Spomin vode

Kaj mislite o tem link, link.

Bilo bi lepo, če bi dal povezave na delujoče strani, ali pa delujoče povezave na delujoče strani.

Sicer pa, voham, kaj se bo zgodilo s temo. Če mislim prav, je to homeopatsko razmišljanje, in sem strogo proti temu. Zakaj, poglej v temi Homeopatija, ki je nekje v tem oddelku.

Brane2: ti delata povezavi?

Link je pravi ampak zgleda da je server crknil. Je pa res povezano s homeopatijo. Povezave pa sem našel na domači strani prof. Igorja Kononenka, tam je še več podobnih tekstov.

Se bojim da je. Žal, žal.

Spomin vode je mit.

Kononenko in Bratko sta zelo priznana profesorja na FRI. Oba se ukvarjata z umetno inteligenco. Kononenko je zašel tudi v "drugačne vode" in trdi, da je bil ozdravljen na daljavo. Težko je trditi, da tak človek laže. Težko mu je pa verjeti. Zato je bolje biti tiho.

Ja, morda se veliko zelo inteligentnim ljudem "sfuzla", kot ti praviš. Ampak vseeno je drugače, če take stvari trdi profesor(priznan v svetovnem merilu) na fakulteti kot pa "sosedov Janez".

Kononenka se splača poslušat v petem letniku FRIja, kjer ni snovi za celo leto in itak predavanja končajo že prej, tako da ima čas govorit še o čem drugem. Letos smo se dve ali tri šolske ure pogovarjali o paranormalnih pojavih.

Obstajal je recimo nek deček, ki je z zavezanimi očmi videl. Na neki konferenci so mu tako zavezali oči in dali za brat knjigo, random stran, in je bral. Ker mu niso verjeli, so prosili nekoga, naj da svojo vizitko in ena ženska je skočla malo pred Kononenkom in dala vizitko in deček jo je prebral.

Pol smo se pogovarjali o doživljanju smrti. Ljudje, ki so bili blizu smrti in niso umrli, namreč vsi pravijo podobne zgodbe. Hitro se jim odvrti celo življenje, luč na koncu tunela, gledanje svojega telesa... Neki moški je tako v operacijski sobi ležal mrtev, ko so ga operirali in pozneje pripovedoval, kako je gledal svoje telo iz ene dva metra višine dol in kaj so zdravniki vse počeli z njim. Nekdo mu je odstranu prstan (se mi zdi), in ko se je zbudu je reku, naj mu dajo prstan nazaj in povedal točno kdo ga je vzel in kam ga je dal.

Pa o zdravljenju z energijskimi polji - tiste aure... Kako tudi sam zna zdravit in je že ozdravu ljudi.

Zanimivo tudi, da bi na vsakem drugem, znanstveno bolj oprijemljivem področju, z že parimi poizkusi lahko dokazali teorije, medtem ko na takšnih, bolj mejnih znanostih, nihče noče verjet. En primer je molitev. Znanstveno lepo dokazanoje, da moljenje za osebe, obolele na rakom, povečuje možnosti za njihovo ozdravljenje. A tega noče nihče verjet ker znanost še ni raziskala vere.

Ful se ti zdi čudno, ko slišiš takšne stvari od priznanega profesorja. Njegove besede: "Vem, da boste odšli danes od predavanj s precej mešanimi občutki in se ne boste mogli odločit ali mi verjet ali ne."

Pri spominu vode gre pa za približno neki takega (če se še prav spomnem): V recimo en kubični meter vode raztopimo majhno količino (en deci) recimo nekega zdravila. Nato ta kubični meter redčimo tako da vzamemo en liter te raztopine in ga zlijemo v en kubični meter čiste vode. To ponavljamo toliko časa, dokler je verjetnost, da je v tako dobljeni raztopini ena sama molekula tistega osnovnega zdravila, enaka nič. No in sedaj vzamemo to razopino in čisto vodo in ti dve vodi nimata več enakih lastnosti. Gre za to, da si je zdravilna razredčena voda zapomnila informacijo, da se je v njej enkrat neki topilo. Tako sem si jaz to zapomnu, mogoče ni čisto vse prav.

Mogoče pa vsi nenaivni to zanikamo zato ker bi to naše racionalne in s fiziko ter astrofiziko podprte prestave o tem kako funkcionira svet, obrnilo na glavo. Ampak na tretjo glavo.. z desne. Tko nekak konfuzno, izkrivljeno bi postalo vse in se nam zato enostavno upira, še posebno zato, ker ni nobenih računskih dokazov, ampak le kvazi empirični, ki jih ne moremo nedvomno potrdit. Ker so take vrste stvari tako radikalne je po nevem katerem zakonu ali teoriji tudi zelo malo verjetno, čeprav možno, da so resnične.

Marsikatero stvar bodo se odkrili in pojasnili, pa naj si bo danes se nevem kako cudna. Ali pa je danes sploh se ni.

Marsikaj :)

tudi recimo jeklo ima spomin.

Sicer priznam, da nimam pojma o alternativni medicini, ampak glede na stvari, ki jih vidim po TV in internetu, očitno ni za odmet. Na zahodu se veliko "uradnih medicincev" ukvarja tudi z alternativno medicino in to nekaj pomeni. Če nekdo to priznava ali ne, je pa to le in samo njegov problem.

Aja, mogoče nisem bil dovolj jasen. Govoril sem le o dejstvu, da tudi na zahodu prakticirajo alternativno medicino. Jaz o tem nimam pojma, zato ne tega vzeti kot trditev, da sem mnenja, da je alternativna medicina res znanost in ne le čirule čarule. Sam bi ob zdravstvenih problemih vedno iskal pomoč pri uradni medicini.

Seadoo: problem s homeopatijo in podobnimi alternativnimi zadevami je v tem, da jih ljudje poskušajo, preden gredo do pravega zdravnika. In to je lahko in ponavadi je škodljivo.

Sej tle ni bistvo v tem, da prisotnim dokažeš da otrok res vidi tudi z zaprtimi očmi. To so znanstveno že dokazali, celo ugotovili so, iz katere točke "izvira" njegov vid - ene pet centimetrov pred očmi.

Glede stresa pa maš najbrž prav. Itak pa bo sčasoma dokazanih vse več in več zaenkrat še paranormalnih pojavov.

Glede tega, da se ti pred očmi odvrti celo življenje: Enkrat sm padu z strehe dol v grmovje. Kot po filmčku (diapozitiv) se mi je prikazal cel kup podob iz življenja. Pa tega nikol nism pripisoval čemu nadnaravnemu. Očitno se ti v takih trenutkih ena zadeva v možganih sprož. Pol po ene cca. 10 do 20 min sm pa k seb pršu in odšel na kosil. Vem da je blo tolk cajta, ker ko so klical k kosilu, sm začel dol iz strehe plezat, ko pa sem prišel na kosilo, so bli že čez sredino :))

btw: nič mi ni bilo, vsaj ne da bi vedu

Dogodek kot ga opisuje MadMicka, ni pravzaprav nič novega in nič posebaj oziroma sploh ne, nad-naravnega ali kaj podobnega.

O podobnih pojavnostih je precej napisanega, podrobneje pa se s tem problemom (če je to sploh problem) ukvarja psihologija (ne psihijatrija).

Podobno doživetje sem imel tudi sam osebno, pa se mi ne zdi nič kar bi bilo karkoli posebnega.

Pri padcu z neke konstrukcije, na višini cca 70 (sedemdeset) metrov od tal se je zame (na osebnem nivoju) čas dobesedno ali ustavil ali pa neverjetno podaljšal. Padec, ki je trajal le borih 3 m prostega pada, sej sem bil iz varnostnih razlogov privezan, sploh ni predstavljal nikakršne groze.

Prvi trenutek je predstavljal le zavedanje da bom padel v globino, naslednji, da padca s takšne višini ni šans preživet, no potem pa se je čas "ustavil".

Pred "očmi" se mi je zavrtelo celo življenje od kar sem se ga spomnil. Bolj natanko, vsi pomembni dogodki. Zadeva sploh ni tekla v "pospešeni hitrosti", pač pa je bil občutek relanega teka časa. Ne morem sicer reči, da sem se počutil kot zunanji opazovalec, prej bi rekel kot nekdo, ki sicer zadevo spremlja "od znotraj" pri tem pa se zaveda, da je zadeva le "posnetek" neke preteklosti.

No kakorkoli. Ko me je varnostna vrv zaustavila, je bilo tudi "konec predstave". Strah in neprijetni občutki (pa malce bolečin zaradi zatega vrvi) so nastopili šele sedaj oziroma po tem ko sem preletel tiste 3 metre prostega pada.

Tisto kar mi je bilo zanimivo (takrat in danes) je bilo to, da vse kar sem podoživljal, preprosto ne bi spravil niti na dolžino treh celovečercev, padec pa je trajal "nesramno kratek čas"

Zdaj lohk sicer vsi zavpijete in vpijete, da nakladam ali kar-koli vam je že všeč, ker me to prav malo gane.
Opisal sem le občutenje kot sem ga osebno doživel pri nekem zdrsu s konstrukcije in nič več.
V tem nisem nikoli in še zmeraj ne vidim nič posebnega in nič mističnega.
Kot sem že zapisal se s takšnimi in tovrstnimi zaznavami ukvarja psihologija. Torej stvar očitno ni nič posebnega.




Barakuda


p.s.

Da ne bo kter preveč "brihtn" in zastavljal trapastih vprašanj ali hipotez, kako vem da se s tovrstnimi zazanavami ukvarja psihologija, ga bom rajš kr sam prehitel.
Moja življenska sopotnica je profesionalna psihologinja.o.k.

Po moje pa ne. "Spomniš" se, da si se vsega spomnil.

Sicer ti je adrenalin res pospešil mišljenje in spominjanje, vendar za zelo dolge filme časa vseeno ni.

IMHO. Lahko pa, da tudi nimam prav.

Ja, tako nekako tole najbrž gre. Tudi ko si predstavljamo neko sliko, je vprašanje kako podrobno jo pravzaprav vidimo. Sončnice van Gogha naprimer. Najmanj 99% date kar manjka. Po mojem, sem še malo rekel.

Tako je pa tudi s spomini na prizore iz dotedanjega življenja.

Tole o prijetnih spominih je čist izi za razložit. Teorija nevronskih mrež pravi, da se vedno okrepijo vezi, ki jih uporabljamo večkrat. Večina nas uživa v lepih spominih, v slabih pa ne. Zato tiste ta lepe večkrat prinašamo na plan, one ta slabe pa seveda čim manjkrat, saj ob njih ne doživljmo pozitivnih čustev. Tako se močno okrepijo lepi spomini. No, v trenutkih "večje hitrosti" miselnih procesov imajo možgani tako hitrejši dostop do prijetnih spominov. Drži?

Od kje ti pa povezava rak-gensko spremenjena hrana?

Da pa ne bom čisto offtopic... "nadnaravni" pojavi so me vedno fascinirali, in čeprav je določene stvari potrebno vzeti z rezervo, skoraj nikoli ne trdim da nekaj ni možno. Možno je marsikaj, vendar bo še precej vode preteklo, preden bomo do potankosti razumeli naše možgane, ali pa npr. vpliv planetov na človekovo osebnost...

Če smo natančni, gensko spremenjeno hrano jemo že od pamtiveka, genske spremembe so vedno bile, in vedno bodo... reče se jim evolucija. Zato ne vidim kakih posebnih problemov, če jemo umetno-gensko spremenjeno hrano. Res je, da znanstveniki s spremembami želijo v glavnem doseči večji pridelek, večje sadeže, in ima zato taka hrana mogoče manj hranilnih snovi, ne moremo pa trditi da povzroča raka, niti da ga ne.

Še misel za konec:
Smrt je najboljši dokaz, da je življenje nezdravo.

Hrabrimišek ja jemo tako hrano od pamtiveka samo se sami tudi od pamtiveka prilagajamo nanjo. na v laboratoriju predelano hrano pa še nismo navajeni in se ne prilagajamo tako hitro, da bi nam bila to osnovna prehrana.

LP
Nebivedu

> Ko je Barakuda1 pisal o prijetnih spominih se mi je zazdelo, da bi to lahko bil mehanizem, ki bi nam ponudil prijetnejšo smrt, a si ne predstavljam, kako bi se to lahko razvilo z evolucijo. Ker tisti, ki bolj srečno umre nima boljših potomcev

No, vendarle bi lahko gledal na to tudi kot na evolucijski doprinos. Recimo da so naši predniki imeli smrtno nevarnost na dnevnem redu vsakih nekaj dni, ko so se borili v nič kaj prijaznih razmerah za osnovno preživetje. Tisti, ki so preživeli razne smrtne situacije, so se zaradi sedativnih procesov, ki so se jim takrat odvili v telesu morda manj bali podobnih situacij v bodoče in so bili zato pogumnejši in posledično evolucijsko uspešnejši.

Eh, mal napletam, ampak mrbit pa je kej na tem...

Pa ti veš koliko je 10^30? :)