Forum » Sedem umetnosti » Ko se ti piše
Ko se ti piše
windigo ::
Happy birthday
y: Happy birthday, birthday girl!
x: :(
y: Now, now. Can you tell me, what is the meaning of life, universe and everything?
x: There is none!
y: Douglas Adams was a common swindler then.
x: Ah, so you're fishing for the 42.
y: 42, there you go girl! Happy birthday!
x: Blah, blah, blah ... Talk, talk is cheap.
y: I thought Fire Girl was your favorite Iggy's song and not Blah, blah, blah.
And you're right Talk, talk from that time is more appropriate for this moment, especially the song: Life's what you make it. It's even free on youtube.
x: You're mixing apples and oranges.
y: Yeah, and peaches! Such a delicious fruitcup. Mmmm, whipped cream and your cherry on top.
x: Watch it, buster!
y: Well, until the improbability drive is discovered in these remote parts of the universe, it's usually sex drive, that moves the animate objects round town.
x: Are you sure about improbability? Sex drive is perfectly fine sometimes, but I still can't imagine to be just flirting all the time or spending more than half an hour every day with my legs up in the air.
y: Well, you can try playing chess in-between. Do skydiving. Bungee jumping. Knitting. Reading. A rose garden. Trivial pursuit.
x: Eh, probably not, but there has to be more to life than trivial pursuit, which btw. I'm quite good at.
y: There is.The problem is, that you find the larger part of it to be boring as hell or childish or stupid or dangerous. You name it. Literally. You name it. Label it. Libel it. And a rose with all these names, well, it feels ... it smells differently. And I am suddenly not so sure about improbability drive not existing here.
x: I mean there has to be something larger than life
y: Like ... a moment? There were still many of those flying around, last time I checked.
x: Like love. You were in search for love and seem to have found some.
y: You don't have to believe it. Again literally. Sometimes you have to believe in something, to keep up, to follow through in order to make it. Sometimes you struggle. With love you do neither, it is all there. It just is. But I still believe, that all the stuff I have already quoted to you has to be there, for a loving relationship: a commitment, however brief; a purity, however threatened; a vulnerability, however concealed; a generosity of spirit, however marbled with need; an honest caring, however singed by lust.
x: I'm more of a skeptic.
y: Except this salmon of doubt does not mix that well with the bunnyrabbits of love.
But ... no skyhooks and no crutches, the road less travelled, to stars, through thorns, expect just scratches. But a true skeptic also scorns the 22-catches, no excuses (at least until he strikes all the matches). And with the urgency of now hence, he is poised to make all the difference.
x: The road less travelled is just a later narrative for perhaps a random choice, or even excuse or regret for the road not taken. And you are no Robert Frost, and I don't really care much about poetry
y: Yes, you make a good point. A life of regret is a sad life indeed. Non, je ne regrette rien is IMO better, although it does not lead directly to La vie en rose.
x: No go. Regret, no regrets, no matter, it's always the same imperfect you. No blank slate, no starting from scratch, no eternal sunshine of the spotless mind. There's more there.
y: But on the other side there you can be interacting with a a different person. And each relationship can be something completely different. A relationship is therefore each a separate entity. I've read this in a horoscope.
x: We're not that different. Most men have a one track mind, not at all difficult to follow. Just a different kind of ape, searching for power, candy, or sex.
y: There are some differences, which make the difference. Few centimeters more here, a hair less there. Don't tell me this is minor, you're the one who preaches it, you're the one who teaches it.
x: Yes, but more like running in circles, each circle getting smaller. Technically they are all different, you should see some new, sometimes really special details with each new circle, but you should also be able to notice a pattern quickly.
y: Well, It's good to be square sometimes. With unhappiness one can choose to invest his time into things of apparently no consequence like for example the difference between "sunt lacrimae rerum et mentem mortalia tangunt" and "mono no aware", which at first glance is a very minor one or non-existent. But when you dig deeper, you can find sometimes despair, and sometimes Zen. I think the difference is not some lightning strike like enlightenment, but perhaps the internal stance to allow yourself to be radically open to experience, to yourself and to the world, including sadness, so much to step into paradox, and somehow find some meaning in the process, even in no meaning. Nihilism is, says Iggy, best left to professionals. And sadness can help you first notice and then accept the world. It makes you more sensitive to things, so that you are able to appreciate the beauty of a slightly wilting rose, even more so than of one in full bloom.
x: I don't care much about obscure nuances of meaning, religion and philosophy in general either. And hey, what are you insinuating by slightly wilting?
y: I just wanted to wish you a happy birthday, I do not wish to be patronizing in any way, but it was exactly happiness and good life, which was one of main concerns of ancient Greek philosophers, they have built their entire ethics around this. Seeing things, appreciating things, aesthetics in general, can help you in doing things right. But I think that happiness comes from action, from doing the right things. And the Greeks have always dared to practice what they preached, something that was later feverishly exorcised by proponents of fear of God, of conformity. For Aristotle only virtuous life would bring one happiness. But virtue for him was excellence, doing things you like, the best way you can. And the opposite is not vice, but doing a half-hearted job, living a half-hearted life, not really caring for yourself.
x: I am taking care of me just fine, thank you. Some people have told me that I am going too far, that I am even being not just self-sufficient but self-centered. As if they were any different in that last respect.
y: The problem might as well be, that you are too smart for the rest of us, seeing patterns very quickly, way before we do. And perhaps even too smart for yourself. You can be so well prepared for any contingencies, that it leaves little room for surprises, for events, for magic. If anything happens, you have already hit the brakes and started maneuvering eons ago. Like greek ferries (no, this time not the greek fairies), which start turning more than half a mile before they land with the stern two meters away from the dock in a single turn. And some people say, that surprises and the unexpected are the spice of life.
x: I don't think so.
y: Neither do you think that virtue is following someone else's rules and doing things just because others think are right. But being bright and independent and sometimes a bit naughty doesn't make you automagically happy. Kant's Sapere Aude as echo of Aristotle's virtue in his definition of enlightenment, includes not just clarity, but also courage, motivation, strength (although he has otherwise a different take on virtue). And finding this, even today, is quite extraordinary, even among those who speak about having achieved enlightenment. Aristotle was quite a persistent fellow, judged by his writing, , but I wonder if it was writing which brought him the cherished eudaimonia or was it vice versa, eudaimonia was driving him. Well, we give IMO too much attention to causation and order. Aristotle would not agree there, but Adam Smith, the one known for the invisible hands, would support the reinforcement loops.
x: Pecking order, for example, is important!
y: Moving forward in pecking order won't propel you into being happy. Even if there was for no other complex social function, happiness would signify a good life, wherever in a hierarchy or out of a hierarchy you may find yourself. Perhaps a balanced and productive one. Poverty is the culprit of misery for those who have to struggle to make it through the day, the rest we mostly create our own misery. Fast forward now to positive psychologists, Mihaly Chickenshitmihaly et consortes think that they are able to train you in optimism. I hope they have advanced away from the chant: "svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem" or something similarly well grounded and smart (not!). Their flow is but a state of (being immersed in) action, perhaps they are not completely a lost cause.
x: Oh, yeah!
y: Well actually some of them view one in terms of enjoyment, engagement and affiliation, far away from Kant's duty and principles and imperatives. Which may be helpful somewhere, perhaps. And they have a different and such a long list of virtues (in modern sense), that even Buddhist monks would have problems memorizing, so they have to somewhat arbitrarily group them. Just like Buddhists again. I wonder how one is a religion and the other is not, but that is true also of all schools of psychoanalysis and substantial part of psychology.
x: What about science?
y: The basic process chemistry of happiness has been explained, individual differences not quite so, you know this better than I do. Predictive ability: one Prozac to make them all content. Sounds almost like Soma. But where soma should make one happy, prozac makes one not too depressed.
Well, statistics say you should marry! Married people are happier on average than unmarried.
x: I can hardly wait.
y: Or move to Denmark. People seem to be happier there too.
x: ... and beg on the streets or clean offices.
y: ... and saddle up some great Dane. I'm pretty sure you'd like that.
x: Not for long. I'm more of a cat person. I might scratch poor doggy's eyes out.
y: cat ... woman ... uff ... like Michelle Pfeiffer in a sexy costume, with panther like moves, ufff again
x: ... and we're back to talking about sex.
y: Well, if that makes you happy ...
x: Not really. Doing it is way better. But not in this particular case.
y: Well then, this leaves me nothing, but to use my ultimate weapon against unhappiness: bullshit
x: Bullshit?
y: Yes, you know, the things which are not exactly false, but are not exactly true either. Not even harmless lies, white lies
x: And how could that help?
y: Well, it could be funny. Or interesting. Or beautiful. Fascinating, inspiring, courageous, ingenious, persuasive ... just like TED ratings (there must be a lot of bullshit there at this TED).
x: Or none of the above. But, really, how could bullshit help anyone?
y: It can make you feel better, if only for a moment. And Prozac, the famous depression medicine, is not much more effective than bullshit, well placebo in this case. Today it would not pass the double-blind tests, but not because it does not help, but because bullshit, err placebo works so well.
x: Yes, but it is not true!
y: Truth can be very helpful in struggle for power, a weapon against unlimited and arbitrary personal power and power abuse. Like in the story Emperor's new clothes. And of course a shield against stupidity, the best defense we have, a preference for reason. In a less power laden context, is it really of utmost importance if something is true or not? What if it still moves you, makes you cry, or laugh?
And what is this truth thing anyhow?
x: Well sometimes you can talk about real things, events, people, horses etc. and sometimes about fake ones. Duh!
y: Well thoughts in my head are real if nothing else is. Rene Descartes is willing to testify for that anytime. If I think and talk about what i think, i must be telling the truth. Flying pink elephants in my thoughts are pure truth and nothing but the truth. Now try not to think about flying pink elephants for a minute, if you can.
x: Don't put Descartes before the horse just yet! You should be able to find a horse in the world outside. And if you can't get those pink elephants out of your head, you have a problem there. With the reality and therefore with the truth.
y: Yes, but how can I find the truth itself in the real world out there? Do I have to stumble upon it, do I need more light for that or what? Or is this truth really fake?
x: Perhaps it is enough, that it is coherent with everything else to be true.
y: This means, that this dialog, said to be coming from a parallel and a bit more spirited universe, is true, not just some imagined thing. Multiverse theory is pretty coherent if not very complete.
x: Ok, it is true if I say so!
y: And if I don't agree?
x: It's still true, because I think so. I'm a woman and therefore always right!
y: Oh, this is the quality that some women develop at girlfriend and most only later at the wife stage. And most men are pragmatic enough not to disagree. But thank goodness, that we have so managed to clear the difference between bullshit and the truth.
And as you might have already noticed, we have also discovered magic in the process. For example: the next time I come up with some flattering bullshit about you, you can just say: It's true. And voila, it becomes true. Magic!
x: :/
y: Now that you know that you are capable of such magic, you can go and make yourself happy birthday a reality.
x: This is all just bullshit!
y: True! True! And you sometimes really do have the power to make bullshit come true.
Good shit. Happy shit. Making bullshit come true is much easier than making a paradox come true. Another reason to choose bullshit, apart from the fact, that it sometimes smells much better than the so-called unvarnished odious truth.
x: So, what difference does it make, if I do?
y: It makes none. But you can make it. You make the difference.
x: Have you been smoking shit lately? You are sure talking shit, I just wonder where it all comes from.
y: Books, movies, culture, life, history, my particular view on all that. Including but not limited to Hitchhikers guide to the galaxy. Which makes me wonder whether we will continue this hike at some Restaurant at the end of the universe, or shall we skip to So long, and thanks for all the fish.
y: Happy birthday, birthday girl!
x: :(
y: Now, now. Can you tell me, what is the meaning of life, universe and everything?
x: There is none!
y: Douglas Adams was a common swindler then.
x: Ah, so you're fishing for the 42.
y: 42, there you go girl! Happy birthday!
x: Blah, blah, blah ... Talk, talk is cheap.
y: I thought Fire Girl was your favorite Iggy's song and not Blah, blah, blah.
And you're right Talk, talk from that time is more appropriate for this moment, especially the song: Life's what you make it. It's even free on youtube.
x: You're mixing apples and oranges.
y: Yeah, and peaches! Such a delicious fruitcup. Mmmm, whipped cream and your cherry on top.
x: Watch it, buster!
y: Well, until the improbability drive is discovered in these remote parts of the universe, it's usually sex drive, that moves the animate objects round town.
x: Are you sure about improbability? Sex drive is perfectly fine sometimes, but I still can't imagine to be just flirting all the time or spending more than half an hour every day with my legs up in the air.
y: Well, you can try playing chess in-between. Do skydiving. Bungee jumping. Knitting. Reading. A rose garden. Trivial pursuit.
x: Eh, probably not, but there has to be more to life than trivial pursuit, which btw. I'm quite good at.
y: There is.The problem is, that you find the larger part of it to be boring as hell or childish or stupid or dangerous. You name it. Literally. You name it. Label it. Libel it. And a rose with all these names, well, it feels ... it smells differently. And I am suddenly not so sure about improbability drive not existing here.
x: I mean there has to be something larger than life
y: Like ... a moment? There were still many of those flying around, last time I checked.
x: Like love. You were in search for love and seem to have found some.
y: You don't have to believe it. Again literally. Sometimes you have to believe in something, to keep up, to follow through in order to make it. Sometimes you struggle. With love you do neither, it is all there. It just is. But I still believe, that all the stuff I have already quoted to you has to be there, for a loving relationship: a commitment, however brief; a purity, however threatened; a vulnerability, however concealed; a generosity of spirit, however marbled with need; an honest caring, however singed by lust.
x: I'm more of a skeptic.
y: Except this salmon of doubt does not mix that well with the bunnyrabbits of love.
But ... no skyhooks and no crutches, the road less travelled, to stars, through thorns, expect just scratches. But a true skeptic also scorns the 22-catches, no excuses (at least until he strikes all the matches). And with the urgency of now hence, he is poised to make all the difference.
x: The road less travelled is just a later narrative for perhaps a random choice, or even excuse or regret for the road not taken. And you are no Robert Frost, and I don't really care much about poetry
y: Yes, you make a good point. A life of regret is a sad life indeed. Non, je ne regrette rien is IMO better, although it does not lead directly to La vie en rose.
x: No go. Regret, no regrets, no matter, it's always the same imperfect you. No blank slate, no starting from scratch, no eternal sunshine of the spotless mind. There's more there.
y: But on the other side there you can be interacting with a a different person. And each relationship can be something completely different. A relationship is therefore each a separate entity. I've read this in a horoscope.
x: We're not that different. Most men have a one track mind, not at all difficult to follow. Just a different kind of ape, searching for power, candy, or sex.
y: There are some differences, which make the difference. Few centimeters more here, a hair less there. Don't tell me this is minor, you're the one who preaches it, you're the one who teaches it.
x: Yes, but more like running in circles, each circle getting smaller. Technically they are all different, you should see some new, sometimes really special details with each new circle, but you should also be able to notice a pattern quickly.
y: Well, It's good to be square sometimes. With unhappiness one can choose to invest his time into things of apparently no consequence like for example the difference between "sunt lacrimae rerum et mentem mortalia tangunt" and "mono no aware", which at first glance is a very minor one or non-existent. But when you dig deeper, you can find sometimes despair, and sometimes Zen. I think the difference is not some lightning strike like enlightenment, but perhaps the internal stance to allow yourself to be radically open to experience, to yourself and to the world, including sadness, so much to step into paradox, and somehow find some meaning in the process, even in no meaning. Nihilism is, says Iggy, best left to professionals. And sadness can help you first notice and then accept the world. It makes you more sensitive to things, so that you are able to appreciate the beauty of a slightly wilting rose, even more so than of one in full bloom.
x: I don't care much about obscure nuances of meaning, religion and philosophy in general either. And hey, what are you insinuating by slightly wilting?
y: I just wanted to wish you a happy birthday, I do not wish to be patronizing in any way, but it was exactly happiness and good life, which was one of main concerns of ancient Greek philosophers, they have built their entire ethics around this. Seeing things, appreciating things, aesthetics in general, can help you in doing things right. But I think that happiness comes from action, from doing the right things. And the Greeks have always dared to practice what they preached, something that was later feverishly exorcised by proponents of fear of God, of conformity. For Aristotle only virtuous life would bring one happiness. But virtue for him was excellence, doing things you like, the best way you can. And the opposite is not vice, but doing a half-hearted job, living a half-hearted life, not really caring for yourself.
x: I am taking care of me just fine, thank you. Some people have told me that I am going too far, that I am even being not just self-sufficient but self-centered. As if they were any different in that last respect.
y: The problem might as well be, that you are too smart for the rest of us, seeing patterns very quickly, way before we do. And perhaps even too smart for yourself. You can be so well prepared for any contingencies, that it leaves little room for surprises, for events, for magic. If anything happens, you have already hit the brakes and started maneuvering eons ago. Like greek ferries (no, this time not the greek fairies), which start turning more than half a mile before they land with the stern two meters away from the dock in a single turn. And some people say, that surprises and the unexpected are the spice of life.
x: I don't think so.
y: Neither do you think that virtue is following someone else's rules and doing things just because others think are right. But being bright and independent and sometimes a bit naughty doesn't make you automagically happy. Kant's Sapere Aude as echo of Aristotle's virtue in his definition of enlightenment, includes not just clarity, but also courage, motivation, strength (although he has otherwise a different take on virtue). And finding this, even today, is quite extraordinary, even among those who speak about having achieved enlightenment. Aristotle was quite a persistent fellow, judged by his writing, , but I wonder if it was writing which brought him the cherished eudaimonia or was it vice versa, eudaimonia was driving him. Well, we give IMO too much attention to causation and order. Aristotle would not agree there, but Adam Smith, the one known for the invisible hands, would support the reinforcement loops.
x: Pecking order, for example, is important!
y: Moving forward in pecking order won't propel you into being happy. Even if there was for no other complex social function, happiness would signify a good life, wherever in a hierarchy or out of a hierarchy you may find yourself. Perhaps a balanced and productive one. Poverty is the culprit of misery for those who have to struggle to make it through the day, the rest we mostly create our own misery. Fast forward now to positive psychologists, Mihaly Chickenshitmihaly et consortes think that they are able to train you in optimism. I hope they have advanced away from the chant: "svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem" or something similarly well grounded and smart (not!). Their flow is but a state of (being immersed in) action, perhaps they are not completely a lost cause.
x: Oh, yeah!
y: Well actually some of them view one in terms of enjoyment, engagement and affiliation, far away from Kant's duty and principles and imperatives. Which may be helpful somewhere, perhaps. And they have a different and such a long list of virtues (in modern sense), that even Buddhist monks would have problems memorizing, so they have to somewhat arbitrarily group them. Just like Buddhists again. I wonder how one is a religion and the other is not, but that is true also of all schools of psychoanalysis and substantial part of psychology.
x: What about science?
y: The basic process chemistry of happiness has been explained, individual differences not quite so, you know this better than I do. Predictive ability: one Prozac to make them all content. Sounds almost like Soma. But where soma should make one happy, prozac makes one not too depressed.
Well, statistics say you should marry! Married people are happier on average than unmarried.
x: I can hardly wait.
y: Or move to Denmark. People seem to be happier there too.
x: ... and beg on the streets or clean offices.
y: ... and saddle up some great Dane. I'm pretty sure you'd like that.
x: Not for long. I'm more of a cat person. I might scratch poor doggy's eyes out.
y: cat ... woman ... uff ... like Michelle Pfeiffer in a sexy costume, with panther like moves, ufff again
x: ... and we're back to talking about sex.
y: Well, if that makes you happy ...
x: Not really. Doing it is way better. But not in this particular case.
y: Well then, this leaves me nothing, but to use my ultimate weapon against unhappiness: bullshit
x: Bullshit?
y: Yes, you know, the things which are not exactly false, but are not exactly true either. Not even harmless lies, white lies
x: And how could that help?
y: Well, it could be funny. Or interesting. Or beautiful. Fascinating, inspiring, courageous, ingenious, persuasive ... just like TED ratings (there must be a lot of bullshit there at this TED).
x: Or none of the above. But, really, how could bullshit help anyone?
y: It can make you feel better, if only for a moment. And Prozac, the famous depression medicine, is not much more effective than bullshit, well placebo in this case. Today it would not pass the double-blind tests, but not because it does not help, but because bullshit, err placebo works so well.
x: Yes, but it is not true!
y: Truth can be very helpful in struggle for power, a weapon against unlimited and arbitrary personal power and power abuse. Like in the story Emperor's new clothes. And of course a shield against stupidity, the best defense we have, a preference for reason. In a less power laden context, is it really of utmost importance if something is true or not? What if it still moves you, makes you cry, or laugh?
And what is this truth thing anyhow?
x: Well sometimes you can talk about real things, events, people, horses etc. and sometimes about fake ones. Duh!
y: Well thoughts in my head are real if nothing else is. Rene Descartes is willing to testify for that anytime. If I think and talk about what i think, i must be telling the truth. Flying pink elephants in my thoughts are pure truth and nothing but the truth. Now try not to think about flying pink elephants for a minute, if you can.
x: Don't put Descartes before the horse just yet! You should be able to find a horse in the world outside. And if you can't get those pink elephants out of your head, you have a problem there. With the reality and therefore with the truth.
y: Yes, but how can I find the truth itself in the real world out there? Do I have to stumble upon it, do I need more light for that or what? Or is this truth really fake?
x: Perhaps it is enough, that it is coherent with everything else to be true.
y: This means, that this dialog, said to be coming from a parallel and a bit more spirited universe, is true, not just some imagined thing. Multiverse theory is pretty coherent if not very complete.
x: Ok, it is true if I say so!
y: And if I don't agree?
x: It's still true, because I think so. I'm a woman and therefore always right!
y: Oh, this is the quality that some women develop at girlfriend and most only later at the wife stage. And most men are pragmatic enough not to disagree. But thank goodness, that we have so managed to clear the difference between bullshit and the truth.
And as you might have already noticed, we have also discovered magic in the process. For example: the next time I come up with some flattering bullshit about you, you can just say: It's true. And voila, it becomes true. Magic!
x: :/
y: Now that you know that you are capable of such magic, you can go and make yourself happy birthday a reality.
x: This is all just bullshit!
y: True! True! And you sometimes really do have the power to make bullshit come true.
Good shit. Happy shit. Making bullshit come true is much easier than making a paradox come true. Another reason to choose bullshit, apart from the fact, that it sometimes smells much better than the so-called unvarnished odious truth.
x: So, what difference does it make, if I do?
y: It makes none. But you can make it. You make the difference.
x: Have you been smoking shit lately? You are sure talking shit, I just wonder where it all comes from.
y: Books, movies, culture, life, history, my particular view on all that. Including but not limited to Hitchhikers guide to the galaxy. Which makes me wonder whether we will continue this hike at some Restaurant at the end of the universe, or shall we skip to So long, and thanks for all the fish.
Pika na i ::
Darilo
Večer, kot že toliko njih.
Samoten in tih.
Pogledala je na uro. Spet je zamujal.
Pozabil, da ima rojstni dan?
Natočila si je vodo v kad, se slekla in potopila v toploto.
Zaprla je oči. Ne misliti na nič. Tako lepi trenutki so to. Samo njeni.
Zdramil jo je ropot in hip zatem se je na vratih pojavila njegova kuštrava glava. Oči so prosile odpuščanja. Nasmehnila se mu je in ustnice našobila v pričakovanju poljuba.
- Presenečenje imam zate, je uspel izdaviti med poljubi.
- Torej nisi pozabil?
- Ne vem ali ti bo všeč...
- Menda mi nisi kupil kuhinjske posode?
Vzel je brisačo in jo nežno brisal.
- Ne, ni posoda. Mi zaupaš?
Mmmm...vedno je uživala ob njegovih dotikih in želela si je...
- Zaupam ti.
- Ti lahko zavežem oči?
Oblekla si je haljo in ga začudeno pogledala.
- To presenečenje pa zares ni kar tako?
Iz žepa je potegnil ruto in ji zavezal oči.
- Je pretrdo?
- Ne.
- Vodil te bom.
Od zadaj jo je objel okoli pasu in jo nežno potisnil skozi vrata.
- Rad te imam.
- Tvoja sem.
- Pazi, stopnica.
- Ooo, v spalnici me čaka presenečenje?
- Ja. Priznaj, zdaj si že nestrpna.
Spalnica je bila njun najljubši kotiček. Ogromna soba. Velikanska postelja, dva fotelja poleg male mizice, na kateri so ležale knjige. Nič TV, nič računalnika, ne telefona. Odklop od vsega. Prostor, nabit z ljubeznijo.
Tokrat je bilo nekaj drugače. Soba je bila drugačna.
- Si lahko snamem ruto?
- Pokvarila boš presenečenje.
Razvezal ji je haljo in jo nežno poljubil na ramo.
- Rad bi te zvezal.
Vanjo je šinil nemir.
- Ja? Daj!
Halja je zdrsnila na tla. Ta njegov dotik...Obožuje ga.
- Vse bolj se mi zdi, da mi bo tvoje presenečenje všeč.
- Lepa si.
Ležala je na postelji. Gola. Zvezanih rok. Vznemirjena.
- Hej, kam greš?
- Takoj se vrnem.
Slišala je korake, ki so se oddaljevali. Postalo jo je strah. Zaman je poskušala osvoboditi roke.
- Leeev!
- Tu sem. Ne govori. Zaupaj mi. Prepusti se.
Začutila je roke na svojem telesu. Ta dotik... bil je drugačen...tuj...neznan...a prijeten...nov...drugačen.
Roke niso odnehale, trdno so zgrabile njene prsi in s kazalci zaokrožile po njenih bradavičkah.
Ugriznila se je v ustnico, da bi zadržala stok.
- Lev?
- Tu sem. Vidim te. Uživaš. Si želiš.
- Tebe...
Usločila je hrbet, ko je grobo prodrl vanjo. Drugačen...tuj...neznan...a...
- Lev?
- Darilo. Uživaj. Prepusti se.
Prepusti se...je bilo vse, česar se spomni, preden jo je odneslo.
Večer, kot že toliko njih.
Samoten in tih.
Pogledala je na uro. Spet je zamujal.
Pozabil, da ima rojstni dan?
Natočila si je vodo v kad, se slekla in potopila v toploto.
Zaprla je oči. Ne misliti na nič. Tako lepi trenutki so to. Samo njeni.
Zdramil jo je ropot in hip zatem se je na vratih pojavila njegova kuštrava glava. Oči so prosile odpuščanja. Nasmehnila se mu je in ustnice našobila v pričakovanju poljuba.
- Presenečenje imam zate, je uspel izdaviti med poljubi.
- Torej nisi pozabil?
- Ne vem ali ti bo všeč...
- Menda mi nisi kupil kuhinjske posode?
Vzel je brisačo in jo nežno brisal.
- Ne, ni posoda. Mi zaupaš?
Mmmm...vedno je uživala ob njegovih dotikih in želela si je...
- Zaupam ti.
- Ti lahko zavežem oči?
Oblekla si je haljo in ga začudeno pogledala.
- To presenečenje pa zares ni kar tako?
Iz žepa je potegnil ruto in ji zavezal oči.
- Je pretrdo?
- Ne.
- Vodil te bom.
Od zadaj jo je objel okoli pasu in jo nežno potisnil skozi vrata.
- Rad te imam.
- Tvoja sem.
- Pazi, stopnica.
- Ooo, v spalnici me čaka presenečenje?
- Ja. Priznaj, zdaj si že nestrpna.
Spalnica je bila njun najljubši kotiček. Ogromna soba. Velikanska postelja, dva fotelja poleg male mizice, na kateri so ležale knjige. Nič TV, nič računalnika, ne telefona. Odklop od vsega. Prostor, nabit z ljubeznijo.
Tokrat je bilo nekaj drugače. Soba je bila drugačna.
- Si lahko snamem ruto?
- Pokvarila boš presenečenje.
Razvezal ji je haljo in jo nežno poljubil na ramo.
- Rad bi te zvezal.
Vanjo je šinil nemir.
- Ja? Daj!
Halja je zdrsnila na tla. Ta njegov dotik...Obožuje ga.
- Vse bolj se mi zdi, da mi bo tvoje presenečenje všeč.
- Lepa si.
Ležala je na postelji. Gola. Zvezanih rok. Vznemirjena.
- Hej, kam greš?
- Takoj se vrnem.
Slišala je korake, ki so se oddaljevali. Postalo jo je strah. Zaman je poskušala osvoboditi roke.
- Leeev!
- Tu sem. Ne govori. Zaupaj mi. Prepusti se.
Začutila je roke na svojem telesu. Ta dotik... bil je drugačen...tuj...neznan...a prijeten...nov...drugačen.
Roke niso odnehale, trdno so zgrabile njene prsi in s kazalci zaokrožile po njenih bradavičkah.
Ugriznila se je v ustnico, da bi zadržala stok.
- Lev?
- Tu sem. Vidim te. Uživaš. Si želiš.
- Tebe...
Usločila je hrbet, ko je grobo prodrl vanjo. Drugačen...tuj...neznan...a...
- Lev?
- Darilo. Uživaj. Prepusti se.
Prepusti se...je bilo vse, česar se spomni, preden jo je odneslo.
Pika na i ::
Massacra ::
Ne želim več gumba za on/off in reset na ohišju...
...želim imeti možgane brez kontrolne lučke, jagnje krvoločno!
In Prešeren je molče zatrobental, Župančič brez besede je odgovor dahnil...
Pajac, lutka in manekenka!
...želim imeti možgane brez kontrolne lučke, jagnje krvoločno!
In Prešeren je molče zatrobental, Župančič brez besede je odgovor dahnil...
Pajac, lutka in manekenka!
windigo ::
y: Hey girl, happy Bullshit day
x: Huh? What day?
y: Bullshit day, the day we pay attention to bullshit. Well almost any day is full of bullshit, so any day can be a Bullshit day, but Valentine's is particularly suitable. There is more bullshit uttered on this day than any other day.
x: And what is there to celebrate on such a day?
y: Every day is a good day to celebrate something, anything, and today I'd like to invite you for a "Smoke". I know you don't smoke. A Wayne Wang, Paul Auster movie Smoke, with plenty of smoke and talk and little less action.
x: Uh, I tought that in part one of this bullshit series action is where all the action is, when it comes to happiness.
y: It is, but I think I need to first blow some smoke away from bullshit.
x: Using Smoke?
y: No other way then smoke and mirrors. This is bullshit, remember?
x: Ok, let's get over this quickly.
y: Right. Well in the final scene of Smoke, when Auggie has finished telling his christmas story, Paul comments, that bullshitting is a real talent, knowing how to push all the right buttons and Auggie is among the real masters. Auggie smiles mysteriously and comments on either the story, or perhaps on Paul's comment, saying, what would life be if you were not able to share some stories with your friends and Paul says that such a life just isn't worth living. Exit music, Tom Waits sings, credits roll.
x: That's it? Is now the right time for a cosmic ecstasy, having achieved profound wisdom and enlightenment after hearing a paraphrase of the closing lines of some weird movie?
y: Well the movie is about stories. Some real, some completely fictional, but majority of all stories you hear every day usually fits into the bullshit category. But the stories we tell sometimes move us, they drive the action. Storytelling is important, however trivial this statement may be. And you get to choose which stories you tell and which stories you want to pay attention to.
x: Yeah, yeah, yeah, anything bad happening to me is all my fault, I know.
y: And you get to choose which stories you live. I hope you are being sarcastic and not riding this narcissistic new age guilt trip which is slowly replacing the old catholic sin based community pacifying guilt trip. It is a really good example of a bad story, one that can drive you towards isolation, not paying attention to a web of relationships in which we all live.
x: And which story or stories do I live?
y: I don't know. And it's your private business what you feel or think is important to you and what you want to share with anyone else. All I want is to clarify what am I talking about, when mentioning bullshit: it's storytelling and that in a very broad sense. And because this time I use examples from movies, I'd like to mention Mike Leigh, a British director, whose movies are (like Smoke) about ordinary people living their lives. Not much happening in those movies, not much happening usually in our daily lives. But this does not mean, there is no story. It is just not always that obvious. And we normally plot our own story on all the events, relationships and motivations. Well Leigh quite skillfully directs us there, even if you think there is no direction, but you notice that only when the direction is even less obvious, for example in Steven Soderbergh's "The Girlfriend Experience", where the director is visually overwhelming, but you might not exactly know what to think when you exit the cinema. But it is not just movies. Making up stories about others, attributing some specific mental states to other people, sometimes even to animals like "happy smiling" dolphins, guessing their intentions, points of view, plans, actions and plotting our reactions upon all this is really important and is of course studied by science. There it has a really big name, do you perhaps know it?
x: Nothing crosses my mind right now.
y: Just use theory instead of nothing. The theory of mind. Science is at the moment I think mostly occupied with which animals are able to form some conceptions of mind in other animals and act upon them.
x: And what links the before mentioned movies to studies of dogs and chicken?
y: Well of course bullshit. Lies, half-truths, uncertainties, plans, predictions. Actually I would like to show, that storytelling is fundamental to our existence, not just some pastime. That the major part of our big heads is preoccupied with stories, trying to guess the story, determining the truth of the stories being told, planning our actions upon such stories, managing the gaps between our predictions and the events. For this we need of course to consider a very broad view of what a story is: any plan, self-consciousness, deliberation of an action of someone else, which is not plainly instinctive, including stories we tell our children and each other.
x: Ok, let's say stories or whatever are important, what difference does that make?
y: For example, if I invent some stories on how people should act in my presence, and I am able to sometimes or even often guess right, there will still be many occasions, where people will not conform to my theories. If I get upset on every such event, I will be upset approximately all of the time. There you have also a link to happiness.
x: Oh, are you perhaps saying: it ain't what you do, it's the way that you do it?
y: I'd rather not start with the Greeks, ethics and aesthetics again.
x: Let's say I kind of get it. Anything else apart from not getting upset with assholes and/or bores?
y: Sure, keep an open mind and try to enjoy it. Allow yourself to be influenced by something special for a change.
x: Enjoy all the bullshit thrown at me? Not to mention the outright stupidity and sometimes deliberate meanness?
y: Confront it with innocence.
x: Now this is what I call bullshit.
y: You know very well how to disarm a man with Bambi eyes.
x: It does not work that way with everyone. And where do you see innocence in that?
y: In some it is not possible to discern innocence from Bambi eyes. There is no difference even to themselves. They live their stories. And they tell the Truth. And dismiss all doubt. You should be able to notice it in people around you. But you can do even better.
x: Beyond reducing one to a story, what, to become a stereotype? How low can you go?
y: Down to a childlike sense of wonder:
To see a world in a grain of sand,
A heaven in a wildflower;
To hold infinity in the palm of your hand
Or eternity in an hour.
I'm not that much into eternities and infinities, and with predictions I'm quite happy if I predict the next half a minute somewhat right, but there is something in this fundamental openness: to accept things as they come with wonder, not with aversion.
x: It's my role to quote now: Bonis nocet, quisqus malis perpecit.
y: The Good, the Bad, I guess also the Ugly is somewhere near. And it is the ugly, the treacherous human nature, which we normally deal with, not some consistent abstract evil.
x: You are quoting Blake out of context, for example a few lines further you can find this, and you will find much more in the complete poem:
He who shall hurt the little wren
Shall never be belov'd by men.
He who the ox to wrath has mov'd
Shall never be by woman lov'd.
y: These lines were composed into a single poem only after William Blake died and I did not go to Blake for a morality play, but for illustration of a different world-view. As for morality plays, I find westerns more accessible than Blake's poetry. But even here, for example in the Eastwood's Unforgiven we were not so thrilled with Little Bill's iron fist protection of the good and of the innocent, and where the hell is the good and the innocence there, in the unprotected prostitutes commissioning murder perhaps?
x: But should one not be able to cut through the bullshit and come to something more substantial?
y: You can cut through the bullshit, sure, in fact you are really good at it, and it feels great to hack some BS to pieces sometimes. As for the substance, I would not expect to find anything firmer or more substantial than my own standpoint. However naive it may be.
x: You mean everything I encounter is just bullshit?
y: Nope, just that not many things should be able to trample on your values, your sense of self, or of self-worth.
x: And if they do?
y: Perhaps you are stuck in a story where you don't fit in, perhaps your anchors in what you think is right and who you are and what you want, do not hold their ground and the winds are blowing you away. Perhaps it is something completely different and all this is just bullshit.
x: Right.
y: Right. I felt an urge to paint a weird story on the confusing information I get from you. Just don't forget the bedtime stories, I tried hard to show how important they are.
x: Huh? What day?
y: Bullshit day, the day we pay attention to bullshit. Well almost any day is full of bullshit, so any day can be a Bullshit day, but Valentine's is particularly suitable. There is more bullshit uttered on this day than any other day.
x: And what is there to celebrate on such a day?
y: Every day is a good day to celebrate something, anything, and today I'd like to invite you for a "Smoke". I know you don't smoke. A Wayne Wang, Paul Auster movie Smoke, with plenty of smoke and talk and little less action.
x: Uh, I tought that in part one of this bullshit series action is where all the action is, when it comes to happiness.
y: It is, but I think I need to first blow some smoke away from bullshit.
x: Using Smoke?
y: No other way then smoke and mirrors. This is bullshit, remember?
x: Ok, let's get over this quickly.
y: Right. Well in the final scene of Smoke, when Auggie has finished telling his christmas story, Paul comments, that bullshitting is a real talent, knowing how to push all the right buttons and Auggie is among the real masters. Auggie smiles mysteriously and comments on either the story, or perhaps on Paul's comment, saying, what would life be if you were not able to share some stories with your friends and Paul says that such a life just isn't worth living. Exit music, Tom Waits sings, credits roll.
x: That's it? Is now the right time for a cosmic ecstasy, having achieved profound wisdom and enlightenment after hearing a paraphrase of the closing lines of some weird movie?
y: Well the movie is about stories. Some real, some completely fictional, but majority of all stories you hear every day usually fits into the bullshit category. But the stories we tell sometimes move us, they drive the action. Storytelling is important, however trivial this statement may be. And you get to choose which stories you tell and which stories you want to pay attention to.
x: Yeah, yeah, yeah, anything bad happening to me is all my fault, I know.
y: And you get to choose which stories you live. I hope you are being sarcastic and not riding this narcissistic new age guilt trip which is slowly replacing the old catholic sin based community pacifying guilt trip. It is a really good example of a bad story, one that can drive you towards isolation, not paying attention to a web of relationships in which we all live.
x: And which story or stories do I live?
y: I don't know. And it's your private business what you feel or think is important to you and what you want to share with anyone else. All I want is to clarify what am I talking about, when mentioning bullshit: it's storytelling and that in a very broad sense. And because this time I use examples from movies, I'd like to mention Mike Leigh, a British director, whose movies are (like Smoke) about ordinary people living their lives. Not much happening in those movies, not much happening usually in our daily lives. But this does not mean, there is no story. It is just not always that obvious. And we normally plot our own story on all the events, relationships and motivations. Well Leigh quite skillfully directs us there, even if you think there is no direction, but you notice that only when the direction is even less obvious, for example in Steven Soderbergh's "The Girlfriend Experience", where the director is visually overwhelming, but you might not exactly know what to think when you exit the cinema. But it is not just movies. Making up stories about others, attributing some specific mental states to other people, sometimes even to animals like "happy smiling" dolphins, guessing their intentions, points of view, plans, actions and plotting our reactions upon all this is really important and is of course studied by science. There it has a really big name, do you perhaps know it?
x: Nothing crosses my mind right now.
y: Just use theory instead of nothing. The theory of mind. Science is at the moment I think mostly occupied with which animals are able to form some conceptions of mind in other animals and act upon them.
x: And what links the before mentioned movies to studies of dogs and chicken?
y: Well of course bullshit. Lies, half-truths, uncertainties, plans, predictions. Actually I would like to show, that storytelling is fundamental to our existence, not just some pastime. That the major part of our big heads is preoccupied with stories, trying to guess the story, determining the truth of the stories being told, planning our actions upon such stories, managing the gaps between our predictions and the events. For this we need of course to consider a very broad view of what a story is: any plan, self-consciousness, deliberation of an action of someone else, which is not plainly instinctive, including stories we tell our children and each other.
x: Ok, let's say stories or whatever are important, what difference does that make?
y: For example, if I invent some stories on how people should act in my presence, and I am able to sometimes or even often guess right, there will still be many occasions, where people will not conform to my theories. If I get upset on every such event, I will be upset approximately all of the time. There you have also a link to happiness.
x: Oh, are you perhaps saying: it ain't what you do, it's the way that you do it?
y: I'd rather not start with the Greeks, ethics and aesthetics again.
x: Let's say I kind of get it. Anything else apart from not getting upset with assholes and/or bores?
y: Sure, keep an open mind and try to enjoy it. Allow yourself to be influenced by something special for a change.
x: Enjoy all the bullshit thrown at me? Not to mention the outright stupidity and sometimes deliberate meanness?
y: Confront it with innocence.
x: Now this is what I call bullshit.
y: You know very well how to disarm a man with Bambi eyes.
x: It does not work that way with everyone. And where do you see innocence in that?
y: In some it is not possible to discern innocence from Bambi eyes. There is no difference even to themselves. They live their stories. And they tell the Truth. And dismiss all doubt. You should be able to notice it in people around you. But you can do even better.
x: Beyond reducing one to a story, what, to become a stereotype? How low can you go?
y: Down to a childlike sense of wonder:
To see a world in a grain of sand,
A heaven in a wildflower;
To hold infinity in the palm of your hand
Or eternity in an hour.
I'm not that much into eternities and infinities, and with predictions I'm quite happy if I predict the next half a minute somewhat right, but there is something in this fundamental openness: to accept things as they come with wonder, not with aversion.
x: It's my role to quote now: Bonis nocet, quisqus malis perpecit.
y: The Good, the Bad, I guess also the Ugly is somewhere near. And it is the ugly, the treacherous human nature, which we normally deal with, not some consistent abstract evil.
x: You are quoting Blake out of context, for example a few lines further you can find this, and you will find much more in the complete poem:
He who shall hurt the little wren
Shall never be belov'd by men.
He who the ox to wrath has mov'd
Shall never be by woman lov'd.
y: These lines were composed into a single poem only after William Blake died and I did not go to Blake for a morality play, but for illustration of a different world-view. As for morality plays, I find westerns more accessible than Blake's poetry. But even here, for example in the Eastwood's Unforgiven we were not so thrilled with Little Bill's iron fist protection of the good and of the innocent, and where the hell is the good and the innocence there, in the unprotected prostitutes commissioning murder perhaps?
x: But should one not be able to cut through the bullshit and come to something more substantial?
y: You can cut through the bullshit, sure, in fact you are really good at it, and it feels great to hack some BS to pieces sometimes. As for the substance, I would not expect to find anything firmer or more substantial than my own standpoint. However naive it may be.
x: You mean everything I encounter is just bullshit?
y: Nope, just that not many things should be able to trample on your values, your sense of self, or of self-worth.
x: And if they do?
y: Perhaps you are stuck in a story where you don't fit in, perhaps your anchors in what you think is right and who you are and what you want, do not hold their ground and the winds are blowing you away. Perhaps it is something completely different and all this is just bullshit.
x: Right.
y: Right. I felt an urge to paint a weird story on the confusing information I get from you. Just don't forget the bedtime stories, I tried hard to show how important they are.
Pika na i ::
φ(6) = 2
V poplavi mega samovšečne sivine,
tvoja rdeča lumparija
še toliko bolj glasno sveti.
Podiva se med dotiki,
mešava različnosti
in šivava
igrivo dvojino.
Vsa ukleščena rešeta,
nama ne morejo
ukrasti glasbe.
S škarjami se igrava,
meriva upornost
in strupom pijeva kri.
Pred zamahi razredčenih umov,
živiva brez megle.
Božava drznost,
okušava vonj norih občutkov
in gola sestavljava nasmejan svet.
Lep je.
Ker je samo zame.
V poplavi mega samovšečne sivine,
tvoja rdeča lumparija
še toliko bolj glasno sveti.
Podiva se med dotiki,
mešava različnosti
in šivava
igrivo dvojino.
Vsa ukleščena rešeta,
nama ne morejo
ukrasti glasbe.
S škarjami se igrava,
meriva upornost
in strupom pijeva kri.
Pred zamahi razredčenih umov,
živiva brez megle.
Božava drznost,
okušava vonj norih občutkov
in gola sestavljava nasmejan svet.
Lep je.
Ker je samo zame.
windigo ::
y: Spalnica naj bo majhna, z majhnim oknom, da se ga lažje zatemni, skupni prostori pa veliki.
x: Spalnica je prostor za ljubezen in ti bi najino ljubezen omejeval na račun računalniških igric in televizorjev?
y: Pa saj sva rekla, da bodo računalniki otrok v skupnih prostorih, ne v otroških sobah
x: Seveda in ravno zato še toliko bolj rabiva svoje zatočišče, kamor se lahko umakneva pred truščem in vsakdanom. Najino svetišče, ne pa luknjo.
y: Midva ja, otroci pa ne?
x: Itak bo vsa ostala hiša njihova.
y: V puberteti bo tudi zanje zasebnost postala bistvena. Včasih kakšni po dneve ne prilezejo iz svoje sobe
x: No in tega jasno nočeva.
y: A midva bova pa rabila tako sobo, da bova v njej zaprta cele dneve? Mislim, kaj ti bodo veliki naslanjači v spalnici? Urediva si bralni kotiček drugje, nekje kjer si skoraj neposredno v stiku z naravo. V kabinetu naprimer.
x: In potem boš kabinet uporabljal za delovno sobo, jaz pa ne bom imela kje v miru brati.
y: Saj zato pa planiramo praktično dve dnevni sobi, ena naj bi bila namenjena bolj živahnim, druga pa bolj mirnim dejavnostim, če se že ne bomo poenotili in bili vsi skupaj. Več pa že ne gre v kvadraturo, če povečamo velikost, pa smo prestopili meje še zazidljivega.
x: Zadnje čase nimaš nobene domišljije več, seks je čista rutina.
y: Kaj ima pa to zdaj s hišo?
x: Vse, nič več se nisi pripravljen potruditi zame. Za naju.
y: Aja, tole hišo delam torej zase?
x: Dolgočasen si.
y: Im kako bi lahko postal manj dolgočasen?
x: Za začetek bi lahko nehal z neumnimi vprašanji.
y: A je tisto, zakaj sva skupaj, kaj bolj pametno?
x: Ne vznemirjaš me več, kot si me včasih.
y: Če štejem tvoje orgazme zdaj in včasih, ta primerjava ne drži ravno.
x: Ne pripisuj si zaslug, ki niso tvoje.
y: Čigave pa so?
x: Sama sem se naučila kaj mi paše in kako.
y: Jaz pa sem najboljši dildo, ki ti je dosegljv?
x: Nisem tega mislila.
y: O čem pa razmišljaš potem?
x: O tem, da si me včasih presenetil s kakšnim darilom, naprimer. Da nikdar nisem vedela, kaj me čaka.
y: Končalo se je vseeno vedno precej predvidljivo.
x: Včasih sem se veselila večera, ki je bil pred nama. Danes bi pa včasih raje zaspala.
y: In velika spalnica bi to lahko spremenila?
x: Morda je prav spalnica ustrezna metafora za najin odnos.
y: Nisem vedel, da rabiva metafore za to, kar živiva.
x: Za to, da lahko vidiva, kam greva.
y: Z večjo spalnico proti boljšem seksu in boljšem odnosu, z manjšo proti rutini? Tako preprosto je to?
x: Glej, zadnje čase se mi zdi, da me ta odnos utesnjuje.
y: Česa pa si želiš, da bi se počutila osvobojena?
x: Slediti svojim sanjam.
y: In te gredo kam?
x: Nazaj v čase, ko se še vse ni zdelo tako določeno, ko je bil svet še poln odprtih možnosti, odprtih prostorov za rast, za eksperimentiranje.
y: Upam, da je v njem še prostor tudi zame.
x: Spalnica je prostor za ljubezen in ti bi najino ljubezen omejeval na račun računalniških igric in televizorjev?
y: Pa saj sva rekla, da bodo računalniki otrok v skupnih prostorih, ne v otroških sobah
x: Seveda in ravno zato še toliko bolj rabiva svoje zatočišče, kamor se lahko umakneva pred truščem in vsakdanom. Najino svetišče, ne pa luknjo.
y: Midva ja, otroci pa ne?
x: Itak bo vsa ostala hiša njihova.
y: V puberteti bo tudi zanje zasebnost postala bistvena. Včasih kakšni po dneve ne prilezejo iz svoje sobe
x: No in tega jasno nočeva.
y: A midva bova pa rabila tako sobo, da bova v njej zaprta cele dneve? Mislim, kaj ti bodo veliki naslanjači v spalnici? Urediva si bralni kotiček drugje, nekje kjer si skoraj neposredno v stiku z naravo. V kabinetu naprimer.
x: In potem boš kabinet uporabljal za delovno sobo, jaz pa ne bom imela kje v miru brati.
y: Saj zato pa planiramo praktično dve dnevni sobi, ena naj bi bila namenjena bolj živahnim, druga pa bolj mirnim dejavnostim, če se že ne bomo poenotili in bili vsi skupaj. Več pa že ne gre v kvadraturo, če povečamo velikost, pa smo prestopili meje še zazidljivega.
x: Zadnje čase nimaš nobene domišljije več, seks je čista rutina.
y: Kaj ima pa to zdaj s hišo?
x: Vse, nič več se nisi pripravljen potruditi zame. Za naju.
y: Aja, tole hišo delam torej zase?
x: Dolgočasen si.
y: Im kako bi lahko postal manj dolgočasen?
x: Za začetek bi lahko nehal z neumnimi vprašanji.
y: A je tisto, zakaj sva skupaj, kaj bolj pametno?
x: Ne vznemirjaš me več, kot si me včasih.
y: Če štejem tvoje orgazme zdaj in včasih, ta primerjava ne drži ravno.
x: Ne pripisuj si zaslug, ki niso tvoje.
y: Čigave pa so?
x: Sama sem se naučila kaj mi paše in kako.
y: Jaz pa sem najboljši dildo, ki ti je dosegljv?
x: Nisem tega mislila.
y: O čem pa razmišljaš potem?
x: O tem, da si me včasih presenetil s kakšnim darilom, naprimer. Da nikdar nisem vedela, kaj me čaka.
y: Končalo se je vseeno vedno precej predvidljivo.
x: Včasih sem se veselila večera, ki je bil pred nama. Danes bi pa včasih raje zaspala.
y: In velika spalnica bi to lahko spremenila?
x: Morda je prav spalnica ustrezna metafora za najin odnos.
y: Nisem vedel, da rabiva metafore za to, kar živiva.
x: Za to, da lahko vidiva, kam greva.
y: Z večjo spalnico proti boljšem seksu in boljšem odnosu, z manjšo proti rutini? Tako preprosto je to?
x: Glej, zadnje čase se mi zdi, da me ta odnos utesnjuje.
y: Česa pa si želiš, da bi se počutila osvobojena?
x: Slediti svojim sanjam.
y: In te gredo kam?
x: Nazaj v čase, ko se še vse ni zdelo tako določeno, ko je bil svet še poln odprtih možnosti, odprtih prostorov za rast, za eksperimentiranje.
y: Upam, da je v njem še prostor tudi zame.
Pika na i ::
Spomin
Včasih
se oblečem
v pozabljen spomin.
Roke
kar same skočijo
v pisan pulover
norosti.
En sam pomig z ritjo
in že je tu.
Zažene se direkt
v srce
in tam naredi kraval.
Nasmejan
in ves
divji
si
prilasti
moje možgane.
Za nekaj
sladkih trenutkov
pozabijo
na
ubogljivost.
Neskončna želja
jih vodi
v pogubo.
Pogubo?
Daj, ne seri!
Poguba si je nadela
drugačno ime.
Noč.
Vsega je preveč.
Neeee, saj ni res!
Šeeee, hočem šeeeee!
Grem.
Greva.
Tema žari
ko si privoščiva
sekanje mej.
Ja, rada imam
da leporečje
odpade
ko se dajeva vesolju.
In ko
jutru kradeva
stopinje,
vtaknem spomin
v tisti mali
nevidni žep.
In sem vesela.
Ker se spominov ne da kupiti.
Roza oktober
Včasih
se oblečem
v pozabljen spomin.
Roke
kar same skočijo
v pisan pulover
norosti.
En sam pomig z ritjo
in že je tu.
Zažene se direkt
v srce
in tam naredi kraval.
Nasmejan
in ves
divji
si
prilasti
moje možgane.
Za nekaj
sladkih trenutkov
pozabijo
na
ubogljivost.
Neskončna želja
jih vodi
v pogubo.
Pogubo?
Daj, ne seri!
Poguba si je nadela
drugačno ime.
Noč.
Vsega je preveč.
Neeee, saj ni res!
Šeeee, hočem šeeeee!
Grem.
Greva.
Tema žari
ko si privoščiva
sekanje mej.
Ja, rada imam
da leporečje
odpade
ko se dajeva vesolju.
In ko
jutru kradeva
stopinje,
vtaknem spomin
v tisti mali
nevidni žep.
In sem vesela.
Ker se spominov ne da kupiti.
Roza oktober
windigo ::
Aladin
Videl sem te
ja, dobesedno sem te zagledal
z ne vem katerim že očesom
kot zapuščeno, sajasto
od dima počrnelo oljno svetilko
V pravljicah piše
da če svetilko zdrgneš
prebudiš duha
In želel sem
da bi svetila
Želel sem
da bi zasijala
Ampak po par poskusih
so saje le drugače razmazane
jaz pa se počutim
kot umazana stara cunja
Videl sem te
ja, dobesedno sem te zagledal
z ne vem katerim že očesom
kot zapuščeno, sajasto
od dima počrnelo oljno svetilko
V pravljicah piše
da če svetilko zdrgneš
prebudiš duha
In želel sem
da bi svetila
Želel sem
da bi zasijala
Ampak po par poskusih
so saje le drugače razmazane
jaz pa se počutim
kot umazana stara cunja
Pika na i ::
Vislice
Na vislice sem pospremila še
zadnje odtise tvojih črk.
Mučna pot je bila to.
V jarkih za cesto
so se iskrili nasmehi.
Ponujali so mi objeme
in me skušali prepričati
da jim delam krivico.
Za tistim najinim ovinkom,
so sredi ceste poplesavali
sami nežni poljubi.
Njihovi kriki so
drveli skozi telo
in prvič mi je za hip zastal korak.
Sodniški zbor misli pa
me je strogo opomnil,
da je pot še dolga in pritožba ni mogoča.
Ko so se v daljavi kazali
prvi obrisi
nenasitnih dotikov,
sem bila že
strašno utrujena.
Na jok mi je šlo
ko smo se
približali
odru
in je vame
obtožuječe
upirala oči
pohota.
Ni dosti manjkalo,
da bi padla na kolena
in rablja prosila,
naj se
raje
loti mene.
Še dobro,
da so takrat
na ogled obešanja
pritekle laži
zabuhlih obrazov
in me prepričale,
da je vrv
prava kazen
za
izmišljeno podobo
raja.
Na vislice sem pospremila še
zadnje odtise tvojih črk.
Mučna pot je bila to.
V jarkih za cesto
so se iskrili nasmehi.
Ponujali so mi objeme
in me skušali prepričati
da jim delam krivico.
Za tistim najinim ovinkom,
so sredi ceste poplesavali
sami nežni poljubi.
Njihovi kriki so
drveli skozi telo
in prvič mi je za hip zastal korak.
Sodniški zbor misli pa
me je strogo opomnil,
da je pot še dolga in pritožba ni mogoča.
Ko so se v daljavi kazali
prvi obrisi
nenasitnih dotikov,
sem bila že
strašno utrujena.
Na jok mi je šlo
ko smo se
približali
odru
in je vame
obtožuječe
upirala oči
pohota.
Ni dosti manjkalo,
da bi padla na kolena
in rablja prosila,
naj se
raje
loti mene.
Še dobro,
da so takrat
na ogled obešanja
pritekle laži
zabuhlih obrazov
in me prepričale,
da je vrv
prava kazen
za
izmišljeno podobo
raja.
windigo ::
Orlando odioso
Nežen in komaj zaznaven je tvoj vonj
pa vendar, če bi ga lahko ujel in shranil
bi ta vedno priklical nezaustavljivo željo
da bi te držal kot nekaj nepojmljivo dragocenega
Shranjen v spomin še vedno prikliče
tvojo podobo, tvojo goloto in vrtinec
v katerem se vrtoglavo vrtim okrog svoje osi
da ne bi padel iz orbite namišljene zvezde
Vonja ne moreš prekriti z besedami
ne moreš ga premisliti, niti odmisliti
ne moreš ga misliti, je komaj misljiv
in zato skoraj v domeni božanskega
Zastonj ga prekrivaš s pudrom pričakovanj,
skrivaš ga v parfumirani oblak zahtev
zapiraš v neprodušni oklep besnenja
in pesnjenja in vsega, kar naj te dela strašno
Zaman, še vedno te slutim nekje za obzorjem
za zidom, ki sva ga postavila vzajemno
da bi tebe varoval pred vsiljivimi pogledi
in mene pred neubranljivim vlekom črne luknje
Ampak še vedno trepetam že samo ob misli
da obstojim pred tvojim dosegom razgaljen
ovit samo v varljivo gosto trnje besed
na milost prepuščen plamenom, ki me ovijajo
Nežen in komaj zaznaven je tvoj vonj
pa vendar, če bi ga lahko ujel in shranil
bi ta vedno priklical nezaustavljivo željo
da bi te držal kot nekaj nepojmljivo dragocenega
Shranjen v spomin še vedno prikliče
tvojo podobo, tvojo goloto in vrtinec
v katerem se vrtoglavo vrtim okrog svoje osi
da ne bi padel iz orbite namišljene zvezde
Vonja ne moreš prekriti z besedami
ne moreš ga premisliti, niti odmisliti
ne moreš ga misliti, je komaj misljiv
in zato skoraj v domeni božanskega
Zastonj ga prekrivaš s pudrom pričakovanj,
skrivaš ga v parfumirani oblak zahtev
zapiraš v neprodušni oklep besnenja
in pesnjenja in vsega, kar naj te dela strašno
Zaman, še vedno te slutim nekje za obzorjem
za zidom, ki sva ga postavila vzajemno
da bi tebe varoval pred vsiljivimi pogledi
in mene pred neubranljivim vlekom črne luknje
Ampak še vedno trepetam že samo ob misli
da obstojim pred tvojim dosegom razgaljen
ovit samo v varljivo gosto trnje besed
na milost prepuščen plamenom, ki me ovijajo
Pika na i ::
Vrtna zabava jabolk
Ura je vstala, kam jo bo odneslo, se ji niti ne sanja.
Naj se začne iskrenje, je lepo napovedovat.
Še lepše si je v um vdelat krasen načrt
ki mu bo v zadoščenje
da se bo podrl
s prvo točko.
Če me najdeš vso skuštrano
in z eno mislijo preveč,
ne čudi se.
Rahlo se mi odpelje ko sem
v tvoji bližini,
možgani se smejijo v neki čudni barvi,
čudaško raznežena hrepenenja
postajajo vse bolj odvisna
od tiste mrcine
ki leži zapakirana
samo nekaj vzdihov stran,
od mojih nikoli sitih oči.
Usta mi v nekih smešnih pozah hočejo dokazati,
da je svet dovolj usran
in ti ravno pravi za dojemanje pobesnelih divjakov,
ki se razletavajo v mojih celicah.
Takrat bi
prevrnila ceste in travnikom razložila
vse zapletene kemijske reakcije,
verjela v vesoljce in jedla - vampe.
Kriza nastopi, da. Takrat ne morejo mirovati besede, zmeša se jim.
In meni tudi. Ko si postrežem tebe.
Ura je vstala, kam jo bo odneslo, se ji niti ne sanja.
Naj se začne iskrenje, je lepo napovedovat.
Še lepše si je v um vdelat krasen načrt
ki mu bo v zadoščenje
da se bo podrl
s prvo točko.
Če me najdeš vso skuštrano
in z eno mislijo preveč,
ne čudi se.
Rahlo se mi odpelje ko sem
v tvoji bližini,
možgani se smejijo v neki čudni barvi,
čudaško raznežena hrepenenja
postajajo vse bolj odvisna
od tiste mrcine
ki leži zapakirana
samo nekaj vzdihov stran,
od mojih nikoli sitih oči.
Usta mi v nekih smešnih pozah hočejo dokazati,
da je svet dovolj usran
in ti ravno pravi za dojemanje pobesnelih divjakov,
ki se razletavajo v mojih celicah.
Takrat bi
prevrnila ceste in travnikom razložila
vse zapletene kemijske reakcije,
verjela v vesoljce in jedla - vampe.
Kriza nastopi, da. Takrat ne morejo mirovati besede, zmeša se jim.
In meni tudi. Ko si postrežem tebe.
windigo ::
A veš tisto
Začne se kot nedolžna šala, nato pa te pogreje konfekcijsko čustvo, perfektno ukrojeno trenutku, patinirano z ostanki spominov, polakirano z barvo, ki ji doda videz pristnosti in servirano s patetiko. Nobene norosti ni v njem. Norosti, ki se je otepaš z obema rokama, da se ti ne zgrne na glavo in te zasuje v dolgotrajno temo, za katero ne veš, če se boš znal sploh še kdaj izkopati ven iz nje.
Nato v lahkotnem drncu iz patetike preide v ornitologijo, v iskanju zabave in barvanju vsakdana v rdečo in modro, kot da gre za Kubrickovega asistenta s snemanja s široko zaprtimi očmi. V malem dunajskegem valčku se izogne smrti v Benetkah, kot da se bo vse na tem svetu poskrilo, če le vtakneš glavo v luknjo v ze..err..abdomnu.
Dotik si zaželi metafore, ki naj z grobo pilo ostrga rdečo barvo s površine in jo tako izlije vse naokrog. Rdeči cvet, rdeči svet, kjer ni več prostora za modrovanja. Zato je njegovo goloto nujno potrebno pokriti z rumeno modrim ogrinjalom, polnim idiosinkratičnih lukenj v tem, kaj naj bi bilo smešno, te pa tako le še izpostavijo točke vpogleda v rdeče podkožje.
Različne barve se običajno seštejejo v belo, le če ne žarijo zadosti močno, posivijo. Temno sivi odtenki pa so lahko videti kot umazane sence. Zato dodajaš nove barve. Najprej zeleno, kot je bilo prerokovano. Vklopiš žepno svetilko in ponovno pretreseš snežno kroglo, nato pa o tem pripovedujeva pravljice.
Začne se kot nedolžna šala, nato pa te pogreje konfekcijsko čustvo, perfektno ukrojeno trenutku, patinirano z ostanki spominov, polakirano z barvo, ki ji doda videz pristnosti in servirano s patetiko. Nobene norosti ni v njem. Norosti, ki se je otepaš z obema rokama, da se ti ne zgrne na glavo in te zasuje v dolgotrajno temo, za katero ne veš, če se boš znal sploh še kdaj izkopati ven iz nje.
Nato v lahkotnem drncu iz patetike preide v ornitologijo, v iskanju zabave in barvanju vsakdana v rdečo in modro, kot da gre za Kubrickovega asistenta s snemanja s široko zaprtimi očmi. V malem dunajskegem valčku se izogne smrti v Benetkah, kot da se bo vse na tem svetu poskrilo, če le vtakneš glavo v luknjo v ze..err..abdomnu.
Dotik si zaželi metafore, ki naj z grobo pilo ostrga rdečo barvo s površine in jo tako izlije vse naokrog. Rdeči cvet, rdeči svet, kjer ni več prostora za modrovanja. Zato je njegovo goloto nujno potrebno pokriti z rumeno modrim ogrinjalom, polnim idiosinkratičnih lukenj v tem, kaj naj bi bilo smešno, te pa tako le še izpostavijo točke vpogleda v rdeče podkožje.
Različne barve se običajno seštejejo v belo, le če ne žarijo zadosti močno, posivijo. Temno sivi odtenki pa so lahko videti kot umazane sence. Zato dodajaš nove barve. Najprej zeleno, kot je bilo prerokovano. Vklopiš žepno svetilko in ponovno pretreseš snežno kroglo, nato pa o tem pripovedujeva pravljice.
Pika na i ::
Meso je vir energije
Sonce se je igralo. Zgodaj.
Cesta je bila mirna. Še nobenega divjaka. Všeč mi je to.
Čokolada za mehke noge. Žejna sem.
Všeč mi je glas z radia. Menda se rad vozi s kolesom.
Pošlješ mi v črke zavito strast. Vonj po tebi izbere napačno cesto. Smejem se uspešnosti tvojih besed.
Nehaj kaditi, besno razlaga vžigalnik. Kavo bi.
Razmetanost mi je ljuba. Jezim se ob neuspešnem iskanju. Spet je nekdo pospravljal po svoje.
Ura potrebuje nove pospeške. Izbiram med preložiti ali zamuditi.
Velikanska kobilica skoči na polico. Zelena ji zelo paše. Lačna sem.
Poznam tvoje trkanje. Odneseš me na jeziku telesa. Tako si predstavljam pekel.
Žile izginjajo med valovi dotikov. Vegeti ukradeva vse dodatke. Nenasitno meso sva.
Stene so odstopile od pogodbe. Huligana rušita ograje.
Potapljanje jezika na dah. Iščeš predajo. Ponujaš neomejen limit.
Lump si. Skriješ se vame. Ne daješ popustov.
Prebada me vesolje. Oblivaš me s čokolado. Razmršena golota divje ječi.
Priskakljala je sirova štručka. Tekne. Tako kot ti.
V misli se priklati klobasa. Prekajena . Pobožaš me.
Prevrnjen čas je preteklost. Začetek gre v lov novega konca.
Všeč mi je. Da imaš rad meso začinjeno z mojim imenom.
Sonce se je igralo. Zgodaj.
Cesta je bila mirna. Še nobenega divjaka. Všeč mi je to.
Čokolada za mehke noge. Žejna sem.
Všeč mi je glas z radia. Menda se rad vozi s kolesom.
Pošlješ mi v črke zavito strast. Vonj po tebi izbere napačno cesto. Smejem se uspešnosti tvojih besed.
Nehaj kaditi, besno razlaga vžigalnik. Kavo bi.
Razmetanost mi je ljuba. Jezim se ob neuspešnem iskanju. Spet je nekdo pospravljal po svoje.
Ura potrebuje nove pospeške. Izbiram med preložiti ali zamuditi.
Velikanska kobilica skoči na polico. Zelena ji zelo paše. Lačna sem.
Poznam tvoje trkanje. Odneseš me na jeziku telesa. Tako si predstavljam pekel.
Žile izginjajo med valovi dotikov. Vegeti ukradeva vse dodatke. Nenasitno meso sva.
Stene so odstopile od pogodbe. Huligana rušita ograje.
Potapljanje jezika na dah. Iščeš predajo. Ponujaš neomejen limit.
Lump si. Skriješ se vame. Ne daješ popustov.
Prebada me vesolje. Oblivaš me s čokolado. Razmršena golota divje ječi.
Priskakljala je sirova štručka. Tekne. Tako kot ti.
V misli se priklati klobasa. Prekajena . Pobožaš me.
Prevrnjen čas je preteklost. Začetek gre v lov novega konca.
Všeč mi je. Da imaš rad meso začinjeno z mojim imenom.
Pika na i ::
Jesenska morija
Bejžmo!
Prihaja jesenska evforija!
V zapisih težači
dež na zahodu
megla na vzhodu.
Ali je ravno obratno?
Eh, saj nima veze!
Glavno je, da spet klobasanje,
iz vseh možnih kotov leze!
-
Jutra so - ma ti povem, čist drugače nasrana!
Toplota poletja - u šusu, za male pare prodana!
-
Šit, vsako leto znova!
/ se išče sonce, na ostro izprijenih ovinkih
/ žalujoče blebeče, o zavoženih ljubavnih utrinkih.
/ pod sekiro krvaveče umirajo, namišljeno velike sreče
/ narava le za nas, vesoljske barve obleče
-
Prežvečena prežvečenost
špali ene in iste klobase!
Joj, ko bi ti vedel!
Igram, čisto drugačno druge čase!
-
Adijo pamet, pa ta zafnana evforija!
Jah kukc, začenja jesenska se morija!
Prst v usta - dost vas mam!
In hvala kukcu - za živalski program!
Bejžmo!
Prihaja jesenska evforija!
V zapisih težači
dež na zahodu
megla na vzhodu.
Ali je ravno obratno?
Eh, saj nima veze!
Glavno je, da spet klobasanje,
iz vseh možnih kotov leze!
-
Jutra so - ma ti povem, čist drugače nasrana!
Toplota poletja - u šusu, za male pare prodana!
-
Šit, vsako leto znova!
/ se išče sonce, na ostro izprijenih ovinkih
/ žalujoče blebeče, o zavoženih ljubavnih utrinkih.
/ pod sekiro krvaveče umirajo, namišljeno velike sreče
/ narava le za nas, vesoljske barve obleče
-
Prežvečena prežvečenost
špali ene in iste klobase!
Joj, ko bi ti vedel!
Igram, čisto drugačno druge čase!
-
Adijo pamet, pa ta zafnana evforija!
Jah kukc, začenja jesenska se morija!
Prst v usta - dost vas mam!
In hvala kukcu - za živalski program!
windigo ::
File s piko na i
Dragi bralci, v današnji kuharski oddaji #m vam bomo pripravili file s piko na i in ga pokonzumirali v imenu očeta in sina in svetega duha, amen. Delite na facebooku, twitterju, objavljajte na instagramu in ne pozabite na #m.
Nikdar nisem razumel židovske, pa niti ne samo židovske obsesije s svetimi imeni boga. Mislim, saj ne boš boga potegnil za ročaj, recimo za ušesa, če boš vedel, kako se imenuje, sploh ker so imena precej stvar dogovorov. Naivno sem menil, da gre za omejeno pozornost omniprezentnega bitja, brez katerega se še list na drevesu ne premakne, ki pa bi jo priklical, če bi le izustil pravo ime, tako kot pokličeš recimo pokličeš Piiiiiiika in dobiš črno piko. Kar bi bilo seveda čisti nesmisel, razen če ne bi bilo velika skrivnost. In me prešine, kaj pa če je res skrivnost, tista največja, saj veste geslo za dostop do vaše pošte, faceboooka, tinderja, in kar je še podobnega, s katerim bi vstopil v vašo zasebnost in videl, koga si skrivaj ogledujeta in občudujete in še marsikatero umazano podrobnost, ali pa, da ste povsem nezanimivi in dolgočasni. In najbrž opazil tudi razliko med skrbno izdelovano podobo in vso nesnago ali pa praznino, ki se skriva v ozadju, za kulisami.
Naprimer, da je veliki faraon Tut Ankh Amon z bronzo pobarvan pobič, ki ga je na smrt strah, da bo na naslednji javni predstavitvi naredil kakšno napačno potezo ali pa pokazal šibkost, nepopolnost, saj ve, da bo zato s strani velikih svečenikov dobil nož v hrbet ali pa strup v juho. In jasno mu je, da brez njihove podpore tak kot je ne bo preživel. Grobnico pa so mu ti gospodarji smrti (če pogledate kamorkoli, so svečeniki vedno tako in drugače gospodarji smrti) začeli graditi že praktično preden se je rodil in čaka pripravljena na novega živega boga, ki je z neba za trenutek sestopil na zemljo.
Ali pa, da neki predsednik na sestanku razmišlja predvsem o tem, kje bi dobil res dobro koko in kako bi potem v kokainski omami podrl postavno državno uradnico, ki mu tisti trenutek sedi nasproti, medtem, ko mu mimo oči in ušes frlijo miljoni. Ali pa še hujše reči, da imajo tudi veliki svečeniki, ki na slikah stojijo zraven samo v strahu (ali impotenci?) nalepljene nasmeške in zvite roke, potem ko je neki predsednik spal z neko pogrešljivo Irino in pa zaročenko nekega tiskovnega predstavnika neke vlade. In so pravi gospodarji smrti drugje, njihov opus pa za vedno izgubljen v policijskih arhivih.
Skratka naslikane podobe so imaginarne, strah je realen, simbolen pa je nož na grlu, točno tako, kot v prvem prostozidarskem ritualu za policaje in odvetnike in sodnike in drugo podobno sodrgo, ki se radovoljno razvršča v rangirano moškost (tako B. Marija Zupančič prevaja hierarhijo), ki pa se ne meri po dolžini uda, ampak po tem, kakšno svinjarijo si pripravljen narediti komu drugemu in jo sposoben odnesti brez posledic. Včasih tajno, še večkrat zakonito. No, včasih tudi naberejo par sto evrov za otroke na pediatriji, katerih življenje je večkrat ogroženo zaradi njihovih nesposobnih a dobro zapisanih kolegov. Pretiravanje s klanjem pa je vedno problematično na več nivojih, kvari podobo in neti upor, kot se spominjamo v Jasenovcu, ki bi ga tudi zato morali čimprej pozabiti. Je bad4business, moti torej udobje in večinoma namesto batin tako zadošča pogojni refleks, ko pozvoni zvonček ali zvon. No in podobnih modrosti je še nekje vsaj za 32 nivojev pokvarjenosti.
Večino ljudi bi življenje s trajno kognitivno disonanco med urejenim svetom privilegijev, v katerega bi rojevali svoje otroke in občasno brutalnostjo potrebno za vzdrževanje le teh privilegijev spravilo v duševno stisko. Zato se oklepajo abstraktnih vrednot, kot je recimo svetost življenja, da lahko lažje brcnejo nadležnega zunajzakonskega pankrta, ki jih zapuščen na cesti nadleguje za kovanec. Ponotranjijo jih do te mere, da bi se zanje lahko dali tudi raztrgati zanje. V njihovem imenu. Za določeno podobo. Njen imaginarij. Za samo ime. Ki je zakon. Za črko. Drugi tega problema nimajo in se lahko kreativno sprehajajo med vrednotami in brutalnostjo. Če so sposobni zadržati gratifikacijo za trenutke za odrom, so ustvarjalci tega sveta, če tega niso sposobni, so pogrešljivi izvajalci.
Zato si včasih naravnost zaželiš, da bi bile stvari bolj pregledne in jasne, recimo, da bi bila predsednica Angelca L., vendar samo v primeru, če bi namesto nje govoril zabavljač Artač. Ali pa da bi kandidiral Ivan Serpentinšek, poosebljenost vse slovenske samoumevnosti in zaplankanosti, da bi si lahko oddahnili, da ga zadaj vodi malenkost manj zagovedni Marjan Šarec. Ker sicer se lahko zgodi kakšen pravi Serpentinšek, kaj podobnega naprimer, kot so si ga na volitvah prislužili Američani, ker so si zaželeli subvertirati obstoječo hierarhijo.
Ne bi želel biti seksističen in vso to rangirano moškost (hierarhijo, patriarhijo) pripisovati samo moškim, saj se jo da prav lepo opazovati iz naslanjača s knjigo v roki tudi, ko se dve ženski znajdeta pred enim štedilnikom. Saj če nista pred štedilnikom, ali zaposleni na njivi ali pa z otroki, jih lahko hitro obsede mesenost. Slednjo pa je res težko obvladovat, ker podira vse urejenosti in redove.
Kaj ostane zavaljenim Weinsteinom, če je izbira prosta in ni vezana na ring in rang in rank in obveze in prisile? Nič. Ker pri Musuojih 20% moških zaplodi 80% otrok in vinski kamen odplakne čas. Zato o tem vlada strogi molk, saj bi ga sicer že prej zgrizla zavist. Vendar moški tam niso pogrešljivi, mesenost je dobesedno prepuščena moškim, ki so živinorejci in polnomadski pastirji, medtem ko celoten mosuojski ženski cvetober obdeluje in tudi deduje (oz. babiči) polja in hiše.
Zato poimenujmo nek prav poseben pojav Pahorjeva inverzija, mesena inverzija oziroma bolje Pahorjev izstop. Gre za zamenjavo rangirane moškosti za mesenost, ko visoko rangiran moški ni več zavezan zakonu, ki ga določajo medsebojni odnosi v hierarhiji, temveč jih lahko ignorira in zasleduje lastne interese, saj nagovarja tisti meseni del v volilnih telesih in lahko tudi že napol javno preganja takšne in drugačne miške. S tem sicer vznejevolji del hierarhije, vendar je ta nemočen, ker hkrati nagovarja tisti del, ki ga vidi kot boljšega kandidata, vsaj, če mu stoji ob boku najslabše meseni protikandidat, ki je tako obseden s svojo podobo in položajem in rezidenco in simboliko, da ne razume čisto ničesar in spregleda celo simbolno vrednost brezen in rovov (in nožev in krogel). Ali pa če mu stojijo nasproti ženske, ki ne rangirajo zares niti v cerkveni hierarhiji, čeprav naj bi jo zastopale in katerih mesenost je omejena bolj na domačo spalnico.
In pri marsikom je bolj popularna mesena inverzija, kot recimo Borlaughova ali tudi žitna inverzija, tako, kot je bolj popularen biftek od žitnih polpetov, saj ni v štetju kalorij namesto dolarjev na hektar in križanju različnih vrst trav med seboj čisto nič vznemirljivega. Niti za zagovornike absolutov in absolutnega, čeprav spreminja pogoje bivanja za absolutno vse in ne samo relativno za nekatere na račun drugih.
In še dobro, da je tole samo fikcija. Pika. Na i.
Dragi bralci, v današnji kuharski oddaji #m vam bomo pripravili file s piko na i in ga pokonzumirali v imenu očeta in sina in svetega duha, amen. Delite na facebooku, twitterju, objavljajte na instagramu in ne pozabite na #m.
Nikdar nisem razumel židovske, pa niti ne samo židovske obsesije s svetimi imeni boga. Mislim, saj ne boš boga potegnil za ročaj, recimo za ušesa, če boš vedel, kako se imenuje, sploh ker so imena precej stvar dogovorov. Naivno sem menil, da gre za omejeno pozornost omniprezentnega bitja, brez katerega se še list na drevesu ne premakne, ki pa bi jo priklical, če bi le izustil pravo ime, tako kot pokličeš recimo pokličeš Piiiiiiika in dobiš črno piko. Kar bi bilo seveda čisti nesmisel, razen če ne bi bilo velika skrivnost. In me prešine, kaj pa če je res skrivnost, tista največja, saj veste geslo za dostop do vaše pošte, faceboooka, tinderja, in kar je še podobnega, s katerim bi vstopil v vašo zasebnost in videl, koga si skrivaj ogledujeta in občudujete in še marsikatero umazano podrobnost, ali pa, da ste povsem nezanimivi in dolgočasni. In najbrž opazil tudi razliko med skrbno izdelovano podobo in vso nesnago ali pa praznino, ki se skriva v ozadju, za kulisami.
Naprimer, da je veliki faraon Tut Ankh Amon z bronzo pobarvan pobič, ki ga je na smrt strah, da bo na naslednji javni predstavitvi naredil kakšno napačno potezo ali pa pokazal šibkost, nepopolnost, saj ve, da bo zato s strani velikih svečenikov dobil nož v hrbet ali pa strup v juho. In jasno mu je, da brez njihove podpore tak kot je ne bo preživel. Grobnico pa so mu ti gospodarji smrti (če pogledate kamorkoli, so svečeniki vedno tako in drugače gospodarji smrti) začeli graditi že praktično preden se je rodil in čaka pripravljena na novega živega boga, ki je z neba za trenutek sestopil na zemljo.
Ali pa, da neki predsednik na sestanku razmišlja predvsem o tem, kje bi dobil res dobro koko in kako bi potem v kokainski omami podrl postavno državno uradnico, ki mu tisti trenutek sedi nasproti, medtem, ko mu mimo oči in ušes frlijo miljoni. Ali pa še hujše reči, da imajo tudi veliki svečeniki, ki na slikah stojijo zraven samo v strahu (ali impotenci?) nalepljene nasmeške in zvite roke, potem ko je neki predsednik spal z neko pogrešljivo Irino in pa zaročenko nekega tiskovnega predstavnika neke vlade. In so pravi gospodarji smrti drugje, njihov opus pa za vedno izgubljen v policijskih arhivih.
Skratka naslikane podobe so imaginarne, strah je realen, simbolen pa je nož na grlu, točno tako, kot v prvem prostozidarskem ritualu za policaje in odvetnike in sodnike in drugo podobno sodrgo, ki se radovoljno razvršča v rangirano moškost (tako B. Marija Zupančič prevaja hierarhijo), ki pa se ne meri po dolžini uda, ampak po tem, kakšno svinjarijo si pripravljen narediti komu drugemu in jo sposoben odnesti brez posledic. Včasih tajno, še večkrat zakonito. No, včasih tudi naberejo par sto evrov za otroke na pediatriji, katerih življenje je večkrat ogroženo zaradi njihovih nesposobnih a dobro zapisanih kolegov. Pretiravanje s klanjem pa je vedno problematično na več nivojih, kvari podobo in neti upor, kot se spominjamo v Jasenovcu, ki bi ga tudi zato morali čimprej pozabiti. Je bad4business, moti torej udobje in večinoma namesto batin tako zadošča pogojni refleks, ko pozvoni zvonček ali zvon. No in podobnih modrosti je še nekje vsaj za 32 nivojev pokvarjenosti.
Večino ljudi bi življenje s trajno kognitivno disonanco med urejenim svetom privilegijev, v katerega bi rojevali svoje otroke in občasno brutalnostjo potrebno za vzdrževanje le teh privilegijev spravilo v duševno stisko. Zato se oklepajo abstraktnih vrednot, kot je recimo svetost življenja, da lahko lažje brcnejo nadležnega zunajzakonskega pankrta, ki jih zapuščen na cesti nadleguje za kovanec. Ponotranjijo jih do te mere, da bi se zanje lahko dali tudi raztrgati zanje. V njihovem imenu. Za določeno podobo. Njen imaginarij. Za samo ime. Ki je zakon. Za črko. Drugi tega problema nimajo in se lahko kreativno sprehajajo med vrednotami in brutalnostjo. Če so sposobni zadržati gratifikacijo za trenutke za odrom, so ustvarjalci tega sveta, če tega niso sposobni, so pogrešljivi izvajalci.
Zato si včasih naravnost zaželiš, da bi bile stvari bolj pregledne in jasne, recimo, da bi bila predsednica Angelca L., vendar samo v primeru, če bi namesto nje govoril zabavljač Artač. Ali pa da bi kandidiral Ivan Serpentinšek, poosebljenost vse slovenske samoumevnosti in zaplankanosti, da bi si lahko oddahnili, da ga zadaj vodi malenkost manj zagovedni Marjan Šarec. Ker sicer se lahko zgodi kakšen pravi Serpentinšek, kaj podobnega naprimer, kot so si ga na volitvah prislužili Američani, ker so si zaželeli subvertirati obstoječo hierarhijo.
Ne bi želel biti seksističen in vso to rangirano moškost (hierarhijo, patriarhijo) pripisovati samo moškim, saj se jo da prav lepo opazovati iz naslanjača s knjigo v roki tudi, ko se dve ženski znajdeta pred enim štedilnikom. Saj če nista pred štedilnikom, ali zaposleni na njivi ali pa z otroki, jih lahko hitro obsede mesenost. Slednjo pa je res težko obvladovat, ker podira vse urejenosti in redove.
Kaj ostane zavaljenim Weinsteinom, če je izbira prosta in ni vezana na ring in rang in rank in obveze in prisile? Nič. Ker pri Musuojih 20% moških zaplodi 80% otrok in vinski kamen odplakne čas. Zato o tem vlada strogi molk, saj bi ga sicer že prej zgrizla zavist. Vendar moški tam niso pogrešljivi, mesenost je dobesedno prepuščena moškim, ki so živinorejci in polnomadski pastirji, medtem ko celoten mosuojski ženski cvetober obdeluje in tudi deduje (oz. babiči) polja in hiše.
Zato poimenujmo nek prav poseben pojav Pahorjeva inverzija, mesena inverzija oziroma bolje Pahorjev izstop. Gre za zamenjavo rangirane moškosti za mesenost, ko visoko rangiran moški ni več zavezan zakonu, ki ga določajo medsebojni odnosi v hierarhiji, temveč jih lahko ignorira in zasleduje lastne interese, saj nagovarja tisti meseni del v volilnih telesih in lahko tudi že napol javno preganja takšne in drugačne miške. S tem sicer vznejevolji del hierarhije, vendar je ta nemočen, ker hkrati nagovarja tisti del, ki ga vidi kot boljšega kandidata, vsaj, če mu stoji ob boku najslabše meseni protikandidat, ki je tako obseden s svojo podobo in položajem in rezidenco in simboliko, da ne razume čisto ničesar in spregleda celo simbolno vrednost brezen in rovov (in nožev in krogel). Ali pa če mu stojijo nasproti ženske, ki ne rangirajo zares niti v cerkveni hierarhiji, čeprav naj bi jo zastopale in katerih mesenost je omejena bolj na domačo spalnico.
In pri marsikom je bolj popularna mesena inverzija, kot recimo Borlaughova ali tudi žitna inverzija, tako, kot je bolj popularen biftek od žitnih polpetov, saj ni v štetju kalorij namesto dolarjev na hektar in križanju različnih vrst trav med seboj čisto nič vznemirljivega. Niti za zagovornike absolutov in absolutnega, čeprav spreminja pogoje bivanja za absolutno vse in ne samo relativno za nekatere na račun drugih.
In še dobro, da je tole samo fikcija. Pika. Na i.
Pika na i ::
Večerja
brez problema brez puhlic brez prerekanja
Zavit v deko, se tako dobro počutiš. Misli odpelješ na pašo, tebe pooblastiš za en meden čaj
in se ti rahlo zasmiliš.
Seveda paše, ko sprašuješ ali bi mogoče še kak konkreten obrok zdravja.
Ker je tank prevozil vse želje, je ne logičen odgovor, ki se mu ti nočeš podrediti.
Ne vem ali me tako dobro poznaš ali pa je to posledica mojih preteklih dejanj.
Da to sploh ni pomembno, pozabim takoj ko se pririneš pod deko.
Da se na moje ugovore požvižgaš, mi je prav tako jasno v tistem hipu, ko se s trdim kurcem dotakneš moje kože.
Jebeno postaja, ker nisem več niti malo prepričana, ali bi upiranje obroku imelo kak pozitiven učinek na zdravje.
Imam te na sumu, da me namerno poljubljaš ravno po tistih kotičkih, za katere dobro veš
v kakšno evforijo me naženejo.
Zvit si, ja. Ker veš, da ob pogledu na kurca, ki se mu cedijo sline po moji pički, še nikoli nisem statirala v filmu z naslovom Hlodi zvezanih nog.
Ob božanju, ki ti gre blazno dobro od rok, se pojavljajo stari simptomi zelo slišne lakote.
Pač, ne morem šepetati ko se s kurcem gledam iz oči v oči.
Kako rad imaš to, vem zelo dobro, po tvojem glasnem odobravanju.
In on, ha, se v mojih ustih počuti odlično. Z jezikom sta na ti, pički pa tudi pošiljata podivjane signale, da vsa zmešana pozabi dihat.
Ampak saj, to si hotel.
In v ta zadovoljeni hudičeraj, potegnil še mene.
Zadovoljen, jutri boš pa še bolj. Poleg mene, boš dobil še gripo.
brez problema brez puhlic brez prerekanja
Zavit v deko, se tako dobro počutiš. Misli odpelješ na pašo, tebe pooblastiš za en meden čaj
in se ti rahlo zasmiliš.
Seveda paše, ko sprašuješ ali bi mogoče še kak konkreten obrok zdravja.
Ker je tank prevozil vse želje, je ne logičen odgovor, ki se mu ti nočeš podrediti.
Ne vem ali me tako dobro poznaš ali pa je to posledica mojih preteklih dejanj.
Da to sploh ni pomembno, pozabim takoj ko se pririneš pod deko.
Da se na moje ugovore požvižgaš, mi je prav tako jasno v tistem hipu, ko se s trdim kurcem dotakneš moje kože.
Jebeno postaja, ker nisem več niti malo prepričana, ali bi upiranje obroku imelo kak pozitiven učinek na zdravje.
Imam te na sumu, da me namerno poljubljaš ravno po tistih kotičkih, za katere dobro veš
v kakšno evforijo me naženejo.
Zvit si, ja. Ker veš, da ob pogledu na kurca, ki se mu cedijo sline po moji pički, še nikoli nisem statirala v filmu z naslovom Hlodi zvezanih nog.
Ob božanju, ki ti gre blazno dobro od rok, se pojavljajo stari simptomi zelo slišne lakote.
Pač, ne morem šepetati ko se s kurcem gledam iz oči v oči.
Kako rad imaš to, vem zelo dobro, po tvojem glasnem odobravanju.
In on, ha, se v mojih ustih počuti odlično. Z jezikom sta na ti, pički pa tudi pošiljata podivjane signale, da vsa zmešana pozabi dihat.
Ampak saj, to si hotel.
In v ta zadovoljeni hudičeraj, potegnil še mene.
Zadovoljen, jutri boš pa še bolj. Poleg mene, boš dobil še gripo.
windigo ::
Who's afraid of Sebastian Kurz,
Sebastian Kurz, Sebastian Kurz,
early in the morning
Potem, ko se je za 3x3 leta zaprla meja
in je v obeh primerih čeznjo za kombijem z delavci peljal še kamion z dokumentacijo,
se je modrost črnomodre koalicije znašla na preizkušnji oz. pred deficitom.
Izvoz nekaterih storitev upada, že samo domače povpraševanje pa presega ponudbo zaradi pomanjkanja ustrezno kvalificiranih delavk in delavcev. Susanne & Philippa look je sicer še vedno zelo "in" pri domačinih, vendar pa to pokrije samo nekaj odstotkov povpraševanja, to pa obstaja konstantno ali kvečjemu narašča tudi ob deficitu v ponudbi na drugi strani barvne lestvice. Grozi resno zmanjšanje prihodkov od turizma. Stare migrantske zaloge še zadoščajo na trgu istospolnih storitev in feminaturizma, sploh ker povpraševanje ni doseglo pričakovanih nivojev, saj je mladih migrantskih kurcev zadosti tudi v ponudbi večje severne sosede. Pri heterospolnih storitvah pa povpraševanje celo narašča, še posebej v segmentu mlajših deklet, odkar se na gojenje v domači kleti ne gleda več tako benevolentno, kot v starih dobrih časih.
FPÖ je izbrala trdo Haiderjevo linijo, da problem niti ne obstaja, spremembe niso potrebne, da je ponudba zadostna (vsaj kar se njihovih specifičnih potreb tiče) in da zato ne sme biti nobenih odstopanj v njihovi zelo trdi politiki do mladih tujih fantov. VPÖ, ki pa je bolj zavezana vzdrževati tradicionalne odnose, se zelo dobro zaveda obsega problemov in pa posledic, ki jih to pomanjkanje lahko prinese.
Težke besede tako letijo proti evropski komisiji, ki je otežila obravnavo izjem oz. jo toliko podražila, da bi državne pomoči vseeno odtujile koalicijo od potreb širše volilne baze, ki si ne bi mogla privoščiti vtikati tiča v izurjena usta.
Na zadnjih sestankih je padlo sicer več originalnih in zanimivih idej, recimo da bi pri vadbi joge več pozornosti posvetili avtofelaciji in tako tja privabili več moških, vendar pretiranega navdušenja nad njo ni bilo, saj to ne bi povečalo prilivov iz turizma in turističnih taks, pa tudi DDV se ob raznih hitrih afericah ne plačuje, sploh pa so tako avtofelacija, kot hitre aferice neudobne, zadnje pa tudi ne poceni (posredno torej s strani afer vendarle priliv s strani davkov in si zato zasluži ponovno obravnavo v času gospodarske krize, ko bo potrebno spodbujati splošno domačo potrošnjo). Govora je bilo tudi o popoldanski obrti, vendar je bila ideja takoj opuščena, saj bi to pomenilo res hudo odstopanje od tradicionalno podrejene družbene vloge ženske in bi slabo vplivalo na tako družinske kot netransparentne družbene odnose. Uvajanje storitvenih ekonomskih aktivnosti v ženske zapore je bilo že pred časom opuščeno zaradi slabega obvladovanja varnostnih tveganj, točneje ugrizov in poškodb strank. Pobude ljudske mladine o modernizaciji in vstopu v delitveno ekonomijo preko wife sharing programov, uvedbo servisov tipa Tinder za poročene so bile zaradi njihove transparentnosti nemudoma z indignacijo zavržene.
Problem je resen in je pretresel koalicijo do temeljev, saj se je prvič pokazala šibkost temnomodre politike in nakazuje na naslednjih avstrijskih volitvah morebiten zasuk v roza.
Sebastian Kurz, Sebastian Kurz,
early in the morning
Potem, ko se je za 3x3 leta zaprla meja
in je v obeh primerih čeznjo za kombijem z delavci peljal še kamion z dokumentacijo,
se je modrost črnomodre koalicije znašla na preizkušnji oz. pred deficitom.
Izvoz nekaterih storitev upada, že samo domače povpraševanje pa presega ponudbo zaradi pomanjkanja ustrezno kvalificiranih delavk in delavcev. Susanne & Philippa look je sicer še vedno zelo "in" pri domačinih, vendar pa to pokrije samo nekaj odstotkov povpraševanja, to pa obstaja konstantno ali kvečjemu narašča tudi ob deficitu v ponudbi na drugi strani barvne lestvice. Grozi resno zmanjšanje prihodkov od turizma. Stare migrantske zaloge še zadoščajo na trgu istospolnih storitev in feminaturizma, sploh ker povpraševanje ni doseglo pričakovanih nivojev, saj je mladih migrantskih kurcev zadosti tudi v ponudbi večje severne sosede. Pri heterospolnih storitvah pa povpraševanje celo narašča, še posebej v segmentu mlajših deklet, odkar se na gojenje v domači kleti ne gleda več tako benevolentno, kot v starih dobrih časih.
FPÖ je izbrala trdo Haiderjevo linijo, da problem niti ne obstaja, spremembe niso potrebne, da je ponudba zadostna (vsaj kar se njihovih specifičnih potreb tiče) in da zato ne sme biti nobenih odstopanj v njihovi zelo trdi politiki do mladih tujih fantov. VPÖ, ki pa je bolj zavezana vzdrževati tradicionalne odnose, se zelo dobro zaveda obsega problemov in pa posledic, ki jih to pomanjkanje lahko prinese.
Težke besede tako letijo proti evropski komisiji, ki je otežila obravnavo izjem oz. jo toliko podražila, da bi državne pomoči vseeno odtujile koalicijo od potreb širše volilne baze, ki si ne bi mogla privoščiti vtikati tiča v izurjena usta.
Na zadnjih sestankih je padlo sicer več originalnih in zanimivih idej, recimo da bi pri vadbi joge več pozornosti posvetili avtofelaciji in tako tja privabili več moških, vendar pretiranega navdušenja nad njo ni bilo, saj to ne bi povečalo prilivov iz turizma in turističnih taks, pa tudi DDV se ob raznih hitrih afericah ne plačuje, sploh pa so tako avtofelacija, kot hitre aferice neudobne, zadnje pa tudi ne poceni (posredno torej s strani afer vendarle priliv s strani davkov in si zato zasluži ponovno obravnavo v času gospodarske krize, ko bo potrebno spodbujati splošno domačo potrošnjo). Govora je bilo tudi o popoldanski obrti, vendar je bila ideja takoj opuščena, saj bi to pomenilo res hudo odstopanje od tradicionalno podrejene družbene vloge ženske in bi slabo vplivalo na tako družinske kot netransparentne družbene odnose. Uvajanje storitvenih ekonomskih aktivnosti v ženske zapore je bilo že pred časom opuščeno zaradi slabega obvladovanja varnostnih tveganj, točneje ugrizov in poškodb strank. Pobude ljudske mladine o modernizaciji in vstopu v delitveno ekonomijo preko wife sharing programov, uvedbo servisov tipa Tinder za poročene so bile zaradi njihove transparentnosti nemudoma z indignacijo zavržene.
Problem je resen in je pretresel koalicijo do temeljev, saj se je prvič pokazala šibkost temnomodre politike in nakazuje na naslednjih avstrijskih volitvah morebiten zasuk v roza.
Pika na i ::
Sestanek
Sestanek se je komaj dobro začel, pa mi je bila že muka.
Sedeti tam in ne biti pri stvari.
Ni lepšega, da zapravljaš dopoldan.
Vsi so tako resno resni.
Mar bi doma pekla orehove rogljičke.
Manjkaš mi. Le kje se spet potikaš?
Tako spretno se izogneš tem dolgočasnim razpravam.
Pogrešam tvoj vic dneva. V sobo vedno prineseš vonj po smehu.
Vrata se odprejo. Zamudnik si ti.
Opravičevanje se konča, ko prisedeš.
Nasmehneš se. Nagajivo, kot znaš le ti.
Glasovi se mešajo. Spet nekaj ne gre kot mora. Kdo je kriv?
Zakaj ljudje preprosto ne priznajo krivde, ko nekaj zamočijo?
Je to res tako težko?
Ko se spogledava se mi zdi, da se sprašuješ enako.
Skloniš se k meni. Vzdrami me tvoj vonj.
- Bi pobegnila na kosilo?
- Bi rad, da je še več ogovarjanja in zavistnih pogledov?
- Vem kaj bi rada ti.
- Res? Ne verjamem.
Grozeč pogled s konca mize. Preglasna sva.
S komolci naslonjena na mizo. Pa spet roke v naročju. Pa svinčnik v roke.
Iskanje krivde me dolgočasi. Spet bo nasrkal nekdo. Kar eden. Bolno.
- Rad bi te imel.
Vročina.
- Izbral si si neprimeren kraj in čas.
- Res? Ne bi rekel.
Začutim roko na nogi.
Pogledam ga. Resno zre predse in z zanimanjem posluša.
- Se ti meša?
- Ne, tebi se bo.
Božajoča roka me peha v nemirno presedanje.
- Ti paše?
- Nor si.
Gledam v govorca in nič ne slišim.
- Nehaj.
- Ne. Zakaj se ne usedeš malo bolj udobno?
Upiranje roki je nesmiselno. Razširim noge. In čutim.
- Mmmm, vem da si želiš.
- Ti veš kje sva?
Dotakne se roba hlačk. Srce se mi ustavlja.
- Kako mokra si.
- Prosim, nehaj.
Prsti zdrsnejo pod tkanino. Ugriznem se v ustnico. Na mizi se roki stiskata v pest.
- Tako vroča si. Reci da me hočeš!
- Hočem, hočem te!
Prsti si me prisvojijo. Trdno stiskam ustnice. Zadržujem stoke.
- Lepa si ko ti prihaja. Dišiš.
- Ti Ja Ne………………………………..
………………………………….
…….
Z nogo sem butnila ob mizo.
Svet je počasi dobival svojo staro podobo.
- Kolegica, torej ste tudi vi mnenja, da je treba škodo nemudoma popraviti?
- A? Kaj? Prosim? Aja, ja seveda. Potrebna sem, ja.
Sestanek se je komaj dobro začel, pa mi je bila že muka.
Sedeti tam in ne biti pri stvari.
Ni lepšega, da zapravljaš dopoldan.
Vsi so tako resno resni.
Mar bi doma pekla orehove rogljičke.
Manjkaš mi. Le kje se spet potikaš?
Tako spretno se izogneš tem dolgočasnim razpravam.
Pogrešam tvoj vic dneva. V sobo vedno prineseš vonj po smehu.
Vrata se odprejo. Zamudnik si ti.
Opravičevanje se konča, ko prisedeš.
Nasmehneš se. Nagajivo, kot znaš le ti.
Glasovi se mešajo. Spet nekaj ne gre kot mora. Kdo je kriv?
Zakaj ljudje preprosto ne priznajo krivde, ko nekaj zamočijo?
Je to res tako težko?
Ko se spogledava se mi zdi, da se sprašuješ enako.
Skloniš se k meni. Vzdrami me tvoj vonj.
- Bi pobegnila na kosilo?
- Bi rad, da je še več ogovarjanja in zavistnih pogledov?
- Vem kaj bi rada ti.
- Res? Ne verjamem.
Grozeč pogled s konca mize. Preglasna sva.
S komolci naslonjena na mizo. Pa spet roke v naročju. Pa svinčnik v roke.
Iskanje krivde me dolgočasi. Spet bo nasrkal nekdo. Kar eden. Bolno.
- Rad bi te imel.
Vročina.
- Izbral si si neprimeren kraj in čas.
- Res? Ne bi rekel.
Začutim roko na nogi.
Pogledam ga. Resno zre predse in z zanimanjem posluša.
- Se ti meša?
- Ne, tebi se bo.
Božajoča roka me peha v nemirno presedanje.
- Ti paše?
- Nor si.
Gledam v govorca in nič ne slišim.
- Nehaj.
- Ne. Zakaj se ne usedeš malo bolj udobno?
Upiranje roki je nesmiselno. Razširim noge. In čutim.
- Mmmm, vem da si želiš.
- Ti veš kje sva?
Dotakne se roba hlačk. Srce se mi ustavlja.
- Kako mokra si.
- Prosim, nehaj.
Prsti zdrsnejo pod tkanino. Ugriznem se v ustnico. Na mizi se roki stiskata v pest.
- Tako vroča si. Reci da me hočeš!
- Hočem, hočem te!
Prsti si me prisvojijo. Trdno stiskam ustnice. Zadržujem stoke.
- Lepa si ko ti prihaja. Dišiš.
- Ti Ja Ne………………………………..
………………………………….
…….
Z nogo sem butnila ob mizo.
Svet je počasi dobival svojo staro podobo.
- Kolegica, torej ste tudi vi mnenja, da je treba škodo nemudoma popraviti?
- A? Kaj? Prosim? Aja, ja seveda. Potrebna sem, ja.
[D]emon ::
V to mesto se je prihajalo samo kazensko. Na pokopališču svetega Jožefa je nagrobnik, ki to potrjuje. Pod kamnito ploščo in obrisom angela sta pokopana hrvaški pesnik Silvije Strahimir Kranjčević in njegova žena Ella. V Sarajevo ju je pripeljal njegov nesporazum s svetom, kateremu je pripadal in ki ga bo kasneje slavil kot svojega, čeprav ga je očitno zavrgel, ko ga je Kranjčević najbolj potreboval. Svoje svetove potrebujemo samo, dokler smo živi. Če pa raj ne obstaja, nam je vseeno, pod katero zemljo ležimo in čigavi črvi nas žrejo. Zato samo živi potrebujemo svoje svetove in zato so strašne usode teh, ki so v našem mestu živeli in umirali kazensko.
Skupaj z Avstrijo so prišli kovčkarji iz vseh delov monarhije, Za te reveže je bila Bosna obljubljena dežela in z Bosno so bili kaznovani zaradi svoje revščine. Umirali so in pokopavali so jih pod čudnimi nagrobniki, na katerih so bili čudni nemški napisi v gotici, ki vse do danes priklicujejo neko drugo, boljšo in srečnejšo usodo. Priklicujejo rojstne kraje, iz katerih so kazensko prihajali v Sarajevo.
Po letu 1945 so ljudi kaznovali s Sarajevom, ker so med vojno kaj malega zajebali. Prihajali so zagrebški violinisti, ker so igrali Paveliću, profesorji, ker so predavali pod ustaši, in zdravniki, ker so zdravili v državi generala Milana Nedića. Njihova kazen je bila strašna, ker je bila nepravična. Kazen je bila še hujša za mesto, v katero so ljudje prihajali kazensko. Le tisti, ki so ga vzljubili, takšni pa so se vedno našli, in ki so mu za večno podarili svoje duše, le ti so dojeli, da zgolj Bog kaznuje s pregnanstvom, ljudje pa druge ljudi s tem, ko jih ženejo v pekel, pogosto pošljejo v zemeljski raj. Kovčkarji in pregnanci, ki so vzljubili mesto, so bili nagrajeni z njegovim spokojem.
Iz Sarajeva se je odhajalo po uspeh in srečo. Z vseh njegovih železniških postaj so odhajali otroci tega mesta in se največkrat niso vrnili. Raztreseni po svetu, skupaj s svojimi zlatimi palmami, Nobelovimi nagradami, profesurami in velikimi karierami, z zločini, zapori in revščino, z novimi domovinami in izbranimi identitetami, so bili ti otroci predmet sarajevskih pouličnih in kavarniških zgodb. Njihove duše so lebdele nad Miljacko, še preden jim je uspelo umreti. V mestu se je o njih grdo govorilo, toda v njihovi duši je kot zibel nekega minulega sveta ostajal ljub spomin. Ni ga mesta, iz katerega se je odhajalo toliko kakor iz Sarajeva, in ni ga mesta, ki bi tako dobro pomnilo kakor Sarajevo.
To, kar se bo dogajalo po naši zgodovini, ko se bo začela vojna in se bo pol mesta razbežalo na vse štiri strani sveta, bo le nadaljevanje iste zgodbe, čeprav bomo vsi verjeli, da se dogaja nekaj novega, nekaj, česar ni bilo še nikoli. Ampak tako je bilo vedno in vedno je bilo enako, le da se je mera žalosti in nesreče spreminjala enako, kot so se spreminjali časi. Nekega davnega leta 1878 se je s kovčki prihajalo z Dunaja, iz Zagreba in Bratislave, leta 1992 pa se bo brez kovčkov prihajalo iz Srebrenice, Višegrada in Novega Pazarja. Ampak zgodba je spet enaka in enaki so ljudje v njej. Razlikujejo se le po imenih, jeziku ter vrsti pregnanstva in kazni. Spet bodo nekateri vzljubili mesto, drugi bodo v njem umirali nesrečni kot v zaporu, Sibiriji ali najhujši temnici na svetu. Tiste, ki bodo prosili svoje poražene sanje, naj Sarajevo požge grom, naj ga skupaj z njimi potopi povodenj in naj se prebudi stari ugasli vulkan ter pošlje v nebo to strašno mesto, bodo samo zidovi ločevali od onih, ki bodo hvalili Boga, ker jim je podelil to blaženost in mir, to čudežno mesto, v katerem čas mineva tako zlagoma, da lahko svoje življenje razdeliš na tisoče dobrih dni. Nekateri bodo umrli nesrečni, ker so jih pregnali v Sarajevo, nekateri bodo živeli srečno, ker so jih poslali v Sarajevo in s tem kazen spremenili v nagrado.
Sarajevo je bilo vedno na koncu sveta in bo vselej ostalo tam. Svet se premika v levo in desno, na vzhod in zahod, to mesto pa je čisto zmeraj na koncu. Iz tega dejstva izhajajo vse nesreče in vsi čari. Razlogi, zaradi katerih je Sarajevo ljubljeno ali neljubljeno, so enaki. Zato ga je tudi doletelo največje sovraštvo in zato ga v srcu varuje velika ljubezen. Ta ljubezen je večja od mesta. Beseda Sarajevo je kot beseda Cordoba, beseda Granada, beseda Lizbona in beseda Monastir. Do teh besed ne moreš biti ravnodušen, kot si ravnodušen do drugih besed in drugih mest, iz katerih se je odhajalo in v katera se je prihajalo iz normalnih človeških razlogov.
Skupaj z Avstrijo so prišli kovčkarji iz vseh delov monarhije, Za te reveže je bila Bosna obljubljena dežela in z Bosno so bili kaznovani zaradi svoje revščine. Umirali so in pokopavali so jih pod čudnimi nagrobniki, na katerih so bili čudni nemški napisi v gotici, ki vse do danes priklicujejo neko drugo, boljšo in srečnejšo usodo. Priklicujejo rojstne kraje, iz katerih so kazensko prihajali v Sarajevo.
Po letu 1945 so ljudi kaznovali s Sarajevom, ker so med vojno kaj malega zajebali. Prihajali so zagrebški violinisti, ker so igrali Paveliću, profesorji, ker so predavali pod ustaši, in zdravniki, ker so zdravili v državi generala Milana Nedića. Njihova kazen je bila strašna, ker je bila nepravična. Kazen je bila še hujša za mesto, v katero so ljudje prihajali kazensko. Le tisti, ki so ga vzljubili, takšni pa so se vedno našli, in ki so mu za večno podarili svoje duše, le ti so dojeli, da zgolj Bog kaznuje s pregnanstvom, ljudje pa druge ljudi s tem, ko jih ženejo v pekel, pogosto pošljejo v zemeljski raj. Kovčkarji in pregnanci, ki so vzljubili mesto, so bili nagrajeni z njegovim spokojem.
Iz Sarajeva se je odhajalo po uspeh in srečo. Z vseh njegovih železniških postaj so odhajali otroci tega mesta in se največkrat niso vrnili. Raztreseni po svetu, skupaj s svojimi zlatimi palmami, Nobelovimi nagradami, profesurami in velikimi karierami, z zločini, zapori in revščino, z novimi domovinami in izbranimi identitetami, so bili ti otroci predmet sarajevskih pouličnih in kavarniških zgodb. Njihove duše so lebdele nad Miljacko, še preden jim je uspelo umreti. V mestu se je o njih grdo govorilo, toda v njihovi duši je kot zibel nekega minulega sveta ostajal ljub spomin. Ni ga mesta, iz katerega se je odhajalo toliko kakor iz Sarajeva, in ni ga mesta, ki bi tako dobro pomnilo kakor Sarajevo.
To, kar se bo dogajalo po naši zgodovini, ko se bo začela vojna in se bo pol mesta razbežalo na vse štiri strani sveta, bo le nadaljevanje iste zgodbe, čeprav bomo vsi verjeli, da se dogaja nekaj novega, nekaj, česar ni bilo še nikoli. Ampak tako je bilo vedno in vedno je bilo enako, le da se je mera žalosti in nesreče spreminjala enako, kot so se spreminjali časi. Nekega davnega leta 1878 se je s kovčki prihajalo z Dunaja, iz Zagreba in Bratislave, leta 1992 pa se bo brez kovčkov prihajalo iz Srebrenice, Višegrada in Novega Pazarja. Ampak zgodba je spet enaka in enaki so ljudje v njej. Razlikujejo se le po imenih, jeziku ter vrsti pregnanstva in kazni. Spet bodo nekateri vzljubili mesto, drugi bodo v njem umirali nesrečni kot v zaporu, Sibiriji ali najhujši temnici na svetu. Tiste, ki bodo prosili svoje poražene sanje, naj Sarajevo požge grom, naj ga skupaj z njimi potopi povodenj in naj se prebudi stari ugasli vulkan ter pošlje v nebo to strašno mesto, bodo samo zidovi ločevali od onih, ki bodo hvalili Boga, ker jim je podelil to blaženost in mir, to čudežno mesto, v katerem čas mineva tako zlagoma, da lahko svoje življenje razdeliš na tisoče dobrih dni. Nekateri bodo umrli nesrečni, ker so jih pregnali v Sarajevo, nekateri bodo živeli srečno, ker so jih poslali v Sarajevo in s tem kazen spremenili v nagrado.
Sarajevo je bilo vedno na koncu sveta in bo vselej ostalo tam. Svet se premika v levo in desno, na vzhod in zahod, to mesto pa je čisto zmeraj na koncu. Iz tega dejstva izhajajo vse nesreče in vsi čari. Razlogi, zaradi katerih je Sarajevo ljubljeno ali neljubljeno, so enaki. Zato ga je tudi doletelo največje sovraštvo in zato ga v srcu varuje velika ljubezen. Ta ljubezen je večja od mesta. Beseda Sarajevo je kot beseda Cordoba, beseda Granada, beseda Lizbona in beseda Monastir. Do teh besed ne moreš biti ravnodušen, kot si ravnodušen do drugih besed in drugih mest, iz katerih se je odhajalo in v katera se je prihajalo iz normalnih človeških razlogov.
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
[D]emon ::
Hehe, s kje je to slikano ? Vidim tam Holiday Inn. 
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
[D]emon ::
Madona, vedno bolj imam obcutek da ce bi se vrnil v Sarajevo, ga ne bi prepoznal 3/4 
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
Pika na i ::
Ne vem, ker ne vem kakšen je bil prej
Na tramvaju piše...bolje da te vide u javnom prijevozu nego u javnoj kući
Na tramvaju piše...bolje da te vide u javnom prijevozu nego u javnoj kući
Pika na i ::
Mesarja
Tvoja zajčja obara je bila odlična.
Ob metanju kruha vanjo in glasnem mlaskanju, nikoli nisem pomislila na ubogega zajca, ki je končal v njej. Zatopljena v cinke maščobe sem preslišala tvoje vsakodnevno udrihanje čez šefa.
Dramatično zasukanje se je običajno zgodilo, ko si med glasnim ropotanjem pregledoval predale in iskal svoj nož. Sirene so zatulile in to je pomenilo, da bi rad zalaufal domačo klavnico.
Nikdar ti nisem povedala, da sem ob takih dnevih tekla do zajčnikov in spraševala stanovalce ali se kdo prostovoljno javi, da pristane v juhi. Takega bedaka seveda nikoli nisem našla. Zdaj tudi veš, kako se pravilno imenuje moje dolgo posedanje na stranišču. Ni bila driska in težave s prebavo, bili so zajčniki.
Ko sem se vrnila, si ti še težačil, ker noža nisi našel. Poslušala sem pridige o tem, da v predalih vlada obsedeno stanje in da je moj odnos do prvinskega pridobivanja mesa, katastrofa tretjega tisočletja.
Ko je bilo konec tvojega jadanja, sem se vedno ponudila da krvavo delo opravim jaz, ko najdem nož. Takrat si bil ponosen name.
Ob takih trenutkih si mi tudi obljubil, da bom nekoč dobila svoj nož in za nagrado obisk klavnice v bližnjem mestu.
Mogoče bi res kdaj prišla do svojega noža, če ne bi brutalno zmotil mojega idiličnega pobijanja zajcev.
Če si mi še verjel, da zajec – v vrečki pri mesarju – prihaja iz našega zajčnika in je tam samo zato, da mesar vidi kaj je to rejen zajec, pa si dokončno ponorel ko si me videl ob potoku, kako maham in pošiljam poljubčke zajcu, ki je tekel čez travnik.
Vem da te zdaj od vsega najbolj zanima, od kod potem skrhanost noža. Ti rada povem, da sem z njim rezala kamne in si domišljala, da so tvoje srce. Prerezala nisem nikoli nobenega, ker so bili pretrdi.
Tvoja zajčja obara je bila odlična.
Ob metanju kruha vanjo in glasnem mlaskanju, nikoli nisem pomislila na ubogega zajca, ki je končal v njej. Zatopljena v cinke maščobe sem preslišala tvoje vsakodnevno udrihanje čez šefa.
Dramatično zasukanje se je običajno zgodilo, ko si med glasnim ropotanjem pregledoval predale in iskal svoj nož. Sirene so zatulile in to je pomenilo, da bi rad zalaufal domačo klavnico.
Nikdar ti nisem povedala, da sem ob takih dnevih tekla do zajčnikov in spraševala stanovalce ali se kdo prostovoljno javi, da pristane v juhi. Takega bedaka seveda nikoli nisem našla. Zdaj tudi veš, kako se pravilno imenuje moje dolgo posedanje na stranišču. Ni bila driska in težave s prebavo, bili so zajčniki.
Ko sem se vrnila, si ti še težačil, ker noža nisi našel. Poslušala sem pridige o tem, da v predalih vlada obsedeno stanje in da je moj odnos do prvinskega pridobivanja mesa, katastrofa tretjega tisočletja.
Ko je bilo konec tvojega jadanja, sem se vedno ponudila da krvavo delo opravim jaz, ko najdem nož. Takrat si bil ponosen name.
Ob takih trenutkih si mi tudi obljubil, da bom nekoč dobila svoj nož in za nagrado obisk klavnice v bližnjem mestu.
Mogoče bi res kdaj prišla do svojega noža, če ne bi brutalno zmotil mojega idiličnega pobijanja zajcev.
Če si mi še verjel, da zajec – v vrečki pri mesarju – prihaja iz našega zajčnika in je tam samo zato, da mesar vidi kaj je to rejen zajec, pa si dokončno ponorel ko si me videl ob potoku, kako maham in pošiljam poljubčke zajcu, ki je tekel čez travnik.
Vem da te zdaj od vsega najbolj zanima, od kod potem skrhanost noža. Ti rada povem, da sem z njim rezala kamne in si domišljala, da so tvoje srce. Prerezala nisem nikoli nobenega, ker so bili pretrdi.
Pika na i ::
Mesarja
Tvoja zajčja obara je bila odlična.
Ob metanju kruha vanjo in glasnem mlaskanju, nikoli nisem pomislila na ubogega zajca, ki je končal v njej. Zatopljena v cinke maščobe sem preslišala tvoje vsakodnevno udrihanje čez šefa.
Dramatično zasukanje se je običajno zgodilo, ko si med glasnim ropotanjem pregledoval predale in iskal svoj nož. Sirene so zatulile in to je pomenilo, da bi rad zalaufal domačo klavnico.
Nikdar ti nisem povedala, da sem ob takih dnevih tekla do zajčnikov in spraševala stanovalce ali se kdo prostovoljno javi, da pristane v juhi. Takega bedaka seveda nikoli nisem našla. Zdaj tudi veš, kako se pravilno imenuje moje dolgo posedanje na stranišču. Ni bila driska in težave s prebavo, bili so zajčniki.
Ko sem se vrnila, si ti še težačil, ker noža nisi našel. Poslušala sem pridige o tem, da v predalih vlada obsedeno stanje in da je moj odnos do prvinskega pridobivanja mesa, katastrofa tretjega tisočletja.
Ko je bilo konec tvojega jadanja, sem se vedno ponudila da krvavo delo opravim jaz, ko najdem nož. Takrat si bil ponosen name.
Ob takih trenutkih si mi tudi obljubil, da bom nekoč dobila svoj nož in za nagrado obisk klavnice v bližnjem mestu.
Mogoče bi res kdaj prišla do svojega noža, če ne bi brutalno zmotil mojega idiličnega pobijanja zajcev.
Če si mi še verjel, da zajec – v vrečki pri mesarju – prihaja iz našega zajčnika in je tam samo zato, da mesar vidi kaj je to rejen zajec, pa si dokončno ponorel ko si me videl ob potoku, kako maham in pošiljam poljubčke zajcu, ki je tekel čez travnik.
Vem da te zdaj od vsega najbolj zanima, od kod potem skrhanost noža. Ti rada povem, da sem z njim rezala kamne in si domišljala, da so tvoje srce. Prerezala nisem nikoli nobenega, ker so bili pretrdi.
Tvoja zajčja obara je bila odlična.
Ob metanju kruha vanjo in glasnem mlaskanju, nikoli nisem pomislila na ubogega zajca, ki je končal v njej. Zatopljena v cinke maščobe sem preslišala tvoje vsakodnevno udrihanje čez šefa.
Dramatično zasukanje se je običajno zgodilo, ko si med glasnim ropotanjem pregledoval predale in iskal svoj nož. Sirene so zatulile in to je pomenilo, da bi rad zalaufal domačo klavnico.
Nikdar ti nisem povedala, da sem ob takih dnevih tekla do zajčnikov in spraševala stanovalce ali se kdo prostovoljno javi, da pristane v juhi. Takega bedaka seveda nikoli nisem našla. Zdaj tudi veš, kako se pravilno imenuje moje dolgo posedanje na stranišču. Ni bila driska in težave s prebavo, bili so zajčniki.
Ko sem se vrnila, si ti še težačil, ker noža nisi našel. Poslušala sem pridige o tem, da v predalih vlada obsedeno stanje in da je moj odnos do prvinskega pridobivanja mesa, katastrofa tretjega tisočletja.
Ko je bilo konec tvojega jadanja, sem se vedno ponudila da krvavo delo opravim jaz, ko najdem nož. Takrat si bil ponosen name.
Ob takih trenutkih si mi tudi obljubil, da bom nekoč dobila svoj nož in za nagrado obisk klavnice v bližnjem mestu.
Mogoče bi res kdaj prišla do svojega noža, če ne bi brutalno zmotil mojega idiličnega pobijanja zajcev.
Če si mi še verjel, da zajec – v vrečki pri mesarju – prihaja iz našega zajčnika in je tam samo zato, da mesar vidi kaj je to rejen zajec, pa si dokončno ponorel ko si me videl ob potoku, kako maham in pošiljam poljubčke zajcu, ki je tekel čez travnik.
Vem da te zdaj od vsega najbolj zanima, od kod potem skrhanost noža. Ti rada povem, da sem z njim rezala kamne in si domišljala, da so tvoje srce. Prerezala nisem nikoli nobenega, ker so bili pretrdi.
windigo ::
Vau. Še enkrat vau. Na ta forum se je prijavil sam Miljenko Jergović in se odločil, da bo začel tukaj objavljati svoje eseje. Za nas se je naučil tudi slovensko in nam za začetek prevedel enega svojih esejev v slovenščino. Njegove modre očke in čupo lahko najdete pod vzdevkom [D]emon. Pisci najmanj te teme, smo seveda počaščeni in navdušeni, da bomo lahko brali in sodelovali z osebo ki poseduje tako širino, erudicijo in pa toplino, ki jo je mogoče prebrati v njegovih tekstih. Miljenko oz. [D]emon, hvala ti.
[D]emon ::
Nikoli nisem trdil, da je zapis moj. Niti ga kot takega nisem predstavljal.
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
windigo ::
Pišeš. Napišeš.
Ni bistveno, če/da je komu všeč.
Ni pomembno, če/da nihče ne razume.
Velja le - da je tvoje.
In Box
Drage sestre,
Danes bi vam rada predstavila področje operativnih diskurzivnih raziskav s področja moškega pogleda, izvajanih v zadnjih predelih, kamor so si do sedaj upale vstopati samo najpogumnejše misjonarke, da bi našle pomembne resurse ali previdno širile besedo že o samo ženski enakopravnosti: izvajane na tehničnih, avtomobilističnih in gradbenih forumih. Predstavila bi vam rada najpomembnejša orodja, ki jih za tovrstne podvige potrebujete, težave na katere lahko naletite, napake, ki jih lahko naredite same in seveda podporo, ki jo potrebujete, kot tudi njihov pomen. Pri tem ne gre za iskanje implicitnih stališč z analizo obstoječih tekstov, ampak za povsem nove interaktivne metode, katerih cilj je pripraviti govorce, da svoja stališča izrazijo naravnost.
V samem začetku bi vam rada predstavila najpomembnejša orodja, za vaše delo. Provokacijo in pa inbox. Prva ni nova, poznate jo že iz drugih področij, slovi kot rahlo kontroverzna in izvorno izhaja iz umetniških praks, v katerih se testira možnosti diskurzivnega preboja. Vendar provokacija ni univerzalno sprejeta, nekatere raziskovalke menijo da je nevarna, ta ista metoda uporabljana za analizo stališč političnih strank in uglednih politikov bi lahko imela resne posledice za njene udeleženke. Druge raziskovalke svarijo pred izenačenjem pogledov po prestopu nekaterih meja, tretje jo imajo za neemancipirajočo. Vendar pa je tukaj nujna, če želimo uporabiti pomembno orodje v diskurzivni analizi: razliko med javnim in zasebnim govorom. O razliki med zasebnim in javnim delovanjem in njenem pomenu je pisala že sestra Hannah Arendt(1), kot raziskovalno metodo na področju antropoloških in pa politoloških raziskav pa jo je vzpostavil neki J.C.Scott(2).
Provokacije sicer Scott ne omenja, celo nasprotno, govori o svoji nevtralnosti, benignosti in tujosti, da si pridobi zaupanje in svojih sogovornikov, vendar pa je v tem primeru nujno potrebna, da se debata iz javnega prostora preseli tudi na zasebno področje, v tem primeru je to vaš inbox, v katerem se bo znašlo lepo število zasebnih spročil, ki vam bo omogočilo analizirati razlike med javno predstavljeno pozicijo govorca in pa tisto, ki se jo v javnem diskurzu navadno raje skriva. Sama sem uporabila nekaj kar se da blagih načinov provociranja in jih včasih zavila še v fiktivno zgodbo, da bi ji omilila provokativnost. Kot primere za kako benigne provokacije je šlo, lahko povem, da sem pisala o ženskih spolnih potrebah v okviru fiktivne zgodbe, vendar zapisane jasno in eksplicitno in v prvi osebi. Zapisala sem, da je prehitevanje na avtocesti s hitrostjo več kot 130 km/h kršenje prometnih predpisov. Ali pa se, spet v obliki fikcije, dotaknila vegetarijanstva, vendar ne kot modne smernice, ampak kot moralnega vprašanja.
In že samo to je bilo dovolj, da sem dobila lepo število zasebnih sporočil, od detajliranih ponudb, v katere telesne predele bi zašel jezik mojega sogovornika, če bi mu le pustila priti bližje, do dolgih pisem, katerih edina jasno izražena tema ali vprašanje je bil strah, da me ne bi morda kako zmotili. Še več zasebnih sporoči pa me je postavljalo na pravo mesto v njihovem pogledu. In seveda je bil večji del zelo uporaben v zgoraj navedene raziskovalne namene.
Pri tem nikakor ne naredite napake in nikdar ne razkrijte svoje resnične identitete, saj lahko s tem neposredno ogrozite svojo varnost. Slednjo lahko izdate tudi nehote, če niste dovolj previdne, zato je koristno, da pred objavo preverite in preberete svoje tekste, lahko tudi večkrat. Ne sprejemajte povabil na pogovor preko drugih sredstev od vaših izbranih in vnaprej preverjenih, saj vas tehnično vešči uporabniki lahko izsledijo preko vašega ip naslova.
Marsikateri odgovor vas bo morda razburil, tako da bi si želele same stopiti v stik z avtorjem in mu razbiti zabito betico, vendar vas opozarjam, da se kot raziskovalke vzdržite tovrstnih dejanj, najprej zato, ker večinoma ne veste, kdo vas čaka na drugi strani in pa tudi, ker je potrebno metode politične akcije načrtovati preko trenutnih impulzov, čeprav so lahko povsem upravičeni.
Same rezultate raziskave si lahko preberete v mojem v naslednjih dneh objavljenem prispevku, danes pa vam bom spregovorila še o tem, zakaj so prav tovrstne raziskave pomembne.
V dvajsetem stoletju smo dokončno spoznali, da država za svoje delovanje ne potrebuje javne sfere, da se demokratični procesi z lahkoto iz javnega delovanja preselijo v zaprte zasebne kroge in si z metodami nasilne dominacije podredijo družbo. Enaindvajseto stoletje pa nam kaže demokracijo kot spektakel, saj se pomembne odločitve sprejemajo v ozkih političnih in lobističnih krogih, na katere imajo razna voljena in reprezentativna telesa vedno manjši vpliv. Še celo več, demokratična odločitev je v katalonskem primeru videti kot eksces, ki ga je potrebno in primerno zatreti z metodami, ki se jih ne bi sramovale nobene fašistične diktature dvajsetega stoletja, vse v imenu zakonitosti, ustvanosti, pravne države. Vse to nam kaže, da je strokovnost, kot jo naprimer izkazuje španska pravna stroka izjemno politična. To smo v začetku trdile samo feministke, kasneje so to miselnost prevzeli tudi drugi aktivisti.
Vendar partikularna strokovnost ne obstaja, tako kot ne obstaja posebna ženska matematika. Zato je potrebno razumeti in razgaliti servilno strokovnost, ki je podrejena političnim ali partikularnim, zasebnim ciljem. Vdreti je treba v strokovne diskurze in jih razgaliti v njihovih subservilnih postopkih v celoti in ne ustvarjati svojih, podobnih. Ne moremo in ne smemo se omejevati na določene družbene podsisteme, ki se nam zdijo v tistem trenutku pomembni, saj lahko na ta način spregledamo dogajanja drugje, ki nas bodo ujela nepripravljena morda šele čez nekaj let. Zato jih je potrebno razumeti, tudi v vsej njihovi zasebni zagovednosti.
?No Pasarán!
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: windigo ()
Pika na i ::
Blato zmeraj trza
Srce se je
odločilo
za osvežujočo
blatno kopel.
Ponudba
je bila
pestra
in za
popolnega
nepoznavalca
silno mamljiva.
Blato
vseh možnih
oblik
in barv
je ponujalo
svoje
preverjene programe
in seveda upalo
na uspešno
sodelovanje.
Na srečo pa
je moje
srce
silno zoprna
stranka, ki
ji med drugim
ni vseeno
pod kakšnim
kotom
se vbrizgava blato
in kolikšen je
v njem procent
razdrobljenih
delcev
toplote.
Na razgovorih
z blatom
je
zato večkrat
prihajalo do
glasnega
neodobravanja,
kar je marsikateri
ponudnik
ocenil kot
neprimerno obnašanje
ponorelega srca.
Pritožbe
ki so jih
naslavljali name,
so naletele
na
gluha ušesa
in skomig
z rameni
jim je odgovarjal,
da srcu
ne moreš ukazovati
ker si
(nes)pametno
vedno izbere
kopel
po svojih
lastnih željah
in se
mnogokrat
da zapeljati
zgolj
trenutnemu navdihu,
ki ponavadi
upošteva le
(ne)razumsko
logiko drznosti
in mehkobo
pridrsanega blata.
A veš. Srečna sem. Ker imam srce.
Srce se je
odločilo
za osvežujočo
blatno kopel.
Ponudba
je bila
pestra
in za
popolnega
nepoznavalca
silno mamljiva.
Blato
vseh možnih
oblik
in barv
je ponujalo
svoje
preverjene programe
in seveda upalo
na uspešno
sodelovanje.
Na srečo pa
je moje
srce
silno zoprna
stranka, ki
ji med drugim
ni vseeno
pod kakšnim
kotom
se vbrizgava blato
in kolikšen je
v njem procent
razdrobljenih
delcev
toplote.
Na razgovorih
z blatom
je
zato večkrat
prihajalo do
glasnega
neodobravanja,
kar je marsikateri
ponudnik
ocenil kot
neprimerno obnašanje
ponorelega srca.
Pritožbe
ki so jih
naslavljali name,
so naletele
na
gluha ušesa
in skomig
z rameni
jim je odgovarjal,
da srcu
ne moreš ukazovati
ker si
(nes)pametno
vedno izbere
kopel
po svojih
lastnih željah
in se
mnogokrat
da zapeljati
zgolj
trenutnemu navdihu,
ki ponavadi
upošteva le
(ne)razumsko
logiko drznosti
in mehkobo
pridrsanega blata.
A veš. Srečna sem. Ker imam srce.
Jarno ::
Sem odvetnik Janez.
To je moj cenik.
To je moj cenik.
Priznaš in poveš po resnici - 20€/ura.
Priznaš in poveš po resnici ter se pokesaš - 30€/ura.
Iskanje lukenj v postopku in zakoniku - 50€/ura.
Dopuščanje polresnic - 70€/ura.
Laževa kot navita - cena po dogovoru.
#65W!
windigo ::
Cristal tu corazon
trdi in lomljivi sta najini srci,
ob trkih s podobnimi se lahko
okrušita ali razbijeta v ostre črepinje,
ki se lahko zarežejo v vse,
kar jim nežnega pride blizu
iskrivo in prosojno in lesketajoče
odbijata vsak žarek svetlobe od zunaj
in dokler so kosci še dovolj veliki,
samo z okruškom tu, razpoko tam,
ju imajo za veliko dragocenost
z vsakim trkom se iz kamnov
spreminjata v pesek steklenih drobcev,
ki z ostrimi robovi zadajajo
v meso nešteto drobnih ran
in razen v brušenju v samoti, nikdar ne otopijo
"postopaj previdno!", bi moralo pisati
na debelem ovitku, ki vsebuje kaj tako krhkega,
lomljivega, ostrega, nevarnega,
v opozorilo, vednost in ravnanje vsem,
ki jih lahko rani in poškoduje.
najbolj krvavega vseh draguljev
pa sam raje postavljam v izložbo,
tako, kot vidim razstavljenega tvojega,
nezavarovanega in dostopnega vsem,
ki si upajo stegniti roko
če se srce še kdaj morda ogreje
na delovno temperaturo nekje 2500K
ga preoblikujem v frnikule ali konjička
in za vedno podarim otrokom
trdi in lomljivi sta najini srci,
ob trkih s podobnimi se lahko
okrušita ali razbijeta v ostre črepinje,
ki se lahko zarežejo v vse,
kar jim nežnega pride blizu
iskrivo in prosojno in lesketajoče
odbijata vsak žarek svetlobe od zunaj
in dokler so kosci še dovolj veliki,
samo z okruškom tu, razpoko tam,
ju imajo za veliko dragocenost
z vsakim trkom se iz kamnov
spreminjata v pesek steklenih drobcev,
ki z ostrimi robovi zadajajo
v meso nešteto drobnih ran
in razen v brušenju v samoti, nikdar ne otopijo
"postopaj previdno!", bi moralo pisati
na debelem ovitku, ki vsebuje kaj tako krhkega,
lomljivega, ostrega, nevarnega,
v opozorilo, vednost in ravnanje vsem,
ki jih lahko rani in poškoduje.
najbolj krvavega vseh draguljev
pa sam raje postavljam v izložbo,
tako, kot vidim razstavljenega tvojega,
nezavarovanega in dostopnega vsem,
ki si upajo stegniti roko
če se srce še kdaj morda ogreje
na delovno temperaturo nekje 2500K
ga preoblikujem v frnikule ali konjička
in za vedno podarim otrokom
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: windigo ()
Pika na i ::
Povej - Povem!
Kako noro ubog
moraš biti,
da ti življenje teče
pod plahto
spodobnega sramu
in si dovoliš,
svetu
kazat le svoj
zmaličen obraz?
Kako noro ubog
moraš biti,
da ti ure bežijo
pod krinko
zveriženega nasmeha
in je vse kar ponujaš,
le umita
podoba
polovičnega niča?
Kako noro ubog
moraš biti,
da s krepelom
udrihaš
po moji glavi
le zato,
ker se vedno slečem
ko temperatura požre ledišče
in se kratki rokavi
najbolj vročih trenutkov
spustijo na kolena mini krila?
Povem!
Kar daj,
spuščaj nadme
upehano moralo
in ji zabičaj naj me poišče!
Kar daj,
zvijaj ji roke
in obljubljaj sonce na luni
da bi le zamrznila vrelo sredico!
A vedi,
zakopala bom dih
in stopila v najbolj gosto senco
kjer me njena lažniva pojava
nikdar ne zasači!
vedno tri stopinje pred njo,
brez pogrizenih kril in krogle okoli gležnja,
vama - kažem - sredinec.
Kako noro ubog
moraš biti,
da ti življenje teče
pod plahto
spodobnega sramu
in si dovoliš,
svetu
kazat le svoj
zmaličen obraz?
Kako noro ubog
moraš biti,
da ti ure bežijo
pod krinko
zveriženega nasmeha
in je vse kar ponujaš,
le umita
podoba
polovičnega niča?
Kako noro ubog
moraš biti,
da s krepelom
udrihaš
po moji glavi
le zato,
ker se vedno slečem
ko temperatura požre ledišče
in se kratki rokavi
najbolj vročih trenutkov
spustijo na kolena mini krila?
Povem!
Kar daj,
spuščaj nadme
upehano moralo
in ji zabičaj naj me poišče!
Kar daj,
zvijaj ji roke
in obljubljaj sonce na luni
da bi le zamrznila vrelo sredico!
A vedi,
zakopala bom dih
in stopila v najbolj gosto senco
kjer me njena lažniva pojava
nikdar ne zasači!
vedno tri stopinje pred njo,
brez pogrizenih kril in krogle okoli gležnja,
vama - kažem - sredinec.
windigo ::
Frankfurtske domine
Včasih se po čudežu zgodi tudi, da "naš človek" pribremza do Frankfurta kar nekaj ur prej, preden je napovedan polet njegovega letala proti domu. In ker vožnja z vlakcem po letališču in zijanje v izložbe tistih dragih štacun z izjemo letaliških knjigarn od koder "naš človek" odnese še kakšnega neprebranega Michaela Crichtona ali kaj podobno čustveno napetega, niti pitje kave ali sendvič za ceno dobrega kosila v Ljubljani, ne šteje niti v kategorijo zabava, kaj šele v kategorijo užitek, in ker se pri meni navadno hudo enostavno najde kaj, kar se lahko uvrsti v kategorijo firbec, se sprejme odločitev, da si greva pogledat kar samo središče mesta Frankfurt.
Po krajšem slalomu med nebotičniki in ugotavljanju, da skoraj ni bolj dolgočasne mestne scenografije, kot so vhodi v velike poslovne zgradbe, kar zgleda večinoma nekaj takega kot ploščad na Trgu Republike, povečano in pomnoženo par 10x, ampak brez skejterjev in kakršnihkoli drugih sledi užitka, veselja ali navdušenja, še v skulpturah, ki sekajo tisto praznino ni opazit nič podobnega, naju iskanje parkirišča zanese tudi v malo manj vertikalno in v nebo segajočo četrt.
In to ne samo arhitekturno. Napisi v izložbah tam gospodom iz vertikalnih stolpov ponujajo izključno užitke tiste sorte, ki jih doma navadno počnemo v horizontali, čeprav je variacij in variant seveda nešteto. Po ne prav kratkem iskanju najdeva parkirišče in stopiva iz avtomobila. Gospod, ki se v trenutku znajde zraven, se takoj diplomatsko pozanima, kakšni so nameni in želje, ki so gospoda iz Hanovra (kjer je bil registriran najin Rent-a-Car) pripeljali natanko tja. Ker je zadosti street-smart, hitro pogrunta, da z nama ne gre izgubljat časa, s kolegom pa se čudiva obsegu ponudbe, ki vsaj količinsko presega tisto slavno rdečo četrt v Amsterdamu, po dimenzijah pa tudi tisti del Ljubljane, po katerim običajno še kolovratim peš (in rad hodim peš!). Seveda sem kot ponavadi grozno pameten in poznam odogovore na vse, še najbolj pa na stvari, na katere se zares spoznam kot zajec na boben in lahko takoj razložim kolegu: "Glej koliko tisoč bank je tukaj v bližini. Glej koliko desettisoč zdolgočasno bogatih bankirjev se najde tu, koliko stotisoč zafrustrirano zagrebenih bančnih uslužbencev, pa to ti je koncentracija perverzije, da je ni blizu."
Povezava med bankami in užitkom, bankirji in perverzijo, pa je pri tem ostala nekako nerazložena, ampak se je obema zdela precej samoumevna, nekako sva se kar tiho strinjala ali pa je bil kolega vsaj vljuden in zato ni hotel komentirat tega mojega silnega poznavalstva.
Vseeno pa je ta kratka zaustavitev pustila en čuden vtis, nekaj je pri vsem skupaj še manjkalo in vse skupaj je spet priplavalo do zavesti, ko se je gospod Emanuel Derman spravil brat Barucha Spinozo in o tem napisal članek. Potem pa so se ti vtisi začeli počasi zlagat skupaj kot domine.
Spinoza razlaga človeška čustva kot različne kombinacije bolečine, užitka in poželenja. Recimo zavist je bolečina, ki jo sami občutimo ob užitku drugega. Ljubezen je užitek v povezavi z objektom. Radost občutimo, kot se poželenje spremeni v užitek. Krutost pa je želja, da bi povzročili bolečino nekomu, ki ga ljubimo.
Gospod Derman pa postavi denar natanko v središče trikotnika med poželenjem, bolečino in užitkom. Denar naj bi po njegovem povezoval preteklo bolečino oziroma odrekanje s trenutnim abstraktnim poželenjem po bodočih užitkih. Tisti pravi denar. Zaresni denar. Tisti, prislužen z naporom, z delom pridnih rok, v potu svojega obraza in kar je še podobnih fraz.
Če kje s kom zamenjamo hlebec kruha za golido mleka, navadno rabimo tako hlebec kruha, kot golido mleka, da bi bila menjava uspešna. Se zgodi, da zamenjamo hlebec kruha tudi za obljubo golide mleka, kako pravijo: vsako minuto se na svetu rodi nov tepec. Ampak če pogledamo večino transakcij z različnimi finančnimi inštrumenti, od delnic, pa tja do opcij, vse skupaj nekako bolj spominja na menjavo obljube hlebca kruha, za obljubo golide mleka, ali celo še kakšno potenco, torej obljubo, obljube, obljube in tu zna biti spraševanje kdo je tukaj tepec že komplicirano, čeprav tudi tu verjetno ni slabo duhovno vodilo, da je treba začeti pri sebi. Še huje pa je, če nas nekdo sili v to, da moramo menjati svoje delo za obljube, za katerimi se ne skriva nič drugega, kot obljube, le da se vsemu temu reče denar. In to je po gospodu Dermanu problem, denar je, še posebej za bankirje, ločen od truda, odrekanja, bolečine in je namesto tega vezan na obljube bodočega odrekanja in bolečine, tisto čemur sicer tako po domače, kot z vso strokovnostjo rečemo posojilo oz. kredit.
Zadnji manjkajoči kamenček v mozaiku, zadnjo domino, prispeva bežna znanka, domina, ki pove kako mlati in ponižuje razne bankirje in kakšni ljudje se pogosto vrtijo po SM sceni, ljudje, ki jim ne manjka poželenja, in si lahko privoščijo vsakovrstne užitke, vendar jim očitno manjka bolečina. Zgleda, da pa znajo dobro obljubljati in izpolnitev obljub odložit ali uspešno preložit na druge. Ali pa se kot bankirji še za to ne rabijo preveč potrudit, je kar samoumevno in sistemsko urejeno, da je temu tako.
To morda pojasni tudi obseg ponudbe ob železniški postaji v Frankfurtu, na drugi strani trikotnika, za vse, ki samo hodijo v službo in tako uspešno ločujejo svoj pohlep, poželenje, napor, poniževanja in frustracije, ki jih pri tem in zato doživljajo, od užitka. Ker zares perverzno bi bilo v resnici to, če bi uživali v svojem delu v banki. Kar se krasno odraža tudi v tamkajšnjih skulpturah in od užitka ločeni arhitekturi in seveda nenazadnje obpotni "Imbiß" ponudbi drugačnih užitkov.
Včasih se po čudežu zgodi tudi, da "naš človek" pribremza do Frankfurta kar nekaj ur prej, preden je napovedan polet njegovega letala proti domu. In ker vožnja z vlakcem po letališču in zijanje v izložbe tistih dragih štacun z izjemo letaliških knjigarn od koder "naš človek" odnese še kakšnega neprebranega Michaela Crichtona ali kaj podobno čustveno napetega, niti pitje kave ali sendvič za ceno dobrega kosila v Ljubljani, ne šteje niti v kategorijo zabava, kaj šele v kategorijo užitek, in ker se pri meni navadno hudo enostavno najde kaj, kar se lahko uvrsti v kategorijo firbec, se sprejme odločitev, da si greva pogledat kar samo središče mesta Frankfurt.
Po krajšem slalomu med nebotičniki in ugotavljanju, da skoraj ni bolj dolgočasne mestne scenografije, kot so vhodi v velike poslovne zgradbe, kar zgleda večinoma nekaj takega kot ploščad na Trgu Republike, povečano in pomnoženo par 10x, ampak brez skejterjev in kakršnihkoli drugih sledi užitka, veselja ali navdušenja, še v skulpturah, ki sekajo tisto praznino ni opazit nič podobnega, naju iskanje parkirišča zanese tudi v malo manj vertikalno in v nebo segajočo četrt.
In to ne samo arhitekturno. Napisi v izložbah tam gospodom iz vertikalnih stolpov ponujajo izključno užitke tiste sorte, ki jih doma navadno počnemo v horizontali, čeprav je variacij in variant seveda nešteto. Po ne prav kratkem iskanju najdeva parkirišče in stopiva iz avtomobila. Gospod, ki se v trenutku znajde zraven, se takoj diplomatsko pozanima, kakšni so nameni in želje, ki so gospoda iz Hanovra (kjer je bil registriran najin Rent-a-Car) pripeljali natanko tja. Ker je zadosti street-smart, hitro pogrunta, da z nama ne gre izgubljat časa, s kolegom pa se čudiva obsegu ponudbe, ki vsaj količinsko presega tisto slavno rdečo četrt v Amsterdamu, po dimenzijah pa tudi tisti del Ljubljane, po katerim običajno še kolovratim peš (in rad hodim peš!). Seveda sem kot ponavadi grozno pameten in poznam odogovore na vse, še najbolj pa na stvari, na katere se zares spoznam kot zajec na boben in lahko takoj razložim kolegu: "Glej koliko tisoč bank je tukaj v bližini. Glej koliko desettisoč zdolgočasno bogatih bankirjev se najde tu, koliko stotisoč zafrustrirano zagrebenih bančnih uslužbencev, pa to ti je koncentracija perverzije, da je ni blizu."
Povezava med bankami in užitkom, bankirji in perverzijo, pa je pri tem ostala nekako nerazložena, ampak se je obema zdela precej samoumevna, nekako sva se kar tiho strinjala ali pa je bil kolega vsaj vljuden in zato ni hotel komentirat tega mojega silnega poznavalstva.
Vseeno pa je ta kratka zaustavitev pustila en čuden vtis, nekaj je pri vsem skupaj še manjkalo in vse skupaj je spet priplavalo do zavesti, ko se je gospod Emanuel Derman spravil brat Barucha Spinozo in o tem napisal članek. Potem pa so se ti vtisi začeli počasi zlagat skupaj kot domine.
Spinoza razlaga človeška čustva kot različne kombinacije bolečine, užitka in poželenja. Recimo zavist je bolečina, ki jo sami občutimo ob užitku drugega. Ljubezen je užitek v povezavi z objektom. Radost občutimo, kot se poželenje spremeni v užitek. Krutost pa je želja, da bi povzročili bolečino nekomu, ki ga ljubimo.
Gospod Derman pa postavi denar natanko v središče trikotnika med poželenjem, bolečino in užitkom. Denar naj bi po njegovem povezoval preteklo bolečino oziroma odrekanje s trenutnim abstraktnim poželenjem po bodočih užitkih. Tisti pravi denar. Zaresni denar. Tisti, prislužen z naporom, z delom pridnih rok, v potu svojega obraza in kar je še podobnih fraz.
Če kje s kom zamenjamo hlebec kruha za golido mleka, navadno rabimo tako hlebec kruha, kot golido mleka, da bi bila menjava uspešna. Se zgodi, da zamenjamo hlebec kruha tudi za obljubo golide mleka, kako pravijo: vsako minuto se na svetu rodi nov tepec. Ampak če pogledamo večino transakcij z različnimi finančnimi inštrumenti, od delnic, pa tja do opcij, vse skupaj nekako bolj spominja na menjavo obljube hlebca kruha, za obljubo golide mleka, ali celo še kakšno potenco, torej obljubo, obljube, obljube in tu zna biti spraševanje kdo je tukaj tepec že komplicirano, čeprav tudi tu verjetno ni slabo duhovno vodilo, da je treba začeti pri sebi. Še huje pa je, če nas nekdo sili v to, da moramo menjati svoje delo za obljube, za katerimi se ne skriva nič drugega, kot obljube, le da se vsemu temu reče denar. In to je po gospodu Dermanu problem, denar je, še posebej za bankirje, ločen od truda, odrekanja, bolečine in je namesto tega vezan na obljube bodočega odrekanja in bolečine, tisto čemur sicer tako po domače, kot z vso strokovnostjo rečemo posojilo oz. kredit.
Zadnji manjkajoči kamenček v mozaiku, zadnjo domino, prispeva bežna znanka, domina, ki pove kako mlati in ponižuje razne bankirje in kakšni ljudje se pogosto vrtijo po SM sceni, ljudje, ki jim ne manjka poželenja, in si lahko privoščijo vsakovrstne užitke, vendar jim očitno manjka bolečina. Zgleda, da pa znajo dobro obljubljati in izpolnitev obljub odložit ali uspešno preložit na druge. Ali pa se kot bankirji še za to ne rabijo preveč potrudit, je kar samoumevno in sistemsko urejeno, da je temu tako.
To morda pojasni tudi obseg ponudbe ob železniški postaji v Frankfurtu, na drugi strani trikotnika, za vse, ki samo hodijo v službo in tako uspešno ločujejo svoj pohlep, poželenje, napor, poniževanja in frustracije, ki jih pri tem in zato doživljajo, od užitka. Ker zares perverzno bi bilo v resnici to, če bi uživali v svojem delu v banki. Kar se krasno odraža tudi v tamkajšnjih skulpturah in od užitka ločeni arhitekturi in seveda nenazadnje obpotni "Imbiß" ponudbi drugačnih užitkov.
Pika na i ::
Pilota
Nizki preleti in akrobacije, kot se jih grejo vojaški piloti ob dnevu odprtega neba, so napovedovali primeren dvojinski odnos.
Všeč so mi bili ti adrenalinski začetki najinega razmerja, saj je vse kazalo da si moški, ki mu je posedanje nekaj najbolj mimnjenega kar se lahko zgodi.
Prav zaradi tega sem sama pri sebi kaj hitro sklenila, da bom sprejela mesto kopilota brez običajnega pregovarjanja, česar pa ti sploh opazil nisi.
To je bila prva napaka in prvi pisk v moji glavi, da morda pa le nimaš kaj veliko veze s pilotiranjem vojaških prestreznikov in je tvoj domet le simulatorski kokpit.
Ampak pozabila bi tudi na ta mali kiks, če ne bi začel vihati nosu nad zmaji, ki so si drznili brez tvojega dovoljenja obiskovati nebo.
Kakšna je tvoja resnična narava, pa je postalo jasno tistikrat, ko sem ti navdušena razlagala o uspešnem pristajanju na letalonosilki.
Zdrl si se name in mi zagrozil, da bom ob naslednjem poskusu samostojnega manevriranja, deležna odvzema licence in za vedno ostala na tleh.
Če bi me uspel bolje spoznati bi izvedel, da grožnje pri meni vklopijo avtomatskega pilota, s katerim odletiva v edini možni smeri in se tam daleč skupaj zabavava ob novici, da si pred kratkim spet zgrešil stezo in razbil letalo.
Erbasi niso zate in kopilot ne samo za okras, je ob tem dogodku pisknil zloben glas v moji glavi.
Nizki preleti in akrobacije, kot se jih grejo vojaški piloti ob dnevu odprtega neba, so napovedovali primeren dvojinski odnos.
Všeč so mi bili ti adrenalinski začetki najinega razmerja, saj je vse kazalo da si moški, ki mu je posedanje nekaj najbolj mimnjenega kar se lahko zgodi.
Prav zaradi tega sem sama pri sebi kaj hitro sklenila, da bom sprejela mesto kopilota brez običajnega pregovarjanja, česar pa ti sploh opazil nisi.
To je bila prva napaka in prvi pisk v moji glavi, da morda pa le nimaš kaj veliko veze s pilotiranjem vojaških prestreznikov in je tvoj domet le simulatorski kokpit.
Ampak pozabila bi tudi na ta mali kiks, če ne bi začel vihati nosu nad zmaji, ki so si drznili brez tvojega dovoljenja obiskovati nebo.
Kakšna je tvoja resnična narava, pa je postalo jasno tistikrat, ko sem ti navdušena razlagala o uspešnem pristajanju na letalonosilki.
Zdrl si se name in mi zagrozil, da bom ob naslednjem poskusu samostojnega manevriranja, deležna odvzema licence in za vedno ostala na tleh.
Če bi me uspel bolje spoznati bi izvedel, da grožnje pri meni vklopijo avtomatskega pilota, s katerim odletiva v edini možni smeri in se tam daleč skupaj zabavava ob novici, da si pred kratkim spet zgrešil stezo in razbil letalo.
Erbasi niso zate in kopilot ne samo za okras, je ob tem dogodku pisknil zloben glas v moji glavi.
Pika na i ::
Srečnica
Jutra so tista
ko koža drhti,
najin se svet
počasneje vrti.
Spancu izmakneš
sanje brez rim,
rad me poslušaš
ko zate norim.
Na vratu začutim
lahen dotik,
s poljubi potuješ
me mamiš v premik.
Par ki te vabi
se v rokah zgubi,
dotikov si tvojih
šešeše želi.
Prsti si nežno
vrhove lastijo,
dihi te moji
dalje podijo.
Jezik nemirno
ceste si riše,
dviga telo
se vse više
in više.
Iščeš skrivnosti
ko ješ čokolado,
utripi me nori
pehajo v naslado.
Jutro se vse
hitreje premika,
divje me pelješ
do zadnjega krika.
Jutra so tista
ko koža drhti,
najin se svet
počasneje vrti.
Spancu izmakneš
sanje brez rim,
rad me poslušaš
ko zate norim.
Na vratu začutim
lahen dotik,
s poljubi potuješ
me mamiš v premik.
Par ki te vabi
se v rokah zgubi,
dotikov si tvojih
šešeše želi.
Prsti si nežno
vrhove lastijo,
dihi te moji
dalje podijo.
Jezik nemirno
ceste si riše,
dviga telo
se vse više
in više.
Iščeš skrivnosti
ko ješ čokolado,
utripi me nori
pehajo v naslado.
Jutro se vse
hitreje premika,
divje me pelješ
do zadnjega krika.
Cruz ::
Star kompanijon.
Ti, moj star kompanijon,
jebi se.
Zaradi tebe imam uničene zobe,
ženske me ne pogledajo,
pa tudi debele prste imam,
komaj 24 jih štejem,
pa vseeno zgledam kot gnil starec.
Zaupal sem ti mesto svetovalca,
nato si bil samo naenkrat že moj vodja.
Vodil si me v ta kaos,
a ne morem rečti,
da nisem tudi sam kriv.
A zakaj nočeš da uspem?
Zakaj hočeš samo slabo,
ko pa sva skupaj v tem,
vedno hočeš samo tečti in tečti,
ko pa sem hotel začeti s tekom,
si spet rekel ne.
Vsak dan je isti,
pica in koka kola,
tu pa tam sprite,
potem pa še z mastnimi prsti odprem pornhub in opravim v petih minutah.
Ajh, življenje pa tako.
S hiše ne morem,
ker rečeš kako strašno je zunaj.
Zdaj pa te imam dovolj.
Že včeraj sem ti rekel svoje,
a vem, da se še vseeno skrivaš v meni.
Guess what, tokrat te bom ignoriral,
se ti smejal, delal nasprotno od tvojih nasvetov,
živel bom življenje po svoje,
ti pa se kar skrivaj v tistem kotu.
Odpuščen si, slišiš?! Odpuščen. Jaz pa odrešen.
Ti, moj star kompanijon,
jebi se.
Zaradi tebe imam uničene zobe,
ženske me ne pogledajo,
pa tudi debele prste imam,
komaj 24 jih štejem,
pa vseeno zgledam kot gnil starec.
Zaupal sem ti mesto svetovalca,
nato si bil samo naenkrat že moj vodja.
Vodil si me v ta kaos,
a ne morem rečti,
da nisem tudi sam kriv.
A zakaj nočeš da uspem?
Zakaj hočeš samo slabo,
ko pa sva skupaj v tem,
vedno hočeš samo tečti in tečti,
ko pa sem hotel začeti s tekom,
si spet rekel ne.
Vsak dan je isti,
pica in koka kola,
tu pa tam sprite,
potem pa še z mastnimi prsti odprem pornhub in opravim v petih minutah.
Ajh, življenje pa tako.
S hiše ne morem,
ker rečeš kako strašno je zunaj.
Zdaj pa te imam dovolj.
Že včeraj sem ti rekel svoje,
a vem, da se še vseeno skrivaš v meni.
Guess what, tokrat te bom ignoriral,
se ti smejal, delal nasprotno od tvojih nasvetov,
živel bom življenje po svoje,
ti pa se kar skrivaj v tistem kotu.
Odpuščen si, slišiš?! Odpuščen. Jaz pa odrešen.
One of the most moral acts is to create a space in which life can move forward.
Pika na i ::
Tečna sem!
Naj to vsem
povem?
Se koga
kaj tiče,
če povsod
vidim
le prašiče,
pokrite rihte,
slinaste nakladače,
lažnive sanjače?
Se moram
smehljati
in vsakomur
dati
pozitive na kupe?
Japajade!
Tud če
si
ena navadna beda,
se ti naj klanjam
in optimizem zganjam?
Dej,
ne ga srat!
Naj ti bo jasno!
Nisem
butasta krava,
ki ji je všeč
plehka zabava,
besede brez vročine,
dotiki brez globine.
Menda
ti je razumljivo,
zakaj obožujem
temno pivo,
navihane trenutke,
objeme dobrote,
doma pečene piškote?
Si misliš,
da se
drugemu dobrikam,
ker se ti
v velikem loku
umikam?
Teb se mal meša!
Al ti pa spomin peša!
Finta je sam ena.
Ne maram teme,
ki se čez
tvoje misli vleče,
ne maram hudobije,
ki se prek
tvojih besed vije.
aja…da tečen si?…ufff, sori…men se mudi
Naj to vsem
povem?
Se koga
kaj tiče,
če povsod
vidim
le prašiče,
pokrite rihte,
slinaste nakladače,
lažnive sanjače?
Se moram
smehljati
in vsakomur
dati
pozitive na kupe?
Japajade!
Tud če
si
ena navadna beda,
se ti naj klanjam
in optimizem zganjam?
Dej,
ne ga srat!
Naj ti bo jasno!
Nisem
butasta krava,
ki ji je všeč
plehka zabava,
besede brez vročine,
dotiki brez globine.
Menda
ti je razumljivo,
zakaj obožujem
temno pivo,
navihane trenutke,
objeme dobrote,
doma pečene piškote?
Si misliš,
da se
drugemu dobrikam,
ker se ti
v velikem loku
umikam?
Teb se mal meša!
Al ti pa spomin peša!
Finta je sam ena.
Ne maram teme,
ki se čez
tvoje misli vleče,
ne maram hudobije,
ki se prek
tvojih besed vije.
aja…da tečen si?…ufff, sori…men se mudi
windigo ::
finito particular
že kombinacija nekaj deset črk
nam lahko enolično določi
vsak atom v vesolju
beseda je včasih še dosti bolj natančna
iščeš več
iščeš presežke
dokončno mesto v svetu
prezreš in preziraš
prečudno čudovitost
končnega in naključnega
tvoj kudos gre mrtvemu redu
ki postavlja čuda in čudi v vrste
in jim določa vrednost
veruješ, a ne moreš verjeti
da je vsaka vrednota
neločljiva od hierarhije*
jezik je včasih še dosti bolj natančen
beseda ni del tebe
niti ne more biti moja
torej naju oba presega
ko si predstavljam
besede brez konca
vidim samo morje črk
tisto več med nama ima tako
začetek in pa konec
in besede vmes
morda je čudno, je pa nujno
da je tistih nekaj drobcev
zato prav posebnih
pesem pa je včasih še dosti bolj natančna
že kombinacija nekaj deset črk
nam lahko enolično določi
vsak atom v vesolju
beseda je včasih še dosti bolj natančna
iščeš več
iščeš presežke
dokončno mesto v svetu
prezreš in preziraš
prečudno čudovitost
končnega in naključnega
tvoj kudos gre mrtvemu redu
ki postavlja čuda in čudi v vrste
in jim določa vrednost
veruješ, a ne moreš verjeti
da je vsaka vrednota
neločljiva od hierarhije*
jezik je včasih še dosti bolj natančen
beseda ni del tebe
niti ne more biti moja
torej naju oba presega
ko si predstavljam
besede brez konca
vidim samo morje črk
tisto več med nama ima tako
začetek in pa konec
in besede vmes
morda je čudno, je pa nujno
da je tistih nekaj drobcev
zato prav posebnih
pesem pa je včasih še dosti bolj natančna
Pika na i ::
Ko
sem se
sredi noči
vračala
na spanje
v steklenjak
ob najbolj
kaotičnem krožišču
-
me je v sobi
pričakal
še en dodatek
k blaznosti
-
tuš brez tebe
s tabo
ni zmanjkalo tople vode
cigareta in zadnji požirek gorkega
sta zadovoljno požvižgavala
v udobnem stolu
ko sem
končno legla
v smejočo posteljo
-
je melodija
kaj bi če bi ko bi
spet poskrbela
-
da je žig
z vrha gore
mrmraje
utonil
v
čudovito
deževen
začetek dneva
Smeješ se.
Božam te.
Čutiš.
sem se
sredi noči
vračala
na spanje
v steklenjak
ob najbolj
kaotičnem krožišču
-
me je v sobi
pričakal
še en dodatek
k blaznosti
-
tuš brez tebe
s tabo
ni zmanjkalo tople vode
cigareta in zadnji požirek gorkega
sta zadovoljno požvižgavala
v udobnem stolu
ko sem
končno legla
v smejočo posteljo
-
je melodija
kaj bi če bi ko bi
spet poskrbela
-
da je žig
z vrha gore
mrmraje
utonil
v
čudovito
deževen
začetek dneva
Smeješ se.
Božam te.
Čutiš.
[D]emon ::
En moj spis iz srednjesolskih dni, naslov je "Onjeginovo pismo Tatjani":
Draga Tatjana,
dasiravno Vas visoko cenim, pisanje Vaše se mi zdi nespametno. Čeprav ljubezen je najvišje čustvo, nje moč na svetu Vas pustila samo bo, če tako burno jo boste izražali - burnost namreč mi je tuja in le umirjen mi pogovor daje dušno zadoščenje.
Krivite v pismu mene za svojo nesrečo, kakor da jaz kriv bi bil, da zaljubili ste se vame takrat, ko z Lenskim sva prišla v goste. Pravite, da sem odljuden ter da tuja mi je vas - res je! Mestno je življenje meni dosti bolj po godu. Na vasi nič se ne dogaja, zatorej spanec hitro leže mi na oči, pa tudi budnost tu ne daje mi veselja.
Drugemu nikoli, pravite, ne dali bi srca. In vprašam Vas - čemu tako ? Premore Rusija dovoljno takih, ki vredni bi bili Vaše ljubezni ? In takih, ki bi Vam ljubezen vračali ?
Pravite, da sklep Boga je, da z mano bi bili do groba ? Ne vem, v to jaz bolj težko verjamem. Če res je Bog, mar on dovolil bi, da bili bi Vi tako nesrečni v objemu tega čustva - sladkem vonju te ljubezni ?
Strinjam z Vami se, ko pravite, da morda vse Vašega srca zabloda je, privid preprostega srca.
Prosite me za pozornost, da prišel kdaj Vaš dom bi obiskat, vendar mene to ne mika. Da jaz govoril bi in Vi le poslušali - temu stežka rekli bi pogovor! Saj od mojega verjetno se Vaše razlikuje mnenje, pa tudi želel Vas ne bi utrujati z misli svojih mrgolenjem.
Veste ne, mi pravite, če angel sem ali izkušnjavec. Da angel bil bi - to še sam težko verjamem. A izkušnjavec nisem, zaupajte mi na besedo, ki beseda je ponosnega in častnega človeka.
Nikar ne točite solz, ki dragoceno so bogastvo. A le, če solze te so znak veselja. Kajti žalost solz ni vredna!
Pravite, da brati to, kar ste mi napisali, Vas je sram. Verjemite mi na besedo - ni sramotna izpoved čustev, da je le v pravi meri in spodobna v nameri.
Bati se Vam ni ničesar. kajti cenim Vas visoko in veliko mi pomeni, da proti navadi napisali ste mi Vaše pismo, ki ostalo večno bo na varnem, v pisalni mizi, ki edina je pod ključem, in ga druge duše žive uzrle ne bodo oči nikdar.
Počasi se poslovil bom in s tem najlepše Vas pozdravljam
Draga Tatjana,
dasiravno Vas visoko cenim, pisanje Vaše se mi zdi nespametno. Čeprav ljubezen je najvišje čustvo, nje moč na svetu Vas pustila samo bo, če tako burno jo boste izražali - burnost namreč mi je tuja in le umirjen mi pogovor daje dušno zadoščenje.
Krivite v pismu mene za svojo nesrečo, kakor da jaz kriv bi bil, da zaljubili ste se vame takrat, ko z Lenskim sva prišla v goste. Pravite, da sem odljuden ter da tuja mi je vas - res je! Mestno je življenje meni dosti bolj po godu. Na vasi nič se ne dogaja, zatorej spanec hitro leže mi na oči, pa tudi budnost tu ne daje mi veselja.
Drugemu nikoli, pravite, ne dali bi srca. In vprašam Vas - čemu tako ? Premore Rusija dovoljno takih, ki vredni bi bili Vaše ljubezni ? In takih, ki bi Vam ljubezen vračali ?
Pravite, da sklep Boga je, da z mano bi bili do groba ? Ne vem, v to jaz bolj težko verjamem. Če res je Bog, mar on dovolil bi, da bili bi Vi tako nesrečni v objemu tega čustva - sladkem vonju te ljubezni ?
Strinjam z Vami se, ko pravite, da morda vse Vašega srca zabloda je, privid preprostega srca.
Prosite me za pozornost, da prišel kdaj Vaš dom bi obiskat, vendar mene to ne mika. Da jaz govoril bi in Vi le poslušali - temu stežka rekli bi pogovor! Saj od mojega verjetno se Vaše razlikuje mnenje, pa tudi želel Vas ne bi utrujati z misli svojih mrgolenjem.
Veste ne, mi pravite, če angel sem ali izkušnjavec. Da angel bil bi - to še sam težko verjamem. A izkušnjavec nisem, zaupajte mi na besedo, ki beseda je ponosnega in častnega človeka.
Nikar ne točite solz, ki dragoceno so bogastvo. A le, če solze te so znak veselja. Kajti žalost solz ni vredna!
Pravite, da brati to, kar ste mi napisali, Vas je sram. Verjemite mi na besedo - ni sramotna izpoved čustev, da je le v pravi meri in spodobna v nameri.
Bati se Vam ni ničesar. kajti cenim Vas visoko in veliko mi pomeni, da proti navadi napisali ste mi Vaše pismo, ki ostalo večno bo na varnem, v pisalni mizi, ki edina je pod ključem, in ga druge duše žive uzrle ne bodo oči nikdar.
Počasi se poslovil bom in s tem najlepše Vas pozdravljam
Mavrik ta forum uporablja za daljsanje e-penisa. Ker si ne upa iz hise.
windigo ::
Stvarnik
Vzel sem novorojenega belina
in ga vzredil v temi
na velikost angela
Okopal sem ga v studenčnici
in izpustil v noč
da je odtaval k svetlobi kresov
Izdrl sem srce beli prikazni
in jo s prekrižanima mečema
pribil na ščit
Z njim sem obiskal vse domačije
in iskal grozo ali iskro
v njihovih očeh
Odpeljal sem jih tisoče
kakor čredo ovac
v obljubljeno deželo
Zmagoval sem v bitkah
ki so jih bili zame
in jemal vse, kar se je dalo
Spal sem kot nedolžno dete
ko mi je veliki svečenik
zabodel bodalo v srce
H kateremu od nas
se priporočite vsak večer
preden zatisnete oči?
Vzel sem novorojenega belina
in ga vzredil v temi
na velikost angela
Okopal sem ga v studenčnici
in izpustil v noč
da je odtaval k svetlobi kresov
Izdrl sem srce beli prikazni
in jo s prekrižanima mečema
pribil na ščit
Z njim sem obiskal vse domačije
in iskal grozo ali iskro
v njihovih očeh
Odpeljal sem jih tisoče
kakor čredo ovac
v obljubljeno deželo
Zmagoval sem v bitkah
ki so jih bili zame
in jemal vse, kar se je dalo
Spal sem kot nedolžno dete
ko mi je veliki svečenik
zabodel bodalo v srce
H kateremu od nas
se priporočite vsak večer
preden zatisnete oči?
Pika na i ::
Ujetnik mraza
Tiha noč
sprehaja svoje sanje.
Melje želje,
srce potaplja vanje.
Vetra ples
spomine divje trosi.
Brez obraza,
mrzle sence nosi.
Leden pokrov
srečo je ubil.
Zlagan nasmeh,
gnilobo je razkril.
Trpkost teme
dvojini meč zabada.
Neznosna žalost,
koraka do prepada.
Bridki streli
drznost so umolknili.
Duši nežni,
krila so zlomili.
Tiha noč stezo je prekrila.
Ne,
ne bom se več vrnila.
Tiha noč
sprehaja svoje sanje.
Melje želje,
srce potaplja vanje.
Vetra ples
spomine divje trosi.
Brez obraza,
mrzle sence nosi.
Leden pokrov
srečo je ubil.
Zlagan nasmeh,
gnilobo je razkril.
Trpkost teme
dvojini meč zabada.
Neznosna žalost,
koraka do prepada.
Bridki streli
drznost so umolknili.
Duši nežni,
krila so zlomili.
Tiha noč stezo je prekrila.
Ne,
ne bom se več vrnila.
Pika na i ::
Malarja
A se spomniš časov ko sva prinesla na plano vse najine napake in se jim smejala?
Zvabil si me v svoj svet čeprav mi ni bilo do tega.
Počasno barvanje, z vsemi možnimi odtenki, nama je predstavljajo smisel in družba je izgubila veljavo. Mešala sva barve in si zmišljevala imena zanje.
Vsa popackana sva gledala, kako nama deževje spira barve. Pa sva se še kar smejala, ker nisva vedela, da ni umazanija tista, ki škodi najinemu odnosu.
Zdaj so časi bedni in ti si postal kralj laži ker praviš, da srčno zelena nikdar ni obstajala in da svetlobno rumeni nikoli nisi dal dvanajst točk.
Ne boš me prepričal da postanem tvoja kraljica. Če ti zapojem Pika se noče več žogat, a boš končno razumel, da imam vsega dovolj?
A se spomniš časov ko sva prinesla na plano vse najine napake in se jim smejala?
Zvabil si me v svoj svet čeprav mi ni bilo do tega.
Počasno barvanje, z vsemi možnimi odtenki, nama je predstavljajo smisel in družba je izgubila veljavo. Mešala sva barve in si zmišljevala imena zanje.
Vsa popackana sva gledala, kako nama deževje spira barve. Pa sva se še kar smejala, ker nisva vedela, da ni umazanija tista, ki škodi najinemu odnosu.
Zdaj so časi bedni in ti si postal kralj laži ker praviš, da srčno zelena nikdar ni obstajala in da svetlobno rumeni nikoli nisi dal dvanajst točk.
Ne boš me prepričal da postanem tvoja kraljica. Če ti zapojem Pika se noče več žogat, a boš končno razumel, da imam vsega dovolj?
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Velika Britanija: žrtve posilstev bodo morale policiji predati mobilne telefone (strani: 1 2 3 4 5 6 )Oddelek: Loža | 45758 (41308) | vostok_1 |