Forum » Sedem umetnosti » Ko se ti piše
Ko se ti piše
Pika na i ::
Pišeš. Napišeš.
Ni bistveno, če/da je komu všeč.
Ni pomembno, če/da nihče ne razume.
Velja le - da je tvoje.
Prideva
Izmakneva se
nadzoru nekih utrujenih, preplačanih čustev in
poskrijeva sence ki nama določajo utripe.
Zbeživa pred varnostjo in tistim kar nisva.
Slečeva razcapano vsakdanjost, zdrgneva zasušeno nesnago in
si nadeneva trenutke ki žarijo.
Žogava se z dotiki in verjameva, da je sonce najina last.
Tiho drobiva poljube in
jih shranjujeva za dni, ko bova ostala brez vsega.
Zasledujeva aromo bežečih hipov in
omamljena stezava roke po še.
Ko se vesolje potopi
v svoj nasvetlejši konec
se zaveva.
Nisva pozabila da sva
zgubljena in
bolj svoja kot kdajkoli.
Ni bistveno, če/da je komu všeč.
Ni pomembno, če/da nihče ne razume.
Velja le - da je tvoje.
Prideva
Izmakneva se
nadzoru nekih utrujenih, preplačanih čustev in
poskrijeva sence ki nama določajo utripe.
Zbeživa pred varnostjo in tistim kar nisva.
Slečeva razcapano vsakdanjost, zdrgneva zasušeno nesnago in
si nadeneva trenutke ki žarijo.
Žogava se z dotiki in verjameva, da je sonce najina last.
Tiho drobiva poljube in
jih shranjujeva za dni, ko bova ostala brez vsega.
Zasledujeva aromo bežečih hipov in
omamljena stezava roke po še.
Ko se vesolje potopi
v svoj nasvetlejši konec
se zaveva.
Nisva pozabila da sva
zgubljena in
bolj svoja kot kdajkoli.
Unknown_001 ::
No, naj ti bo.
Vrag pocitraj vse povrst,
Da bi trto le usjal v rodno prst
Deci, dva bi si nalil,
Se s kolegi poveselil.
Računalnik fuknu bi v gnoj.
Slo tech, oh le kaj bo še s teboj!?
Ge razžira depresija,
to že cela je norija!
Stara garda ima svoj sveti staž,
bognedaj, da kdo jo gaz!
Fasal španski boš naziv in pocahnan za večno bil.
Za voljo pameti zdrave,
oj Kranjc, ne zapletaj se v težave!
Jalovo bitko tu boš bil!
Besedni boj boš izgubil!
Hudo trpel bo tvoj ponos!
Prjel te bo, da bi koga na nos!
A nič ne de... KUPICE V ROKE !!!
Iztegnimo vsi zdaj srednji prst,
naredimo z vincem manjši krst.
Če premoreš kaj pameti zdrave, prezri neumnost forumske drame.
Vrag pocitraj vse povrst,
Da bi trto le usjal v rodno prst
Deci, dva bi si nalil,
Se s kolegi poveselil.
Računalnik fuknu bi v gnoj.
Slo tech, oh le kaj bo še s teboj!?
Ge razžira depresija,
to že cela je norija!
Stara garda ima svoj sveti staž,
bognedaj, da kdo jo gaz!
Fasal španski boš naziv in pocahnan za večno bil.
Za voljo pameti zdrave,
oj Kranjc, ne zapletaj se v težave!
Jalovo bitko tu boš bil!
Besedni boj boš izgubil!
Hudo trpel bo tvoj ponos!
Prjel te bo, da bi koga na nos!
A nič ne de... KUPICE V ROKE !!!
Iztegnimo vsi zdaj srednji prst,
naredimo z vincem manjši krst.
Če premoreš kaj pameti zdrave, prezri neumnost forumske drame.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
GupeM ::
Govorim - povem, nihče ne razume... Pišem - napišem, nihče ne razume... Kažem - pokažem, nihče ne razume... Rišem - narišem, nihče ne razume... Pejte vsi skup nekam!
Zgodovina sprememb…
- spremenil: GupeM ()
djabi ::
Pritlej prdemane frmadaj,
nikoli razumel teh oddaj,
ki jih imel' so na nacionalki,
neki v zvezi z šalčki,
iz katere pile so opice,
ter opazovale slotechovce,
in vse, ki so to prebral,
so na konc' taprav' idiot postal'.
nikoli razumel teh oddaj,
ki jih imel' so na nacionalki,
neki v zvezi z šalčki,
iz katere pile so opice,
ter opazovale slotechovce,
in vse, ki so to prebral,
so na konc' taprav' idiot postal'.
Pika na i ::
Da veš
Oglaša
se kričeča
noč.
Ni mi mar
/
ali se
bodo
nebesa
ovesila
z
zlatnino
ali pa
bo
pekel
pojedel
še tisti
preostanek
črne.
Ni mi mar
/
če mislijo
da je
zavesa
iz
besed
že rahlo
izgubila barvo
-
da so
poljubi le
ujeta
črta
ljubezni
-
dotiki pa
razglašen
obraz bližine.
Mar mi je
/
ko rečeš
da je slow food
veliko prijaznejši
za želodec
in se
prekleto glasno strinjaš
ko s tvojega tiča
ližem
čokoladne mrvice.
Mar mi je
/
ker se
upreš znani tezi
da obilje hrane
zvečer
otežuje spanje
in tako prekleto
brez reda
privoščiš
muci
aktivno preživljanje
prostega časa.
Mar mi je
/
ker veš
da sem
zjutraj
vedno hudo lačna
in mi zato serviraš
omamno dišeč
orgazem
dva tri
pet
-
-
-
-
-
in je
potem vse kar lahko rečem
-
se motiš
če misliš
da bova izpustila kosilo.
Oglaša
se kričeča
noč.
Ni mi mar
/
ali se
bodo
nebesa
ovesila
z
zlatnino
ali pa
bo
pekel
pojedel
še tisti
preostanek
črne.
Ni mi mar
/
če mislijo
da je
zavesa
iz
besed
že rahlo
izgubila barvo
-
da so
poljubi le
ujeta
črta
ljubezni
-
dotiki pa
razglašen
obraz bližine.
Mar mi je
/
ko rečeš
da je slow food
veliko prijaznejši
za želodec
in se
prekleto glasno strinjaš
ko s tvojega tiča
ližem
čokoladne mrvice.
Mar mi je
/
ker se
upreš znani tezi
da obilje hrane
zvečer
otežuje spanje
in tako prekleto
brez reda
privoščiš
muci
aktivno preživljanje
prostega časa.
Mar mi je
/
ker veš
da sem
zjutraj
vedno hudo lačna
in mi zato serviraš
omamno dišeč
orgazem
dva tri
pet
-
-
-
-
-
in je
potem vse kar lahko rečem
-
se motiš
če misliš
da bova izpustila kosilo.
Unknown_001 ::
Tema se bluzi
Češljam se po guzi
Razmišljam pri sebi: "čemu vse to?"
Pika_na_i plet bluzi v prazno.
Šokiran sem, pretresen...
V glavi popolnoma raztresen.
Spet nadrajsal sem na led.
Zagrizel se v temo kot osa v med.
Dež zunaj joče.
Baba mi zmešala bo glavo.
Nisem verjel da je mogoče.
Spet se mi zavrtelo bo.
Češljam se po guzi
Razmišljam pri sebi: "čemu vse to?"
Pika_na_i plet bluzi v prazno.
Šokiran sem, pretresen...
V glavi popolnoma raztresen.
Spet nadrajsal sem na led.
Zagrizel se v temo kot osa v med.
Dež zunaj joče.
Baba mi zmešala bo glavo.
Nisem verjel da je mogoče.
Spet se mi zavrtelo bo.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
GupeM ::
Nekdo je napisal:
"Dež zunaj joče."
To pišejo samo čudaki.
Tega nihče noče,
jočejo namreč oblaki.
"Dež zunaj joče."
To pišejo samo čudaki.
Tega nihče noče,
jočejo namreč oblaki.
GupeM ::
SloPoeti.com
v mislih se mi poraja dvom,
da ta tema dolgo bo živela,
saj kmalu polna bo plevela.
Kaj plevel je, zveš takrat,
ko te žena pošlje regrat brat.
Pravijo da regrat ni solata,
je plevel, ti pa copata.
v mislih se mi poraja dvom,
da ta tema dolgo bo živela,
saj kmalu polna bo plevela.
Kaj plevel je, zveš takrat,
ko te žena pošlje regrat brat.
Pravijo da regrat ni solata,
je plevel, ti pa copata.
GupeM ::
Povedal post nam je ta prvi,
"Velja le - da je tvoje."
Jype pa ima to v krvi,
da objavljati zna sam' dvoje:
Ali folku skoz teži,
ali pa objavlja,
kar njegovo ni!
"Velja le - da je tvoje."
Jype pa ima to v krvi,
da objavljati zna sam' dvoje:
Ali folku skoz teži,
ali pa objavlja,
kar njegovo ni!
Zgodovina sprememb…
- spremenil: GupeM ()
Unknown_001 ::
Kaj to v daljavi ropoče?
Sliši se kot da nekaj argumentirati hoče.
A NE!
Gupe M bluzi tko kot vsi tu notri.
Dost vas mam.
Sliši se kot da nekaj argumentirati hoče.
A NE!
Gupe M bluzi tko kot vsi tu notri.
Dost vas mam.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
Pika na i ::
Prazno
V cesti ležijo neznani svetovi. Pozlačen nasmešek se igra z zdravjem.
Neumorno lebdijo včerajšnji pomisleki, zažgane preglavice si zatiskajo ušesa.
Konjsko rezgetanje, prepih nasmeha.
Suh kašelj se pozibava med umetno ustvarjeno priljudnostjo.
Z vseh vetrov kaplja znanje, njegova uporaba spominja na grotesko.
Neinteligentna raba tujk naznanja neznanju naj se ne boji miroljubnih podgan?
Piši kakor govoriš se oglaša izza domoljubnih vogalov.
Po potrebi, na silo, se hehetajo uporabljeni jeziki.
Koščene roke snujejo sanjske poraze.
Izumetničenost dosega rekord za rekordom.
Preplah in zarote lezejo iz ust vedno optimističnih lažnivcev.
Navidezno ustvarjen red si z nesmiselnim jokom polni dneve.
Gruča brezpravnih izmenično straži svoje slaboumne misli.
Prijetno domač in piten je prijateljev strup.
Pod namazom lepote sikajo prežvečene zgodbe, možganom ni do laži. Ne vrnejo pogledov, ne zanima jih monotonost razmazanega pudra.
Ujetniki svobode brez svobodne izbire se dušijo v lastnih zmotah.
Živi in ljubi!
V cesti ležijo neznani svetovi. Pozlačen nasmešek se igra z zdravjem.
Neumorno lebdijo včerajšnji pomisleki, zažgane preglavice si zatiskajo ušesa.
Konjsko rezgetanje, prepih nasmeha.
Suh kašelj se pozibava med umetno ustvarjeno priljudnostjo.
Z vseh vetrov kaplja znanje, njegova uporaba spominja na grotesko.
Neinteligentna raba tujk naznanja neznanju naj se ne boji miroljubnih podgan?
Piši kakor govoriš se oglaša izza domoljubnih vogalov.
Po potrebi, na silo, se hehetajo uporabljeni jeziki.
Koščene roke snujejo sanjske poraze.
Izumetničenost dosega rekord za rekordom.
Preplah in zarote lezejo iz ust vedno optimističnih lažnivcev.
Navidezno ustvarjen red si z nesmiselnim jokom polni dneve.
Gruča brezpravnih izmenično straži svoje slaboumne misli.
Prijetno domač in piten je prijateljev strup.
Pod namazom lepote sikajo prežvečene zgodbe, možganom ni do laži. Ne vrnejo pogledov, ne zanima jih monotonost razmazanega pudra.
Ujetniki svobode brez svobodne izbire se dušijo v lastnih zmotah.
Živi in ljubi!
Pika na i ::
Hja
Saj po eni strani,
ne maram petkov.
Postarajo me za en teden
in priporočijo moje telo
prekomerni zabavi.
Take oslarije pišem,
ko se smilim saba sebi
in je vse kar želim od življenja,
2x2 ležišče s čim manj hrupa.
Oprosti petek,
saj vem da nisi kriv,
ker je alkohol razstrelil mojo glavo
in so noge težko našle hišo
kjer ponavadi uporabljam stranišče.
Nekje v slabosti trebuha
se vrti priljubljena pesem,
popularen refren
nikdar več še enega piva
pa je laž, ki se je ne sramujem.
In preden pade kakšna moralka
naj povem,
da je nekdo vdrl v moje sanje
in jih nesramno zalil z maligani.
Resnica je drugačna.
Ravnokar se opravičujem
tvoji spermi,
ker ji bo pralni stroj
uničil podivjane stanovalce.
Saj vem, grdo od mene.
Ampak ne zameri mi in upaj z mano.
Da me pri tem nemoralnem početju,
ne zasači morala.
Ker potem sva ga res najebala, da.
Saj po eni strani,
ne maram petkov.
Postarajo me za en teden
in priporočijo moje telo
prekomerni zabavi.
Take oslarije pišem,
ko se smilim saba sebi
in je vse kar želim od življenja,
2x2 ležišče s čim manj hrupa.
Oprosti petek,
saj vem da nisi kriv,
ker je alkohol razstrelil mojo glavo
in so noge težko našle hišo
kjer ponavadi uporabljam stranišče.
Nekje v slabosti trebuha
se vrti priljubljena pesem,
popularen refren
nikdar več še enega piva
pa je laž, ki se je ne sramujem.
In preden pade kakšna moralka
naj povem,
da je nekdo vdrl v moje sanje
in jih nesramno zalil z maligani.
Resnica je drugačna.
Ravnokar se opravičujem
tvoji spermi,
ker ji bo pralni stroj
uničil podivjane stanovalce.
Saj vem, grdo od mene.
Ampak ne zameri mi in upaj z mano.
Da me pri tem nemoralnem početju,
ne zasači morala.
Ker potem sva ga res najebala, da.
Unknown_001 ::
Nekdo je imel burno noč za sabo.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
Pika na i ::
Unknown_001 je izjavil:
Nekdo je imel burno noč za sabo.
Prvoosebno opisovanje mi gre bolje od rok. In ni nujno, da sem glavni junak
Trezna sem. In ne perem.
Unknown_001 ::
Unknown_001 je izjavil:
Nekdo je imel burno noč za sabo.
Prvoosebno opisovanje mi gre bolje od rok. In ni nujno, da sem glavni junak
Trezna sem. In ne perem.
Lepo.
Saj itak Beko / Candy / Bosch / Gorenje... pere namesto tebe :3
21-st century ftw.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
SureNot ::
Ko Slo-tech téma bo postala dan.
Ko greš na Slo-tech, te mine smeh.
Spreleti te srh, ko želiš na vrh,
a vidiš, da ne vidiš,
kako Slo-tech je poln mrkih mrh,
ko narediš en greh.
Ne jemlji resno, to je le šala,
a kaj, ko so potem komentarji cela štala?
Oh moj Slo-tech dragi, ali boš še kdaj
najboljši slovenski portal ta pravi?
Naj te nekdo, ki se praska po glavi popravi,
pazi besede! da moderator tvoj komentar za večno ne pospravi.
Včasih greš na facebook in youtube po znanje,
naučiš se le, da večina imitira sranje,
zato prideš na Slo-tech nazaj,
pogooglaš vire, da anon komentatorju
zadaš udarec naj.
Oh kdaj, Slo-tech, kdaj-kdaj bo slo-tech raj?
Nekoč - ko v besedi in ne v orožju bo spet moč..
France Romance
Pesniška zbirka: Splet naključnih okoliščin spletnih spletk, razpletov in dogodivščin.
Cena celotne pesmarice: 1 btc
Ko greš na Slo-tech, te mine smeh.
Spreleti te srh, ko želiš na vrh,
a vidiš, da ne vidiš,
kako Slo-tech je poln mrkih mrh,
ko narediš en greh.
Ne jemlji resno, to je le šala,
a kaj, ko so potem komentarji cela štala?
Oh moj Slo-tech dragi, ali boš še kdaj
najboljši slovenski portal ta pravi?
Naj te nekdo, ki se praska po glavi popravi,
pazi besede! da moderator tvoj komentar za večno ne pospravi.
Včasih greš na facebook in youtube po znanje,
naučiš se le, da večina imitira sranje,
zato prideš na Slo-tech nazaj,
pogooglaš vire, da anon komentatorju
zadaš udarec naj.
Oh kdaj, Slo-tech, kdaj-kdaj bo slo-tech raj?
Nekoč - ko v besedi in ne v orožju bo spet moč..
France Romance
Pesniška zbirka: Splet naključnih okoliščin spletnih spletk, razpletov in dogodivščin.
Cena celotne pesmarice: 1 btc
Pika na i ::
Planerja
Vedno sem mislila da je nedelja dobila ime po odsotnosti kakršnegakoli delanja dela in tega sem se uspešno držala, vse dokler se nisva srečala.
Začudena in rahlo nesrečna sem prvič poslušala tvoje sobotne plane, ki so vključevali nedeljsko vstajanje v mraku.
Ampak ljubezen je tako ali tako slepa in ji je popolnoma vseeno kdaj vstaja, ker ne potrebuje dneva da se zbudi, sem premišljevala v začetkih najine izjemne romance.
Pet in petnajst nedelje so mi tudi zajtrke čisto zasvinjale.
Slabo mi je bilo, ko sem te gledala kako se bašeš z jajci, meni pa je komaj uspelo popiti skodelico čaja. Priznam da sem se spraševala, kako moreš prazen želodec tako zgodaj obtežiti, zraven pa meni razlagat da mi kava ne bo naredila dobro. Ampak, če sem že trpela zgodnje metanje iz postelje, ti zaupam zdaj, da sem med tvojim dvajsetminutnim posedanjem na školjki imela ravno dovolj časa, da sem si v vrtni uti skuhala kavo.
Čiščenje tvojega prelepega avta je bil naslednji nedeljski štos, ki me je zelo kmalu minil. Nisem se znala vključiti v nekajurno glancanje že zdavnaj čistega avta in sem na svojo pobudo raje izbrala obisk maše. Vesel si bil in strinjal si se z mano, da mi bo okolje vseobsegajočega nudilo primerno zaščito pred tedenskimi neumnostmi.
Predstavljam si da bi te vrglo na rit, ko bi vedel kako se je moja pot vsakič končala daleč od cerkvenih vrat in je bila najbolj božja stvar takrat, angelsko pospravljanje sladoleda na vrtu najinega sladoledarja.
Kosilo se je moralo začeti točno opoldne in recept je bil vedno enak, ampak meni nikoli ni uspelo zadovoljiti tvojih kriterijev in po njem si se znerviran zložil na kavč in zasmrčal za par ur.
Zdaj, ko ni več nobenih razlogov za prikrivanje, ti povem, da je bil to vedno moj najljubši del nedelje, ker sem se končno lahko posvetila svojim planom.
Nikoli ne bom izvedela kaj bi se zgodilo z najinim dvojčkanjem - če bi se ti o njih vsaj malo sanjalo.
Vedno sem mislila da je nedelja dobila ime po odsotnosti kakršnegakoli delanja dela in tega sem se uspešno držala, vse dokler se nisva srečala.
Začudena in rahlo nesrečna sem prvič poslušala tvoje sobotne plane, ki so vključevali nedeljsko vstajanje v mraku.
Ampak ljubezen je tako ali tako slepa in ji je popolnoma vseeno kdaj vstaja, ker ne potrebuje dneva da se zbudi, sem premišljevala v začetkih najine izjemne romance.
Pet in petnajst nedelje so mi tudi zajtrke čisto zasvinjale.
Slabo mi je bilo, ko sem te gledala kako se bašeš z jajci, meni pa je komaj uspelo popiti skodelico čaja. Priznam da sem se spraševala, kako moreš prazen želodec tako zgodaj obtežiti, zraven pa meni razlagat da mi kava ne bo naredila dobro. Ampak, če sem že trpela zgodnje metanje iz postelje, ti zaupam zdaj, da sem med tvojim dvajsetminutnim posedanjem na školjki imela ravno dovolj časa, da sem si v vrtni uti skuhala kavo.
Čiščenje tvojega prelepega avta je bil naslednji nedeljski štos, ki me je zelo kmalu minil. Nisem se znala vključiti v nekajurno glancanje že zdavnaj čistega avta in sem na svojo pobudo raje izbrala obisk maše. Vesel si bil in strinjal si se z mano, da mi bo okolje vseobsegajočega nudilo primerno zaščito pred tedenskimi neumnostmi.
Predstavljam si da bi te vrglo na rit, ko bi vedel kako se je moja pot vsakič končala daleč od cerkvenih vrat in je bila najbolj božja stvar takrat, angelsko pospravljanje sladoleda na vrtu najinega sladoledarja.
Kosilo se je moralo začeti točno opoldne in recept je bil vedno enak, ampak meni nikoli ni uspelo zadovoljiti tvojih kriterijev in po njem si se znerviran zložil na kavč in zasmrčal za par ur.
Zdaj, ko ni več nobenih razlogov za prikrivanje, ti povem, da je bil to vedno moj najljubši del nedelje, ker sem se končno lahko posvetila svojim planom.
Nikoli ne bom izvedela kaj bi se zgodilo z najinim dvojčkanjem - če bi se ti o njih vsaj malo sanjalo.
[D]emon ::
Noč
ko blodnjaki vrejo iz zemlje
nihče ne prestopi praga svoje hiše,
da bi stopil na peščene ulice.
Še vampirji tokrat niso izjema!
Smejejo se, da ogrlice plehnato
plahutajo. Z bolehnimi nožicami
se obesijo za orehovo listje in
bingljajo v noč. Tako jezdijo na
vetru.
Pa pravijo--strahovi!
Izbuljijo oči in nasršijo lasišče,
jaz pa vem, da so te spake zelo
zabavne, kot male prešuštnice,
z raztrgano obleko, a še povsem
tople in nasmejane.
Noč, recimo, z rajanjem blodnikov.
Slamnati svinjaki, se zamajejo, sliši se šepet kokoši. Vse je pričakovano. Mesec prosto curlja na ravnino. Prebudijo se osli, prestopanje konj na mestu, in prhanje govedi gre v noč.
Urno prestopanje pohabljenih. Pekel bergel se izgublja v krošnjah divjih kostanjev. Mavčne obloge na konjskih stegnih.
Ali si boste upali spustiti v noč, z zatohlo mesečino oblite griče, za katerimi so kosmati blodniki skrili sonce ?
Vse ostane isto, a vendarle po njihovih željah.
Imen ne izdam, grozijo mi. Zalezoval sem jih, pa so me odkrili. Zlohotne bele čeljusti so narekovale in poslušal sem jih. Potem so me spustili. Lahko bi mi odsekali roko.
In pes moj se je ponudil, da me vodi. Poniglav pankrt je bil z njimi. Vkup so tiščali vratove.
Hrustavci so preletavali vrtove. Odcejali so se na jablanah.
Krti so privreli na dan in glasovali proti meni. Zvite so roke segale v zemljo.
Poizveduješ po njihovi govorici.
S tem da ti plužijo pod kožo in ne vedo za kašče, polne pšenice.
Bila pa je to moja odkupnina, del trpljenja, ki sem jim ga poklonil. Pili so ga in pijanost jih je omamila in mene rešila.
In spet hropenje bolnih volov. Gnali so jih čez lok. Treba jim je, pravim vam, treba jim je pokloniti del svojega trpljenja, potem vam odpustijo vse. Nahraniti jih je treba z bolečino.
Zato: ko se spet vsuje kalna mesečina in se razlije po planjavi -- bodite pozorni. Pojdite z gotovim korakom po peščeni ulici. To je prava noč.
ko blodnjaki vrejo iz zemlje
nihče ne prestopi praga svoje hiše,
da bi stopil na peščene ulice.
Še vampirji tokrat niso izjema!
Smejejo se, da ogrlice plehnato
plahutajo. Z bolehnimi nožicami
se obesijo za orehovo listje in
bingljajo v noč. Tako jezdijo na
vetru.
Pa pravijo--strahovi!
Izbuljijo oči in nasršijo lasišče,
jaz pa vem, da so te spake zelo
zabavne, kot male prešuštnice,
z raztrgano obleko, a še povsem
tople in nasmejane.
Noč, recimo, z rajanjem blodnikov.
Slamnati svinjaki, se zamajejo, sliši se šepet kokoši. Vse je pričakovano. Mesec prosto curlja na ravnino. Prebudijo se osli, prestopanje konj na mestu, in prhanje govedi gre v noč.
Urno prestopanje pohabljenih. Pekel bergel se izgublja v krošnjah divjih kostanjev. Mavčne obloge na konjskih stegnih.
Ali si boste upali spustiti v noč, z zatohlo mesečino oblite griče, za katerimi so kosmati blodniki skrili sonce ?
Vse ostane isto, a vendarle po njihovih željah.
Imen ne izdam, grozijo mi. Zalezoval sem jih, pa so me odkrili. Zlohotne bele čeljusti so narekovale in poslušal sem jih. Potem so me spustili. Lahko bi mi odsekali roko.
In pes moj se je ponudil, da me vodi. Poniglav pankrt je bil z njimi. Vkup so tiščali vratove.
Hrustavci so preletavali vrtove. Odcejali so se na jablanah.
Krti so privreli na dan in glasovali proti meni. Zvite so roke segale v zemljo.
Poizveduješ po njihovi govorici.
S tem da ti plužijo pod kožo in ne vedo za kašče, polne pšenice.
Bila pa je to moja odkupnina, del trpljenja, ki sem jim ga poklonil. Pili so ga in pijanost jih je omamila in mene rešila.
In spet hropenje bolnih volov. Gnali so jih čez lok. Treba jim je, pravim vam, treba jim je pokloniti del svojega trpljenja, potem vam odpustijo vse. Nahraniti jih je treba z bolečino.
Zato: ko se spet vsuje kalna mesečina in se razlije po planjavi -- bodite pozorni. Pojdite z gotovim korakom po peščeni ulici. To je prava noč.
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
windigo ::
Pain at the core
Fix yourself floating somewhere above the primordial soup. Or if this is too much of a stretch, just play the first stage of Spore, observing primitive single cell organisms developing into more and more complex multicell creatures, gradually adding fins, senses, jaws and claws and grow in size.
Now think of how should such a creature behave, if there were no deus ex machina, namely you, behind its controls. You could devise some rules, like search for food, eat, fight, flight, fu.. err ... mate, and even some arbitrage which rule to use in which circumstances.
But you should go to an even more primitive level, let's try to think, how for example the rule eat should look like. The most simple rule would be if something floats by, that smells edible, take a bite. Now let's say your creature has mighty jaws, is carnivorous, large enough and able to bite its own tail. So it might happen, that using this simple mechanism, it could simply bite its tail off. Not a good idea. How do we prevent that? Let's make a change to our creature and amend the rule, that it should bite anything edible, which is not itself.
This is the exact moment, where you as an experienced demiurge need to decide whether you want to inhale something called soul into this poor creature, that will include some unfathomable (to the creature) sense of self, or to design some preventive mechanism, that would stop the creature before it bites its tail off.
Being at least as ingenious as experienced in the matters of creation, you decide for a bit more general early warning mechanism, that will detect, whenever you get hurt physically, like for example something, anything biting your tail. Then you also modify the activity arbitrage so, that whenever biting of tail is signaled you should immediately abandon your current activity, and seek next best course of action, which is in your experience ususally: run away as quickly as possible. Proud of your work, you meditate for a while, how you should call your invention, using your favorite mantra, which has given you inspiration countless of times: aaayy beee emmmmm. And then decide for PAIN, which is of course (you being trained and educated in an engineering school) an acronym for Preventive Arbitrage Induced by Nerves (Nerves, being crucial part of this design, are of course also an acronym, but let's not digress too much).
Either by inhaling soul, or by designing pain, the creature now won't bite its tail off anymore. And it will even run like hell if something else tries to bite its tail off, or perhaps even fight back. But with many other creatures around, there will be lots of figting and running going on, and many tails will still be bitten off and you will ask yourself: this is wasteful, can I somehow improve all this?
The creature needs to distinguish what exactly is going on around it, and perhaps perform some evasive action, you might think. So let's give it some pattern recognition. When something with big enogh jaws comes around, let our creature flee like crazy, way before these jaws bite its tail. But that won't help if the damn thing has better fins as well as bigger jaws. Let's build into it also the change of direction or grouping and some other similar preventive measures.
But with food running away before the big-jawed creature reaches it, the later will probably starve to death, if not also superior in speed and dexterity. With jaws this big that would need to be a hell, or perhaps better a shark of a design. And then only sharks would survive and chase each other around. And that would be boring. So let's give it perhaps some Creature Orientation and Navigational Sensual Coordinated Interaction Ordering Utilizing Self-aware Nonlinear Emergency and Security System a.k.a. CONSCIOUSNESS. Nah, not yet, I alwas forget we need more headroom to be able to cram in all that junk. Let's try with the MIND first, the Multipurpose Interaction and Navigation Dynamics.
Mind is a system designed to do nothing, letting the previously mentioned simple rules like feeding and figting and fu ... err ... mating control the action, unless something unexpected or undesired comes up, then it takes over and tries to bring things down to a situation, where it does not have to do shit anymore. That is a pricipal difference to much more resource hungry consciousness, where some action is generated all the time and for no real reason whatsoever. That, apart from the headroom, is another reason why not everybody decides to use consciousness.
But to conlude for today, there should have been some lessons learned:
1. Mind and consciousness have probably developed from and around simpler systems, pain being a very good candidate.
2. Even to a demiurge, beauty is something to appreciate and too much work something to evade.
3. I have a headache. This probably means that I do not have a soul, or else my soul would ache or shine or darken or whatever it is, that souls do. And that probably just because the designer was lazy and he rather reused the already built simpler stuff.
4. Mind is a wonderful thing to waste.
5. Consciousness is sometimes just a pain in the ass.
Fix yourself floating somewhere above the primordial soup. Or if this is too much of a stretch, just play the first stage of Spore, observing primitive single cell organisms developing into more and more complex multicell creatures, gradually adding fins, senses, jaws and claws and grow in size.
Now think of how should such a creature behave, if there were no deus ex machina, namely you, behind its controls. You could devise some rules, like search for food, eat, fight, flight, fu.. err ... mate, and even some arbitrage which rule to use in which circumstances.
But you should go to an even more primitive level, let's try to think, how for example the rule eat should look like. The most simple rule would be if something floats by, that smells edible, take a bite. Now let's say your creature has mighty jaws, is carnivorous, large enough and able to bite its own tail. So it might happen, that using this simple mechanism, it could simply bite its tail off. Not a good idea. How do we prevent that? Let's make a change to our creature and amend the rule, that it should bite anything edible, which is not itself.
This is the exact moment, where you as an experienced demiurge need to decide whether you want to inhale something called soul into this poor creature, that will include some unfathomable (to the creature) sense of self, or to design some preventive mechanism, that would stop the creature before it bites its tail off.
Being at least as ingenious as experienced in the matters of creation, you decide for a bit more general early warning mechanism, that will detect, whenever you get hurt physically, like for example something, anything biting your tail. Then you also modify the activity arbitrage so, that whenever biting of tail is signaled you should immediately abandon your current activity, and seek next best course of action, which is in your experience ususally: run away as quickly as possible. Proud of your work, you meditate for a while, how you should call your invention, using your favorite mantra, which has given you inspiration countless of times: aaayy beee emmmmm. And then decide for PAIN, which is of course (you being trained and educated in an engineering school) an acronym for Preventive Arbitrage Induced by Nerves (Nerves, being crucial part of this design, are of course also an acronym, but let's not digress too much).
Either by inhaling soul, or by designing pain, the creature now won't bite its tail off anymore. And it will even run like hell if something else tries to bite its tail off, or perhaps even fight back. But with many other creatures around, there will be lots of figting and running going on, and many tails will still be bitten off and you will ask yourself: this is wasteful, can I somehow improve all this?
The creature needs to distinguish what exactly is going on around it, and perhaps perform some evasive action, you might think. So let's give it some pattern recognition. When something with big enogh jaws comes around, let our creature flee like crazy, way before these jaws bite its tail. But that won't help if the damn thing has better fins as well as bigger jaws. Let's build into it also the change of direction or grouping and some other similar preventive measures.
But with food running away before the big-jawed creature reaches it, the later will probably starve to death, if not also superior in speed and dexterity. With jaws this big that would need to be a hell, or perhaps better a shark of a design. And then only sharks would survive and chase each other around. And that would be boring. So let's give it perhaps some Creature Orientation and Navigational Sensual Coordinated Interaction Ordering Utilizing Self-aware Nonlinear Emergency and Security System a.k.a. CONSCIOUSNESS. Nah, not yet, I alwas forget we need more headroom to be able to cram in all that junk. Let's try with the MIND first, the Multipurpose Interaction and Navigation Dynamics.
Mind is a system designed to do nothing, letting the previously mentioned simple rules like feeding and figting and fu ... err ... mating control the action, unless something unexpected or undesired comes up, then it takes over and tries to bring things down to a situation, where it does not have to do shit anymore. That is a pricipal difference to much more resource hungry consciousness, where some action is generated all the time and for no real reason whatsoever. That, apart from the headroom, is another reason why not everybody decides to use consciousness.
But to conlude for today, there should have been some lessons learned:
1. Mind and consciousness have probably developed from and around simpler systems, pain being a very good candidate.
2. Even to a demiurge, beauty is something to appreciate and too much work something to evade.
3. I have a headache. This probably means that I do not have a soul, or else my soul would ache or shine or darken or whatever it is, that souls do. And that probably just because the designer was lazy and he rather reused the already built simpler stuff.
4. Mind is a wonderful thing to waste.
5. Consciousness is sometimes just a pain in the ass.
Pika na i ::
Kitka
Tako že dolgo ni bolelo.
Še zadnjič sem jo odnesla na njen travnik. Postavila se je na noge, se zavrtela in sedla.
Pogledala me je s tistimi zaupljivimi očmi. Brala sem v njih, ne zmorem več, niti tebi na ljubo ne, čas je, posloviti se morava.
Solze so kapljale na travo, razum je razumel, srce je iskalo nemogoče.
Ta naš sonček je bil vseh 18 let tako pametno bitje.
Odnesla sem jo v avto. Rada se je vozila. Sedla sem zraven nje, položila je glavo na mojo nogo. To je vedno rada počela, rada je imela bližino.
Rada je imela ljudi. Tega nisem mogla nikdar prav razumeti. Ljudje so jo zapustili, kot mladičko sem jo našla v kartonasti škatli na črpalki.
Želela sem, da bi vožnja trajala neskončno dolgo. Božala sem jo in ji govorila, ne vem, vse sorte. Mirno je ležala, le kdaj pa kdaj je premaknila rep.
Prispeli smo. Zavito v odejo, sem jo še zadnjič položila na tisto hladno mizo. Položila sem ji roko pod glavo, jo božala. Bila je mirna. Stiskala sem zobe, solze so pa kar tekle.
Dobila je pomirjevalo. Podpisala sem papir. Bolelo je do neba.
Zaspi mala moja.
20 minut sem ji govorila. O hribih in gozdu. O dežju in snegu. O zadnjem poletju. O ljubezni.
Čas je. Sklonim se k njej. Vem da ve, da sem z njo. Božam jo. Zadnjič.
Bilo je hitro. Srček preneha biti. Boli.
Zunaj je sijalo sonce.
Tako že dolgo ni bolelo.
Še zadnjič sem jo odnesla na njen travnik. Postavila se je na noge, se zavrtela in sedla.
Pogledala me je s tistimi zaupljivimi očmi. Brala sem v njih, ne zmorem več, niti tebi na ljubo ne, čas je, posloviti se morava.
Solze so kapljale na travo, razum je razumel, srce je iskalo nemogoče.
Ta naš sonček je bil vseh 18 let tako pametno bitje.
Odnesla sem jo v avto. Rada se je vozila. Sedla sem zraven nje, položila je glavo na mojo nogo. To je vedno rada počela, rada je imela bližino.
Rada je imela ljudi. Tega nisem mogla nikdar prav razumeti. Ljudje so jo zapustili, kot mladičko sem jo našla v kartonasti škatli na črpalki.
Želela sem, da bi vožnja trajala neskončno dolgo. Božala sem jo in ji govorila, ne vem, vse sorte. Mirno je ležala, le kdaj pa kdaj je premaknila rep.
Prispeli smo. Zavito v odejo, sem jo še zadnjič položila na tisto hladno mizo. Položila sem ji roko pod glavo, jo božala. Bila je mirna. Stiskala sem zobe, solze so pa kar tekle.
Dobila je pomirjevalo. Podpisala sem papir. Bolelo je do neba.
Zaspi mala moja.
20 minut sem ji govorila. O hribih in gozdu. O dežju in snegu. O zadnjem poletju. O ljubezni.
Čas je. Sklonim se k njej. Vem da ve, da sem z njo. Božam jo. Zadnjič.
Bilo je hitro. Srček preneha biti. Boli.
Zunaj je sijalo sonce.
bambam20 ::
Poveš na kratko, jebe se mi sladko.
Prišla je gola pod oblekico.
Prijel sem jo za roko, pa je rekla, da sem peder,
odpel sem hlače in potegnil ven meseni sveder.
Ženini otroci spočeti iz sosedove sperme bogoslovi župnik.
Prišla je gola pod oblekico.
Prijel sem jo za roko, pa je rekla, da sem peder,
odpel sem hlače in potegnil ven meseni sveder.
Ženini otroci spočeti iz sosedove sperme bogoslovi župnik.
imagodei ::
V pomoč:
Metrika (knji%C5%BEevnost) @ Wikipedia
This.
Pesnjenje ni zgolj zlaganje teksta v relativno kratke vrstice iz samega dolgčasa ter iskanje rim na prvo žogo.
Kdor vsaj površno dojame, da je razmeroma težko upoštevat metriko, najti tak vrstni red besed, da poved še vedno deluje, se izogibat bebavim rimam na prvo žogo (vzeli, hiteli, bedeli, zavzeli, prdeli, smrdeli...) in hkrati učinkovito posredovat bralcu sporočilo oziroma obdelat tematiko, bo tudi razumel, zakaj so klasiki Klasiki z veliko začetnico. In zakaj je Prešeren tako čislan. Ali pa, zakaj je npr. Maček Muri od Kajetana Koviča menda največkrat ponatisnjena otroška knjiga, pesmi o Muriju in Muci Maci pozna staro in mlado. Po drugi strani pa vsako leto dobimo cel kup novih otroških pesmic (tako v knjigah kot tudi uglasbenih), ki nam gredo skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven.
- Hoc est qui sumus -
imagodei ::
In zakaj je Prešeren tako čislan.
Saj ni.
Mnenje neizobraženih plebejcev, ki se jim višek kulture zdijo pesmi Moja brizgalna brizga ter Tu odspodaj podpis dodaj, tu ne šteje.
- Hoc est qui sumus -
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: [D]emon ()
windigo ::
Ves čas sem tolažil sebe. Nisem te imel dovolj rad. E-coli te je spravila v sistemski šok in jaz sem lahko samo podržal roke nad teboj, kot kak župnik in žebral besede tolažbe sebi v brk, da ne bi morda zmotil sosedov. Ves čas sem le tolažil sebe. Moje roke so bile večkrat vroče, ko sem se ti približal z njimi. Temperatura ti je takoj zrasla, da je priletela medicinska sestra pogledat, sicer pa se navadno nisi vznemiril, kot si se, ko so te obračali. Želel sem si, da bi ti lahko dal toplino in življenje. Ves čas sem tolažil le sebe. Ko se ti je razkrajalo črevesje, se mi je zdelo da me gledaš. Odšel sem, rekli so, da moram iti. Nisem te imel dovolj rad. Ko sem te prijel v roke, si se že ohlajal. Moje roke ti niso mogle ničear več dati. Nisem te imel dovolj rad. Tudi ko si bil hladen in trd, te nisem mogle izpustiti. Ves čas sem tolažil sebe. Hotel sem te še enkrat videti, pa si prišel raztresen v zatesnjeni vrečki. Nisem veliko jokal. Nisem te imel dovolj rad. Prepričeval sem se, da me rabijo živi. Ves čas sem le tolažil sebe. Poslušal sem svoje besede, medtem, ko sem te držal v rokah in potem gledal, kako te zasipajo. Nisem te imel dovolj rad. Nalepil sem si miren izraz na obraz in bil prijazen z vsemi, ko je zraven pogrebnika zvilo. Nisem te imel dovolj rad. Zato si odšel. Ker bi moja ljubezen sicer imela energijo atomske bombe in te obdržala pri meni. Ves čas sem le tolažil sebe. Nisem kričal v nemoči in prebijal zidov. Nisem te imel dovolj rad. Ostal sem tak, kot sem bil prej, ves čas sem le tolažil sebe.
bambam20 ::
In zakaj je Prešeren tako čislan.
Saj ni.
Mnenje neizobraženih plebejcev, ki se jim višek kulture zdijo pesmi Moja brizgalna brizga ter
Ho,ho. Nisem vedel, da imaš tako zanič glasbeni okus. Moje sožalje. Potem je razumljivo, da ti je Prešeren top izbira.
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: [D]emon ()
AlphaOne ::
Ko se mi pise ponavadi kaj napisem. Trenutno se mi nic ne pise, edino tole tukaj kjer pisem ko se mi pise da ponavadi kaj napisem.
Unknown_001 ::
Ko se mi filozofira, filozofiram, ker če ne bi filozofiral bi blefiral in tako smisel filozofiranja v sebi demoraliziral.
Wie nennt man einen Moderator mit der Hälfte des Gehirnis ?
Begabt
Begabt
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: [D]emon ()
bambam20 ::
Da ne pozabim. Za ene je tudi vrhunska igralka Katarina Čas.
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: [D]emon ()
imagodei ::
Ho,ho. Nisem vedel, da imaš tako zanič glasbeni okus. Moje sožalje. Potem je razumljivo, da ti je Prešeren top izbira.
Ti ne veš, o čem se tu debatira. Verjemi, škoda tvojega časa, da ga zapravljaš s to temo.
- Hoc est qui sumus -
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: [D]emon ()
[D]emon ::
Ko se korenine utrudijo
in pritok sokov ugasne,
se drug za drugim zlomijo tudi utripi,
temnozelena valovanja skrivnostne notranjosti
se ustavijo in nazadnje sesedejo v mir,
ki zmore samo še strah pred neznanim.
Potem strah oleseni
in med vedno tršimi stenami
namesto življenja
odmeva samo še praznina.
in pritok sokov ugasne,
se drug za drugim zlomijo tudi utripi,
temnozelena valovanja skrivnostne notranjosti
se ustavijo in nazadnje sesedejo v mir,
ki zmore samo še strah pred neznanim.
Potem strah oleseni
in med vedno tršimi stenami
namesto življenja
odmeva samo še praznina.
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
Mesar ::
Ojej ta tema pa je polna peciklistov.
Your turn to burn!
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: [D]emon ()
Pika na i ::
Ujet
v
logično
bolečino
napihovanja
-
si
mali
tič
izmišljuje
izgovore
-
zakaj
bi moral
ravno on
-
postati
pospeševalec
na zavodu
za srčne utripe.
-
Če se
mu
zadrga
postavlja
po robu
-
se jezno
zaganja
vanjo
-
in krvi
ki mu leno
teče po
malem
nesrečnežu
-
grozi
z odvzemom
licence.
-
Žile
razkačene
stopajo
iz svojih
običajnih poti
-
premetavajo
in prerivajo
se male
repate
duše
ki iščejo
-
izstopno postajo.
-
Ko se
srotek mali
osvobodi
zadrgnjenega
jarma
-
se
njegova
logika
neha.
-
Dobro je vse
kar
razširi noge
in mu
-
vreščeče
reče
hvala.
Veliki takega kravala ne počno. Njim se zadrga odpira sama.
v
logično
bolečino
napihovanja
-
si
mali
tič
izmišljuje
izgovore
-
zakaj
bi moral
ravno on
-
postati
pospeševalec
na zavodu
za srčne utripe.
-
Če se
mu
zadrga
postavlja
po robu
-
se jezno
zaganja
vanjo
-
in krvi
ki mu leno
teče po
malem
nesrečnežu
-
grozi
z odvzemom
licence.
-
Žile
razkačene
stopajo
iz svojih
običajnih poti
-
premetavajo
in prerivajo
se male
repate
duše
ki iščejo
-
izstopno postajo.
-
Ko se
srotek mali
osvobodi
zadrgnjenega
jarma
-
se
njegova
logika
neha.
-
Dobro je vse
kar
razširi noge
in mu
-
vreščeče
reče
hvala.
Veliki takega kravala ne počno. Njim se zadrga odpira sama.
windigo ::
W
sto in ena pika
pa če se premikajo še tako skladno
ne sestavi dalmatinca
s kosmatimi prsmi in gostimi lasmi
zelene črte, ki jih vlečeš
od antike do srednjega veka
ne dišijo po baziliki
tudi ko upodobijo svetišče
eppur si muove
of all the words
of tongue and pen
iz koščkov luščiš nov pomen
žalost je večja od orehove lupine vesolja
in tvoja domišljija rabi superuniverzalni kvantifikator
ali kakšnega boga, da mu pomeriš neizmerljivo brado
in mu ob boku posnameš še kak selfie
vendar verjameš tudi
da lahko želje
misli, besede in občutke
stisneš v objem
sto in ena pika
pa če se premikajo še tako skladno
ne sestavi dalmatinca
s kosmatimi prsmi in gostimi lasmi
zelene črte, ki jih vlečeš
od antike do srednjega veka
ne dišijo po baziliki
tudi ko upodobijo svetišče
eppur si muove
of all the words
of tongue and pen
iz koščkov luščiš nov pomen
žalost je večja od orehove lupine vesolja
in tvoja domišljija rabi superuniverzalni kvantifikator
ali kakšnega boga, da mu pomeriš neizmerljivo brado
in mu ob boku posnameš še kak selfie
vendar verjameš tudi
da lahko želje
misli, besede in občutke
stisneš v objem
Pika na i ::
Slika
Zaspan dan si umišlja,
da mu bom predramila krila
in si bo končno lahko nadel kanček podivjanosti.
So dnevi, ko se niti meni ne da trgat zaležanih kosti,
drezat v osja gnezda
in tebi lizat tiča.
Vedno bolj predrzne ceste zahtevajo od mene,
da jim vsakič znova dokazujem odpornost
na različne odtenke človeške neumnosti.
Prijetno je pa prav zmeraj,
ko v križišče pridirja
nasmejana vrv želja in mi sporoča,
da se ji je zahotelo
vročega vesolja moje neugnanke.
Nemarni podatki bi si radi zagotovili
posvečen kraj in
kupu nepotrebne šare
se silno mudi poiskati razliko
med včeraj in jutri.
Ne vidim jih,
ker raje v tvojih očeh
padam na kolena
in se pogoltno prepuščam
modrostim tvojega tiča.
Mrki obrazi ob poteh
se trudijo zažgati vsa odstopanja
ali pa skušajo s petelinjenjem ujeti
sveže ideje za premagovanje krize.
Gluha sem zanje ker vem,
da se jim zdijo
široko razkrečene noge prepovedane
in tvoj jezik v moji muci
le posledica napačnih odločitev.
A bitka dneva je izgubljena,
ko si lenobna noč
začenja prepevati
in reka navihano smejati.
Takrat se čas z užitkom prepušča
družbi dveh,
ki s tičem in muco
rešujeta svet.
Ti,
samo ne reci,
da to ni možno!
Jaz,
vem da je!
Zaspan dan si umišlja,
da mu bom predramila krila
in si bo končno lahko nadel kanček podivjanosti.
So dnevi, ko se niti meni ne da trgat zaležanih kosti,
drezat v osja gnezda
in tebi lizat tiča.
Vedno bolj predrzne ceste zahtevajo od mene,
da jim vsakič znova dokazujem odpornost
na različne odtenke človeške neumnosti.
Prijetno je pa prav zmeraj,
ko v križišče pridirja
nasmejana vrv želja in mi sporoča,
da se ji je zahotelo
vročega vesolja moje neugnanke.
Nemarni podatki bi si radi zagotovili
posvečen kraj in
kupu nepotrebne šare
se silno mudi poiskati razliko
med včeraj in jutri.
Ne vidim jih,
ker raje v tvojih očeh
padam na kolena
in se pogoltno prepuščam
modrostim tvojega tiča.
Mrki obrazi ob poteh
se trudijo zažgati vsa odstopanja
ali pa skušajo s petelinjenjem ujeti
sveže ideje za premagovanje krize.
Gluha sem zanje ker vem,
da se jim zdijo
široko razkrečene noge prepovedane
in tvoj jezik v moji muci
le posledica napačnih odločitev.
A bitka dneva je izgubljena,
ko si lenobna noč
začenja prepevati
in reka navihano smejati.
Takrat se čas z užitkom prepušča
družbi dveh,
ki s tičem in muco
rešujeta svet.
Ti,
samo ne reci,
da to ni možno!
Jaz,
vem da je!
windigo ::
Pika na i ::
Luksuz
Borovnice.
Raztresene po meni.
Loviš jih z jezikom.
Tihi vzdihi.
Vsakič, ko ujameš drobno jagodo, me preplavi vročina.
Dotiki.
Še.
Pojej vse.
Pojej me.
Ti.
Kaj bi lahko po tebi polila borovničke in se opijala s tvojim telesom?
Daj, reci da ja.
Borovnice.
Raztresene po meni.
Loviš jih z jezikom.
Tihi vzdihi.
Vsakič, ko ujameš drobno jagodo, me preplavi vročina.
Dotiki.
Še.
Pojej vse.
Pojej me.
Ti.
Kaj bi lahko po tebi polila borovničke in se opijala s tvojim telesom?
Daj, reci da ja.
windigo ::
Feminist
"Poslušaj, punči", je rekel stari patriarh v zanj značilnem pokroviteljskem tonu:"tega nisem povedal še nikomur, ampak ti se res trudiš narediti vtis. Pusti pri miru mojo zadrgo. Raje poj. Zase in za svoj užitek. Jaz pa bom kolateralna škoda. Prestar sem, da bi naskakoval vsako, ki se mi ponuja; ne telo, ne status tega ne potrebujeta več. Po dolgih letih sem se s trudom uspel naučiti tega, kar je nekaterim primerkom vašega spola položeno že v zibko: za kaj več me moraš ganiti, saj veš premakniti nekaj v meni, tisto nekaj nedefiniranega in neopisljivega in neponovljivega. No, no, ne kremži obrazka, tega ne maram. Pravzaprav imam najraje takšne, ki me ne rabijo preveč, take, ki me bolj svobodbno izberejo. Veš, že v puberteti so mi bile bolj erotične črnobele fotografije Helmuta Newtona, kot praktično vsak pornič, ne toliko za drkat, za tisto so bili takrat porniči čisto ok, kot to, kaj si predstavljam pod partnerjem. No pa sem potem res našel par izbranih primerkov. Moja prva žena je bila karieristka, šole in omrežja in ambicije in pozicije so bile tisto, za kar se je pripravljala od mladih nog. Spodneslo mi je tla, ko je rekla, da bi pustila vse to, da bi imela otroke z mano. Pa seveda ni in nisva našla časa za otroke, namesto tega se je v najino hišo raje najprej vselila njena mama in vsem vicem o taščah sem se lahko samo grenkokislo smehljal. Druga je zgledala resnično seksi na tistem gromozanskem žrebcu med njenimi nogami, brihtna in raje bi se dala raztrgat, kot da bi se pustila kot komu komandirat. Dokler nisi prišel malo bližje in je od vsega skupaj ostala samo popolna nepopustljivost v vsakem prepiru. And yes, there were sexual problems. Tretja žena je bila tako vpeta v različne institucije in verovanja, da je bil zanjo zakon zakrament, nekaj podobnega kot ko te škof klofne po licu. Brez tega bi lahko živela čisto srečno življenje. In težko se je primerjati z raznimi božanstvi, ki nimajo potreb in so neskončno ljubezniva. Jih znam izbirat, anedaja? No in ti bi menda rada zažigala? Imaš lep glas, trenutno najboljša izbira po mojem mnenju je, da zapoješ."
"Poslušaj, punči", je rekel stari patriarh v zanj značilnem pokroviteljskem tonu:"tega nisem povedal še nikomur, ampak ti se res trudiš narediti vtis. Pusti pri miru mojo zadrgo. Raje poj. Zase in za svoj užitek. Jaz pa bom kolateralna škoda. Prestar sem, da bi naskakoval vsako, ki se mi ponuja; ne telo, ne status tega ne potrebujeta več. Po dolgih letih sem se s trudom uspel naučiti tega, kar je nekaterim primerkom vašega spola položeno že v zibko: za kaj več me moraš ganiti, saj veš premakniti nekaj v meni, tisto nekaj nedefiniranega in neopisljivega in neponovljivega. No, no, ne kremži obrazka, tega ne maram. Pravzaprav imam najraje takšne, ki me ne rabijo preveč, take, ki me bolj svobodbno izberejo. Veš, že v puberteti so mi bile bolj erotične črnobele fotografije Helmuta Newtona, kot praktično vsak pornič, ne toliko za drkat, za tisto so bili takrat porniči čisto ok, kot to, kaj si predstavljam pod partnerjem. No pa sem potem res našel par izbranih primerkov. Moja prva žena je bila karieristka, šole in omrežja in ambicije in pozicije so bile tisto, za kar se je pripravljala od mladih nog. Spodneslo mi je tla, ko je rekla, da bi pustila vse to, da bi imela otroke z mano. Pa seveda ni in nisva našla časa za otroke, namesto tega se je v najino hišo raje najprej vselila njena mama in vsem vicem o taščah sem se lahko samo grenkokislo smehljal. Druga je zgledala resnično seksi na tistem gromozanskem žrebcu med njenimi nogami, brihtna in raje bi se dala raztrgat, kot da bi se pustila kot komu komandirat. Dokler nisi prišel malo bližje in je od vsega skupaj ostala samo popolna nepopustljivost v vsakem prepiru. And yes, there were sexual problems. Tretja žena je bila tako vpeta v različne institucije in verovanja, da je bil zanjo zakon zakrament, nekaj podobnega kot ko te škof klofne po licu. Brez tega bi lahko živela čisto srečno življenje. In težko se je primerjati z raznimi božanstvi, ki nimajo potreb in so neskončno ljubezniva. Jih znam izbirat, anedaja? No in ti bi menda rada zažigala? Imaš lep glas, trenutno najboljša izbira po mojem mnenju je, da zapoješ."
Pika na i ::
Moja nedelja
dobro jutro
navihano sladko
se v kotlu kuha
-
slina beži ker
še bi še več
razbitih oblakov
jezika norega
drznih korakov
-
približaš se še
ker nisi reva
drkaš me s prsti
fukaš z jezikom
prekleto dobro
slediš mojim
glasnim premikom
-
meša se mi
sneži in se bliska
veselim se neznansko
še kurca obiska
-
priznam
smejem se
in si mislim
še bolj naj
norija svetovna
pizdarije uganja
priznam
da men se gladko jebe
za vsa zblojena
politična sranja.
Lisjak! Dobro treniraš, jezik.
dobro jutro
navihano sladko
se v kotlu kuha
-
slina beži ker
še bi še več
razbitih oblakov
jezika norega
drznih korakov
-
približaš se še
ker nisi reva
drkaš me s prsti
fukaš z jezikom
prekleto dobro
slediš mojim
glasnim premikom
-
meša se mi
sneži in se bliska
veselim se neznansko
še kurca obiska
-
priznam
smejem se
in si mislim
še bolj naj
norija svetovna
pizdarije uganja
priznam
da men se gladko jebe
za vsa zblojena
politična sranja.
Lisjak! Dobro treniraš, jezik.
windigo ::
Penetracija
Ime mi je Sebastian Kurz in sem najmlajši diplomat na Imperijalnem in Kraljevem zunajenm ministrstvu. Tole je najnižja točka moje poklicne karirere, kar je še diplomacije, jo opravljajo starejši kolegi, sam pa sem bil imenovan za začasnega upravitelja Friaula, potem ko so naši fantje ta teden naredili pravi čudež pri Karfreitu. Tako sem zdaj na poti v Weiden in naredil sem še dodatno napako, da sem ukazal šoferju, naj me zapelje skozi Tolmein in Karfreit, da bi videl kje so potekali te boji, sedaj pa se cijazim največ pet kilometrov na uro za kolonami vojaštva, municije in živeža in si lahko ogledujem predvsem ranjence in vojne ujetnike, ki potujejo v drugo smer. Ravno sva prevozila Karfreit, kjer še vedno ni najbolj zdravo se potikati po jarkih, ker lahko naletiš na ostanke plina in zato še niso do konca počiščena številna trupla. Naša kolona je zatem zavila v ozko dolino in začuda pospešila, kot reka, ko pride v tesnec, ali pa morda v veselem pričakovanju, preden se vse to moštvo pri Östrichu razlije na plodno italijansko ravnico.
Noč sem prespal v Tolmeinu, kot gost Obersta Meisterjahna, ki tam skrbi za nemoten pretok blaga in opreme in njegove žene Nadje, ki je, uradno sicer bolniška negovlka v lazaretu, vsej hierarihiji in vojaški disciplini navkljub daleč najvplivnejši človek na tistem odseku fronte, kljub temu, da nima ničesar opraviti z vojaškimi operacijami. Slovi po tem, da je kriva za nepotrebno smrt več mladeničev, kot tisti italijanski general Cadorna. Nekaj v bolnici, nekaj pred strelskim vodom in veliko poslanih v prvo bojno vrste in nesmiselne napade. Moštvo Obersta Meisterjahana je vidno utrujeno, že tedne delajo brez predaha, na tem mestu jim vsaj živeža ne primanjkuje, edini počitek, ki si nihče niti ne upa zamuditi, so večerje pri gospe Meisterjahn, ko se vsi oficirji zberejo ob točno 19h. In tej ženski prav gledajo kurci iz oči, še nikdar nisem bil priča čemu tako očitnemu. Imel sem srečo, da nisem bil edini gost, sicer bi me požrla že skoraj pri večerji, tako pa se je morala posvetiti obisku cele palete generalov, ki so bili pomembnejši od mene in mi je lahko večino časa samo od daleč vrgla kakšen pogled s katerim me je dobesedno požirala. Pričakoval sem, da ponoči ne bom imel miru pred njo, vendar so me zaradi obiska nekega generala pred spanjem preselili v drugo zgradbo, v skromno sobico, kjer sem namesto prodiranja v globočine ženske nenasitnosti lahko kvečjemu sanjal in razmišljal o ženskah.
Misli so mi ušle v prelepa predvojna leta, preden so nesposobni politiki in norci, ki so si ne vem zakaj prav želeli vojne, zakuhali to norijo. Čez mejo v Venedig, kjer sem služboval kot mlad diplomatski pripravnik. Bližje so mi bili čolni in maske, kot dunajske kočije in bali, čeprav je bilo v obeh mogoče zaznati slutnjo razpada, je bilo tam mogoče slutiti vročičnost in krče malarije, ki pa se vlečejo skozi leta, medtem ko je bilo v Wienu vedno slutiti neko usodnost in finalnost bubonske kuge. Predvsem skozi vedenje ljudi, ki je bilo v Venedigu sicer lahko razvratno kaotično in hkrati spletkarsko premišljeno, doma pa prej samozatajujoče ali pa prav noro in destruktivno. Ali pa morda zato, ker so se v Venedigu ljudje z nekaj izjemami bili prisiljeni pomešati in srečevati na ulicah, ali pa so si to med karnevalom celo izbrali, medtem, ko so bile konjske riti in pa ljudje v hierarhiji družabnih dogodkov praktično vse, kar si videval. Zato so ljudje množično bežali v kurorte, kjer so se spet srečevali in pogovarjali s sebi podobnimi, za potešitev intimnih potreb pa vsaj moški praviloma šli v najbližji Kurbenhaus. Nikoli nisem izvedel, kam so hodile ženske.
Pristopila je in ogovorila našega čolnarja, če jo lahko prepelje na drugo stran kanal Grande, saj bi si peš polomila petke, za brodnika pa bi rabila čakati v vrsti na prvi pogled vsaj pol ure, priklicati gondoljera pa ob tej uri tudi ni bilo enostavno. Njena večerna obleka je bila sicer zadržana, toda blago ni bilo ceneno, prej je bilo videti vrhunske kakovosti, tudi pri ličilih ali frizuri nisem opazil kakšnih posebnosti. Vendar je prinesla s seboj povsem svojo atmosfero, nekakšen svoj zrak, ki je nisi mogel spregledati in ki ga marsikatera dama pri nas zastonj poskuša poustvariti s pretirano rabo parfuma. Do sedaj sem že opazil, kako lahko navidez podobne osebe zbudijo večjo ali manjšo pozornost, prvič pa se mi je zazdelo, da je neka oseba lahko kot vstop v nov svet, v drugo vesolje, svoja neskončnost, ki se je nikdar ne naveličaš raziskovati. Ne, nisem se zaljubil, niti besede nisem spregovoril z njo, odšla je naprej, predvidevam da na skrivni zmenek.
In v takšnih samotnih nočeh, kot je ta na poti v Weiden, se navadno spomnim na ta prizor in ti obljubim, moj še nerojeni mali Sebastian, da bo tisti stotisoči spermij, ki se bo izlil v plodno ravnico tvoje matere in bo pregrizel ovoj gamete in se prebil v notranjost, dosegel samo središče mojega vesolja in v njem ustvaril še eno novo ortogonalno mojemu.
Ime mi je Sebastian Kurz in sem najmlajši diplomat na Imperijalnem in Kraljevem zunajenm ministrstvu. Tole je najnižja točka moje poklicne karirere, kar je še diplomacije, jo opravljajo starejši kolegi, sam pa sem bil imenovan za začasnega upravitelja Friaula, potem ko so naši fantje ta teden naredili pravi čudež pri Karfreitu. Tako sem zdaj na poti v Weiden in naredil sem še dodatno napako, da sem ukazal šoferju, naj me zapelje skozi Tolmein in Karfreit, da bi videl kje so potekali te boji, sedaj pa se cijazim največ pet kilometrov na uro za kolonami vojaštva, municije in živeža in si lahko ogledujem predvsem ranjence in vojne ujetnike, ki potujejo v drugo smer. Ravno sva prevozila Karfreit, kjer še vedno ni najbolj zdravo se potikati po jarkih, ker lahko naletiš na ostanke plina in zato še niso do konca počiščena številna trupla. Naša kolona je zatem zavila v ozko dolino in začuda pospešila, kot reka, ko pride v tesnec, ali pa morda v veselem pričakovanju, preden se vse to moštvo pri Östrichu razlije na plodno italijansko ravnico.
Noč sem prespal v Tolmeinu, kot gost Obersta Meisterjahna, ki tam skrbi za nemoten pretok blaga in opreme in njegove žene Nadje, ki je, uradno sicer bolniška negovlka v lazaretu, vsej hierarihiji in vojaški disciplini navkljub daleč najvplivnejši človek na tistem odseku fronte, kljub temu, da nima ničesar opraviti z vojaškimi operacijami. Slovi po tem, da je kriva za nepotrebno smrt več mladeničev, kot tisti italijanski general Cadorna. Nekaj v bolnici, nekaj pred strelskim vodom in veliko poslanih v prvo bojno vrste in nesmiselne napade. Moštvo Obersta Meisterjahana je vidno utrujeno, že tedne delajo brez predaha, na tem mestu jim vsaj živeža ne primanjkuje, edini počitek, ki si nihče niti ne upa zamuditi, so večerje pri gospe Meisterjahn, ko se vsi oficirji zberejo ob točno 19h. In tej ženski prav gledajo kurci iz oči, še nikdar nisem bil priča čemu tako očitnemu. Imel sem srečo, da nisem bil edini gost, sicer bi me požrla že skoraj pri večerji, tako pa se je morala posvetiti obisku cele palete generalov, ki so bili pomembnejši od mene in mi je lahko večino časa samo od daleč vrgla kakšen pogled s katerim me je dobesedno požirala. Pričakoval sem, da ponoči ne bom imel miru pred njo, vendar so me zaradi obiska nekega generala pred spanjem preselili v drugo zgradbo, v skromno sobico, kjer sem namesto prodiranja v globočine ženske nenasitnosti lahko kvečjemu sanjal in razmišljal o ženskah.
Misli so mi ušle v prelepa predvojna leta, preden so nesposobni politiki in norci, ki so si ne vem zakaj prav želeli vojne, zakuhali to norijo. Čez mejo v Venedig, kjer sem služboval kot mlad diplomatski pripravnik. Bližje so mi bili čolni in maske, kot dunajske kočije in bali, čeprav je bilo v obeh mogoče zaznati slutnjo razpada, je bilo tam mogoče slutiti vročičnost in krče malarije, ki pa se vlečejo skozi leta, medtem ko je bilo v Wienu vedno slutiti neko usodnost in finalnost bubonske kuge. Predvsem skozi vedenje ljudi, ki je bilo v Venedigu sicer lahko razvratno kaotično in hkrati spletkarsko premišljeno, doma pa prej samozatajujoče ali pa prav noro in destruktivno. Ali pa morda zato, ker so se v Venedigu ljudje z nekaj izjemami bili prisiljeni pomešati in srečevati na ulicah, ali pa so si to med karnevalom celo izbrali, medtem, ko so bile konjske riti in pa ljudje v hierarhiji družabnih dogodkov praktično vse, kar si videval. Zato so ljudje množično bežali v kurorte, kjer so se spet srečevali in pogovarjali s sebi podobnimi, za potešitev intimnih potreb pa vsaj moški praviloma šli v najbližji Kurbenhaus. Nikoli nisem izvedel, kam so hodile ženske.
Pristopila je in ogovorila našega čolnarja, če jo lahko prepelje na drugo stran kanal Grande, saj bi si peš polomila petke, za brodnika pa bi rabila čakati v vrsti na prvi pogled vsaj pol ure, priklicati gondoljera pa ob tej uri tudi ni bilo enostavno. Njena večerna obleka je bila sicer zadržana, toda blago ni bilo ceneno, prej je bilo videti vrhunske kakovosti, tudi pri ličilih ali frizuri nisem opazil kakšnih posebnosti. Vendar je prinesla s seboj povsem svojo atmosfero, nekakšen svoj zrak, ki je nisi mogel spregledati in ki ga marsikatera dama pri nas zastonj poskuša poustvariti s pretirano rabo parfuma. Do sedaj sem že opazil, kako lahko navidez podobne osebe zbudijo večjo ali manjšo pozornost, prvič pa se mi je zazdelo, da je neka oseba lahko kot vstop v nov svet, v drugo vesolje, svoja neskončnost, ki se je nikdar ne naveličaš raziskovati. Ne, nisem se zaljubil, niti besede nisem spregovoril z njo, odšla je naprej, predvidevam da na skrivni zmenek.
In v takšnih samotnih nočeh, kot je ta na poti v Weiden, se navadno spomnim na ta prizor in ti obljubim, moj še nerojeni mali Sebastian, da bo tisti stotisoči spermij, ki se bo izlil v plodno ravnico tvoje matere in bo pregrizel ovoj gamete in se prebil v notranjost, dosegel samo središče mojega vesolja in v njem ustvaril še eno novo ortogonalno mojemu.
Pika na i ::
Pomoč
Obrnila se je na drugo stran in se zastrmela v temo.
Razočaranje. Spet.
- Ne vem kaj je z mano. To se mi nikoli prej ni dogajalo.
Ja, seveda, si je mislila a rekla...
- Imaš drugo?
- Si nora? Ob vseh obveznostih?
Nič, enostavno nič. Kakor mu stopi, tako mu tudi pade.
- Si me ne želiš več?
- Ne bodi nora!
Zakaj se sploh trudi? Vedno znova in znova?
- Dovolj mi je. Poiskala si...
- Nora si!
Zakaj ne razume? Nepotešenost jo bo odgnala. Daleč stran.
- Si boš poiskal pomoč?
- Z mano ni nič narobe!
Kako si drzne! Namiguje, da je z njo kaj narobe?
- Bo šlo to potem v nedogled?
- Ne pretiravaj! Zgodilo se je samo...
Petkrat? Desetkrat? Najraje bi se glasno zasmejala.
- Zakaj si lažeš?
- In ti, zakaj najedaš?
Poskusi drugače?
- Glej, tako ne gre več. Želim si te. Čutiti.
- Ti potrebuješ pomoč! Nenasitna si bila že od nekdaj!
Prav sliši? Želja po vsakodnevnem seksu je nenasitnost?
- Kaj naj še storim?
- Jutri se pogovoriva. Utrujen sem. Lahko noč.
Kričala bi. Vedno isto izmikanje. Znorela bo.
Jutro. Brbotanje vode. Kava. Branje časopisa. Brez besed.
Komaj se je zadrževala. Besna.
Tako je torej reševanje problemov pri tej hiši? Tudi prav! Zares, tudi prav!
- Dopust imam danes.
- Jaz pa ne!
Zadržala je cinično pripombo zase. Ne boš mi pokvaril dneva, o ne!
Oddahnila si je, ko so se za njim zaprla vrata.
Prostor je postal prijaznejši. Kako žalostno, ne?
Zamenjala je postajo na radiu in sobo so napolnili divji ritmi. Pojačala je glasnost in pritegnila pevcu. Napetost je popuščala.
Odplesala je do vrat, ki so vodila na teraso. Jih odprla in globoko vdihnila svež jutranji zrak.
- Oooo, si tudi ti doma?
- Lej ga no, imaš delovni dopust?
Te njegove mišice...požrla je slino. Se mu nasmehnila.
- Pa ti, študiraš za pevsko tekmovanje?
- Daj, ne zajebavaj. Prideš na kavo?
Reci da, prosim!
- Daj mi par minutk.
- Pridi čez vrt.
Brbotanje vode. Kava. Smejala sta se kot nora. Glasba je donela po hiši.
Potegnil jo je k sebi in zavrtela sta se. Divje sta se vrtela.
V njej je norelo. Padla sta na tla. Obležala.
Roka ji je segla pod majico...grobo zagrabila dojko...zastokala je.
Zagrizel se je v njene ustnice...hip zatem z jezikom oplazil uho...naježila se je.
Razširil ji je noge in roko potisnil v njeno mednožje.
Strgala mu je srajco...zasadila nohte v njegovo kožo...ko ga je ugriznila, je glasno zastokal.
Njegovi prsti so se igrali...mrazilo jo je...dihanje je postajalo vse bolj sunkovito...roka ji je...požrla je slino...bil je tako trd...
Kot brez uma se je nasadila nanj...prijel jo je za boke...čutila ga je...neskončno...odnašalo ju je...zlila sta se v en sam divji ritem...
Sosedska pomoč je zlata vredna.
...nikoli sita tebe
Obrnila se je na drugo stran in se zastrmela v temo.
Razočaranje. Spet.
- Ne vem kaj je z mano. To se mi nikoli prej ni dogajalo.
Ja, seveda, si je mislila a rekla...
- Imaš drugo?
- Si nora? Ob vseh obveznostih?
Nič, enostavno nič. Kakor mu stopi, tako mu tudi pade.
- Si me ne želiš več?
- Ne bodi nora!
Zakaj se sploh trudi? Vedno znova in znova?
- Dovolj mi je. Poiskala si...
- Nora si!
Zakaj ne razume? Nepotešenost jo bo odgnala. Daleč stran.
- Si boš poiskal pomoč?
- Z mano ni nič narobe!
Kako si drzne! Namiguje, da je z njo kaj narobe?
- Bo šlo to potem v nedogled?
- Ne pretiravaj! Zgodilo se je samo...
Petkrat? Desetkrat? Najraje bi se glasno zasmejala.
- Zakaj si lažeš?
- In ti, zakaj najedaš?
Poskusi drugače?
- Glej, tako ne gre več. Želim si te. Čutiti.
- Ti potrebuješ pomoč! Nenasitna si bila že od nekdaj!
Prav sliši? Želja po vsakodnevnem seksu je nenasitnost?
- Kaj naj še storim?
- Jutri se pogovoriva. Utrujen sem. Lahko noč.
Kričala bi. Vedno isto izmikanje. Znorela bo.
Jutro. Brbotanje vode. Kava. Branje časopisa. Brez besed.
Komaj se je zadrževala. Besna.
Tako je torej reševanje problemov pri tej hiši? Tudi prav! Zares, tudi prav!
- Dopust imam danes.
- Jaz pa ne!
Zadržala je cinično pripombo zase. Ne boš mi pokvaril dneva, o ne!
Oddahnila si je, ko so se za njim zaprla vrata.
Prostor je postal prijaznejši. Kako žalostno, ne?
Zamenjala je postajo na radiu in sobo so napolnili divji ritmi. Pojačala je glasnost in pritegnila pevcu. Napetost je popuščala.
Odplesala je do vrat, ki so vodila na teraso. Jih odprla in globoko vdihnila svež jutranji zrak.
- Oooo, si tudi ti doma?
- Lej ga no, imaš delovni dopust?
Te njegove mišice...požrla je slino. Se mu nasmehnila.
- Pa ti, študiraš za pevsko tekmovanje?
- Daj, ne zajebavaj. Prideš na kavo?
Reci da, prosim!
- Daj mi par minutk.
- Pridi čez vrt.
Brbotanje vode. Kava. Smejala sta se kot nora. Glasba je donela po hiši.
Potegnil jo je k sebi in zavrtela sta se. Divje sta se vrtela.
V njej je norelo. Padla sta na tla. Obležala.
Roka ji je segla pod majico...grobo zagrabila dojko...zastokala je.
Zagrizel se je v njene ustnice...hip zatem z jezikom oplazil uho...naježila se je.
Razširil ji je noge in roko potisnil v njeno mednožje.
Strgala mu je srajco...zasadila nohte v njegovo kožo...ko ga je ugriznila, je glasno zastokal.
Njegovi prsti so se igrali...mrazilo jo je...dihanje je postajalo vse bolj sunkovito...roka ji je...požrla je slino...bil je tako trd...
Kot brez uma se je nasadila nanj...prijel jo je za boke...čutila ga je...neskončno...odnašalo ju je...zlila sta se v en sam divji ritem...
Sosedska pomoč je zlata vredna.
...nikoli sita tebe
windigo ::
Ordinacija
Ne vem, kaj naj s tema dvema. Pijanec ni. Ženska je sicer res precej tečna. Laufata, vse hribe sta preplezala, bereta, se izobražujeta, doktorate imata, samo seksata ne. Ne vem kaj naj jima še predpišem. Prepričan sem sicer, da on postrani obdeluje kakšno študentko ali dve, ni pa mu se selit stran od otrok. Lahko tudi, da je pezdetek, ne pa dec in se samo slini ob kakšni, ampak niti ni tako bistveno. Bi mu rekel, mej tiste študentke, ampak če si zakaj, ženo zapazi in najprej dobro porihtaj. Pa še ne morem, morata sama ugotoviti, kje je njun odnos, si gresta že na jetra, sta samo ravnodušna? To bi bilo kot da njej takoj predlagam, naj si omisli ljubimca. Morda bi potipal, koliko kozarcev vina spije ona dnevno? Tako ne bosta dolgo ostala skupaj, po sprenevedanju in pretvarjanju bodo slej ali prej prišli prepiri, če se bodo še našprej pometali pod preprogo, pa najprej hladna, kasneje pa še morda odkrita vojna. Naj predlagam, da si pogodbeno uredita kohabitacijo, neke vrste stanovanjsko skupnost z otroki, medtem ko bo njuno življenje nekje drugje? In obsodim deco, ki bodo v tem živela na depresivnost ali kakšna nesmiselna uporništva in razvojne deviacije? Pustit tudi ne morem, pride murphy in stvari gredo navadno same od sebe iz slabih na slabše. Bi bil kdo drug primeren zanju? Ne poznam nobenega, ki bi ju spravil do tega, da bi prenehala iskati izgovore in obvoze.
Živet bo treba, draga moja. Saj vas učim, spremljam in priganjam na prvem delu poti. Ampak niste vsi vi Janez Rugelj, Janez Rugelj sem samo jaz, naprej morate pa sami pogruntat, kaj vas veseli in kako boste živeli polno življenje. Z berglami se naredi prve korake, maratona pa vendar ne morete laufati z njimi.
Ampak vseeno bi ju bilo treba spraviti v red. Ordnung und Disziplin ni panaceja, čeprav je kar dober placebo, samo tukaj bo potreben drugačen pristop. Nič, vzamem ju poskusno, za par mesecev. Pišeta naj. Vsak dan. In bereta drug drugega, morda se jima kaj posveti in iskristalizira, preden se zatečeta h kakšnim kristalom ali raztopinam. No, pa povejmo.
Ne vem, kaj naj s tema dvema. Pijanec ni. Ženska je sicer res precej tečna. Laufata, vse hribe sta preplezala, bereta, se izobražujeta, doktorate imata, samo seksata ne. Ne vem kaj naj jima še predpišem. Prepričan sem sicer, da on postrani obdeluje kakšno študentko ali dve, ni pa mu se selit stran od otrok. Lahko tudi, da je pezdetek, ne pa dec in se samo slini ob kakšni, ampak niti ni tako bistveno. Bi mu rekel, mej tiste študentke, ampak če si zakaj, ženo zapazi in najprej dobro porihtaj. Pa še ne morem, morata sama ugotoviti, kje je njun odnos, si gresta že na jetra, sta samo ravnodušna? To bi bilo kot da njej takoj predlagam, naj si omisli ljubimca. Morda bi potipal, koliko kozarcev vina spije ona dnevno? Tako ne bosta dolgo ostala skupaj, po sprenevedanju in pretvarjanju bodo slej ali prej prišli prepiri, če se bodo še našprej pometali pod preprogo, pa najprej hladna, kasneje pa še morda odkrita vojna. Naj predlagam, da si pogodbeno uredita kohabitacijo, neke vrste stanovanjsko skupnost z otroki, medtem ko bo njuno življenje nekje drugje? In obsodim deco, ki bodo v tem živela na depresivnost ali kakšna nesmiselna uporništva in razvojne deviacije? Pustit tudi ne morem, pride murphy in stvari gredo navadno same od sebe iz slabih na slabše. Bi bil kdo drug primeren zanju? Ne poznam nobenega, ki bi ju spravil do tega, da bi prenehala iskati izgovore in obvoze.
Živet bo treba, draga moja. Saj vas učim, spremljam in priganjam na prvem delu poti. Ampak niste vsi vi Janez Rugelj, Janez Rugelj sem samo jaz, naprej morate pa sami pogruntat, kaj vas veseli in kako boste živeli polno življenje. Z berglami se naredi prve korake, maratona pa vendar ne morete laufati z njimi.
Ampak vseeno bi ju bilo treba spraviti v red. Ordnung und Disziplin ni panaceja, čeprav je kar dober placebo, samo tukaj bo potreben drugačen pristop. Nič, vzamem ju poskusno, za par mesecev. Pišeta naj. Vsak dan. In bereta drug drugega, morda se jima kaj posveti in iskristalizira, preden se zatečeta h kakšnim kristalom ali raztopinam. No, pa povejmo.
Pika na i ::
Všeč mi je
Mnogo besed
so si izmislili
za polnjenje praznine
ki leži med njimi.
Všeč mi je
da jih preskočiva
in zveževa
male utrinke
v butajočo
energijo,
za katero
ne potrebujeva
nožev in pušk,
da bi ostala
z nama
tudi takrat
ko živiva
vsak v svojem svetu.
...pomežik, divje naj bo.
Mnogo besed
so si izmislili
za polnjenje praznine
ki leži med njimi.
Všeč mi je
da jih preskočiva
in zveževa
male utrinke
v butajočo
energijo,
za katero
ne potrebujeva
nožev in pušk,
da bi ostala
z nama
tudi takrat
ko živiva
vsak v svojem svetu.
...pomežik, divje naj bo.
windigo ::
metafizika za vsakdanjo rabo
včasih kakor skozi čarovnijo
morda tudi evokacijo
najdeš kakšno indikacijo
ki kaže na lepo relacijo
med lastno informacijo
in presežno entropijo
ki naredi simplifikacijo
da ustvariš novo si kategorijo
ta je lahko le metafizična
čeprav globoko v tebi dionizična
a slednja je preveč le rizična
da bi postala psihofizična
tak je samoohranitveni nagon
ki uporabi ga vsak barabon
ko na kupček spravlja svoj miljon
sebi samemu v pardon
in metaforična je energija
ki v tekste se ovija
blokade v glavi ti razbija
le kako je bolj magija
še med človekoma praznina
in pristnih vezi tkanina
kjer nastane globočina
navadno umanjka že jasnina
s tem ni prav nič narobe
in nič šlo ne bo po gobe
saj če znebimo se puščobe
posije žarek metaforične svetlobe
včasih kakor skozi čarovnijo
morda tudi evokacijo
najdeš kakšno indikacijo
ki kaže na lepo relacijo
med lastno informacijo
in presežno entropijo
ki naredi simplifikacijo
da ustvariš novo si kategorijo
ta je lahko le metafizična
čeprav globoko v tebi dionizična
a slednja je preveč le rizična
da bi postala psihofizična
tak je samoohranitveni nagon
ki uporabi ga vsak barabon
ko na kupček spravlja svoj miljon
sebi samemu v pardon
in metaforična je energija
ki v tekste se ovija
blokade v glavi ti razbija
le kako je bolj magija
še med človekoma praznina
in pristnih vezi tkanina
kjer nastane globočina
navadno umanjka že jasnina
s tem ni prav nič narobe
in nič šlo ne bo po gobe
saj če znebimo se puščobe
posije žarek metaforične svetlobe
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: windigo ()
Vredno ogleda ...
Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
---|---|---|---|
Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
» | Velika Britanija: žrtve posilstev bodo morale policiji predati mobilne telefone (strani: 1 2 3 4 5 6 )Oddelek: Loža | 44842 (40392) | vostok_1 |