Program kot avtorsko delo

Če tvoj delodajalec zahteva, da spreminjaš npr. MS Word, je to neskladno z EULA.
Če od tebe hoče, da shekaš LibreOffice pa ni panike.

Verjetno je vse odvisno od licence pod katero je izdan program (in kdo je lastnik le-tega/licence).

;)) onyx, če boš tako razmišljal boš imel pa dolgo službo. Program, ki ga pišeš/piše nekdo v službenem času na službeni opreme je last firme in firma lahko z njim počne kar hoče.

Dobr si napisal Lakotnik29. Pa še tole če veš... Recimo spletna stran. Spremija in dograjuje se na dnevni ali vsaj tedenski bazi. Prvič je bila postavljena pred več kot 10 leti. Od kdaj se sedaj šteje čas - torej teh 10 let?

Preberi pogodbo o zaposlitvi... simplified receno, karkoli naredis v sluzbi je od firme. In programi, ki jih je pri tej firmi nekdo drug napisal in jih moras zdaj ti popravljat so tudi najverjetneje v lasti firme. Tko da se ne pretirano navezat na svoje stvari ki jih naredis. Poleg tega ce je bil projekt za zunanjega narocnika je ponavadi narocnik lastnik kode.

Jst vidim en riziko, in sicer to, da je dostikrat v okviru projektov za narocnike razvita kaksna utility koda (npr knjiznjica za delo z regexi), narocnik je lastnik kode projekta, ampak folk pa reusa take stvari na vecih projektih.

dronyx je 14. dec 2011 ob 10:22 izjavil:

Kaj pa v primeru, ko neka druga firma po pogodbi zate razvije namensko neko programsko rešitev? Razumem sicer, da običajno v pogodbi specificiraš, ali se prenese s tem tudi avtorske pravice itd, vendar kaj pa v primeru, če tega v pogodbi ni niti omenjeno?

Če sem te prav razumel, s tem ti kot naročnik (kupec) ne dobiš avtomatično avtorske pravice, pa ne glede na to, koliko si tak program preplačal?

Pri javnem naročanju vidim jaz potem tu pravniški trik, saj potem lahko tak program vzdržuje izključno samo firma, ki ga je razvila, ker sicer gre za poseg v avtorske pravice in to lahko potem traja desetletja ali pa nov razvoj iz nule.

Cisto vsaka pogodba, ki sem jo jst vidu, kjer je narocnik nek drzavni organ ima notri napisano, da so oni lastniki razvite programske kode. Jst ne vem kje si ti sploh prisel na idejo da tega nimajo. Drzavni narocniki imajo pravne sluzbe in notranje revizije poleg tega je prenosljivost vzdrzevanja na nekoga tretjega ena izmed osnovnih zahtev.

dronyx je 14. dec 2011 ob 16:47 izjavil:

Firma dobi prek avtorske pogodbe nekoga, ki ji razvije nek program, ni pa bilo navedeno, da se prenesejo avtorske pravice na naročnika. Ti greš kodo veselo popravljati, ker si prepričan, da je program last firme, potem pa pride od nikjer nek študent in te toži, da si mu uničil avtorsko delo in povzročil hude duševne bolečine.

Če bo kdo tako nespameten, da bo šel s tem razlogom tožiti tebe, potem pa ti lepo rečeš OK, najameš svojega odvetnika in tožiš firmo, ker te je zavedla s tem, da se je lažno prikazovala kot imetnik ustreznih avtorskih pravic ter od nje terjaš povračilo vse škode, ki ti je zaradi tega nastala + še nek fiktiven dodatek zaradi tvojih duševnih bolečin, ker si bil po krivem obtožen kršitve avtorskih pravic.

V resničnem svetu pa arhitekt ne toži tistih pet zidarjev, ki so lastnoročno pokvarili fasado, temveč investitorja, ki je spremembo fasade zahteval in plačal. Torej običajno tudi gradbenega podjetja ne. Prevedeno v računalniščino: avtor bo tožil podjetje, ki je naročilo in plačalo predelavo. Ne pa tistega kekca, ki je naročilo v dobri veri sprejel in v skladu z navodili domnevnega lastnika ustreznih avtorskih pravic tudi začel delati.

Najpogostejša varianta je običajno res ta, da podjetje naroči program pri zunanjem izvajalcu, hkrati pa v pogodbi ne določi prenosa avtorskih pravic. Ker pogodba tega ne določa, pa lahko edini avtor, ki ga zakon v takšnem primeru določa kot avtorja, pride nazaj in firmi prepove celo uporabo programa, kaj šele njegovo spreminjanje.

Kako pogosto se to dogaja v javnem sektorju, nimam pojma. Kot je pa že gor napisano, pa je v vsakem primeru hudič dobiti v roke na vzdrževanje tujo kodo brez pomoči originalnega avtorja. Torej tudi, če si podjetje zagotovi avtorske pravice, lahko ostane golo, boso in suho. Brez kakšnih posebnih sodišč ali tožb.

Predvsem pa je kot je že blue izpostavil nemogoče, da bi kdo tožil tretjega podizvajalca, ki bi tako kodo popravljal. Namreč, če je ta spreminjal kodo v dobri veri, da je last naročnika seveda ne more nosit nikakršne odgovornosti.

Bi pa tukaj dopolnil Blue, da Zakon o avtosrkih in sorodnih pravicah v primeru računalniški pravic izrecno prenaša avtorstvo na naročnika in mora biti specifično v pogodbi določeno, če je zadeva drugačna. Tako, da nikakor si ne more nek študent lastiti avtorstva, če je delal po naročilu. Del razloga je po moje tudi v temu, da je avtorstvo vezano tudi na samo idejo ne zgolj izvedbo.