Kot kaže, pravice do pozabe ne bo, Google lahko mirno spi

Slo-Tech - Sodišče EU trenutno odloča o zahtevku španskega državljana, ki med googlanjem po svojem imenu in priimku med rezultati najde povezave na 15 let star časopisni članek o tem, da je država izvedla javno dražbo njegove nepremičnine zavoljo neplačanih prispevkov za socialno varnost. To naj bi prožilo negativne asociacije o njemu (da še vedno ne plačuje prispevkov, op.p.) in mu povzročalo osebno škodo. Ko se je obrnil na časopis glede izbrisa, je bil zavrnjen, saj je bil zadevni članek leta 1998 objavljen na podlagi zakonske obveznosti do objave oklicev za javne dražbe v dnevnem časopisju. Njegova pravilnost ni sporna (pravice do popravka torej ni), kot tudi ni dvomov o tem, da bi bil spisan z nameni obrekovanja ali žaljive obdolžitve. Vse to je že potrdilo tudi špansko sodišče, zato članek zagotovo ostaja na spletni strani španskega časopisa. Je pa gospod uspel s pritožbo pred španskim informacijskim pooblaščencem, ki je Googlu naročilu, da iz svojega indeksa pobriše vse povezave na to novico na podlagi ti. pravice do pozabe (starih grehov). Google se je na to odločbo IP KŠ pritožil, špansko sodišče pa se je tekom postopka odločilo preveriti, ali taka pravica zares obstaja v okviru veljavne direktive o varstvu osebnih podatkov. Na Sodišče EU so v ta namen postali ti. predhodno vprašanje glede interpretacije prava EU. Postopek še ni zaključen, je pa sorazmerno blizu dovršitve. Svoje mnenje je namreč že podal generalni pravobranilec (AG) v zadevi, Niilo Jääskinen, in njegovim mnenju sodišče tudi praviloma sledi.

Mnenje generalnega pravobranilca je, da:
- da iz direktive o varstvu osebnih podatkov pravica do pozabe ne izhaja ;
- da takšna pravica ne izhaja niti iz Listine EU o temeljnih pravicah, beri, da nima prostora v Unijini zakonodaji; in
- da zato Google kot izvajalec iskalne storitve (information location tool) nima splošne obveze do fitriranja ali brisanja osebnih podatkov, ki jih tekom pregledovanja javnega spleta najde, v kolikor spoštuje lastna pravila (robots.txt in svoj interni postopek za umik lastnih vsebin iz Googla).

Oz. krajše, AG je mnenja, da v pravu EU pravica do pozabe trenutno ne obstaja, za naprej pa da tudi nima pravega mesta. To ni brez pomena, ker EU resno razmišlja o zamenjavi te že kar dotrajane direktive (1995) z novo, tokrat uredbo General Data Protection Directive (GDPR). Vanjo naj bi bila vključena tudi pravica do pozabe. GDPR je neke vrste osebni projekt komisarke Viviane Reding, po izvornih načrtih pa naj bi bila nared prihodnje leto, v veljavo pa naj bi stopil l. 2016. (Ameriška) industrija si je te uredbe strašno želela, saj bi močno poenotila zakonodajo držav članic EU (skozi enotno jurisdikcija enega informacijskega pooblaščenca - tam, kjer ima firma evropski sedež) - saj razlike med temi naj bi Google denimo že zdaj stale nekje 2 milijardi letno, ter istočasno tudi ovirale nekatere velikopotezne načrte glede obdelave podatkov od nas Evropejcev. Posledično že vse od januarja, ko je Redingova v Bruslju zagrnila načrte za uredbo, v kuloarjih EP, Komisije in Sveta kempirajo lobisti ameriških gigantov. Bojda jih je toliko, da nekateri poslanci več ne morejo normalno delati (beri: skoraj tako hudo kot pred glasovanjem o ACTI, ko so bili ubogi poslanci njihovi pomočniki zasuti s klici in mejli državljanov). Točka o pravici do pozabe seveda ni na seznamu industrijinih želja, tako da so zdaj, ko je njen neobstoj v pravu EU potrdil tudi AG, možnosti za njeno vključitev sorazmerno manjhne.

Sodišče je v svoji odločitvi sicer v celoti neodvisno, vendar je (kot običajno) pričakovati, da bo odločilo v skladu z mnenjem AG.

Za Google bi to bila dobra novica. Že v več državah se je znašel v sodnem postopku zaradi rezultatov iskanja, ki so si jih pritožniki želeli izbrisati, pa jim ni uspelo. Nemčija mu je denimo prejšnji mesec naložila, naj preneha z Google Suggest zadetki enega od njihovih državljanov označevati za prevaranta in scientologa. Lani novembra se mu je v Avstraliji zgodilo še hujše - spoznan je bil za krivega žaljive obdolžitve Milorada Trkulje, ker je med razultati iskanja po njegovem imenu navajal neresnične zadetke o tem, da se druži z mafijo (šlo je za nesrečno pomoto). Se pravi, Google je odgovarjal ne kot posrednik informacij, ampak kot njihov neposredni avtor (o_O), kar naj za spletne gostitelje sicer ne bi veljalo (glej serijo o varnem pristanu). Vsekakor so taki zahtevki za njih precej zoprni, ker pomenijo veliko dodatnega dela. Današnja odločitev jih zna obvarovati tega dela širom Unije.

Dobra novica pa je to tudi za širšo družbo. Čeravno se zdi, da so nekateri posamezniki zelo prizadeti zaradi zadetkov na Googlu, pa je res tudi, da bi prekomerno brisanje lahko vodilo v spreminjanje zgodovinskih resnic. Potomci nekdanjih nacistov bi denimo lahko zahtevali prenehanje asociiranja njihovega priimka s zločini zoper človeštvo, da ne govorimo o ljudeh, ki niso zadovoljni z našo (pol)preteklo zgodovino. Časopisni članki, vključno s spletnimi, imajo svoje v arhivih zgodovine. Kdor misli, da niso točni, lahko to dokaže skozi pravico do popravka, nakar se bo tudi Google prilagodil. Če so točni, sploh pa, če njihovo objavo nalaga zakon (Špančev problem), te možnosti seveda ne sme biti. Nekatere izjeme seveda so - neavtorizirana objava avtorsko zaščitenega gradiva, denimo - in ta izgovor se - kot dobro ve slovenska vlada - da zlorabiti tudi za očiščenje Googla.

PS. Paralele s slovensko zadevo SRC SAZU so seveda povsem naključje. Tamkajšnja odločitev IP RS je temeljila na povsem drugi pravni podlagi, in sicer temu, da državni organ ali nosilec javnih pooblastil ne sme obdelovati osebnih podatkov brez izrecnega zakonskega pooblastila (9. čl. veljavnega ZVOP-1), privoljenje gor ali dol.