot prenašanje. Čeprav se mi zdi, da je prav veliko naokoli ne bom prenašal.
Replike Makarova izdelujejo oziroma tržijo tudi Umarex, Gletcher, KWC in morda še kdo. Nakatere med njimi so tudi polavtomatske (blowback), na splošno bolje, oziroma lepše narejene, in za povrhu še cenejše, le tistega avtentičnega ruskega šarma nimajo, zaradi katerega se zbiralci tovrstnega zračnega orožja radi odločajo za "originalno" repliko.
Umarexov Makarov.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
MH0 ::
... Ko smo že pri moči, po slovenskih zakonodaji imamo lahko brez dovoljenja samo zračno orožje, pri katerem energija izstrelka na ustju cevi ne presega 20 joulov, oziroma je hitrost izstrelka manjša od 200 m/s. ...
A ti morda veš kje je opredeljena metoda merjenja? Z ustrezno lahkim izstrelkom bo najbrž pri večini zračnega orožja hitrost izstrelka na ustju presegla 200m/s.
borisk ::
mene zanima če morata biti izponjena oba pogoja ali samo en? na eni spletni trgovini (slovenski) piše ali, po mojem mnenju pa je, da je potrebno izponjevati oba zato je načeloma točno definiran najtežja diabola če greš na zgornjo mejo.
Pri CO2 bi moral biti definirana še temperatura orožja...
Pri CO2 bi moral biti definirana še temperatura orožja...
Zgodovina sprememb…
- spremenil: borisk ()
::
Kar sem jaz gledal zračnega orožja, večinoma proizvajalec v specifikacijah navaja največjo moč orožja. Sicer pa obstajajo naprave, ki izmerijo hitrost izstrelka. Kvadrat hitrosti pomnožiš s polovico mase izstrelka da dobiš energijo. Kar sem gledal posnetkov na YT, CO2 pištole izgubljajo na hitrosti z vsakim strelom. Najbrž se kakšni deli orožja s streljanjem ohladijo.
fikus_ ::
Sicer je pa čisto dovolj, če upoštevajo samo kinetično energijo, ker sta hitrost in masa povezani.
Wk=m*v2/2
Energija @ Wikipedia
Wk=m*v2/2
Energija @ Wikipedia
Okapi ::
mene zanima če morata biti izponjena oba pogoja ali samo en? na eni spletni trgovini (slovenski) piše ali, po mojem mnenju pa je, da je potrebno izponjevati oba zato je načeloma točno definiran najtežja diabola če greš na zgornjo mejo.
Pri CO2 bi moral biti definirana še temperatura orožja...
V zakonu piše "ali". Izpolnjen mora biti en pogoj, ali več kot 20 J ali več kot 200 m/s.
Podrobnosti (teža izstrelka, temperatura, pri kateri se meri, število strelov, iz katerih se izračuna povprečje ...) pa niso definirane.
Okapi ::
Sicer je pa čisto dovolj, če upoštevajo samo kinetično energijo, ker sta hitrost in masa povezani.Bi bilo dovolj, ampak zakon je napisan tako, da ni.
Wk=m*v2/2
Energija @ Wikipedia
Recimo pištola Weihrauch 44 ima po tovarniških podatkih 18 J in 230 m/s in moraš torej imeti izpit zanjo. Delajo jo tudi v kalibru 5,5 mm, kjer ima pa hitrost 175 m/s in 25 J.
Zakaj so dali v zakon tudi hitrost pa nimam pojma.
je izjavil:
Kar sem jaz gledal zračnega orožja, večinoma proizvajalec v specifikacijah navaja največjo moč orožja. Sicer pa obstajajo naprave, ki izmerijo hitrost izstrelka. Kvadrat hitrosti pomnožiš s polovico mase izstrelka da dobiš energijo. Kar sem gledal posnetkov na YT, CO2 pištole izgubljajo na hitrosti z vsakim strelom. Najbrž se kakšni deli orožja s streljanjem ohladijo.Plin v bombici se hladi. Če preluknjaš bombico, da gre na hitro ves plin iz nje, se v hipu ohladi in zalenedi na površini. Poleg tega je v bombici čedalje manjši pritisk, zato moč orožja pada.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
MH0 ::
mene zanima če morata biti izponjena oba pogoja ali samo en? na eni spletni trgovini (slovenski) piše ali, po mojem mnenju pa je, da je potrebno izponjevati oba zato je načeloma točno definiran najtežja diabola če greš na zgornjo mejo.
Pri CO2 bi moral biti definirana še temperatura orožja...
V zakonu piše "ali". Izpolnjen mora biti en pogoj, ali več kot 20 J ali več kot 200 m/s.
Podrobnosti (teža izstrelka, temperatura, pri kateri se meri, število strelov, iz katerih se izračuna povprečje ...) pa niso definirane.
Ampak v zakonu piše "ali" kar povsod!
Že v tretji točki ena alineja pravi takole:
- iz kategorije D 6. točka, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi nižja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi manjša kot 200 m/s do vključno 9. točke v drugo dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje.
40. člen potem slovenskega trgovca omejuje:
Ne glede na določila prejšnjega odstavka sme trgovec prodati do dva kosa orožja iz 2. do 5. točke kategorije D in 6. točke kategorije D, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več:
- imetniku orožnega lista, dovoljenja za posest, pooblastila za nošenje orožja in dovoljenja za zbiranje orožja;
- osebam, ki v skladu z 69. členom tega zakona posedujejo dovoljenje za iznos orožja.
...
Iz 42-ega člena po moje sledi, da tudi od privat ne moreš kupiti.
Kaj pa potem pomeni prvi odstavek 48-ega člena?
Polnoletni posamezniki, pravne osebe in podjetniki lahko brez posebnega dovoljenja nabavljajo in imajo v posesti orožje iz 6. točke, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi nižja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi manjša kot 200 m/s, do 9. točke kategorije D.
Prvi odstavek člena 71.c pa pravi podobno:
Posamezniki morajo orožje in strelivo ob prestopu državne meje takoj priglasiti organu, ki opravlja mejno kontrolo. Ni pa potrebno priglasiti orožja iz 6 točke kategorije D pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi nižja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi manj kot 200 m/s in orožja iz 7., 8. in 9. točke kategorije D.
::
Že v tretji točki ena alineja pravi takole:
- iz kategorije D 6. točka, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi nižja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi manjša kot 200 m/s do vključno 9. točke v drugo dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje.
Vzemimo logični trditvi:
e - energija izstrelka je večja kot 20J
h - hitrost izstrelka je večja kot 200m/s
Zgornjo omejitev (za dovoljeno orožje) potem zapišemo kot
¬e ∨ ¬h
Po De Morganu je zgornji izraz enak
¬(e ∧ h)
Kar bi z besedami povedali: orožje je dovoljeno, če nista hitrost IN energija večja od predpisanih.
MH0 ::
Ampak v tretji točki, pri kategorizaciji je tudi tale elineja:
- iz kategorije D 2. točka do vključno 5. točke in 6. točka, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več v dovoljeno orožje, ki ga je potrebno prijaviti;
Okapi ::
Kaj pa potem pomeni prvi odstavek 48-ega člena?
Polnoletni posamezniki, pravne osebe in podjetniki lahko brez posebnega dovoljenja nabavljajo in imajo v posesti orožje iz 6. točke, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi nižja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi manjša kot 200 m/s, do 9. točke kategorije D.
Zanimivo "odkritje". Vprašanje sicer, če bi se vsak sodnik s tem strinjal, če bi prišlo do tega, ampak iz tega sledi, da pri nas sicer pištole Weihrauch 44 trgovci ne smejo prodajati, ker ima hitrost 230 m/s, ampak imaš pa jo lahko, ker ima energijo 18 J. Kupiš jo pa recimo v španski spletni trgovini, ker tam trgovci nimajo takšne omejitve kot pri nas, in ti jo z veseljem prodajo in pošljejo. Preverjeno
Tudi uvoz po pošti, brez kakšne priglasitve, je torej povsem legalen (71. člen). Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
::
Ampak v tretji točki, pri kategorizaciji je tudi tale elineja:
- iz kategorije D 2. točka do vključno 5. točke in 6. točka, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več v dovoljeno orožje, ki ga je potrebno prijaviti;
Očitno so člene pisali različni ljudje, ali pa jim niso poznane osnove logičnih operacij. To sicer ni nič nenavadnega, saj se v zakonodaji najde še marsikaj zanimivega, ko je potrebno uporabiti matematiko. Pred kratkim smo naleteli na en člen, ki predpisuje 15% nečesa (ne bom se spuščal v podrobnosti). V nekaterih posebnih primerih, kamor je spadal tudi naš, pa je pisalo, da se omenjeni delež poveča za 5%. Ko so pisali zakon, so imeli v mislih 20%, kar bi tudi edino imelo smisel. Mi pa smo uporabili delež 15%, ki smo ga nato povečali za 5%, torej skupaj na 15,75% in zadeva je šla skozi.
Okapi ::
Ampak v tretji točki, pri kategorizaciji je tudi tale elineja:
- iz kategorije D 2. točka do vključno 5. točke in 6. točka, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več v dovoljeno orožje, ki ga je potrebno prijaviti;
Ja, drži, prijavit bi ga bilo treba. Vprašanje je, ali na upravni enoti pri prijavi takega orožja preverjajo, ali imaš izpit in potrdilo o tem, da ni zadržkov javnega mira.
je izjavil:
Ja, zlasti disjunkcija jim je v tem primeru očitno povzročala težave.Ampak v tretji točki, pri kategorizaciji je tudi tale elineja:
- iz kategorije D 2. točka do vključno 5. točke in 6. točka, pri katerem je kinetična energija izstrelka na ustju cevi višja kot 20 J ali hitrost izstrelka na ustju cevi 200 m/s ali več v dovoljeno orožje, ki ga je potrebno prijaviti;
Očitno so člene pisali različni ljudje, ali pa jim niso poznane osnove logičnih operacij.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Okapi ::
Ja pa tudi še ena precej očitna pomanjkljivost, prav tako v povezavi z zračnim orožjem.
Na začetku pri definicijah piše:
Po tej definiciji je tudi airsoft zračno orožje, ampak v praksi za airsoft ne veljajo enaka pravila, ampak se šteje kot igrača, ne kot orožje.
Definicija orožja kot takega pa v zakonu manjka, da bi lahko ločeval orožje od igrač. Morali bi recimo dodati še eno točko k definicijam, kjer bi pisalo, da če je energija izstrelka na ustju manjša od 2 J, to ni orožje, temveč igrača.
V praksi je to recimo pomembno pri avtomatskem zračnem orožju, na katerega pisci zakona očitno niso pomislili. Ker avtomatski airsoft pri nas prodajajo, avtomatskih zračnih pištol pa ne, ker naj bi sodilo v kategorijo A.
Glede na to, da avtomatsko zračno orožje ni čisto nič bolj nevarno od polavtomatskega, bi pa lahko dodali še eno točko, kjer bi pisalo, da je avtomatsko zračno orožje kategorija D, ne A.
Na začetku pri definicijah piše:
21. Zračno orožje je kratko ali dolgocevno orožje, ki pod pritiskom zraka ali plinov izstreljuje zrna, kroglice ali druge izstrelke.
Po tej definiciji je tudi airsoft zračno orožje, ampak v praksi za airsoft ne veljajo enaka pravila, ampak se šteje kot igrača, ne kot orožje.
Definicija orožja kot takega pa v zakonu manjka, da bi lahko ločeval orožje od igrač. Morali bi recimo dodati še eno točko k definicijam, kjer bi pisalo, da če je energija izstrelka na ustju manjša od 2 J, to ni orožje, temveč igrača.
V praksi je to recimo pomembno pri avtomatskem zračnem orožju, na katerega pisci zakona očitno niso pomislili. Ker avtomatski airsoft pri nas prodajajo, avtomatskih zračnih pištol pa ne, ker naj bi sodilo v kategorijo A.
Glede na to, da avtomatsko zračno orožje ni čisto nič bolj nevarno od polavtomatskega, bi pa lahko dodali še eno točko, kjer bi pisalo, da je avtomatsko zračno orožje kategorija D, ne A.
MH0 ::
Imamo tukaj kakšnega pravnika, ki je pripravljen pregledati ZOro-1 in si upa podati meneje glede omejitev 200m/s in 20J? :-)
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: MH0 ()
::
Že med samim zračnim orožjem so precejšnje razlike. Lastim si staro češko puško Slavia (tako, kot smo jih včasih vsi imeli) ter pištolo Walther CP88. Medtem ko Walther na nekaj metrov ne preluknja (tope diabole) plastenke z vodo, Slavia brez težav zlomi vezje na trdem disku ter spotoma odtrže čip na cca. 20 metrov.
Okapi ::
Replike na CO2 imajo 2-3 J, zračna puška na vzmet je pa hitro pri 6-7 J (lahko pa tudi še več).
Že daljša cev je pomembna, ker izstrelek pospešuje do konca cevi - dlje časa kot pospešuje, večjo končno hitrost (in s tem energijo) ima.
Že daljša cev je pomembna, ker izstrelek pospešuje do konca cevi - dlje časa kot pospešuje, večjo končno hitrost (in s tem energijo) ima.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
borisk ::
z dolžino cevi pri zračnih puškah ni ravno tako, če boš na klasični vzmetni zrački odrezal 5cm cevi, bo izhodna hitrost večja, seveda pa to ne gre v nedogled....
Kar se tiče omejitev hitrosti, smo mislim da med redkejšimi v europi, če sploh kje imajo tole, povečini imajo samo energijo diabole (20J ali 16J)
Kar se tiče omejitev hitrosti, smo mislim da med redkejšimi v europi, če sploh kje imajo tole, povečini imajo samo energijo diabole (20J ali 16J)
Okapi ::
Če boš na zračni pištoli povečal dolžino za 5 cm, bo pa izhodna hitrost višja.
Jasno, vse je odvisno od konkretne izvedbe, količine in pritiska stisnjenega zraka, trenja v cevi ... Ko cev daljšaš, se nekaj časa hitrost viša, potem pa niža.
Recimo malo prej omenjeni Walther CP88 ima izhodno hitrost 120 m/s, CP88 Competition pa 130 m/s. Razlika je samo malo daljša cev.
Kar se energije tiče, ponekod je meja (precej) nižja - 7,5 J v Nemčiji, 8 J (za pištole) v Združenem kraljesvu...
V Belgiji je meja 7,5 J za pištole, puške pa neomejeno.
V Španiji je pa 24 J, in starost od 14 let naprej.
Na Švedskem imajo urejeno tudi za avtomatske zračke.
Običajne imajo mejo 10 J, merjeno 4 metre od ustja cevi. Avtomatske pa morajo biti manj kot 3 J (kar vse te avtomatske replike so).
Hitrost in energijo imajo omejeno v Kanadi - 150 m/s ali 6 J.
Zanimivo je tudi, da so v Franciji mejo zvišali. Do 2013 je bila meja 10 J, sedaj je 20 J (kar je razveselilo vse, ki tekmujejo v field targetu.)
Skratka, povsod je malo po svoje urejeno to področje.
Jasno, vse je odvisno od konkretne izvedbe, količine in pritiska stisnjenega zraka, trenja v cevi ... Ko cev daljšaš, se nekaj časa hitrost viša, potem pa niža.
Recimo malo prej omenjeni Walther CP88 ima izhodno hitrost 120 m/s, CP88 Competition pa 130 m/s. Razlika je samo malo daljša cev.
Kar se energije tiče, ponekod je meja (precej) nižja - 7,5 J v Nemčiji, 8 J (za pištole) v Združenem kraljesvu...
V Belgiji je meja 7,5 J za pištole, puške pa neomejeno.
V Španiji je pa 24 J, in starost od 14 let naprej.
Na Švedskem imajo urejeno tudi za avtomatske zračke.
Običajne imajo mejo 10 J, merjeno 4 metre od ustja cevi. Avtomatske pa morajo biti manj kot 3 J (kar vse te avtomatske replike so).
Hitrost in energijo imajo omejeno v Kanadi - 150 m/s ali 6 J.
Zanimivo je tudi, da so v Franciji mejo zvišali. Do 2013 je bila meja 10 J, sedaj je 20 J (kar je razveselilo vse, ki tekmujejo v field targetu.)
Skratka, povsod je malo po svoje urejeno to področje.
hammock ::
200m/s je kar ok za precizno streljanje z zracno pusko, sploh z 5,5mm diabolami. Lahko vedno nadgradis vzmet, ampak nima smisla, ker diabole v blizini enega macha zacnejo leteti vsepovsod.
Okapi ::
Zbirka replik se počasi kompletira, ker me zanimajo predvsem stari modeli, in ne toliko razni Glocki in podobne sodobne zadeve. Nekaj zanimivih seveda še ostaja in dve med njimi sta že na poti. Na spisku želja je od sodobnih recimo Springfield Armory XDm, ki se mi zdi zanimiva zaradi tega, ker je replika odlične hrvaške pištole.
Springfield Armory XDM @ Wikipedia
Slovenska tekmica, Rex Alpha, replike (še) nima, bom pa mogoče nabavil kar pravo.
Sledi pa kazalo dosedanjih opisov, da jih bo lažje najti, če bodo koga zanimali. Moderator lahko to kazalo prestavi tudi na začetek teme, če lahko.
Springfield Armory XDM @ Wikipedia
Slovenska tekmica, Rex Alpha, replike (še) nima, bom pa mogoče nabavil kar pravo.
Sledi pa kazalo dosedanjih opisov, da jih bo lažje najti, če bodo koga zanimali. Moderator lahko to kazalo prestavi tudi na začetek teme, če lahko.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Okapi ()
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Imate orožje (strani: 1 2 3 4 … 14 15 16 17 )Oddelek: Loža | 212070 (27385) | gruntfürmich |
| » | Zračna pištolaOddelek: Loža | 8103 (4656) | Okapi |
| » | Katero airsoft pištolo kupiti (strani: 1 2 )Oddelek: Loža | 16634 (12919) | krneki0001 |
| » | Zračna puška (strani: 1 2 3 4 5 )Oddelek: Loža | 75705 (45035) | loveJDM |
| » | Airsoft pištole... (strani: 1 2 )Oddelek: Loža | 11137 (8736) | Poldi112 |