Entropija se veča SKOZI evolucijo.

Najprej tisto o entropiji in evolucji.

Entropija, kakor se razlaga po novem, ne da bi bilo to v kakšnem fundamentalnem nestrinjanju s prejšnjimi razlagami, samo nekoliko izboljšan in "poelegantnjen" pristop je.

No ta razlaga, da vsaka koncentracije energije, kjerkoli se ta že nahaja akumulirana, bo slejkoprej povečala svoj volumen. dE/dV se bo neizogibno zmanjšal. Prostorska gostota energije bo šla navzdol. Če imamo recimo kamen na vrhu Triglava in s tem skoncentrirano gravitacijsko potencialno energijo v tem kamnu, bo slejkoprej ta šla v obliki dolgovalovnega toplotnega sevanja (s fotoni) v Vesolje s svetlobno hitrostjo.

Ni samo kamen na Triglavu, je tudi atom radija v njem, nahajališče nafte na Aljaski, polna baterija, vodik v Soncu ... dobesedno KARKOLI vsebuje neko energijo, bo ta nujno šla na večji, večji, večji ... volumen. Prej ali slej.

To je moderna oblika razlage drugega zakona termodinamike. Najprej to absorbirajmo!

Mau preozko gledaš, čeprav ne ravno zelo narobe. Ne da se energija zniža, samo njena prostorska gostota je vse manjša in manjša.

Za to je odgovoren 2LoT, Drugi zakon termodinamike.

Ko gre tako entropija svojo pot, ni takoj popoln kaos, random razporeditev najosnovnejših delcev sem in tja, najvišja možna entropija za dani volumen, takoimenovana toplotna smrt vesolja, ampak gremo počasi tja, skozi milijarde milijard transformacij. Zelo podobno, kot se kamen z vrha Mont Everesta ne povalja takoj na dno Marianskega jarka, ampak je na počasni, a zanesljivi poti tja. Če seveda, mu že drugi ne zasujejo cilja prej.

Sonce ima energijo tristotisoč zemeljskih mas, krat kvadrat svetlobne hitrosti, kot je znano. Ta energija se po etapah sprošča in potem s svetlobno hitrostjo širi na vse strani, relativno kmalu po svojem nastanku. Prva etapa sproščanja tisočinke vse zaloge, traja približno 10 milijard let. V tem času je volumen v katerem je ta energija razpršena, reda velikosti, fascinantnih 10^⁷⁵ kubičnih metrov. Prva tisočinka se je torej takole razmazala in se razmazuje dalje, vse bolj natanko, še naprej.

Entropijski zakon tako zahteva.

Vendar, kot že rečeno, pot tja ni premočrtna, zdaleč ne. Foton se zlahka ustavi na Zemlji, za milijarde let.

V tem transformizmu, vodenem po znanih fizikalnih enačbah, se pojavljajo vzorci. Patterns. Forme, po Aristotelovo. Enih je več, enih je manj, enih sploh nikoli ni. Forme, ki so bolj stabilne, kakor recimo vodikov atom, takih je več. Elektron in proton, če se v to formo ujameta, bosta v njej povprečno dolgo obstajala, saj sta "zelo fit za obstajati". Lahko se, proton in elektron tudi zdruzneta v nevtron, nikakor ni prepovedano. A to ne traja dlje kot minuto.

Fitnes (na goli obstoj), vodikovega atoma je veliko večji, od fitnesa (na goli obstoj), prostega nevtrona.

Podobno, kot kamen, valeč se z gore, za dolgo občepi v kakšni kotanji. Fitnes (na goli obstoj) take konfiguracije, je veliko večji, od tistega, ko se vali po pobočju. Zato slednje redko vidimo, prvo pa pogosto.

Gre za neko gigantsko reko, tekočo od nizke začetne, do visoke končne entropije. Nekateri vzorci na tej "reki časa" so takšni, da se manj spreminjajo in jih je zato čisto statistično več.

Nekateri so ciklični, se ponavljajo. Povzročajo drug drugega. "Kura" in "jajce". Na molekularnem nivoju je takih vzorcev še več kot na makroskopskem in najdejo se taki patterns, ki so česti obiskovalci tega sveta. Recimo valovi na morju.

Tak, ki povzroči svojo kopijo, ima čisto matematično-logično prednost v tem smislu, da postane zelo frekventen, zlasti v primeri s tistimi, ki se pojavijo le enkrat in potem nikoli več.

Enostavno aritmetično nujno je, da če A povzroči še en A, potem je takih A kmalu zelo veliko. Kako pride do (molekule) A, ki povzroči A? Naprimer tako, da A rodi B, B rodi C (z razpadom pod curkom fotonov, recimo), C rodi D (s strjevanjem ponoči, recimo), D rodi E, .... Z pa rodi spet A. Ciklična kemijska reakcija.

Ker se pa A lahko nekoliko ndrugače prenese in morda nastane A', ki že pri K' da spet A', bo tako A' prevladal nad nad A. Če pri A'' pride še hitreje do A'', prevlada A''' - in voila, zevoluirala nam je, "povsem kemijsko", samorepliktivna molekula A'''. Ta je še vedno v juhi, pa ni sama, kmalu so še E''' in druge. Y^(257'), naprimer. Tako je zevoluiral selfreplikator, v "navadni kemični župi".

Rat race se je ne začel, ampak prešel v višjo prestavo. Vidno evolucijo takorekoč, v primeri z začetno, ki je ni bilo lahko prepoznati. No, v resnici ni bilo lahko sprevideti niti te novejše, to je uspelo šele Darwinu, dobrih 150 let nazaj.

Karkoli že ste delali danes, vi koalicija molekularnih replikatorjev, podobni ste bili veslaču na tej entropijski reki. S svojim veslanjem navzgor, ji pomaga predvsem navzdol. Večali ste entropijo, da je že zdaj takšna, kakršna bi sicer bila šele nekoliko kasneje. Razredčili ste še bolj, oblak energije okoli sebe, takorekoč napihnili ste ga še dodatno.

To počno vse koalicije replikatorskih molekul. Za svojo stabilnost plačujejo z še večjim razsipanjem stabilnosti zunaj sebe, dokler gre. Kolaborirajo z entropijo. Baje mora biti 111 kilogramov travojedov na kilogram mesojedov. Lev mora razmesariti veliko več mesa, kakor je njegovega. Bivol pa tudi. Moral je popasti mnogo več trave, kot je njegovih mišic in kit. In trave so morale vpiti bistveno več energije Sonca, kot jo "dajo" naprej pašni živini.

Samo ni druge možnosti. Tako je svet narejen, do "entropijske delte" je še daleč. Lahko se še zelo zakompliciramo, samo če bomo pridno odvajali entropijske takse. Na tej reki včasih pride do fascinantnih vzorcev, ki se očitno lahko zavedo smih sebe. Ki lahko računajo in delajo nek lokalen red. A vedno za ceno večjega nereda.

Evolucija ni, kot razlagajo nekateri, kršite 2LoT. Evolucija je njen byproduct. Produkti evolucije pomagajo entropiji, da narašča še hitreje. Zlivajo posode polne z energijo, proč. Redčijo enrgetske oblake.

Tako kot tudi vsaka druga atomska permutacija. Zaradi konzervativnosti kvantne mehanike, proces ni "lightspeed". A funkcija je strogo naraščajoča, mi pa njeni meandri.

Nobena inteligenca ne more izračunati ničesar, kar že ni bilo prej nekako "skrito v podatkih", ki jih obdeluje.

Nobena inteligenca ne pridobi enega bita informacije. Podatki (v bitih) se niti ne ustvarjajo, niti izginjajo, vedno so zakodirani v okolici.

Edino kar se dogaja, entropija raste.

Resno mislim. In to je uradno.

Ne, ni to kabalizem. To je spoštovanje, bolje rečeno hunch, da je pravilen zakon o ohranitvi informacije. Ta je konstantna, kot energija.

Koliko informacije pridobiš, ko izračunaš 1+1? Nič, celo izgubiš je nekaj, saj ne veš več od kod je tista 2 prišla. Je bilo 1+1 ali koren iz 4?

No, če si pobrisal nalogo in ohranil samo rezultat. Potem si ob brisanju sprostil nekaj toplote in v njej se še vedno skriva tudi "kubićni koren iz 8", ali karkoli že je bilo. Stored forever. Samo da bi spet lahko prebral, moraš porabiti vedno več entalpije, ki je je vedno manj.

Kaj je naredil Packntile, ko je našel neznano konfiguracijo 354 krogcev v kvadratu? Ni dobil nobene nove informacije?

Tako je, nobene nove. Samo neko staro, vgrajeno v osnovne aksiome geometrije že davno, da se vsaj tako dobro da spakirati 354 krogov.

Pri tem je kar nekaj fotonov šlo na pot, s svetlobno hitrostjo v Vesolje.

Intuitivni pomen "odkrili smo nekaj novega", je VEDNO zavajajoč. Morda nekaj eksplicitno neznanega, to vsekakor, a vedno že prej implicitno vsebovanega "v okolici".

Ne človek in ne superinteligenca nista in ne bosta nikoli odkrila nič novega! Samo izkopala skrito, takorekoč.

To je vedel že Shannon, da computing informacije ne kreira. Danes vemo, da je njena količina stalna.

Sliši se čudno, ampak bi bilo pametno, da se ti pojmi razčistijo.

Ne. Na Zemlji se entropija prav tako veča. Tudi ko kaj izumiš ali premisliš. Vedno se poveča.

Kaj pa je črna luknja, večanje entropije? I think not. No...ne smemo preveč razmišljat o hawkinsovem sevanju.

guest #44 je 9. jul 2010 ob 13:14 izjavil:

Kaj pa je črna luknja, večanje entropije? I think not. No...ne smemo preveč razmišljat o hawkinsovem sevanju.

Dolgoročno seveda velja Thomasova razlaga, da se dE/dV manjša. Je pa vmes dolgo časovno obdobje. Tudi mene so pri tej definiciji najprej zmotile črne luknje, še bolj me pa moti:

kaj pa če se vesolje začne krčiti?

Thomas je 9. jul 2010 ob 14:40 izjavil:

Zgleda, da se ne (more sploh).

Počakajmo, da mal poštekajo temno snov.

Temna snov je povsod po Vesolju. Skupaj drži tudi oddaljene galaksije. Očitno prežema vse Vesolje.

Najzanimivejša je ugotovitev, da se pa galaksija v določenih pogojih znebi svoje temne energije. So opazili par galaksij, ki sta trčili relativno nedavno v kozmičnem pomenu besede. In sicer tako, da sta šli druga skozi drugo. "Zdaj" sta oddaljeni par premerov, izšli sta takorekoč druga iz druge, po opravljenem trku, prešli sta druga skozi drugo ... "zdaj" je pa temna masa obeh ostala na sredi med njima, skupaj. V obliki nekakšne temne galaksije.

Vidni galaksiji sta kakor slečeni srajčki, teleščka iz temne mase, sta pa ostala skupaj, na sredi med obema praznima srajčkama.

Prazni srajčki sta sestavljeni pretežno iz zvezd in plina, teleščka sta pa naked dark matter.

Zato jo imenujemo temna, ker je ne vidimo. Tudi je ne tipamo.

Njena elektromagnetna interakcija je blizu 0, zato je ne zaznamo niti z očmi, niti je ne moremo pošlatat, naša roka gre skoznjo kot skozi kakšnega duhca iz risanke. Če stopiš na planet iz temne snovi, padeš v center in naprej orbitiraš okoli njega. Samo ne čutiš vročine okoli sebe, niti goste magme. Se ti zdi da si v vakuumu.

Jasno, da ni nujno, da tak planet obstaja, lahko pa bi, kolikor vemo. Ob trku z Zemljo bi šel kar skozi. Samo Zemlja bi se skuhala in tisti temni planet tudi. Videli ga pa ne bi.



Temno maso lahko zaznamo samo preko gravitacijskih učinkov, za kar pa direktnih čutil nimamo.

Kaj naj rečem? Drži se spraševanja!