Forum » Sedem umetnosti » Ko se ti piše
Ko se ti piše
windigo ::
Lej, ti skoz bereš ta slotech. Jest napišem, ko se mi zahoče, ali pa če mi ne ustreza, mal zavijem in zakrijem v tekstu, saj si brihten in boš poštekal, nič zasebnih sporočil, jasno? Nobenih skrivnih esemesov, nobenih posebnih poštnih predalov, noben ne bo mogu videti čisto nič. Ja, vem, v živo bo še vedno tveganje. No risc no fun, to ti piše še na avtu resda brez k, kaj je zdaj s tem? Ne, ti pa ne moreš tako. Jest imam lepo zgodovino odštekanosti, da ne bi noben v tem videl nič posebnega, ti pač nisi tak in bojo vsi, ki te poznajo, pošteno debelo gledali, če boš pisal kakšne neobičajne reči. Ti lahko pišeš o bitkojnih. Ali pa o procesorjih. Pustva politiko, meni se tega ne bere. Ni važno, kaj napišeš, važno je, kako napišeš. Kodirano, saj si bil nekoč koder al neki. Ko se bo kakšen kojn dvignil in bo stal, bo meni vse jasno. Če bo nenadoma padel, pa tudi, upam samo, da ne bo poginil. Detajle lahko dodelava kasneje. Naprimer zadnji del zadnje cifre je lahko ura. 2,29 pomeni okrog pol treh. 13232,29€ prav tako, saj znaš v excelu vedno tako odlično zmasirat številke, da kažejo točno to, kar želiš predstaviti.
Pika na i ::
Dihaj!
Želja
neskončna
utira si pot.
Sveže stopinje
nočejo zmot!
Veter
se stiska
ob gola drevesa.
Praviš, da hočeš,
z mano, v nebesa?
Pazi kaj si želiš!
Ker nisem devica,
ki pleše na ukaz.
Te pa pogrejem,
ko ujame te mraz.
…če ti to kaj pomeni.
Želja
neskončna
utira si pot.
Sveže stopinje
nočejo zmot!
Veter
se stiska
ob gola drevesa.
Praviš, da hočeš,
z mano, v nebesa?
Pazi kaj si želiš!
Ker nisem devica,
ki pleše na ukaz.
Te pa pogrejem,
ko ujame te mraz.
…če ti to kaj pomeni.
Pika na i ::
Pijanec
Vse kar ima,
za pijačo da.
Odpove na vsej črti.
Pijača je edina stvar, ki ga zanima. Brez nje je nepopoln. Ne zmore funkcionirat.
Nekoč sem poznala nekoga. Ki je pil. Več ali manj na skrivaj.
Ne potrebujem veliko časa, da mi stvari postanejo jasne.
In nikoli ne zatiskam oči pred resnico. NIKOLI.
In jasno dam vedet, da alko ni nekaj kar bi prakticirala iz dneva v dan.
Strašno imam rada činaršveps,temno pivo in domače borovničke.
Te užitke si privoščim sem in tja. Včasih tudi na polno, ja. Da sem res ornk naklana.
A to je resnična redkost.
Odlično se znam zabavat brez alkohola. In seksat tudi.
Družba za mizo. On pije sok. Hodi na wc.
Vsakič ko se vrne, je bolj čuden. Piker. Ujedljiv. Prepirljiv.
Vsakič ko se vrne, diši po čigumijih. Za mizo še vedno pije sok.
Pa a je to mogoče...si misli, da sem blesava? Da ne vidim, kdaj je človek nažgan?
Večer se konča v prepiru.
Je treba piti pri šanku??? Ne moreš za mizo spit tistega pira,dveh, treh kot vsi drugi???
Ja, jaz hočem vse takoj razčistiti. Za bebca me človek pač ne more imeti.
Imeti psa, pomeni tudi obvezo. Ga peljati ven. Včasih se mi res ne da.
Kar naenkrat je tu nekdo, ki se mu to vedno da. Neverjetno! Paše.
Dokler ne ugotoviš, da peljati psa ven pomeni....se naskrivaj v garaži nalivat s pivom.
Ko nepričakovano vstopim, v paniki še pravočasno skrije svojo dozo.
No ja, misli da jo. Znorim. Zanika.
Ok, te bom pustila v veri, da sem debilka, ki ima privide. Postaja mi totalno butasto vse skupaj.
Obiski. Vem da sem imela še steklenico terana. Ni je. Pizda...najraje bi začela kričat.
Ok, bodo dobre tudi borovničke. Ko jih zagledam, komaj še krotim jezo. Manjka jih polovica.
Jaz se jih nisem dotaknila.
Misliš prenehat s tem?
Družba praznuje. Zabavamo se.
Plešem z najboljšim prijateljem. Oba rada in dobro pleševa.
On spije pivo ali dve. Se odloči, da gre domov. Prav.
Ker je slabe volje, bi morala tudi jaz oditi? Ne.
Pridem domov. Ljubosumni izpad.
Prasica! Zagotovo me varaš! Kurba! Si se že dala dol z njim? Prasica! Kurba!
Najprej šok. Ve, da je prijatelj gej. Potem mi je jasno. Pijan je ko čep.
Brez besed, z mislijo v glavi...jutri ko boš trezen, bova zaorala.
Seks? Odjebi. Gnus. Mi ne pade na pamet, fukat s pijancem.
Raje kurba, kot da bi se pijandura vlačila po meni.
Misliš nehat s pijančevanjem?
Ne, nobena opravičila ne zaležejo.
S kurbo in prasico me ne bo nihče zmerjal.
Nisi mislil resno? Ne se zajebavat.
Ja, ne bo nobenega naslednjič. Ker takrat me tu več ne bo.
Popolnoma jasno mi je, da bom odšla. Ker je to le en trenutek treznosti, ki ne bo trajal. Vem.
Ok, pij naprej. Adijo!
Še vedno pije. In njegova mati si še vedno zatiska oči. In mu ponuja pijačo.
In on verjetno še vedno reče ne, ne bom. In se ga nalije, ko ga nihče ne vidi.
Materinska ljubezen je brezpogojna. Bedno.
Za pijance nimam nobene tolerance.
Vsak si sam vliva v usta.
Zame so to navadni posranci.
In njihovi izgovori, zakaj pijejo. Hahaha. Lahko si jih ponavljajo kot mantro. Me ne gane.
Vsak je svoje (ne)sreče kovač.
Da bi enkrat samkrat položil roko name...bi ga bila sposobna tudi ubit. Brez premišljevanja.
In ne razumem žensk, ki vztrajajo s pijanci. Nikoli jih ne bom.
Vse kar ima,
za pijačo da.
Odpove na vsej črti.
Pijača je edina stvar, ki ga zanima. Brez nje je nepopoln. Ne zmore funkcionirat.
Nekoč sem poznala nekoga. Ki je pil. Več ali manj na skrivaj.
Ne potrebujem veliko časa, da mi stvari postanejo jasne.
In nikoli ne zatiskam oči pred resnico. NIKOLI.
In jasno dam vedet, da alko ni nekaj kar bi prakticirala iz dneva v dan.
Strašno imam rada činaršveps,temno pivo in domače borovničke.
Te užitke si privoščim sem in tja. Včasih tudi na polno, ja. Da sem res ornk naklana.
A to je resnična redkost.
Odlično se znam zabavat brez alkohola. In seksat tudi.
Družba za mizo. On pije sok. Hodi na wc.
Vsakič ko se vrne, je bolj čuden. Piker. Ujedljiv. Prepirljiv.
Vsakič ko se vrne, diši po čigumijih. Za mizo še vedno pije sok.
Pa a je to mogoče...si misli, da sem blesava? Da ne vidim, kdaj je človek nažgan?
Večer se konča v prepiru.
Je treba piti pri šanku??? Ne moreš za mizo spit tistega pira,dveh, treh kot vsi drugi???
Ja, jaz hočem vse takoj razčistiti. Za bebca me človek pač ne more imeti.
Imeti psa, pomeni tudi obvezo. Ga peljati ven. Včasih se mi res ne da.
Kar naenkrat je tu nekdo, ki se mu to vedno da. Neverjetno! Paše.
Dokler ne ugotoviš, da peljati psa ven pomeni....se naskrivaj v garaži nalivat s pivom.
Ko nepričakovano vstopim, v paniki še pravočasno skrije svojo dozo.
No ja, misli da jo. Znorim. Zanika.
Ok, te bom pustila v veri, da sem debilka, ki ima privide. Postaja mi totalno butasto vse skupaj.
Obiski. Vem da sem imela še steklenico terana. Ni je. Pizda...najraje bi začela kričat.
Ok, bodo dobre tudi borovničke. Ko jih zagledam, komaj še krotim jezo. Manjka jih polovica.
Jaz se jih nisem dotaknila.
Misliš prenehat s tem?
Družba praznuje. Zabavamo se.
Plešem z najboljšim prijateljem. Oba rada in dobro pleševa.
On spije pivo ali dve. Se odloči, da gre domov. Prav.
Ker je slabe volje, bi morala tudi jaz oditi? Ne.
Pridem domov. Ljubosumni izpad.
Prasica! Zagotovo me varaš! Kurba! Si se že dala dol z njim? Prasica! Kurba!
Najprej šok. Ve, da je prijatelj gej. Potem mi je jasno. Pijan je ko čep.
Brez besed, z mislijo v glavi...jutri ko boš trezen, bova zaorala.
Seks? Odjebi. Gnus. Mi ne pade na pamet, fukat s pijancem.
Raje kurba, kot da bi se pijandura vlačila po meni.
Misliš nehat s pijančevanjem?
Ne, nobena opravičila ne zaležejo.
S kurbo in prasico me ne bo nihče zmerjal.
Nisi mislil resno? Ne se zajebavat.
Ja, ne bo nobenega naslednjič. Ker takrat me tu več ne bo.
Popolnoma jasno mi je, da bom odšla. Ker je to le en trenutek treznosti, ki ne bo trajal. Vem.
Ok, pij naprej. Adijo!
Še vedno pije. In njegova mati si še vedno zatiska oči. In mu ponuja pijačo.
In on verjetno še vedno reče ne, ne bom. In se ga nalije, ko ga nihče ne vidi.
Materinska ljubezen je brezpogojna. Bedno.
Za pijance nimam nobene tolerance.
Vsak si sam vliva v usta.
Zame so to navadni posranci.
In njihovi izgovori, zakaj pijejo. Hahaha. Lahko si jih ponavljajo kot mantro. Me ne gane.
Vsak je svoje (ne)sreče kovač.
Da bi enkrat samkrat položil roko name...bi ga bila sposobna tudi ubit. Brez premišljevanja.
In ne razumem žensk, ki vztrajajo s pijanci. Nikoli jih ne bom.
Pika na i ::
Všeč
Koža,
z upornim
nasmehom ustrojena.
Trda izbira na rokah,
prsi izzivalno porisane
z uspehom.
Narejeni po meri,
kotički ustnic.
Sikajoče oči delijo
razbeljene slike.
Dišeče drzna vročina.
Svež utrinek, na prestolu greha.
Koža,
z upornim
nasmehom ustrojena.
Trda izbira na rokah,
prsi izzivalno porisane
z uspehom.
Narejeni po meri,
kotički ustnic.
Sikajoče oči delijo
razbeljene slike.
Dišeče drzna vročina.
Svež utrinek, na prestolu greha.
windigo ::
Obtožena si mahanja z rdečimi cunjami pred še neskopljenimi biki.
Kriva si, ampak tko, mal počez.
Kriva si tudi, da sem se spet lahko kdaj pa kdaj nasmehnil.
In kriva si, da umirajo zvezde rock'n'rola in da si Liam sam kuha čaj.
Obsojena si na pisanje. Brezpogojno brez ponavljanja.
Hvala.
Kriva si, ampak tko, mal počez.
Kriva si tudi, da sem se spet lahko kdaj pa kdaj nasmehnil.
In kriva si, da umirajo zvezde rock'n'rola in da si Liam sam kuha čaj.
Obsojena si na pisanje. Brezpogojno brez ponavljanja.
Hvala.
Pika na i ::
Možno je, da je globalno segrevanje posledica mojega smeha.
Možno je tudi, da nekje obstaja zadrga, ki bi rešila svet pred mojimi besedami.
Pa ne verjamem, da jo bom iskala.
Možno pa je, da bom naročila komu, naj jo. To bo smeha!
Rdeča je zakon. Saj, tudi modri nič ne manjka.
Modro je, če veš. Da svoboda ima nekje mejo. Z rdečo podčrtano.
Ja, počez mal. Tko, za zabavo. Za nasmeh, kdaj pa kdaj.
Možno je tudi, da nekje obstaja zadrga, ki bi rešila svet pred mojimi besedami.
Pa ne verjamem, da jo bom iskala.
Možno pa je, da bom naročila komu, naj jo. To bo smeha!
Rdeča je zakon. Saj, tudi modri nič ne manjka.
Modro je, če veš. Da svoboda ima nekje mejo. Z rdečo podčrtano.
Ja, počez mal. Tko, za zabavo. Za nasmeh, kdaj pa kdaj.
Unknown_001 ::
Svet je smešen. Poln kontradiktornih situacij. Kaj neki bi brez le teh. Mogoče bi nam bilo strašansko dolgčas.
Vsi vedo najti najboljši nasvet za druge v zagati. Ali ni čudno kako sebi ne znajo nikoli pomagati?
Na klopi v parku sedita pijanček in narkomanček. En drugemu očitata ti ti kriminalček.
Seks, je fse fuj in fej. Po nekaj mesecih, ko dete vpričo vseh glasno rigne in naredi kakico, je ta prizor nekaj najbolj cartkanega na svetu. Kdo je tu nor? Koga jemati za vzor?
Čakanje na urgenci... mimo tebe odbrzi voziček s človekom v borbi za življenje. Na drugem koncu hodnika se trije upokojenci pogovarjajo o lanskih kolinah. Pa ko že misliš da situacija ne more izpasti bolj črno.
Vidimo jih vsak dan pa vendarle nimamo pojma kdo so in zakaj obstajajo. Veste o kom je govora? Jaz tudi ne.
Ljudje iščejo in se mečejo za ideale, čeprav vedo da bo na koncu vse šlo v anale.
Na predavanjih smo dosti slišali o nategu in tlaku. Na izpitu smo to tudi občutili. Menim da je prakso bolj primerno demonstrirati pred preverjanjem, a to je zgolj moje nestrokovno mnenje.
Prideš v trgovino, vidiš čokolado za 3.15 EUR ... uhhh predrago. Ugledaš bonbonjero za 4.99 -> pomigaš z obrvmi "dobra cena".
Čemu neki v avtomobilih na potovalnem računalniku obstaja funkcija opozorila prekoračene hitrosti, ko pa števec trenutne porabe to vlogo praktično opravlja mnogo bolje.
Bog je milosten in nas ima rad. Za greh manjši te v peklu cvrl bo na grmad.
Vsi delamo napake skozi življenje. Tudi popolni.
Vsi vedo najti najboljši nasvet za druge v zagati. Ali ni čudno kako sebi ne znajo nikoli pomagati?
Na klopi v parku sedita pijanček in narkomanček. En drugemu očitata ti ti kriminalček.
Seks, je fse fuj in fej. Po nekaj mesecih, ko dete vpričo vseh glasno rigne in naredi kakico, je ta prizor nekaj najbolj cartkanega na svetu. Kdo je tu nor? Koga jemati za vzor?
Čakanje na urgenci... mimo tebe odbrzi voziček s človekom v borbi za življenje. Na drugem koncu hodnika se trije upokojenci pogovarjajo o lanskih kolinah. Pa ko že misliš da situacija ne more izpasti bolj črno.
Vidimo jih vsak dan pa vendarle nimamo pojma kdo so in zakaj obstajajo. Veste o kom je govora? Jaz tudi ne.
Ljudje iščejo in se mečejo za ideale, čeprav vedo da bo na koncu vse šlo v anale.
Na predavanjih smo dosti slišali o nategu in tlaku. Na izpitu smo to tudi občutili. Menim da je prakso bolj primerno demonstrirati pred preverjanjem, a to je zgolj moje nestrokovno mnenje.
Prideš v trgovino, vidiš čokolado za 3.15 EUR ... uhhh predrago. Ugledaš bonbonjero za 4.99 -> pomigaš z obrvmi "dobra cena".
Čemu neki v avtomobilih na potovalnem računalniku obstaja funkcija opozorila prekoračene hitrosti, ko pa števec trenutne porabe to vlogo praktično opravlja mnogo bolje.
Bog je milosten in nas ima rad. Za greh manjši te v peklu cvrl bo na grmad.
Vsi delamo napake skozi življenje. Tudi popolni.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
Pika na i ::
Krempljev ne dam!
Zasnežena cesta neuspešno klicari vročo sapo zimske službe.
Mogoče ne ve, da ta ponoči spi?
Vedno! Povsod? Ne. Le tu. Vedno!
Zebe drevesa in luči v predorih premraženo utripajo. Satelitom prija počitek.
Črna koža izgubljenih resnic si žvižga postano melodijo.
Zaradi tebe, naj razbijam čaše? Ne, preprosteje zanje je, da sem štor. Bolje to, kot štorovka!
Smejejo se snežinke, obute v igrivo umiranje. Razkorak med včeraj in danes se manjša. Kitari se zahoče žalostinke. Ne utečem ji.
Upognjen hrbet? Pozabi!
Izmučena sladka čokolada diši po korupciji. Pa kaj!
Naznanim jo naj? Si nor? Nikoli!
Pogoltni vsak drek, je tvoj dodatek k prehrani. Ne upiraš se, žreš ga dnevno. Osel!
Oslice oslijo, osli oslajo? Koga briga!
Večglasno riganje pomirja?
Da, tebe!
Lomi počasi. Kupi dolge lase za ometanje pajčevin.
Skrijem se med razvajene dotike. Ni me, slišiš?
Tole ti dam.
Da boš lažje razbil stene mojega srca.
Mene? Mene ne boš!
Zasnežena cesta neuspešno klicari vročo sapo zimske službe.
Mogoče ne ve, da ta ponoči spi?
Vedno! Povsod? Ne. Le tu. Vedno!
Zebe drevesa in luči v predorih premraženo utripajo. Satelitom prija počitek.
Črna koža izgubljenih resnic si žvižga postano melodijo.
Zaradi tebe, naj razbijam čaše? Ne, preprosteje zanje je, da sem štor. Bolje to, kot štorovka!
Smejejo se snežinke, obute v igrivo umiranje. Razkorak med včeraj in danes se manjša. Kitari se zahoče žalostinke. Ne utečem ji.
Upognjen hrbet? Pozabi!
Izmučena sladka čokolada diši po korupciji. Pa kaj!
Naznanim jo naj? Si nor? Nikoli!
Pogoltni vsak drek, je tvoj dodatek k prehrani. Ne upiraš se, žreš ga dnevno. Osel!
Oslice oslijo, osli oslajo? Koga briga!
Večglasno riganje pomirja?
Da, tebe!
Lomi počasi. Kupi dolge lase za ometanje pajčevin.
Skrijem se med razvajene dotike. Ni me, slišiš?
Tole ti dam.
Da boš lažje razbil stene mojega srca.
Mene? Mene ne boš!
Pika na i ::
Polet
Prikazal se je dan
izmučena sem
je kentaver noči tako naporen?
Letela sem skozi oblake
premikala luže s cest
in treščila v nekogaršnje naročje
Slačil me je počasi
dotikal se je moje pohote
bradavičke so tiho
ječale med njegovimi zobmi
jezik jim je pel
tisto znano pesem
roke so dramile vročino
in širile moje noge
prsti so uhajali
in zganjali hudičev ples
na moji muci
pisali so ji besedilo
ki ga pozna
in me speljali stran
me zabrisali
v norost zmešanih dihov
In ti
si slišal
prošnje razžarjenega telesa
padla sva
na tisto rdečo vročo posteljo
in razmetala najine zvezde po vesolju
Prikazal se je dan
izmučena sem
je kentaver noči tako naporen?
Letela sem skozi oblake
premikala luže s cest
in treščila v nekogaršnje naročje
Slačil me je počasi
dotikal se je moje pohote
bradavičke so tiho
ječale med njegovimi zobmi
jezik jim je pel
tisto znano pesem
roke so dramile vročino
in širile moje noge
prsti so uhajali
in zganjali hudičev ples
na moji muci
pisali so ji besedilo
ki ga pozna
in me speljali stran
me zabrisali
v norost zmešanih dihov
In ti
si slišal
prošnje razžarjenega telesa
padla sva
na tisto rdečo vročo posteljo
in razmetala najine zvezde po vesolju
windigo ::
Ironično, se je zgodilo prav v Rondi, par sto metrov od Puente Nueva, ki ga lahko najdeš na Lawsonovih ilustracijah Bikca Ferdinanda, vidi pa se ga tudi izpod velikega plutovca v Saldanhovem filmu in kjer sem se kot mulc potikal kot čisto običajen turist (ah, Rilke, ah, Hemingway, Lorca). Sicer ne ob najstarejši bikoborski areni, ampak ob šoli imenovani El Castillo, šoli, ki je danes že bolj ruševina, če ni slučajno medtem postala že hotel (podobno kot Palace v Portorožu). In "dogodek" je bil navadno a precej glasno obvestilo po zvočnikih, da se ga je slišalo tudi daleč ven na cesto, z mojim sicer bolj ubogim znanjem španščine sem vseeno dešifriral, da so k vratarju poklicali enega od učiteljev. Neobičajen je bil samo ton, s katerim so to storili, saj glas ni skrival svoje avtoritete, napovedoval je, da bodo posledice, če se zahteva zadosti hitro ne izpolni, nepopravljive in hude. In hkrati, da tam učitelj nima ravno kakšne hude avtonomije, ampak da je samo še en kolešček v sistemu. In da je predvsem pomembno poznati kam spadaš, poznati svoje mesto in se ga držati. In predsvem ubogati. Ker sicer. Ta sicer ni bil izrečen, bil pa je tako prisoten v tonu sporočila, da mi je v hipu postalo jasno, da so tukaj odnosi drugačni od tistih, ki sem jih poznal od doma, kjer so bili ostri robovi gospostva, če so se že slučajno kje videli, za vsak slučaj obloženi z vato in zakamuflirani v nekaj čemur se je reklo nekaj čisto nerazumljivega, naprimer szdl. No, tukaj pa so prav ponosno razkazovali svojo ostrino, kot so kasneje na Feriji v Sevilli razkazovali kristalne lestence v šotorih in pa pisane in pikaste hčerke godne za parjenje z lokalnimi plemenskimi junci na konjih. Glas je bil napet kot strune na španski kitari, kot telo plesalca flamenka in kot živci toreadorja, ko se proti njemu zapodi tista dobra tona napetih mišic. Ki lahko kot takšna ostane samo ob frenetičnem zvenu strun, plesanju do ekstaze ali popolnem zlitju z množico ob kričanju ole. Ampak počilo je zgleda nekaj v meni, naslednje dni se mi je zdelo, da stisnjene bele ulice andaluzijskih vasic vibrirajo z neko podtalno frekvenco, da so neskončni olivni nasadi kot sive žice, ki vežejo deželo, na ograjenih pašnikih pod plutovci pa se podi mladina z malaške Plaze de la Merced.
Danes sem jim za to odkritost hvaležen. Zobne vile, miške, božički in dedki mrazi so prav prijetni v otroštvu, kasneje pa je treba včasih k zobozdravniku, zimski solsticij pa postane zato še bolj nujno prepraznovati, da te v mraku izza hrbta ne napade kakšna depresija.
Danes sem jim za to odkritost hvaležen. Zobne vile, miške, božički in dedki mrazi so prav prijetni v otroštvu, kasneje pa je treba včasih k zobozdravniku, zimski solsticij pa postane zato še bolj nujno prepraznovati, da te v mraku izza hrbta ne napade kakšna depresija.
Unknown_001 ::
Talent?
Kaj je to? Mar sploh obstaja?
Talent je prikladna sprejemljiva žalitev.
Čemu?
Ko nekomu rečemo, da je talentiran s tem v nič vržemo ves njegov trud in orizadevanje ki ga je pripeljalo nad povprečje.
Fakt1: nihče ni pameten iz pi* ven zletel
Fakt2: uspeh je posledica trdega dela in kančka srečnega naključja dogodkov. Ostalo so anomalije.
Izraz talent je žalitev namenjena samopomilovanju, ki trdo delo nekoga drugega zamaskira v dar, ki je padel z neba. Tako je lasten neuspeh lažje sprejemljiv.
V razmislek.
Kaj je to? Mar sploh obstaja?
Talent je prikladna sprejemljiva žalitev.
Čemu?
Ko nekomu rečemo, da je talentiran s tem v nič vržemo ves njegov trud in orizadevanje ki ga je pripeljalo nad povprečje.
Fakt1: nihče ni pameten iz pi* ven zletel
Fakt2: uspeh je posledica trdega dela in kančka srečnega naključja dogodkov. Ostalo so anomalije.
Izraz talent je žalitev namenjena samopomilovanju, ki trdo delo nekoga drugega zamaskira v dar, ki je padel z neba. Tako je lasten neuspeh lažje sprejemljiv.
V razmislek.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
windigo ::
Ko je nebesih prostora za samo nekaj zvezd, da bi svetile v polni blaženosti (1% pa to), vse ostale pa ves čas drsijo nekam v gomazenje predpeklov in je v glavah tako gosta megla, da bi jo lahko rezal, takrat se izza sedmih polic s sedem x sedmimi knjigami pojavi David Ricardo in pravi: talent komparativna prednost je tista, ki določi najboljši možni rezultat oziroma doseg med tistimi, ki ves čas tekmujejo drug proti drugemu.
windigo ::
"People who deny the existence of dragons are often eaten by dragons. From within."
-Ursula K. Le Guin (1929-2018)
-Ursula K. Le Guin (1929-2018)
Pika na i ::
Nič se ni zgodilo.
In vse je še vedno ok.
Fak!
Lahko verjameš, da so ljudje gliste, ki rade vpijejo Bravo naši.
Trkanje po prsih in dretje, Zmagali smo!
Vsakič znova.
Ja. Ja!
Vedno tiho?
Ne. Ne!
Lepa naša? Slovenska?
Vsakdanjost pritlikavih umov.
In vse je še vedno ok.
Fak!
Lahko verjameš, da so ljudje gliste, ki rade vpijejo Bravo naši.
Trkanje po prsih in dretje, Zmagali smo!
Vsakič znova.
Ja. Ja!
Vedno tiho?
Ne. Ne!
Lepa naša? Slovenska?
Vsakdanjost pritlikavih umov.
krneki0001 ::
Deklca, ne ženi si k srcu, slovenska vsakdanjost pač. Ne znajo živeti svojega življenja, pa se morajo v tujega vtikat.
poweroff ::
Kontakt
Zjutraj me je na računalniku pozdravilo novo zasebno sporočilo na spletni strani Slo-Tech.com. Slo-Tech je največje slovensko zbirališče navdušencev nad računalniki in tehnologijo, novice in forum spremljajo praktično vsi slovenski hekerji, pa tudi dobršen del policije in obveščevalcev.
Sporočilo neznanca, ki se mi je predstavil z vzdevkom digitetra, je bilo kratko: "Če se ne motim, si avtor varnostne analize GSM omrežja? Imel bi nekaj vprašanj, sam namreč pripravljam prispevek, varnostno analizo TETRE...".
TETRA. Komunikacijsko omrežje policije. Na tehničnem nivoju precej podobno GSM tehnologiji. Po glavi so se mi začele poditi misli. Za kakšno analizo gre? Kdo je digitetra. Kaj ga zanima?
Sporočilo me je poneslo v čas, ko sva z Jakatom ure in ure sedela v Kiberpipi in se poglabljala v skrivnosti mobilne telefonije.
Z Jakatom sem stopil v kontakt prek kolega Primoža v okviru projekta Osmocom. "Ej, tukaj v Kiberpipi sediva z Jakatom na pivu. Rad bi te spoznal," mi je Primož nekega popoldneva sporočil po telefonu. "Za kaj pa gre?" sem vprašal. "GSM heka."
Kar sem slišal mi je v trenutku povečalo utrip. Pogledal sem na uro. Ravno tri četrt ure časa imam. Če skočim v avto, če takoj najdem parkirno mesto... sem pričel razmišljati. "Pridem v desetih minutah," sem odgovoril.
Z Jakatom sva naročila vsak svoj Club Mate. Malce sladkoben ekstrakt mate čaja z veliko vsebnostjo kofeina namreč velja za hekersko pijačo. Takoj sva se zapletla v pogovor.
Izkazalo se je, da je Jaka v okviru svojega študija na Fakulteti za elektrotehniko za seminarsko nalogo izbral izdelavo varnostne analize GSM protokola, ki se uporablja v mobilni telefoniji. S sošolcem na fakulteti sta napisala res zanimivo besedilo, še posebej impresiven pa je bil praktični del, ki ga je Jaka zdaj želel še nekoliko razširiti.
Za osnovo je vzel Osmocom projekt v okviru katerega je skupina neodvisnih varnostnih raziskovalcev - okej, hekerjev - začela razvijati programsko opremo, ki bi omogočila analizo delovanja GSM omrežij. In seveda tudi prestrezanje podatkov, torej SMS sporočil, klicev in ostalih podatkov, ki se pretakajo v GSM omrežjih.
Podatki v GSM omrežju so sicer šifrirani, tako da prestrezanje samo po sebi ne razkrije vsebine SMS sporočila ali pogovora. A na internetu se je že dlje časa šušljalo, da so uporabljene šifrirne metode pomanjkljive. Pravzaprav namerno oslabljene, če smo natančni. Zato bi jih bilo s pomočjo dovolj zmogljivih računalnikov in kompleksne matematike mogoče zlomiti.
...
Zjutraj me je na računalniku pozdravilo novo zasebno sporočilo na spletni strani Slo-Tech.com. Slo-Tech je največje slovensko zbirališče navdušencev nad računalniki in tehnologijo, novice in forum spremljajo praktično vsi slovenski hekerji, pa tudi dobršen del policije in obveščevalcev.
Sporočilo neznanca, ki se mi je predstavil z vzdevkom digitetra, je bilo kratko: "Če se ne motim, si avtor varnostne analize GSM omrežja? Imel bi nekaj vprašanj, sam namreč pripravljam prispevek, varnostno analizo TETRE...".
TETRA. Komunikacijsko omrežje policije. Na tehničnem nivoju precej podobno GSM tehnologiji. Po glavi so se mi začele poditi misli. Za kakšno analizo gre? Kdo je digitetra. Kaj ga zanima?
Sporočilo me je poneslo v čas, ko sva z Jakatom ure in ure sedela v Kiberpipi in se poglabljala v skrivnosti mobilne telefonije.
Z Jakatom sem stopil v kontakt prek kolega Primoža v okviru projekta Osmocom. "Ej, tukaj v Kiberpipi sediva z Jakatom na pivu. Rad bi te spoznal," mi je Primož nekega popoldneva sporočil po telefonu. "Za kaj pa gre?" sem vprašal. "GSM heka."
Kar sem slišal mi je v trenutku povečalo utrip. Pogledal sem na uro. Ravno tri četrt ure časa imam. Če skočim v avto, če takoj najdem parkirno mesto... sem pričel razmišljati. "Pridem v desetih minutah," sem odgovoril.
Z Jakatom sva naročila vsak svoj Club Mate. Malce sladkoben ekstrakt mate čaja z veliko vsebnostjo kofeina namreč velja za hekersko pijačo. Takoj sva se zapletla v pogovor.
Izkazalo se je, da je Jaka v okviru svojega študija na Fakulteti za elektrotehniko za seminarsko nalogo izbral izdelavo varnostne analize GSM protokola, ki se uporablja v mobilni telefoniji. S sošolcem na fakulteti sta napisala res zanimivo besedilo, še posebej impresiven pa je bil praktični del, ki ga je Jaka zdaj želel še nekoliko razširiti.
Za osnovo je vzel Osmocom projekt v okviru katerega je skupina neodvisnih varnostnih raziskovalcev - okej, hekerjev - začela razvijati programsko opremo, ki bi omogočila analizo delovanja GSM omrežij. In seveda tudi prestrezanje podatkov, torej SMS sporočil, klicev in ostalih podatkov, ki se pretakajo v GSM omrežjih.
Podatki v GSM omrežju so sicer šifrirani, tako da prestrezanje samo po sebi ne razkrije vsebine SMS sporočila ali pogovora. A na internetu se je že dlje časa šušljalo, da so uporabljene šifrirne metode pomanjkljive. Pravzaprav namerno oslabljene, če smo natančni. Zato bi jih bilo s pomočjo dovolj zmogljivih računalnikov in kompleksne matematike mogoče zlomiti.
...
sudo poweroff
poweroff ::
Imam spisanih že precej nadaljevanj. Tole je začetek. Bom še videl kdaj in kako. Zgodba namreč hitro postane precej eksplicitna...
Razbit je tudi policijski. O tem tudi pišem. Pa mimogrede, naslednji mesec se začne tudi en sodni postopek glede tega...
Razbit je tudi policijski. O tem tudi pišem. Pa mimogrede, naslednji mesec se začne tudi en sodni postopek glede tega...
sudo poweroff
Pika na i ::
Nebeška samota
Ko so prve dežne kaplje potrkale na njeno okno, je noč že prijazno stopala po dnevu.
Tišina je vpijala njene korake, ko je hitela zapirat vrata, ki so vodila na teraso.
Zvezd to noč ne bo… je pomislila.
In tudi njega ne…
Preplavil jo je trenutek obžalovanja.
Pregnala ga je. Ni sodil v večerno simfonijo.
Ta večer je želela imeti zase. Ga ne deliti z nikomer.
Všeč ji je bila tišina.
Lahko je čutila vsak svoj dih. Lahko je čutila sebe.
Stopila je v kopalnico in se postavila pred veliko ogledalo.
Nasmehnila se je in pomežiknila podobi v njem.
Lepa sem…si je rekla v mislih… Srečna sem.
Pokazala si je jezik. Srečna trapa.
Napolnjena banja jo je čakala.
Rada se je igrala z mehurčki.
V objemu vode je zaprla oči.
Obmirovala. A le za hip.
Roki sta nežno potovali po telesu.
Sama s sabo. Rada se je igrala.
Rada je čutila.
Oboževala je drget svojega telesa.
Telesu je dovolila. Da poje svojo melodijo.
Uživala je ob poslušanju svojih stokov.
Želela si je. Da bi jo videl.
Želja jo je zavrtela in odnesla.
Poredno se je zasmejala, ko je stopila iz banje.
Se zavila v brisačo.
Puščala mokre sledi.
Postelja je vabila.
Zakopala se je med rjuhe. Dišale so po njem.
Ljubila je njegov vonj.
Ljubila je njegove roke.
Jutri pride.
Skupaj bosta okušala tišino.
Jutri…
Ko so prve dežne kaplje potrkale na njeno okno, je noč že prijazno stopala po dnevu.
Tišina je vpijala njene korake, ko je hitela zapirat vrata, ki so vodila na teraso.
Zvezd to noč ne bo… je pomislila.
In tudi njega ne…
Preplavil jo je trenutek obžalovanja.
Pregnala ga je. Ni sodil v večerno simfonijo.
Ta večer je želela imeti zase. Ga ne deliti z nikomer.
Všeč ji je bila tišina.
Lahko je čutila vsak svoj dih. Lahko je čutila sebe.
Stopila je v kopalnico in se postavila pred veliko ogledalo.
Nasmehnila se je in pomežiknila podobi v njem.
Lepa sem…si je rekla v mislih… Srečna sem.
Pokazala si je jezik. Srečna trapa.
Napolnjena banja jo je čakala.
Rada se je igrala z mehurčki.
V objemu vode je zaprla oči.
Obmirovala. A le za hip.
Roki sta nežno potovali po telesu.
Sama s sabo. Rada se je igrala.
Rada je čutila.
Oboževala je drget svojega telesa.
Telesu je dovolila. Da poje svojo melodijo.
Uživala je ob poslušanju svojih stokov.
Želela si je. Da bi jo videl.
Želja jo je zavrtela in odnesla.
Poredno se je zasmejala, ko je stopila iz banje.
Se zavila v brisačo.
Puščala mokre sledi.
Postelja je vabila.
Zakopala se je med rjuhe. Dišale so po njem.
Ljubila je njegov vonj.
Ljubila je njegove roke.
Jutri pride.
Skupaj bosta okušala tišino.
Jutri…
windigo ::
Ženska kaprica kot pot do Boga
Dragi redni obiskovalci Sredinih seminarjev, kot veste tukaj občasno obravnavamo tudi teme, ki niso ravno v središču naših raziskovanj, se jih pa dotikajo. Do sedaj tem s področja duhovnosti, razen morda Kononenkovih raziskovanj s Kirilianovo kamero in nekaterih tem, ki so se sprehajala že na meji med fiziko in metafiziko, pa še te pred več desetletji, nismo imeli. Vendar pa so nas aktualna raziskovanja s področja tako umetne inteligence, kot tudi nevroznanosti pripeljala do meje, ki je ne znamo prestopiti. Ne obstaja namreč simulacija, kot tudi nevrofiziološka razlaga, ali FMRI posnetek, ki bi nam kaj več povedala o ženski (ali pa tudi kozji, ko smo že pri tem) kapricioznosti. Še več, na Turingovem testu so do sedaj vsi modeli kapricioznega vedenja pogrnili, ljudje smo uspešno ločevali med pravo in modelirano kapricioznostjo, prav tako se niso izkakzali naključni in različni psevdonaključni generatorji s kapricioznostno kontekstualizacijo. Po vseh teh poskusih je morda čas, da se vprašamo, če nismo morda naleteli na nekaj kar nam lahko pokaže celo na veljavnost Church-Turingove hipoteze, da obstaja realnost zunaj izračunljivosti. Matej nam bo pokazal, da je mogoče z uporabo bp3 modela zavesti kot opazovalca mogoče zelo dobro opisati, ne pa tudi modelirati kapriciozno vedenje, zraven pa nam bo pokazal nekaj posnetkov, kjer bo mogoče slediti kaprici od nerazloženega proženja prvega nevrona, do zaznavne akcije. Nekaj besed na koncu bo namenil tudi temu, kako ga je iskanje odgovorov vrnilo v čase pred razvojem umetne inteligence, v čase filozofije, k avtorjem kot sta John Searle in Roger Penrose, ki sta mu pomagala pri prvih korakih na njegovi poti k povsem drugačnemu razumevanju sveta, k njegovemu ireducibilnemu jedru. Matej, prosim.
Dragi redni obiskovalci Sredinih seminarjev, kot veste tukaj občasno obravnavamo tudi teme, ki niso ravno v središču naših raziskovanj, se jih pa dotikajo. Do sedaj tem s področja duhovnosti, razen morda Kononenkovih raziskovanj s Kirilianovo kamero in nekaterih tem, ki so se sprehajala že na meji med fiziko in metafiziko, pa še te pred več desetletji, nismo imeli. Vendar pa so nas aktualna raziskovanja s področja tako umetne inteligence, kot tudi nevroznanosti pripeljala do meje, ki je ne znamo prestopiti. Ne obstaja namreč simulacija, kot tudi nevrofiziološka razlaga, ali FMRI posnetek, ki bi nam kaj več povedala o ženski (ali pa tudi kozji, ko smo že pri tem) kapricioznosti. Še več, na Turingovem testu so do sedaj vsi modeli kapricioznega vedenja pogrnili, ljudje smo uspešno ločevali med pravo in modelirano kapricioznostjo, prav tako se niso izkakzali naključni in različni psevdonaključni generatorji s kapricioznostno kontekstualizacijo. Po vseh teh poskusih je morda čas, da se vprašamo, če nismo morda naleteli na nekaj kar nam lahko pokaže celo na veljavnost Church-Turingove hipoteze, da obstaja realnost zunaj izračunljivosti. Matej nam bo pokazal, da je mogoče z uporabo bp3 modela zavesti kot opazovalca mogoče zelo dobro opisati, ne pa tudi modelirati kapriciozno vedenje, zraven pa nam bo pokazal nekaj posnetkov, kjer bo mogoče slediti kaprici od nerazloženega proženja prvega nevrona, do zaznavne akcije. Nekaj besed na koncu bo namenil tudi temu, kako ga je iskanje odgovorov vrnilo v čase pred razvojem umetne inteligence, v čase filozofije, k avtorjem kot sta John Searle in Roger Penrose, ki sta mu pomagala pri prvih korakih na njegovi poti k povsem drugačnemu razumevanju sveta, k njegovemu ireducibilnemu jedru. Matej, prosim.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: windigo ()
Pika na i ::
Hej ti!
Gravža se mi,
ko ljudje poznajo le en dan ljubezni.
In vsi so taaaakooo ljubeči. Že jutri pa…obrnjena plošča.
Ti pa…
…ljubiš me včeraj
fukaš me danes
božaš me jutri.
Divjava…
ni važno ali plapolajo zastave
ali bog meče zlatnike med ljudi
ali pa je le sreda nekega aprila.
Ljubiš me
zoprno in tečno
ponudiš mi tiča tudi
ko sem nemogoča.
Poženi
moj utrip
naj te bo strah plesa z mano
ali pa me zveži in bodi moj sodnik.
Nočem
da si kot vsi
zaslepljeni ujetniki iste horde!
Ne pahni
naju v čredo podivjanih trupel,
ki vdano sledijo vsemu, kar jim ponudi svet!
!Hočem tvoj jezik
potopljen v moji muci
hočem svoj jezik
švigajoč na tvojem tiču!
Čemu in le zakaj, bi sploh potrebovala valentina?
Naj lepo kar trka,
na druga vrata.
Pridi in se potopi vame!
) Zakaj ni možno imeti v istem trenutku tvojega jezika in tiča v moji muci…se sprašujem. (
Še dobro, da je vesolje tako majhno in letala letijo dovolj pogosto.....
Gravža se mi,
ko ljudje poznajo le en dan ljubezni.
In vsi so taaaakooo ljubeči. Že jutri pa…obrnjena plošča.
Ti pa…
…ljubiš me včeraj
fukaš me danes
božaš me jutri.
Divjava…
ni važno ali plapolajo zastave
ali bog meče zlatnike med ljudi
ali pa je le sreda nekega aprila.
Ljubiš me
zoprno in tečno
ponudiš mi tiča tudi
ko sem nemogoča.
Poženi
moj utrip
naj te bo strah plesa z mano
ali pa me zveži in bodi moj sodnik.
Nočem
da si kot vsi
zaslepljeni ujetniki iste horde!
Ne pahni
naju v čredo podivjanih trupel,
ki vdano sledijo vsemu, kar jim ponudi svet!
!Hočem tvoj jezik
potopljen v moji muci
hočem svoj jezik
švigajoč na tvojem tiču!
Čemu in le zakaj, bi sploh potrebovala valentina?
Naj lepo kar trka,
na druga vrata.
Pridi in se potopi vame!
) Zakaj ni možno imeti v istem trenutku tvojega jezika in tiča v moji muci…se sprašujem. (
Še dobro, da je vesolje tako majhno in letala letijo dovolj pogosto.....
Pika na i ::
Bil je čas kosila. Mir je takrat tam.
Jedla sem kornet.
Sedla na edini prostor brez snega. Prižgala radio.
Črn marmor. Rumeni tulipani.
Sovražim rdeče sveče.
Pogrešam očeta.
Jedla sem kornet.
Sedla na edini prostor brez snega. Prižgala radio.
Črn marmor. Rumeni tulipani.
Sovražim rdeče sveče.
Pogrešam očeta.
windigo ::
Jastogi napadajo
anarhisti brez anarhije
kot pri kakšnem Romeru
že 350 miljonov let jih
serotonin usmerja v vrste
da razkazujejo desnice svojih klešč
ker ne morejo žurati na Rock Lobster
in z njimi predirajo prve žoge
v lovu na zahtvnejše misli
če si v 45. letih ne najdejo partnerja
jih Yorgos meče v vrele vode nepotrebnosti
zato se med čakanjem in fantazijami o sobaricah
med njimi širi val vznemirjenega šepeta
jordanbpetersonnasboodrešil
anarhisti brez anarhije
kot pri kakšnem Romeru
že 350 miljonov let jih
serotonin usmerja v vrste
da razkazujejo desnice svojih klešč
ker ne morejo žurati na Rock Lobster
in z njimi predirajo prve žoge
v lovu na zahtvnejše misli
če si v 45. letih ne najdejo partnerja
jih Yorgos meče v vrele vode nepotrebnosti
zato se med čakanjem in fantazijami o sobaricah
med njimi širi val vznemirjenega šepeta
jordanbpetersonnasboodrešil
Pika na i ::
Pogum mutantov
sodobni borci
z bedastim razpelom
širijo meje
ki vodijo
v
poplavo
sporov
med generacijami
si bo opomogla
brezčutnost
pozabljen
bo
duh
odprtih rok
cvetoča polja
uspešnih mrličev
stroji
brez vonja
in okusa
FO, je premila beseda zanje!
sodobni borci
z bedastim razpelom
širijo meje
ki vodijo
v
poplavo
sporov
med generacijami
si bo opomogla
brezčutnost
pozabljen
bo
duh
odprtih rok
cvetoča polja
uspešnih mrličev
stroji
brez vonja
in okusa
FO, je premila beseda zanje!
Mesar ::
kaj če ti raje začneš risat?
Your turn to burn!
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: fikus_ ()
Pika na i ::
Po
Telesu pohaja.
Počasen fuk z medom.
Cedijo se mu sline.
Lačen je.
Hladna večerja je premalo.
Na robu pameti.
Se nasmiha.
Tič ki obvlada.
Čokoladne premete.
In se mu jebe.
Mene.
Telesu pohaja.
Počasen fuk z medom.
Cedijo se mu sline.
Lačen je.
Hladna večerja je premalo.
Na robu pameti.
Se nasmiha.
Tič ki obvlada.
Čokoladne premete.
In se mu jebe.
Mene.
vostok_1 ::
Joj pika, you horny. 
There will be chutes!
It came from the lab.
Like tears in rain. Time to die. v_1 2012-21
It came from the lab.
Like tears in rain. Time to die. v_1 2012-21
Pika na i ::
Pikica
Ko tako jaz zvečer pri solati in knjigi, čisto spodobno počasi, nikamor se mi ne mudi, jem.
Sem rekla počasi?
Ja seveda, tako bi si privoščila tudi tebe.
Tam, v tisti postelji. In tisti sobi, ki nosi številko. Ha, nima številke. Ker sva tudi midva brez.
Prideva skupaj ali ti zamujaš? Šalim se, zamujam seveda jaz, ker besno iščem parkirišče, ki ga jasno ni.
A veš da je krasno, ko te nekdo čaka? Gre mi na smeh, ko te zagledam. Ko me objameš, pozabim zakaj sem se jezila. Pozabim, da je v svetu še en svet.
Vroče mi je, sladoled bi. Kavo bi. O, ti lažnivka! Tebe bi! Brez sladoleda z navihanim pogledom. Z željo.
Ne izpusti me, drži me, naj me ne zebe.
A veš da mi je lepo? Seveda veš.
Sem smešna? Seveda sem.
Smejem se. Okusa se ne spomnim. Prekleto!
Prsti na ustnicah. A si jih lahko zaželim še?
Ko tako jaz zvečer pri solati in knjigi, čisto spodobno počasi, nikamor se mi ne mudi, jem.
Sem rekla počasi?
Ja seveda, tako bi si privoščila tudi tebe.
Tam, v tisti postelji. In tisti sobi, ki nosi številko. Ha, nima številke. Ker sva tudi midva brez.
Prideva skupaj ali ti zamujaš? Šalim se, zamujam seveda jaz, ker besno iščem parkirišče, ki ga jasno ni.
A veš da je krasno, ko te nekdo čaka? Gre mi na smeh, ko te zagledam. Ko me objameš, pozabim zakaj sem se jezila. Pozabim, da je v svetu še en svet.
Vroče mi je, sladoled bi. Kavo bi. O, ti lažnivka! Tebe bi! Brez sladoleda z navihanim pogledom. Z željo.
Ne izpusti me, drži me, naj me ne zebe.
A veš da mi je lepo? Seveda veš.
Sem smešna? Seveda sem.
Smejem se. Okusa se ne spomnim. Prekleto!
Prsti na ustnicah. A si jih lahko zaželim še?
Pika na i ::
Pika na i ::
Očitno je marsikaj. Pa zato ne govorimo o tem kot problemu. Človeštva.
Aja, seveda lahko. Ker problem človeštva je ponavadi kar lepo problem moških. Tako je v navadi. Tako so navajeni. E, pa treba bo spremeniti navade.
Kdo bi si mislil, a?
Kdor rad hodi, mu bo vseeno. Ali gre za moškim ali žensko.
Kdor je pač teslo, bo ležal na kavču in utrujal. Tistim, ki jim je vseeno. Ali se pogovarjaš z Matejo ali Matejem.
Če ti ustreza, je vseeno katerega spola je. Tudi ime pri tem ne igra nobene vloge.
Prijeten in nasmejan dan paše obema.
Sram naj te bo, Pika!
Aja, seveda lahko. Ker problem človeštva je ponavadi kar lepo problem moških. Tako je v navadi. Tako so navajeni. E, pa treba bo spremeniti navade.
Kdo bi si mislil, a?
Kdor rad hodi, mu bo vseeno. Ali gre za moškim ali žensko.
Kdor je pač teslo, bo ležal na kavču in utrujal. Tistim, ki jim je vseeno. Ali se pogovarjaš z Matejo ali Matejem.
Če ti ustreza, je vseeno katerega spola je. Tudi ime pri tem ne igra nobene vloge.
Prijeten in nasmejan dan paše obema.
Sram naj te bo, Pika!
poweroff ::
Ne vem od kje si potegnila take butaste zaključke, ampak OK.
Govorim o tem, da trendi zadnjih nekaj let kažejo na to, da fantje raje igrajo računalniške igrice in se vozijo z motorji kot letajo za dekleti. In da se starejši fantje raje ukvarjajo s svojimi hobiji kot z ženskami.
Tako da ženske morda greste v "pravo smer", ampak se boste morale navaditi da brez moških... ker moške čedalje bolj zanimajo druge zadeve kot ve.
Govorim o tem, da trendi zadnjih nekaj let kažejo na to, da fantje raje igrajo računalniške igrice in se vozijo z motorji kot letajo za dekleti. In da se starejši fantje raje ukvarjajo s svojimi hobiji kot z ženskami.
Tako da ženske morda greste v "pravo smer", ampak se boste morale navaditi da brez moških... ker moške čedalje bolj zanimajo druge zadeve kot ve.
sudo poweroff
karl ::
Amnpak ženske gremo kar v pravo smer
First, since 1972, women’s overall level of happiness has dropped, both relative to where they were forty years ago, and relative to men.
Hmmm, nisem vedel da je za ženske to prava smer. OK, ne mislim ti ugovarjati ker nisem seksistični patriarhalec :D
djabi ::
Hmmm, nisem vedel da je za ženske to prava smer. OK, ne mislim ti ugovarjati ker nisem seksistični patriarhalec :D
To je zaradi premalo koitusa. Če bi tega bilo več, bi bili verjetno bolj srečni vsi, tako moški kot tudi ženske.
Zdaj pa si morajo slednje kupovat razne erotične igračke, velike kumare, banane, hišne ljubljenčke ipd. Eh, pat situacija ...
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: djabi ()
karl ::
Hmmm, nisem vedel da je za ženske to prava smer. OK, ne mislim ti ugovarjati ker nisem seksistični patriarhalec :D
To je zaradi premalo koitusa. Če bi tega bilo več, bi bili verjetno bolj srečni vsi, tako moški kot tudi ženske.
Zdaj pa si morajo slednje kupovat razne erotične igračke, velike kumare, banane, hišne ljubljenčke ipd. Eh, pat situacija ...
Zakaj potem punce preprosto ne dajo oglasa na bolho da prodajajo secks? Če bi pika ponujala za 5€ na osebo, bi imela polno denarja in še srečna bi bila.
Pika na i ::
Nekoč so rekli, ko mački stopiš na rep, zacvili. Imeli so v mislih tudi mačka, da.
Upor robotov, pardon, moških, še nikoli ni bil tako mogočen, kot je zadnjih nekaj let.
Seveda govorimo o posameznih uporih.
To je tako kot tisti dinozavri, ki pred smrtjo še malo z repom pomahajo. In potem izdihnejo. Zdi se dokaj neresnično, drži. In ženske temu ne verjamemo tako zlahka. Pač, nimamo veliko smisla za znanstvenofantastične vložke. V ta rang spadajo seveda tudi tiste pravljice o moških, ki raje hodijo sami kot v družbi.
Seveda, dopuščam možnost, da jim to paše, 2x na teden. Vse ostalo pa je laž, velika kot vesolje.
Čakam dan, ko bo, moški sam nastopil v porniču. Zanimiv film, not.
Mimogrede, Ko se ti piše...držite se tega. Če ne, bom šla po zee-ja!
Upor robotov, pardon, moških, še nikoli ni bil tako mogočen, kot je zadnjih nekaj let.
Seveda govorimo o posameznih uporih.
To je tako kot tisti dinozavri, ki pred smrtjo še malo z repom pomahajo. In potem izdihnejo. Zdi se dokaj neresnično, drži. In ženske temu ne verjamemo tako zlahka. Pač, nimamo veliko smisla za znanstvenofantastične vložke. V ta rang spadajo seveda tudi tiste pravljice o moških, ki raje hodijo sami kot v družbi.
Seveda, dopuščam možnost, da jim to paše, 2x na teden. Vse ostalo pa je laž, velika kot vesolje.
Čakam dan, ko bo, moški sam nastopil v porniču. Zanimiv film, not.
Mimogrede, Ko se ti piše...držite se tega. Če ne, bom šla po zee-ja!
blay44 ::
poweroff ::
V ta rang spadajo seveda tudi tiste pravljice o moških, ki raje hodijo sami kot v družbi.
Seveda, dopuščam možnost, da jim to paše, 2x na teden. Vse ostalo pa je laž, velika kot vesolje.
Če si aspie, to ni nič posebnega.
sudo poweroff
Pika na i ::
Ona bi
Pogled ji je zataval po prostoru. Se ustavil na priprtih vratih. Spalnica?
Kaj bi dala za kozarec…česarkoli, samo da bi jo speklo…da bi prenehala razmišljati.
Zmedena je. Nebogljena.
Obrnila se je k njej in se zagledala v njene oči.
Kako rada bi naredila korak…
Ona ga je…
Stoji tik pred njo. Z roko ji odmakne pramen las in jo nežno poboža po licu.
Zdrzne se. Čudno se počuti ob tem dotiku. Zastrmi se v njene oči.
Kako rada bi jo poljubila…
Ona jo je…
Nežno, nevsiljivo se je dotaknila njenih ustnic in jo z roko grobo prijela za rit.
Stresla jo je ta divja različnost. A samo za hip.
Prijem je popustil in jezik je iskal njenega. Potegnilo jo je v vrtinec…
Čutila je, kako so se ji napele prsi.
Kako rada bi se znebila obleke…
Ona je bila tista…
Z jezikom je drsela po vratu, odpenjajoč gumbe na srajci.
Za trenutek je zadržala dih.
Srajca je padla na tla in začutila je njene roke na svojih prsih. Zdaj na eni zdaj na drugi, so njeni prsti ustvarjali kroge. Ko se je mimogrede dotaknila bradavičk, se je naslonila na steno iz glasno zastokala.
Kako rada bi občutila njene…
Ona je brala njene misli…
Samo za trenutek se je odmaknila, da si je slekla jopico. Pod njo ni imela ničesar. Pobožala se je pred njenimi očmi, hip za tem ujela njeno roko in si jo položila na levo dojko. Nezavedno je začela s kazalcem krožiti po njeni bradavički in opogumljena z njenim tihim vzdihom, grobo v roko vzela še drugo. Jo gnetla, pa spustila. Vrelo je v njej.
Kako rada bi se z jezikom spustila na vrh njene bradavičke…
Ona se je…
Potisnila jo je proti vratom. Obstali sta pred posteljo.
Z jezikom je nežno obliznila zdaj eno zdaj drugo, roka pa je imela opravka z njeno zadrgo.
Lizanje je postajalo vse bolj divje. Ne, ni hotela da preneha. Odnašalo jo je že, ko se je nenadoma ustavila. Potisnila je njeno glavo na svoji veliki dojki. Jezik je nemirno švigal sem in tja, se izogibal bradavičk, si jih želel okusiti. Zagrizla se je vanje, lizala, norela.
Kako rada bi se ljubila z njo…
Stala je pred njo gola. Vznemirjena.
Porinila jo je na posteljo in se znebila še zadnjega kosa oblačila. Sklonila se je nad njo in jo pogledala v oči. Njene so žarele.
S prsti se je sprehajala po njenem telesu, jezik je divje lizal njeni, do skrajnosti vzburjeni bradavički. Ni ji bilo dovolj. Jezik je hotel drugam. Razširila ji je noge in lizala, se s prsti potopila v njene globine. Enakomeren, divji ritem jo je prevzel. Bilo ji je vseeno za vse.
Glasno stokanje je napolnilo sobo.
Kako rada bi vse to. Ponovila.
Pogled ji je zataval po prostoru. Se ustavil na priprtih vratih. Spalnica?
Kaj bi dala za kozarec…česarkoli, samo da bi jo speklo…da bi prenehala razmišljati.
Zmedena je. Nebogljena.
Obrnila se je k njej in se zagledala v njene oči.
Kako rada bi naredila korak…
Ona ga je…
Stoji tik pred njo. Z roko ji odmakne pramen las in jo nežno poboža po licu.
Zdrzne se. Čudno se počuti ob tem dotiku. Zastrmi se v njene oči.
Kako rada bi jo poljubila…
Ona jo je…
Nežno, nevsiljivo se je dotaknila njenih ustnic in jo z roko grobo prijela za rit.
Stresla jo je ta divja različnost. A samo za hip.
Prijem je popustil in jezik je iskal njenega. Potegnilo jo je v vrtinec…
Čutila je, kako so se ji napele prsi.
Kako rada bi se znebila obleke…
Ona je bila tista…
Z jezikom je drsela po vratu, odpenjajoč gumbe na srajci.
Za trenutek je zadržala dih.
Srajca je padla na tla in začutila je njene roke na svojih prsih. Zdaj na eni zdaj na drugi, so njeni prsti ustvarjali kroge. Ko se je mimogrede dotaknila bradavičk, se je naslonila na steno iz glasno zastokala.
Kako rada bi občutila njene…
Ona je brala njene misli…
Samo za trenutek se je odmaknila, da si je slekla jopico. Pod njo ni imela ničesar. Pobožala se je pred njenimi očmi, hip za tem ujela njeno roko in si jo položila na levo dojko. Nezavedno je začela s kazalcem krožiti po njeni bradavički in opogumljena z njenim tihim vzdihom, grobo v roko vzela še drugo. Jo gnetla, pa spustila. Vrelo je v njej.
Kako rada bi se z jezikom spustila na vrh njene bradavičke…
Ona se je…
Potisnila jo je proti vratom. Obstali sta pred posteljo.
Z jezikom je nežno obliznila zdaj eno zdaj drugo, roka pa je imela opravka z njeno zadrgo.
Lizanje je postajalo vse bolj divje. Ne, ni hotela da preneha. Odnašalo jo je že, ko se je nenadoma ustavila. Potisnila je njeno glavo na svoji veliki dojki. Jezik je nemirno švigal sem in tja, se izogibal bradavičk, si jih želel okusiti. Zagrizla se je vanje, lizala, norela.
Kako rada bi se ljubila z njo…
Stala je pred njo gola. Vznemirjena.
Porinila jo je na posteljo in se znebila še zadnjega kosa oblačila. Sklonila se je nad njo in jo pogledala v oči. Njene so žarele.
S prsti se je sprehajala po njenem telesu, jezik je divje lizal njeni, do skrajnosti vzburjeni bradavički. Ni ji bilo dovolj. Jezik je hotel drugam. Razširila ji je noge in lizala, se s prsti potopila v njene globine. Enakomeren, divji ritem jo je prevzel. Bilo ji je vseeno za vse.
Glasno stokanje je napolnilo sobo.
Kako rada bi vse to. Ponovila.
[D]emon ::
Temno okno je v svetlobi tvoje zrele duše.
Zrenje soh spomina skozenj se razlega.
V bregu iskrih lučk zamolklih misli
se ziblje smrt in njen dah se tja polega.
Sladki vonj se širi preko širnih jas teles.
Obod zvoná v hrapav zvokov prah se stresa.
Nase misliš, ko žezla drznih rok zvonarjev časa
s svetlobo te sežigajo; postaneš resa.
Po obzornici so kaplje tvojega očišča,
ko iščeš krivdo svojih dni,
ko prosiš vodo vseh oči: zdaj se sodi ti.
V zrenju vek imaš soline brez luči, brez vrišča.
V bivanja večeru prašno ti telo otrpne:
sape spečih src poženejo tvoj limfni sok
iz glave ven, izmed prstov stran, od kože dol.
Ne zaupaš lastni več norosti, ko na veter čakaš.
Zrenje soh spomina skozenj se razlega.
V bregu iskrih lučk zamolklih misli
se ziblje smrt in njen dah se tja polega.
Sladki vonj se širi preko širnih jas teles.
Obod zvoná v hrapav zvokov prah se stresa.
Nase misliš, ko žezla drznih rok zvonarjev časa
s svetlobo te sežigajo; postaneš resa.
Po obzornici so kaplje tvojega očišča,
ko iščeš krivdo svojih dni,
ko prosiš vodo vseh oči: zdaj se sodi ti.
V zrenju vek imaš soline brez luči, brez vrišča.
V bivanja večeru prašno ti telo otrpne:
sape spečih src poženejo tvoj limfni sok
iz glave ven, izmed prstov stran, od kože dol.
Ne zaupaš lastni več norosti, ko na veter čakaš.
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
Pika na i ::
u tprav množc ma usak soj mnene k je ud ush
še včer so pudpiral ustaje k nori
jm pudporo skoz tud z uptjem djal
kukr se en spomn d je mrbit kej narobe
jh je pa mudern zmerjat une k ustajajo
sj čouk n more vrjet
ud ke jm kr udenkt tok druhe pamt
kuko to dluje
m je en puvedu
k je študeru
ludi pu umrežju
in m je dau
en prmer umrežne pamt
čim se edn ud smeha puščije
tkoj se vrsta puscancou nrdi
jm prou ni važn d scajne smrdi
je narbl važn d
na kup stujijo usi puscani
in tko poj se nrdi d en mnene
pustane ud ush
še včer so pudpiral ustaje k nori
jm pudporo skoz tud z uptjem djal
kukr se en spomn d je mrbit kej narobe
jh je pa mudern zmerjat une k ustajajo
sj čouk n more vrjet
ud ke jm kr udenkt tok druhe pamt
kuko to dluje
m je en puvedu
k je študeru
ludi pu umrežju
in m je dau
en prmer umrežne pamt
čim se edn ud smeha puščije
tkoj se vrsta puscancou nrdi
jm prou ni važn d scajne smrdi
je narbl važn d
na kup stujijo usi puscani
in tko poj se nrdi d en mnene
pustane ud ush
Pika na i ::
Besnost dimenzije
ko je zgolj utrujenost
in vse nekje na dnu
je dovolj
pogled
namig
da želja
v želji kriči
hahlja se
(ok, smejem se)
vsi hudiči igrajo
tekme
niti slučajno
nikdar ne predajo
čas je,
za najljubše minute dneva
ko je zgolj utrujenost
in vse nekje na dnu
je dovolj
pogled
namig
da želja
v želji kriči
hahlja se
(ok, smejem se)
vsi hudiči igrajo
tekme
niti slučajno
nikdar ne predajo
čas je,
za najljubše minute dneva
Pika na i ::
Naporen dan je bil za njo. Nemogoči ljudje so ji pili kri.
Začutila je pravo olajšanje, ko je brcnila sandale z nog.
Nasmehnila se je sama sebi. Doma je.
V svojem kraljestvu. Brez sitnežev in težakov.
Brez tistih zoprnih žensk, ki ji nonstop utrujajo, naj si že končno poišče resnega moškega. Kakšen pa je resen moški…bi jih kdaj vprašala. Pa se ji ne da.
Nikakor jim ne more dopovedati, da se ji ne da. Imeti moškega.
Mu prati gate in za njim čistiti školjko. Se mu prijazno smehljati, četudi bi mu najraje razpraskala obraz.
Ne da se ji sklepati kompromisov, še manj podrejati.
In kaj naj z resnim moškim? Najame kredit ali se v družbi zdolgočasenih parov – enkrat mesečno – pogovarja o ceni zelenjave?
Velika doga se je zapodila v njene noge in jo skoraj podrla. Pobožala je to črno ljubezen in iz žepa potegnila košček čokolade, ki je v trenutku izginil v velikem gobcu.
Skupaj sta se sprehodili do kletke v kotu, kjer je pozdravila belega kakaduja in ga spustila na prostost. Darilo neke bivše zveze – zgrešene že v začetku – se je razveselilo svobode. Odletel je na svoje priljubljeno mesto – na blazino, ki je bila tik ob terariju. Stopila je bliže, odprla pokrov in ljubka dvometrska pitonka je mirno čakala, da jo je vzela v naročje.
Odprla je vrata in bosa stopila na teraso. Nežno je položila kačo na travo in pomignila z ramo, da je kakadu zletel na magnolijo. Doga je stekla po svojo najljubšo igračo, jo drezala s smrčkom in vabila k igri.
Tekali sta po travi vse dotlej, dokler črna zverinica ni omagala. Ulegla se je na travo in se začela valjati. Ko se je umirila, je molela vse štiri od sebe in tako prisrčno škilila proti njej, da se je morala nasmehniti. Vedno se. Neme prošnje za božanje, ji nikoli ni odrekla.
Pogledala je proti magnoliji; pitonka se je spravila na vejo in zaljubljeno pogledovala proti kakaduju, ki si je čistil perje.
Sožitje.
Šla je pod tuš.Si nalila kozarec limonade in se v lahni poletni obleki vrnila na teraso. Oči so ljubeče objele magnolijo, kjer je vladal trojni spokoj.
Debele, rdeče blazine na stari gugalnici, so jo vabile. Zleknila se je vanjo in se rahlo zagugala. Tiho škripanje je opominjalo, da jo je pozabila naoljiti. Jutri.
Zaprla je oči.
Odpela gumbe na obleki, da si je sonce lahko utrlo pot na njeno telo. Njegova toplota je v njej prebudila željo.
Roki sta se sprehajali po telesu.Se igrali, puščali sledi, jo mehčali.
Čutila je, kako so ji otrdele bradavičke.
Roka ji je ušla v mednožje. Enakomerno kroženje medenice.
Prsti so se nemirno utapljali v mokroti.
Stoki so preglasili škripanje gugalnice.
Odprla je oči.
Bežno se je ozrla proti ograji. Zagledala je zgrožen obraz sosede. Nič novega. Še ena, ki je v njej videla čudakinjo.
Pozdravila jo je in se glasno zasmejala.
Počutila se je odlično. Mirno. Srečno.
Pripravljena na nov dan, preživet med tečneži in zoprnimi ženskami, ki ji iščejo resnega moškega.
Lepo vas prosim, zakaj za vraga, bi si ga sploh želela?
Začutila je pravo olajšanje, ko je brcnila sandale z nog.
Nasmehnila se je sama sebi. Doma je.
V svojem kraljestvu. Brez sitnežev in težakov.
Brez tistih zoprnih žensk, ki ji nonstop utrujajo, naj si že končno poišče resnega moškega. Kakšen pa je resen moški…bi jih kdaj vprašala. Pa se ji ne da.
Nikakor jim ne more dopovedati, da se ji ne da. Imeti moškega.
Mu prati gate in za njim čistiti školjko. Se mu prijazno smehljati, četudi bi mu najraje razpraskala obraz.
Ne da se ji sklepati kompromisov, še manj podrejati.
In kaj naj z resnim moškim? Najame kredit ali se v družbi zdolgočasenih parov – enkrat mesečno – pogovarja o ceni zelenjave?
Velika doga se je zapodila v njene noge in jo skoraj podrla. Pobožala je to črno ljubezen in iz žepa potegnila košček čokolade, ki je v trenutku izginil v velikem gobcu.
Skupaj sta se sprehodili do kletke v kotu, kjer je pozdravila belega kakaduja in ga spustila na prostost. Darilo neke bivše zveze – zgrešene že v začetku – se je razveselilo svobode. Odletel je na svoje priljubljeno mesto – na blazino, ki je bila tik ob terariju. Stopila je bliže, odprla pokrov in ljubka dvometrska pitonka je mirno čakala, da jo je vzela v naročje.
Odprla je vrata in bosa stopila na teraso. Nežno je položila kačo na travo in pomignila z ramo, da je kakadu zletel na magnolijo. Doga je stekla po svojo najljubšo igračo, jo drezala s smrčkom in vabila k igri.
Tekali sta po travi vse dotlej, dokler črna zverinica ni omagala. Ulegla se je na travo in se začela valjati. Ko se je umirila, je molela vse štiri od sebe in tako prisrčno škilila proti njej, da se je morala nasmehniti. Vedno se. Neme prošnje za božanje, ji nikoli ni odrekla.
Pogledala je proti magnoliji; pitonka se je spravila na vejo in zaljubljeno pogledovala proti kakaduju, ki si je čistil perje.
Sožitje.
Šla je pod tuš.Si nalila kozarec limonade in se v lahni poletni obleki vrnila na teraso. Oči so ljubeče objele magnolijo, kjer je vladal trojni spokoj.
Debele, rdeče blazine na stari gugalnici, so jo vabile. Zleknila se je vanjo in se rahlo zagugala. Tiho škripanje je opominjalo, da jo je pozabila naoljiti. Jutri.
Zaprla je oči.
Odpela gumbe na obleki, da si je sonce lahko utrlo pot na njeno telo. Njegova toplota je v njej prebudila željo.
Roki sta se sprehajali po telesu.Se igrali, puščali sledi, jo mehčali.
Čutila je, kako so ji otrdele bradavičke.
Roka ji je ušla v mednožje. Enakomerno kroženje medenice.
Prsti so se nemirno utapljali v mokroti.
Stoki so preglasili škripanje gugalnice.
Odprla je oči.
Bežno se je ozrla proti ograji. Zagledala je zgrožen obraz sosede. Nič novega. Še ena, ki je v njej videla čudakinjo.
Pozdravila jo je in se glasno zasmejala.
Počutila se je odlično. Mirno. Srečno.
Pripravljena na nov dan, preživet med tečneži in zoprnimi ženskami, ki ji iščejo resnega moškega.
Lepo vas prosim, zakaj za vraga, bi si ga sploh želela?
Pika na i ::
Sodobna ženska hara na polno.
Moški pa v jok.
Ni ji mar, če je polovica moških čustvenih revčkov...še vedno obstaja ostala polovica, ki jo zadovolji.
Menda je jasno, da prava ženska ne molči in ne čaka na fuk, ko se ji le ta zalušta.
Ona brezkompromisno zahteva...pofukaj me...tukaj in zdaj.
In se še malo ne obremenjuje z zblojenim pogledom moškega, ko mu reče...čao srček, dober fuk je bil, adijo!
Ženska, ki se požvižga na ustaljeno prakso - kuhanje in vzgoja otrok je njeno primarno delo - se uspešno bode z moškimi pri vodenju v pogubo ali na olimp sveta.
Gladko se ji fučka, da ji mečejo polena pod noge. Meče jih nazaj.
Pravi ženski je od nekdaj dol viselo za vse butaste osmomarčevske rože, ki jih vlačijo moški iz prepolnih cvetličarn.
Brez slabe vesti tako rožo zabriše v kontejner.
Če ne znaš prinesti rože 13. maja ali 20.avgusta ali katerikoli dan v letu.... je ne nosi niti 8. marca.
Mhm...prava ženska tudi ve....da so največji gobcači, največje mamine maze in strašno prilagodljivi ženini copati, ki bodo 8. marca vsi slinasti, z uvelimi rožami, izkazovali svojo neizmerno ljubezen.
Dragi moški....pravih žensk se bojijo le strahopetci.
Hvala bogu za prave moške.
Ti se znajdejo v kuhinji in postelji.
In ni jih sram priznati - bravo, boljša si od mene.
Zgube pa v jok.
Osmi marec se je izrodil v polne cvetličarne in hlinjeno zapovedano osmomarčevsko ljubezen. Ne, hvala. Clara Zetkin tega zagotovo ni imela v mislih.
Niti Marija Urbas, prva Slovenka, ki je doktorirala, ne.
Moški pa v jok.
Ni ji mar, če je polovica moških čustvenih revčkov...še vedno obstaja ostala polovica, ki jo zadovolji.
Menda je jasno, da prava ženska ne molči in ne čaka na fuk, ko se ji le ta zalušta.
Ona brezkompromisno zahteva...pofukaj me...tukaj in zdaj.
In se še malo ne obremenjuje z zblojenim pogledom moškega, ko mu reče...čao srček, dober fuk je bil, adijo!
Ženska, ki se požvižga na ustaljeno prakso - kuhanje in vzgoja otrok je njeno primarno delo - se uspešno bode z moškimi pri vodenju v pogubo ali na olimp sveta.
Gladko se ji fučka, da ji mečejo polena pod noge. Meče jih nazaj.
Pravi ženski je od nekdaj dol viselo za vse butaste osmomarčevske rože, ki jih vlačijo moški iz prepolnih cvetličarn.
Brez slabe vesti tako rožo zabriše v kontejner.
Če ne znaš prinesti rože 13. maja ali 20.avgusta ali katerikoli dan v letu.... je ne nosi niti 8. marca.
Mhm...prava ženska tudi ve....da so največji gobcači, največje mamine maze in strašno prilagodljivi ženini copati, ki bodo 8. marca vsi slinasti, z uvelimi rožami, izkazovali svojo neizmerno ljubezen.
Dragi moški....pravih žensk se bojijo le strahopetci.
Hvala bogu za prave moške.
Ti se znajdejo v kuhinji in postelji.
In ni jih sram priznati - bravo, boljša si od mene.
Zgube pa v jok.
Osmi marec se je izrodil v polne cvetličarne in hlinjeno zapovedano osmomarčevsko ljubezen. Ne, hvala. Clara Zetkin tega zagotovo ni imela v mislih.
Niti Marija Urbas, prva Slovenka, ki je doktorirala, ne.
babica69 ::
"Joj joj joj," si je mislil, ko je zvečer sam ležal na kavču. "Le kaj mi je bilo tega treba?" Nikoli se ni vprašal kakšno bo
naslednji dan vreme, a sam pri sebi je to že od nekdaj vedel.
"Suhe slive in oranžno sadje," je kričal, ko so ga ponoči tlačile more. A sam tega ni nikoli priznal. Raje se je skrival ter
se v družbi pretvarjal, da živi povsem normalno življenje.
Da le ne bi toliko pil. Ravno pijača je bila namreč tista, ki ga je večino časa držala pokonci. Tako se je cele dneve branil
juhe za dobro voljo ter prijazno odklanjal tudi najlepše šopke rož. Le kako bi si lahko z njimi kupil to, kar si je od vsega
najbolj želel? Le kako bi mu to prineslo srečo v življenju, v katerem tako ali tako ni bilo veliko smisla?
Spomnil se je, da je v kurniku pozabil vgasniti luč. To bi lahko privedlo do tega, da bi nekdo umrl, za kar pa si ne bi nikoli
odpustil. Iz preventive se je vstal, odpravil do najbljižjih vrat in jih na strežaj odprl. "To je že boljše," si je rekel in
se zadovoljno vsedel nazaj na svoj zmajani, a domači stol.
Zadovoljno je začel mešati karte, ki jih je našel na mizi in si mrmrati, da vse skupaj mogoče le ni tako hudo, kot si je sprva
mislil. Seveda je pri tem pozabil na dejstvo, da se nekateri tudi brez krompirja radi okopajo v žlici juhe, a več o tem
naslednjič. Tokrat se raje osredotočimo na slončka in njegovo življenje.
Karte so skupaj stale 24 evrov. Če je ena karta stala dva evra, sta dve karti stali dvakrat toliko kot ena karta. Ena karta
je stala 3 evre. Koliko kart je bilo?
"Samo da smo vsi zdravi," je rekel in se nasmehnil družbi njegovih starih dobrih prijateljev, ki se je v tem času zbrala za
mizo. "Bal sem se že, da bomo zboleli, a se to k sreči še ni zgodilo." Sanke so postale resničnost in zunaj je zapadel sneg,
zato je mali Janezek, ki se je do takrat skrival pod mizo, z rahlim glaskom zavpil: "Heureka!".
Vsi so ga čudno pogledali, nato pa nadaljevali dolgo pričakovan pogovor. "Da le nismo sami zaprti," je hvaležno rekel njegov
najstarejši pajdaš in se mu milo nasmehnil. "Vem," je rekel. "Vem..." V naslednjem trenutku je na vratu sačutil ostro bolečino.
Obrnil se je, da bi videl kaj se dogaja, a je bilo že prepozno. Brez opozorila je padel in brezgibno obležal na hladnih tleh.
"Smokiji, Smokiji, Smokiji, Smokiji, ..." se je slišalo po celotni ustanovi. Odprl je oči in videl, da leži na eni izmed mnogih
postelj. Raztegnil je svoje noge, a jih ni čutil. V bistvu ni čutil prav ničesar. Kljub temu pa se je njegovo telo premikalo
samo od sebe, kot da bi imelo lasten um in stanovalo v globoki soteski njegovega uma.
"NEEEEE" je že drugič zaklical, ko so ga končno slišali in mu poiskali strokovno pomoč. Samo da ga niso vprašali kaj je zjutraj
jedel. Tega jim namreč ne bi mogel povedati za nič na svetu, saj je bila to njegova največja poslovna skrivnost. "Beli papir...
Beli papir..." je tiho mrmral, a nihče ga ni slišal. Gledal je v točko v daljavi in zdelo se mu je, da se ta točka pomika vedno
bljiže k njemu.
Tako je preživel kar nekaj časa. Gledal je in gledal, a točka še vedno ni prišla do njega. Je mogla biti pa res daleč, da se mu je
lahko že tako dolgo bližala. Samo da še ni šla mimo njega, da jo je lahko še vedno gledal. V teh težkih urah mu je ta točka v
daljavi dajala edino uteho, saj se je sam spominjal kako je bilo ko še ni bilo tega kar je zdaj. Takrat so bila vremena lepša
in snežaki bolj topli.
Ko je prvič šel v svet, je srečal kar nekaj ljudi, ki so mu pomagali uspeti. Žalostno je bilo, da se je tega spominjal le še
s polovico svojega uma. Druga polovica je namreč živela dvojno življenje, kar ga je včasih razveseljevalo, včasih pa žalostilo.
Ko ga je žalostilo, je jedel le ob osmi uri in še to samo ledeni čaj in borovnice, ki so rastle na kuhinjskem pultu. Še dobro, da
jih ni jedel jedel.
Včasih jih je samo prežvekoval, dokler ni imel v ustih že toliko sline, da se je ta začela cediti. Seveda je to prvi opozorilni
znak letalskega napada na domovino, a tega mu žal niso verjeli. Ko bi le vedeli kaj jih čaka. Ko bi le vedeli... Mračne misli
so začele težiti njegov um in v svojem razmišljanju se je poglabljal vedno globlje in globlje, dokler ni bilo okoli njega več
videti nobene svetlobe.
Tako je ležal in se spraševal koliko je ura. Koliko let še bo trajalo, da ga bodo izpustili? Kje živojo ljudje, ki so boljše
volje in nimajo za bregom ničesar razen velikih kupov zlata? Kje živijo tisti, ki imajo vse in nočejo ničesar, ki sedijo križem
rok in drugim delijo nasvete, ki jih še sami ne upoštevajo? Kje se nahajajo vsi tisti, ki občasno jedo skupaj, načeloma pa
ždijo doma in ne počnejo ničesar?
Kaj se je zgodilo s svetom, ki ga je včasih poznal? Kdo ga je potisnil v smer, v katero je zdaj namenjen? So bili to tisti,
ki so mu vzeli vse? In to vse? Le zakaj je svet tako velik, če pa ljudje, ki so si različni, vedno težijo skupaj in se tlačijo
na istih mestih? Zakaj se to dogaja? Kje je smisel vsega? Zakaj se diha? Kdo je rekel, da je treba dihati? In zakaj se samo
leži? Lahko bi se brcalo. Lahko bi se drlo.
Lahko bi se imelo lepo še zadnjič pred veliko temo, ki lahko zajame vse, ki lahko zagrne vsakogar, tudi tistega, ki misli da
ima največ, v resnici pa premore najmanj. Zakaj se ne bi počasi umirilo in podleglo lastnemu obupu, ki bi prežel vsako špranjo
telesa? Zakaj se ne bi še zadnjič nasmejalo in zapustilo tega prostora? Le zakaj?
Samo eno je potrebno, da je človek srečen. Včasih je to življenje, včasih avto, včasih pa nekaj čisto drugega. In to ga je
končno še zadnjič osrečilo, preden se je poslovil od vsega, kar ga je nekoč poznalo in mu pustilo, da živi v vsakem miru,
ki si ga zamisli in ga premore. "Samo da sem se rešil ..." si je rekel.
naslednji dan vreme, a sam pri sebi je to že od nekdaj vedel.
"Suhe slive in oranžno sadje," je kričal, ko so ga ponoči tlačile more. A sam tega ni nikoli priznal. Raje se je skrival ter
se v družbi pretvarjal, da živi povsem normalno življenje.
Da le ne bi toliko pil. Ravno pijača je bila namreč tista, ki ga je večino časa držala pokonci. Tako se je cele dneve branil
juhe za dobro voljo ter prijazno odklanjal tudi najlepše šopke rož. Le kako bi si lahko z njimi kupil to, kar si je od vsega
najbolj želel? Le kako bi mu to prineslo srečo v življenju, v katerem tako ali tako ni bilo veliko smisla?
Spomnil se je, da je v kurniku pozabil vgasniti luč. To bi lahko privedlo do tega, da bi nekdo umrl, za kar pa si ne bi nikoli
odpustil. Iz preventive se je vstal, odpravil do najbljižjih vrat in jih na strežaj odprl. "To je že boljše," si je rekel in
se zadovoljno vsedel nazaj na svoj zmajani, a domači stol.
Zadovoljno je začel mešati karte, ki jih je našel na mizi in si mrmrati, da vse skupaj mogoče le ni tako hudo, kot si je sprva
mislil. Seveda je pri tem pozabil na dejstvo, da se nekateri tudi brez krompirja radi okopajo v žlici juhe, a več o tem
naslednjič. Tokrat se raje osredotočimo na slončka in njegovo življenje.
Karte so skupaj stale 24 evrov. Če je ena karta stala dva evra, sta dve karti stali dvakrat toliko kot ena karta. Ena karta
je stala 3 evre. Koliko kart je bilo?
"Samo da smo vsi zdravi," je rekel in se nasmehnil družbi njegovih starih dobrih prijateljev, ki se je v tem času zbrala za
mizo. "Bal sem se že, da bomo zboleli, a se to k sreči še ni zgodilo." Sanke so postale resničnost in zunaj je zapadel sneg,
zato je mali Janezek, ki se je do takrat skrival pod mizo, z rahlim glaskom zavpil: "Heureka!".
Vsi so ga čudno pogledali, nato pa nadaljevali dolgo pričakovan pogovor. "Da le nismo sami zaprti," je hvaležno rekel njegov
najstarejši pajdaš in se mu milo nasmehnil. "Vem," je rekel. "Vem..." V naslednjem trenutku je na vratu sačutil ostro bolečino.
Obrnil se je, da bi videl kaj se dogaja, a je bilo že prepozno. Brez opozorila je padel in brezgibno obležal na hladnih tleh.
"Smokiji, Smokiji, Smokiji, Smokiji, ..." se je slišalo po celotni ustanovi. Odprl je oči in videl, da leži na eni izmed mnogih
postelj. Raztegnil je svoje noge, a jih ni čutil. V bistvu ni čutil prav ničesar. Kljub temu pa se je njegovo telo premikalo
samo od sebe, kot da bi imelo lasten um in stanovalo v globoki soteski njegovega uma.
"NEEEEE" je že drugič zaklical, ko so ga končno slišali in mu poiskali strokovno pomoč. Samo da ga niso vprašali kaj je zjutraj
jedel. Tega jim namreč ne bi mogel povedati za nič na svetu, saj je bila to njegova največja poslovna skrivnost. "Beli papir...
Beli papir..." je tiho mrmral, a nihče ga ni slišal. Gledal je v točko v daljavi in zdelo se mu je, da se ta točka pomika vedno
bljiže k njemu.
Tako je preživel kar nekaj časa. Gledal je in gledal, a točka še vedno ni prišla do njega. Je mogla biti pa res daleč, da se mu je
lahko že tako dolgo bližala. Samo da še ni šla mimo njega, da jo je lahko še vedno gledal. V teh težkih urah mu je ta točka v
daljavi dajala edino uteho, saj se je sam spominjal kako je bilo ko še ni bilo tega kar je zdaj. Takrat so bila vremena lepša
in snežaki bolj topli.
Ko je prvič šel v svet, je srečal kar nekaj ljudi, ki so mu pomagali uspeti. Žalostno je bilo, da se je tega spominjal le še
s polovico svojega uma. Druga polovica je namreč živela dvojno življenje, kar ga je včasih razveseljevalo, včasih pa žalostilo.
Ko ga je žalostilo, je jedel le ob osmi uri in še to samo ledeni čaj in borovnice, ki so rastle na kuhinjskem pultu. Še dobro, da
jih ni jedel jedel.
Včasih jih je samo prežvekoval, dokler ni imel v ustih že toliko sline, da se je ta začela cediti. Seveda je to prvi opozorilni
znak letalskega napada na domovino, a tega mu žal niso verjeli. Ko bi le vedeli kaj jih čaka. Ko bi le vedeli... Mračne misli
so začele težiti njegov um in v svojem razmišljanju se je poglabljal vedno globlje in globlje, dokler ni bilo okoli njega več
videti nobene svetlobe.
Tako je ležal in se spraševal koliko je ura. Koliko let še bo trajalo, da ga bodo izpustili? Kje živojo ljudje, ki so boljše
volje in nimajo za bregom ničesar razen velikih kupov zlata? Kje živijo tisti, ki imajo vse in nočejo ničesar, ki sedijo križem
rok in drugim delijo nasvete, ki jih še sami ne upoštevajo? Kje se nahajajo vsi tisti, ki občasno jedo skupaj, načeloma pa
ždijo doma in ne počnejo ničesar?
Kaj se je zgodilo s svetom, ki ga je včasih poznal? Kdo ga je potisnil v smer, v katero je zdaj namenjen? So bili to tisti,
ki so mu vzeli vse? In to vse? Le zakaj je svet tako velik, če pa ljudje, ki so si različni, vedno težijo skupaj in se tlačijo
na istih mestih? Zakaj se to dogaja? Kje je smisel vsega? Zakaj se diha? Kdo je rekel, da je treba dihati? In zakaj se samo
leži? Lahko bi se brcalo. Lahko bi se drlo.
Lahko bi se imelo lepo še zadnjič pred veliko temo, ki lahko zajame vse, ki lahko zagrne vsakogar, tudi tistega, ki misli da
ima največ, v resnici pa premore najmanj. Zakaj se ne bi počasi umirilo in podleglo lastnemu obupu, ki bi prežel vsako špranjo
telesa? Zakaj se ne bi še zadnjič nasmejalo in zapustilo tega prostora? Le zakaj?
Samo eno je potrebno, da je človek srečen. Včasih je to življenje, včasih avto, včasih pa nekaj čisto drugega. In to ga je
končno še zadnjič osrečilo, preden se je poslovil od vsega, kar ga je nekoč poznalo in mu pustilo, da živi v vsakem miru,
ki si ga zamisli in ga premore. "Samo da sem se rešil ..." si je rekel.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: babica69 ()
kuall ::
Če ne znaš prinesti rože 13. maja ali 20.avgusta ali katerikoli dan v letu.... je ne nosi niti 8. marca.
Čemu taka jeza?
Jaz sem ugotovil, kaj je pomen teh prazničnih obdarovanj. Tisti, ki dobi darilo za tak praznik se počuti bolj vključen v družbo. Da ga družba ni pozabila. To je pa vedno dobro. Če mene vprašaš je največji problem sodobne družbe odtujenost, da se ne čutimo pripadni družbi tako kot so se lovci-nabiralci.
Če dobiš darilo za praznik, ko ga pričakuješ si boš mislil, da boš bržkone dobil tudi kakšno drugo družbeno darilo, ko bo čas za deljenje dobrin. Za to se gre, ko so lovci domov prinesli mamuta, komu so dali delež kot darilo in koga so dali na stran.
Zavračanje praznikov in podobno zavračanje družbe meni zveni nič drugega kot borderline personality disorder.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: kuall ()
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Velika Britanija: žrtve posilstev bodo morale policiji predati mobilne telefone (strani: 1 2 3 4 5 6 )Oddelek: Loža | 45064 (40614) | vostok_1 |