Ko se ti piše

Zoo

Ko te poberem v Centru še ne veš kam te bom odpeljala.
Je resnica, da niti ne vem ali ti bo všeč. No, upam, da ja.
Kakorkoli, danes sem v obleki. To je nekaj kar nisem ravno jaz. Sploh pa je ne bi nikdar oblekla, če tebe ne bi bilo poleg.
Saj veš, da mi je precej všeč, ko ti tako med vožnjo, po moji nogi z roko. Ampak kavbojke res ne dajejo tistega pravega občutka. Uh, gola noga s tvojo roko, pa je, mravljinci do vrha glave. Takrat upoštevam vse prometne predpise, vozim po omejitvah in se strašno rada ustavljam na semaforjih z rdečo.
V glavnem, si lahko misliš, da preden prisedeš, si obleko "popravim". Ravno prav, da ti je takoj jasno, kako bi pa jaz tudi prste čim bližje vroče pičkice, a ne?
Od strani te pogledam, a vidiš slučajno kaj drugega v mojih očeh kot porednost?
Semaforjev tja do Večne, je kar nekaj.

Ko lahko, me seveda zanese z roko v tvoje naročje. Nič, vse spi. Mi pride na misel ona, ne diraj lava dok spava, glej na cesto in pusti da se mala hruškica lepo omedi. Seveda se medi, skrbiš zanjo, čeprav jaz tebi eej, tako se nisva zmenila, nehaj. A zdaj že veš, da je moj ne en tak proseč jaaa, šee, niti slučajno ne nehaj?

Na parkirišču je kar gneča, komaj najdem prostor. No, za avto je zdaj poskrbljeno, jaz bi pa par tvojih poljubov. Res, zdaj je prilika, kasneje bom padla v živali in pozabila nate. Ne, saj se lažem, upam le, da se boš nalezel mojega navdušenja.
Ooo, navdušena sem pa tudi jaz, ker poleg poljubov dobim še stiskanje joškic. Madona tako dobro to počneš da mi manjka samo še poliz, dva deset. A bi? Daj! Ja, tukaj!

Huh., tole se mora končati, sem v stanju, ko ne bom prepoznala nobene živali. A greva!? Ampak ne, ne ne, a lahko še malo jaz v tvoj žep, a niso tam spravljeni bomboni? Mislim, ne vem, a lahko brez dovoljenja brskam po tvojem žepu? Ma klinc, danes bom.
V levem se skriva, glavca, moja glavcaaaaaa! Huh, zakaj sem te zvlekla med ljudi, a mi nisi mogel reči, greva v samoto? Sline se mi nabirajo, okus po tebi se plazi vame. Fak, fukala bi zdajle! Na tem klinčevem parkirišču bi mi ga zasadil lepo od zadaj! A bi, ti je?

Malo ljudi danes, ampak še to jih je preveč. Po glavi mi dirja pripovedka o razkrečenih nogah, glava med njimi in jezik ki se mu da jezikat. Fak, ko se ta film v glavi vrti, ti povem, ti dam vse kar si zaželiš.

Jasno, načrtovanje da bova gledala šprint geparda, pozabi, zamudila. Ma, vse mi je postalo odveč, hočem tebe ne živali!
Je res, mlad medvedek je tako luštn ampak meni je, da je moji muci luštno. Zasmeješ se, a se ti zdim nora?
Čisto malo, priznaj!
Ampak ne bi se pa branil, ko bi namesto medveda gledal mene kako na kolenih po tvojem tiču sprehajam jezik? A bi se branil, res? A poskusiva?

Ja itak, nagnali bi naju, saj vem. Ampak vem pa tudi, da risi stanujejo malo višje. In da se ljudem ne da kaj dosti tja hodit. Ker se risa ne vidi prav pogosto. A od kod to vem? Ja, jaz ga vedno hodim iskat.

Ja ja, seveda tudi meni po glavi, ne bo ljudi tam, lahko bom. Saj res, kaj bom? Huh, in kaj boš ti?
Delam se, da me iskanje risa iz srca zanima. Tebe tudi, ne?
Začnem fantazirat kako bi postavila tablo na sredo poti, na njej pa napis risa smo preselili na drug konec vrta, smeješ se, me utišaš s poljubi, sama sva. Paše, da sva sama? Paše!
Huh, ne nehaš s poljubi, vrat mi gori, joške pa kričijo, daj, liži, ližiiiiiiiiii! Fak, ta tvoj jezik je ponorel., meša se mi, hočem te! A me slišiš, fukaj me!
Obrneš me, primem se za ograjo in slišim kako ti meni packa, risa bi ti a? A risa hočeš?
Jaaaaaaaaaaaaaaaa!

Božič

Šepetanje, ki ni prenehalo,
vprašanja, ki so ostala ignorirana,
z leti se res kaj malo spremeni.

A tisto noč,
sem vas končno slišal.
Nisem mogel verjeti,
moral sem se prepričati.

Našel sem igle.

Securities

Č:Dober večer gospod Škamp, tukaj Čuk*, a vas kličem v neugodnem trenutku?
Š:Ne, ne, kar povejte.
Č:Eno delo bi imel za vas, okrog Mercatorja nas malo skrbi, pa bi rabili analizo zadnjih dogajanj. Rabimo pa zelo hitro in zato dobro plačamo.
Š:Kako hitro pa?
Č:Če bi šlo do jutri, rabimo poročati naprej, pa ne vemo, če poznamo celotno sliko.
Š:Lejte, saj vam v obrisih lahko kar takoj povem, jutri pa pošljem še kratek pisni povzetek.
Č:Joj, to bi bilo pa sploh super.
Š:A naj kar na varnem kanalu, bi šel z veseljem na škampe z vami, ampak sem na strogi dieti?
Č:Seveda, kakor vam odgovarja.
Š:Kot ponavadi je potrebno biti tukaj pozorni na detajle, ki so včasih precej povedni. Saj veste, vse moje literarne analize so te vrste.
Ampak za začetek pozabite na Todorića, vse okrog njega zdaj je šov za javnost, od osebne porabe, do računovodskih trikov. Nič nepričakovanega ni v tem za upnike, tudi številke niso posebej presenetljive, prej pričakovane. Nobenega game changerja ni na tem področju, spektakel pač, naslonite se nazaj in zraven grizljate kokice.
Č:Kaj pa se je potem zgodilo?
Š:Jutarnji list je objavil dele vsebine pogodbe o zadnjem roll-up kreditu med Knightead Capital in Agrokorjem. V njem je precejšen del t.i. Lex Agrokor praktično izničen, pomembna je ta pogodba, za katero bi bilo dobro, da bi jo vi pridobili v celoti.
Č:Bomo videli, kaj lahko naredimo.
Š:Menda ga lahko dobi vsak v zemljiški knjigi. No pri vsem tem pa tisti slavni zanimivi detajl, o katerem piše Jutarnji list pravzaprav vrstni red: država iz varnostnih razlogov postavi novo upravo Agrokorja, ta gre iskat likvidnost po svetu in jo končno najde in jim Agrokor praktično preda v roke, pri čemer ti gospodje v pogodbo zapišejo, da se tega specifičnega državnega upravitelja ne sme sama zamenjati. Seveda kreditor naj ne bi posegal v suverenost države, želi pa si zaščite pred arbitrarnimi posegi. Ampak v pogodbo zapisana rešitev ni ravno najboljša z nobenega vidika, ne za državo, ne za kreditorja, vkolikor Ramljak ni sam Superman. Ni slaba za Ramljaka, vendar je ta kot samo državni upravitelj vendarle "spare as any". Skratka rešitev je nelogična, za le te pa v skrbno izpogajanih pogodbah ni prostora.
Č:In kakšna logika se lahko skriva zadaj?
Š:Tukaj lahko samo špekuliram. Knighthead je že prej kupoval Agrokorjeve obveznice, za katere je bilo tedaj že povsem jasno, da so junk, za preveč denarja, da bi šlo za klasičnega mrhovinarja. Pravi mrhovinarji bi ponudili veliko manj, saj je jasno da bodo v primeru propada kreditorji poplačani v majhni frakciji in da za obveznice ne bo ostalo nič. Razen, če bi že od začetka računali na večje poplačilo. Za kaj takega pa bi morali biti novi kreditor s posebno pogodbo, ki jim omogoča prednostno poplačilo tudi starih dolgov. In to so dosegli. Če torej Agrokor uspe poslovati naprej, so ga "kupili" za miljardo kredita in nekaj obveznic, ki jo bodo prednostno dobili nazaj s še kakšno miljardo dobička. Če Agrokor propade, bodo polno poplačani iz stečajne mase in bodo prevzeli večino hrvaške živilske industrije in veike Agrokorjeve agrarne kombinate.
Č:Ne vem če sledim vsem finančnim detajlom-
Š:Do glavnega šele pridemo. To pa je vrstni red. Najprej država imenuje Ramljaka, nato Knightbridge začne kupovati obveznice in nazadnje Knightbridge posreduje pri posojilu nespecificiranih posojilodajalcev z zdaj že znanimi beneficijami. Pri običajnem upniškem odoboru to ne bi šlo skozi. Še dobro, da imajo Lex Agrokor, ki ščiti Agrokor pred upniki. Ampak skupaj s pogodbo Ramljaka meni to deluje kot izdelan načrt. Rusi so besni. Mislili so, da imajo Agrokor v žepu, pa jim ga je nekdo odpeljal izpred nosa. Pa so ga dolgo kreditirali, čeprav so že vedeli o njegovem finančnem stanju. Zdaj bodo obupano poskusili pred kakšnim sodiščem, ampak jim ne prerokujem ravno uspeha.
Č:Nečesa ne razumem, zakaj so ga Rusi tako dolgo kreditirali, kljub temu, da so najbrž vedeli, da je prezadolžen.
Š:Del besedne zveze prehranska varnost je varnost. V primeru Agrokor poteka bitka za vpliv na Hrvaškem. Saj poznate zlato pravilo: tisti, ki ima zlato, postavlja pravila. Živilska industrija in kmetijstvo je hrvaška zlatnina in ne samo srebrnina. V zaostrenih razmerah pa stvar preživetja. Dogajanja okrog Agrokorja zgleda presegajo izključno ekonomske motive.
Č:Kaj to pomeni za Mercator?
Š:Verjetno bo odprodan in Knightbridge se bo s tem delno poplačal. Dobil ga bo najprej kak posrednik, ki bo zaslužil s prodajo trgovski verigi, ki bi želela vstopiti tudi na ta trg. Slovenska politika bo tam izgubila vpliv, novi lastnik pa ga bo počistil, kaj se bo zgodilo s podjetjem samim in kako bo izgledalo po tem, je še nehvaležno napovedovati.
Č:To nas najbolj zanima...
Š:Torej vprašajte vedeževalko, ali pa kakšno resno obveščevalno službo, ne pa nekoga, ki spremlja dogajanje iz svoje dnevne sobe.
Č:Hvala lepa za te informacije. Pisno analizo pošljite na znan naslov. Želite nakazilo, ali bi raje brez sledi denarnih tokov?

*Čuk je ena majhna SOVA

Peljem se po njivi, a tokrat z drugačnim namenom.
Vedno sem domov pripeljal veliko buč, tako zrelih kot nezrelih, tudi ranjenih.
Zdaj hočem samo eno, zrelo, najdem pa samo nezrele in ranjene, ki bodo kmalu zagnilile.
Peljem se v prvi poljski brzini, da te ne bi spregledal, pa te vseeno ne najdem. Le kje si?

Najprej je treba znati trpeti,
potem ljubiti, nato oditi
in na koncu iti brez pomišljanja.
Vonj češpljevih cvetov.

-- Jinmei Tan Guo v pismu sestram pred odhodom v Ameriko.

O Jinmei Tan Guo ni veliko znanega. Legende pravijo, da je bila rojena v številčno družino Taoističnega učitelja, da je kot mlado dekle zakrilo svoj spol in odšlo kot mlad menišič v samostan študirat Chan, da jo je pot zanesla tudi na Japonsko, da je tam doživela Satori in zatem zapustila meništvo in se kot ženska vrnila na Kitajsko, od koder pa je kmalu odpotovala. Bolj znano je, da se je sredi devetnajstega stoletja znašla v Buenos Airesu, še vedno relativno mlada kot Madame v največjem tamkajšnjem bordelu. In za vedno spremenila duh mesta, če ne kar pokrajine in države.

Kako je uspela preživeti v surovem okolju novodošlih tujcev, klavnic, prevzetnih postopačev, najemnega vojaštva, ostrih meja med prišleki in posestniki z njihovimi mestnimi podeželskimi klubi in katoliškim svetohlinstvom, rumene mrzlice, v mestu, ki je iz brazgotin počasi sestavljalo svoj obraz in mogočni korpus, ki pa še skoraj stoletje ne bo dobil uglajene in izglajene mestne podobe, se tudi ne ve. V spomin zapisana pa je ostala njena hiša na polpodeželskem severnem robu mesta, obdana s številnimi oranževci z veliko prostora in ne tako daleč od pristanišč pa vseeno kraj, kjer si lahko vsaj za trenutek pozabil na vsakdan in poskusil biti še kaj drugega kot samo mesar. Pa četudi samo enkrat na mesec in skoraj za celo plačo.

Znano je tudi, da se je v njenem klubu veliko plesalo na prostornem vrtu, morda še več, kot pa počelo vsega tistega, po čemer naj bi bil kraj sicer razvpit. Morda je prav zaradi svojega življenja kot moški, četudi menih, razumela, da lahko ponudi še tako okorelemu težaku več kot hitro praznjenje jajc v temačnem kotu v zameno za nekaj pesov. Razumela je, da lahko en pogled in nasmeh gejše ostane v spominu za vselej in da je počasi stopnjevano, morda celo ritualizirano pričakovanje lahko vznemirljivejše od samega vrhunca. Da je lahko en sprehod v tišini, ali pa z le nekaj izmenjanimi besedami elektrificiran bolj kot trenutek pred udarom strele. Znano je tudi, da so šle vse njene sodelavke skozi rigorozen trening, tako kar se tiče plesa, splošne razgledanosti, kontracepcije, konverzacije, kot tudi posteljnih umetnij in da jih je učila z veliko zavzetostjo in navdušenjem, ki po mnenju nekaterih ni moglo biti povsem neosebno, kaj šele motivirano samo z dobičkom. In da jih je brez problema in z nasmehom izpustila, če so se odločile oditi zasledovati drugačno srečo.

Glasba na tistem vrtu je bila nekaj posebnega. V svoji osnovi je imela divji afriški ritem, za katerega se je zdelo, da prihaja neposredno iz lastnega drobovja ali še kak centimeter nižje, neugnan ritem, niti približno ujet v kakšno vojaško koračnico, kot tista kasnejša angleška abominacija dobra kvečjemu za tiste plesno in odnosno prizadete. In imela je nostalgijo in hkrati preprostost dolgih, celo razvlečenih not in hitrih prehodov in sprehodov enostavne harmonike, ki jo je lahko izdelal vsak lokalni mizar, res dobro igral pa samo tisti, ki je premogel presežek talenta, če ne celo malenkost virtuoznosti. Ta se je kot v posebnem plesu prepletala s kompleksno kontramelodijo violine, ki je okrasila vsak gib harmonike včasih pa neopazno prevzela pobudo in vodila vzdihe harmonike na nek drug in drugačen prostor, ki ga je lahko ujelo samo pozorno uho. Telo je glasbi dal bas, ki je lahko napolnil prostor s pulzirajočim ritmom, da je ostalo le še malo praznega prostora, ki ga je lovil pianino, ki je bil včasih del ritmične sekcije, že naslednji trenutek pa je zraven še oddrvel po celotnem prostoru in dodal zvoku novo umetelno figuro.

Ples je bil lahko povsem enostaven sprehod v dvoje, brez veliko besed in pravil, ki pa ga je večina v strahu pred monotonostjo hitro nadgradila s prehodi, križanji in obrati, nekateri pa so rabili v ta namen (kot tudi drugje) točno določena pravila in oporne točke. In jih seveda tudi takoj dobili.

Vse to pa je bila vedno samo kulisa, okvir, v katerem se znajdeta dva in ga napolnita ali izpraznita. S svojim ritmom, svojimi željami, svojo melodijo, kontrapunktom, okraski in vsem ostalim. Napetostjo, nasmehom, sproščenostjo, veseljem. In tudi skrbmi, bojaznimi, težavami, problemi, kompleksi, zateglostmi in otrdelostmi. In to je tisto, kar je tu pomembno, zato včasih funkcionirajo na prvi pogled nemogoči pari in se na koščke razsujejo tisti menda idealni.

In včasih zadošča že samo to, sprehod v dvoje brez odvečnih besed, da začutiš drugega, pravzaprav, bolje, da začutiš sebe ob njem. Tudi če je samo praznina. Objameš jo in greš naprej. Nekam proti cvetovom pomarančevca. Ali češpeljam. Karkoli ti zadiši in ob čemer ne rabiš razpravljati o prav in narobe. Tako kot Jinmei Tan Guo je in ni vedela, da je prav.

Pogrešam te
Pa včasih ne ravno točno tebe
Ampak tebe
Tvoje mnenje
Tvojo osebnost

Včasih sedim tu
In strmim v LED žarnico
Katero sva kupila še s pokojno materjo
Pa še vedno vztraja in trmasto razsvetljuje
To mizernost eksistence

Morda bo nekoč bolje

Tole je (moj) prevod iz Lemove Cyberiade in ne originalen tekst, ampak ravno paše v kontekst.

Naj sesteavi pesem o cybererotiki, dolgo največ šest verzov in govori naj o erotiki, ljubezni, izdaji, visoki družbi, zamorcih, nesreči, incestu, naj se rima in vsaka beseda naj se začne s c. Ali morda še č.

Ciprijan ciberotoman, cinik, crklja čudovito
črno čistunsko cesarsko češpljico čarovito.
Cel car celovito časti čežnje črnolase črnulje čedne.
Čepečo čečico črviči, čuječe čaka, čemi, čustvuje čute čredne
čuti Ciprijana cuzati cipasto ciciko carične častivredne.

Angleški (ni moj) prevod pa je genialen (zahteve pa tudi malenkost spremenjene):

Seduced, shaggy Samson snored.
She scissored short. Sorely shorn,
Soon shackled slave, Samson sighed,
Silently scheming,
Sightlessly seeking
Some savage, spectacular suicide.

Spet

preveč delaš?
A si ne bi vzel malo pavze? Potrebuješ jo, saj nisi robot. Pa kavico. Belo, če me spomin ne vara. Lahko dobiš še rogljiček. Ti prinesem?

Da bi pa res lahko malo odklopil, praviš. In kava bi ti sedla. Prav. Pridem. Pa ne rabiš pospravljat pisarne, ustvarjalni nered me ne moti.

Pridem, kava, rogljiček, ti . Usedem se na stol, klepetava o nevemčem. Smeješ se, ko ti pravim kako pa jaz vedno ko s tabo rešujem svet, oblečem krilo ali pa obleko. Da sem ti tako bližje, da ti hitreje zadišim, ti pravim smeje. Neeee, saj ni res, nezavedno je to ampak vedno deluje. Name, nate.

Sediva nasproti, med nama je miza. Praviš da je rogljiček dober jaz pa da mi je vroče in začnem odpenjat gumbe na srajci. Gledam te, upam da se ti kava vsaj malo zaleti, želim prebrat v tvojih očeh, ja, nadaljuj, ja.

Seveda nadaljujem dokler niso vsi gumbi odpeti. Ne, spodaj nisem gola, čutim pa tudi skozi modrček, da bradavički že vesta kaj jima pripravljam. Moram se ju dotakniti. Saj veš, vsaka v svoji roki, se joškici počutita odlično.
In mene vzburja, ker me gledaš. Res.
Za par sekund zaprem oči, menda zato, da se vsaj malo zberem. Pa tudi, a veš, nikakor ni lahko biti tako razgaljen, nekomu tako brez sramu dajati sebe.
Ampak ja, si želim tega s tabo, zelo želim. Odprem oči, a bi ju rad, povej?

Osvobojeni v mojih rokah se ti ponujata. Poslinim si prste, paše jima tako drkanje Ti si že zdavnaj odložil skodelico in naslonjen na stolu gledaš, rečeš da se tvoj prijatelj prebuja in kako bi pa ti z veseljem jezik na bradavičkah uporabil.
Ja seveda ja, ko bo čas za to, zdajle bosta kar z mano zadovoljni.
A praviš da tvoj tič tudi spremlja? Uhhh, misel na to me, saj veš, pelje dalje.
Desna roka zapusti bradavičko, zdrsi po koži, jasno do trebuha. A veš da se res vedno ustavi na trebuhu?

Ne, nisem brez hlačk ampak saj veš, tudi tako lahko čutim da bi moja potrebnica rada, zelo rada, uživala.
Sicer pa, lahko jih samo malo odmaknem na stran in sem na njej. Mokra je.
Zate je mokra. Zate. Ti je všeč to?

Zaslišim tvoj vzdih, o ti prasička. Ja, kaj pa je? Sleci si jih! Ne. Sleci si jih, rad bi jo gledal, želim si jo.
Uff, pribije me ta tvoj rad. Slečem jih, razširim noge. Na, tu je. Ja, zate je.

S prsti na njej, te gledam. Si rekel, da bi mi jo rad s prsti razprl? Naj jo jaz, zate?
Slišim te, vidim te kako te napolnjuje to kar gledaš.
Fak, jezik bi ti zdaj vanjo porinil. Ja bi si želela, ja. Kaj pa tvoj potrebnež? Si ga že ujel v svojo roko? Si želi moje pičke?

Fak, ne morem več.
Vstanem, pridem do tebe. Ne, ne v naročje, na rob mize se usedem, s pičko pred tvojimi očmi, z očmi na tvojem kurcu, drkaš si ga.
Uhh, kako te rada gledam, ko to počneš! Ampak zdaj, nehaj, poliži mi pičko, porini svoj jezik vanjo, prosim prosim prosim!

Tvoja glava med mojimi nogami, jezik pa tako divji, da me vse bolj odnaša.
Mrmram, diham, ne nehaj, hočem da mi pride prvič na tvojem jeziku. S tvojim jezikom.
Čutim prste, čutim jezik, noro je...........

Rabim res samo nekaj kratkih trenutkov, da pridem nazaj, ker si želim svoj jezik na tvojem. Daj mi ga!

Trd je. Zame. Ja, zame!
Fak, kako mi tisti prvi polizi spet bradavičke vznemirijo! In paše mu v moji roki, slišim te kako vse bolj glasno dihaš ko jaz gor in dol po njem z jezikom. In ko si ga dam v usta, slišim le ja ja ja

Ne ne. Ne bo ti prišlo v moja usta. Saj veš, želim si ga, v sebi. Želim si te! Hočem da me fukaš!

S trebuhom se naslonim na mizo, od zadaj v pičko si ga želim.
Primeš me za ritko, čutim kako se tvoj kurac pripravlja da me napolni

Ko kar naenkrat suneš vame, zastokam. A to si hotela? Fukala bi, kaj? Ja ja ja jaaaaaaaa

Grabiš me za lase, grabiš joške, držiš za ritko in fukaš fukaš...................

Izliješ se mi na hrbet in potem padeš name. In nekaj o tem, da dišim, pa da je kava res pasala.
Ja, pašejo tudi poljubi po fuku.


Huh. Vedno me zapelješ.
Smejem se. Ali pa jaz tebe.

Defeating Kraken

An inevitable feeling of entrapment
Surfaces when caught in a gaze
At the other end there is just an eye
An exquisite I

It looks like it was painted
on the forehead of a buddha
It looks like evolution this time
got the layer order right

You can feel its strength, its pull
The attraction from the entry
Of a transcendental tunnel
Into another world

Staring into unknown depths
You theorize a mind
Connecting retina with
Noodly appendages

Now you can almost feel its cold embrace
The suction of its needy tentacles
Leaving marks all over your skin
Bringing you closer to the core

White beak of bone crushing strength
Will never whistle, never sing to you
Reflecting the light of a dawn evenly
Back into this world

An inkling of a black abyss
Flashes in the background
No angel choirs there
Singing of ethereal truths

Not disturbing the circles
Of friends with their
Entertaining displays
Of eternal unhappiness

You pull the head out of the head sack
And let it enjoy the frozen view
Until it melts in vibration of your Bono Vox:
Do not cling unto me

Temno je ko se zbudim.
Glasna tišina rohni, le
tiktakanje ure ji stoji naproti.

Pobegnem pred njim. Ven.
V nežno zavetje teme, ki
me nikdar ne razočara.

Hodim po cesti. Skozi množice
ljudi v mestu. Skozi prostrano
puščavo samote.

In vse, kar mi manjka je
en tvoj objem.

So rekli da je ostalo le še nekaj dni.
Obupno si želim da bi se motili. Da je napaka.
So rekli da čakaš da se vrnem.
Vrnila sem se. Praviš da si ok. Da te nič ne boli.
Poješ jogurt in napolitanko. Zaželiš si kave. Pogrešaš radio. Podrgneš se po bradi in rečeš da bo mami huda ker si kosmat. Brijem te prvič. Stiska me v grlu.
V glavi mi bobni. Samo še nekaj dni. Po tvojem utrujenem nasmehu vem. Da čudeža ne bo.

Zunaj sem se zlomila.

Na koncu sem s potrpljenjem.
Na jetra mi gredo obiskovalci ki se postavijo dva metra od postelje in šepetajo.
Matr, po kaj si prišel? Če na obisk, stopi k postelji in povej kaj! Vprašaj očeta, ne sprašuj mene, če je kaj pojedel!
Živ je še, jebemvamsunce! Sliši, čuti, razume! Kaj vam ni jasno? A mislite da ste že na pogrebu? Ste si ga ogledali? Bo dovolj materiala za razpravljanje jutri? Hijene, mrhovinarji! Marš!
Zadržujem se zaradi očeta. Danes ni ne lačen ne žejen. Sladoled pa bi.
Grem do prve trgovine. Smešno, ko je konec poletja, samo praznijo zaloge. Pri nas jemo sladoled tudi pozimi.
Jagodni Talking Tom. Lomim ga v lonček, oče sprašuje po mami. Bolje je. Morda jutri pride.
A se že spet lažem? A bo jutri zmožna vsaj pogovora po telefonu?
Pride teta in takoj napad - seveda, normalno, jasno - da sladoleda pa ne bi smel jesti. Še preden sem ji odgovorila, ji je oče. Še zdaj mi gre na smeh ob njegovem zakaj pa ne, a bom zbolel? ne bom, pa še proti gripi sem cepljen.

Takih kot je moj oče, ne delajo več.
Ja, je hudo vedet, da ga kmalu več ne bo. Zelo hudo.

Na stopnicah srečam zdravnika. Prijazen in zelo skrben je.
Stopim v sobo, oče spi. Sedem na stol in ga gledam.
Sedim skoraj uro. Možno da sem tudi jaz zadremala. Zvok policijskega helikopterja.
Sladoled imam zanj. Poje ga pol lončka. Spije čisto malo soka.
Kratek blisk upanja. Vem da ga ne smem imeti. Vem kaj pomeni invaziven. Rak. Poznam lestvico preživetja. Poznam oceno zmogljivosti. Razumem vse. Tako zelo boli.
Oče sprašuje po mami. Spet lažem.
Posnela sem njegove najljubše pesmi. Prislonim mu telefon na uho. Zamrmra par besed.
Hudo mi je.


zakaj pišem tu? če se še tako smešno sliši, je tu mir. ni nikogar, ki bi mi brezčutno govoril sajbosajbo in zraven razlagal kako je promet v ljubljani res nemogoč. tu ni lažnega sočutja in ne idiotskih nasvetov. tu si raztresem misli, ko berem pisanje mojih najljubših person non grata. hvala posebej tebi, ki uporabljaš rodilnik.
tu je mir, ki ga zdaj potrebujem. da se mi ne zmeša med norci.

28. 11. 2017
Najboljšemu očetu.
Za potovanje v neke druge dimenzije.

Njegova najljubša.

Dvom?
Tišina? Beseda?

Klinc, nismo stroji.

Pika na i. Misel zate, za tvojo bolečino.

Saj ne da ne bi upoštevali naše želje. Da hvaležno odklanjamo cvetje in sveče.
Da naj v spomin na očeta, darujejo hiši Ljubhospica.
Žalostno je, da ima Slovenija samo dvanajst postelj za ljudi, ki potrebujejo paliativno oskrbo.
Moj oče ni dočakal proste sobe. Odšel je tisti dan, ko bi ga lahko preselili tja.
Naj povem, da ne bo nobenega dvoma, tam je za vsakogar brezplačna oskrba.

Veliko jih je upoštevalo naše želje. Še več, pa ne.
Sveč bo za par let. Oče bi zmajeval z glavo in rekel - mar bi dali za brezdomce ali pa kupili hrano za živali v zavetišču, živim lahko pomagaš, mrtvim ne.

Strinjam se z njim. In si mislim takole - če že moraš, kupi svečo med letom, pojdi na njegov grob in jo prižgi. To bo pomenilo, da si si vzel čas in ga šel obiskat na pokopališče.

Ampak ja, težko je zamenjat ljudem v glavah zakoreninjene vzorce.

ne trdim (na osnovi sv. Tomaža Akvinskega), da je posiljena ženska storila smrtni greh, ker je bila posiljena, pač pa, da ga je storila, če ni naredila vse kar je bilo v njeni moči v danem trenutku (jasno, da je pri tem treba upoštevati patološko stanje, šok, ki ga lahko povzroči ustrahovanje ipd.), da bi se spolnemu odnosu ognila.

-- dr. Ivo Kerže 24.11.2017 v Časniku

Dragi farani in še posebej drage faranke,

danes se na vas s tem pastirskim pismom izjemoma ne obračam v Latinščini, jeziku, ki bi bil sicer na tem mestu potreben in bi mi dovoljeval bolj natančno obravnavati teološko problematiko, o kateri bom govoril, vendar ker gre za praktično implikacijo, ki ima pomembne nravnostne posledice, mi prosim oprostite morebitno nenatančnost in popreproščenje, ki ga bom zagrešil zaradi razumljivosti in urgentnosti obravnavane tematike. Sodobno slovensko moralnoteološko raziskovanje del sv. Tomaža Akvinskega je pripeljalo do jasnega spoznanja, da je potrebno cerkveno učenje na določenih področjih dopolniti in precizirati, da bi lahko Katekizem, še posebej v povezavi s svetno razumarsko pritlehnostjo, ne bil zadosten pri razumevanju grešnih dejanj, še posebej tistih najhujših, ki imajo lahko posledice v večnosti.

Iz izvajanja sv. Tomaža Akvinskega jasno izhaja, da je tudi ženska prešuštvovala in storila smrtni greh v primeru posilstva, kljub temu, da se na prvi pogled zdi, da ni izpolnjen pogoj polnega pristanka in namernosti, temveč je neprostovoljnost ne odvezuje bremena smrtnega greha, ako ni naredila zares vsega, da bi se temu grehu ognila. Kaj to pomeni, da ni storila res vsega, je spet precej zapleteno vprašanje, pri čemer bom zaradi razumljivosti in enostavnosti tokrat poskusil narediti primerjavo s kontracepcijo. Ni potrebno, da ste ubili novonastalo človeško bitje in mu preprečili rojstvo in razvoj v polnega človeka, da ste zagrešili smrtni greh, za smrtni greh je dovolj že to, da ste uporabili kondom samo z namenom, da bi samo spočetje preprečili*. Prav tako še daleč niste storile vsega, ako ste jasno izrazile, da si spolnega odnosa ne želite, ali ste se aktivno in celo z vso silo upirale. Prav tako vas popolnoma ne odreši dejstvo, da niste izzivale, se šminkale, nosile izzivalnih oblačil ali se poskušale nasploh izogniti slabi družbi.
Že izpred časov sv. T. Akvinskega namreč poznamo tudi povsem praktične rešitve, ki so varovale tako nravno nedotakljivost, kot tudi dušno zveličanje, ki so morebitnim posiljevalcem onemogočile samo dejanje in učinkovito preprečevale, da bi bilo dušno zveličanje kot tudi telesna nedotakljivost resnično ogrožena. Resda so bile tedanje izpeljanke nehigienične, neudobne in so ovirale tudi vaše druge aktivnosti. Kar pa ne velja nujno več za sodobne izpeljanke, ki te manjše pomanjkljivosti v veliki meri odpravljajo, pri tem pa vam omogočajo neogroženo zveličanje vaših duš. Morda res niso povsem neopazne, vendar je na to potrebno gledati tudi kot na jasen znak vaše kreposti in odločenosti, da se v vsakem primeru izognete grehu, kot priliči krepostnim ženam in mladenkam. Prav tako apeliram na može, da si zagotovijo spremstvo v večnosti in vnaprej preprečijo, da bi morebiten nesrečen dogodek ogrozil zveličanje vaših hčera ali žena in jih tako obsodil na morebitno večno trpljenje v peklu, v skladu z reklom: "Bolje preprečiti, kot celo življenje in še potem odvezovati."

Prav tako je, kot sem vam zapisal v prejšnjem pismu, kljub vsem olajševalnim okoliščinam, ki jih lahko pripišemo adolescentni mladini, za njihovo nravstveno vzgojo, kot tudi za dušno zveličanje, nadvse koristno, da ne zapišem kar nujno, da mladim fantom pred spanjem še naprej povijate roke in jim preprečujete in jih še naprej odvračate od grešnih dejanj, ki bi lahko imele posledice zunaj efemernih okvirjev človeškega življenja, medtem ko za dekliške roke navadno zadošča že uporaba blažjih pripravkov, ki vsebujejo sledi čilija.

Deviške pasove, rokavice za preprečevanje samozadovoljevanja, kot tudi razne pomade s čilijem s podobnim namenom, lahko kupite vsak dan tudi v naši zakristiji.

V Bogu z vami,

dr. A. Kasnić

*okrožnica Humanae Vitae, poglavje 13

Creative Writing Class

X: Howdy Michael, I'd like to talk with you about an article.
M: Oh hi, which one?
X: Well, that's exactly what I'd like to talk to you about. There was little cooperation on themes we find important lately.
M: Ahmmm, I am writing and publishing all the time about Middle east and Ukraine. I am just now preparing something on why disavowing Kurds is absolutely neccessary.
X: Sure, but we would like to have your analytic skills applied on the domestic front as well.
M: You mean me analyzing american foreign policy in general or even State department politics?
X: Not exactly. More like Russia collusion. We need your particular expertize on all things Russian in presenting the evidence on Trump campaign colusion with Russia, last few pieces we prepared did not work out as envisioned. And you've been pitched as an expert on Russian affairs before.
M: You mean you have something on hand that I should look at and put the pieces together?
X: Well, I wouldn't go that far. But it would be really great if you could come up with something hot there. Smoking if possible.
M: Andrew has been writing on that topic. He's quite good at it, I have invested my time, couple of years actually in other areas, it's not exactly I have something new and special to say about all this.
X: I know Michael, but we need to mobilize a bit here, we're not getting ahead. Some of our people have been outright foolish and some things have backfired lately, some doors in media have even closed and we almost got into plain view. We really need to open new channels and engage new people, if I am honest. And I know you are on top of what's going on also in that area.
M: But I'd really prefer to continue working on some stories on Middle east, I have quite some things there in works.
X: Listen, Michael, what you did is just starting to pay off. You've become member of several international bodies and councils, have some good contracts with major cable news networks. You earn quite a multiple of what most of journalists get these days. You might even travel first class if you wanted to. Or you could move some place nice, send kids to private schools. You know, American Dream, the complete package.
M: And I tought private jets, yachts and cribs were the new American Dream.
X: That's for the decision makers, execs and some stars, not scribes. Let me just say that right now your future is being weighted. So if you want this to continue, we need you to deliver. Now more than ever.
M: Ahmmm, ... ok, I will refocus the Beast and try to do some reinterpretation, but it might take some time, before I have something really good on my hands.
X: Fine. We're counting on you, Michael.

Tebi malo hormoncki nagajajo, jel ?

On-topic:

Samota se mota vame;
osamljen ostanek spomina.

V temnem kotu bela lisa,
v sončnem oknu spet pogled.
Skozi okno gre v kot svetloba,
da bela lisa izgubi svoj lesk.

Sivina je na bregu mojega pogleda,
še solze ne polzijo več v vrč.
V vrču roža osušena,
na oknu ni več mojih solz.

Ples s hudičem

Srce je tolklo.
Glasno sem izdihnila in prijela za kljuko.
To je to.
Nezaklenjena vrata vodijo v Pekel. Vrnitve ni.

Prva stvar, ki je pritegnila pogled, so bile rdeče zavese.
Hip kasneje slišim šumenje vode.
Globok vdih. Nisem sama.
Vznemirjenje narašča.
Ne ve da sem tu. Uživam v tem trenutku. Nemir se umirja.

Stopim k priprtim vratom.
Oči se uzrejo v ogledalu.
Fak, konec je z mano!

Pobegnem v sobo. In čakam.
Slišim srce. Voda ne teče več.
Trenutek še.

Ko nimam pojma, kaj sem rekla. Ko niti približno ne vem, kaj je rekel.
Le norela sem v sebi.
Na dosegu roke je. Na okus ustnic.
In te oči!
Zmeda popolna.

Ko se je mokro telo znašlo ob meni, sem se izgubila. Nisem več obstajala.
Posrkala me je vase butajoča energija, divje lizanje me je spravljalo ob pamet.
Lakota, neznosna lakota po njegovem telesu.

Koža na koži.
Peklenska vročina.
In ta prekleta slina vsepovsod!
Fak, zažgalo me bo!

Nemir dveh teles.
Divja norost.
Slepa za nežnost.
Strast.
Brezmejna pohota.
Fak, strgalo se mi bo!

In se mi je. Večkrat.
Egoistično sem uživala v užitku, ki mi ga je namenjal Hudič.
Nenormalno liže.
In blazno nenormalno odlično se je z njim ljubiti.

...ne bit zavistni...vsak ima možnost najti svojega Hudiča.

Pastirja

Skupaj so naju prignali pozabljeni občutki pripadnosti. Širitvi uspeha nisva ponudila dovolj svežih vonjev, zato so kupi nametane slame zahtevali spremembe.

Izjemno všeč mi je bilo, da si hotel štalo spremeniti v hlev in vsem živalim podariti igralne urice.
Dobro se nama bo godilo, je letelo po duhovno spufani glavi.

Obema se je luštalo prve košnje in tekanja po mehki zapeljivosti. V izobilju sva imela prostora za izdelovanje okusnosti.

Sklenila sva, da je odmevanje od gora, tipična žajfnica, neprimerna za okoljsko naravnana človeka in si pašo naročila bolj po domače.
Seveda so se hvaležno oglašale živalske strune in zdelo se je, da bo rubrika izhod, uspešno prestala kisanje.

Seštevala sva repe vseh trenutkov in jim priznala, da sva uborno travo nespametno zamenjala z deteljo.
Napihnjenost vampov je povzročala neznosen smrad. Ampak do gnojišča čustev je bilo takrat še daleč.

Spomnim se, kako lep dan je bil, ko si pritekel s palico in me silil, da bi zamenjala pašnik.
V hipu me je minilo resnicoljubno molčanje o brezmlečnem sirčku, ki se je pasel pod vrhom tvojega minimalca.
Travnik je postal poln tvojega dretja in res mi ne moreš zameriti, da sem med begom, električno napumpanim pastirjem, prepovedala rajanje v moji podobi raja.

Brezupen primerek

Muca se na
soncu greje,
hoče noče,
pridno šteje.
En tič, dva tiča,
trije tiči...
Oooo, cela jata!
To bo čist zares
odlična tičja solata!

Upam,
da se boš smejal,
ko boš tole zdaj prebral.

Spanca od nikoder ni.
Tič mi gleda iz/v! oči!

Je že tako,
tič mi paše v roko!
/pa tud kje drugje,
mu hudga ne bi blo!/


V svoj zagovor
rečem ti,
men zares ni pomoči!




Glooooobok vzdih. In smeeeeh.

pa od nekod nadzorni prileti,
muci divji
takole govori
- o ne ne!!
muca!??
to tako ne gre!!
tičkov pridnih
se ne je!
njih se boža,
jih razvaja,
vse kar delaš,
naj jim ugaja!

muca mirno obsedi.
tičke šteje, misli si
Nič solate??
Tičkov pisanih ne smem??
Kaj naj jem??

Gledam te
mjeseče,
sunčeva guzico.

Siješ
a ne griješ.




Pizdo!



(ni moja)

Gugalnica strasti

Rada imam tvoje jutranje božanje.
Se vprašam…bi zmogla brez njega…zdaj.

Ko mi ni mar…ker sem brez sramu.
Ta najina igra je postala mamilo.
Ko čutim…prekleto čutim…da se trga obema.

Vse je tako preprosto.
Ko mi telo že v jutru hoče vse.

Ko se dogajaš ti, divje šepetajo dotiki.
Ko si tako prekleto nežen, stresa do temeljev golota dveh.

Nemirno mirna sem.
Želja sem. Na cesti brez kažipotov.
In ko me najdeš, je dih vse kar imam.

Dišiš. Tako neznansko dišiš.
Slast tiste kapljice…okušam tebe…pozabim vse.
Tu sem. Imej me!

Sem en sam stok. Ne štejem utripov. Podivjali so.
Daj, reci! Še reci! Da me hočeš!

Poguba?
Poguba si je nadela drugačno ime. Užitek.

Bil je svet. Tvoj. Moj.
Bil je trenutek. Ja, točno tisti, kjer sta svetova trčila.
Le kako sta vedela, da bova takole norela?

…….ne daš me nikomur, ker te želim zase…….

Objemaj me!

_______

Cirka na prste ene roke jih je,
nečedna dejanja se jih ne boje,
saj hipoma pred publiko jih skrije se.

Usta široka pravice imajo,
dvoličnosti lastne ne poznajo
sicer lahko, da le priznati ne znajo.

Niti pomembno ni, saj pri pravici
tako ali tako jim dol visi,
čeprav po rami, se vseeno trepljajo dolge dni.

Take ljudi sicer poznamo iz prejšnjih dni,
vsi vemo čigavi ječniki so bili,
podli, brezsrčni, zmedeni ali moteni za ognjenimi vratmi.

Sam kaj čmo, zgleda, da narava
nam zgodbo grdo znova in znova navaja,
v lekcijo, zabavo ali skedenj poscano.