Observatorij v Greenwichu
Časovni pasovi
Za razliko od ekvatorja, ki ga definira že topologija Zemlje, je ničelni poldnevnik povsem arbitrarno določen. Do 19. stoletja je veliko držav in celo posameznih mest uporabljalo svoje verzije lokalnega časa, ki so poskrbele, da je bilo sonce opoldne res v zenitu, pri čemer se na združljivost s sosedi niso ozirali. Z razvojem železnic in telekomunikacij med leti 1850 in 1870 pa je postal nujen enotni sistem merjenja časa na Zemlji. Po naporni razpravi so delegati v Washingtonu leta 1884 z izidom 22-1 izglasovali Greenwich kot mesto z ničelnim poldnevnikom. Srednji greenwiški čas (GMT) je postal standard za merjenje časa.Eden glavnih razlogov, da je Greenwich premagal Washington, Berlin in Pariz so bile pomorske karte, katerih tri četrtine so že imele vrisani ničelni poldnevnik skozi Greenwich. Druga velika želja delegatov je bila ustanovitev 24 časovnih pasov, ki bi se karseda pravilno in enakomerno razprostirali po Zemlji. Tega žal nikoli nismo uspeli udejanjiti, saj je lokalni čas v pristojnosti vsake suverene države. Pomembnejše kot zenit opoldne je sodelovanje s sosedi, zaradi česar imata Španija in Francija srednjeevropski čas namesto britanskega, ob prečkanju kitajsko-indijske meje pa je treba uro prestaviti za poltretjo uro.
V moderni dobi smo dobili cel kup pripomočkov, ki hkrati omogočajo natančnejše merjenje časa, in vrsto aplikacij, ki to terjajo. Zaradi upočasnjenega vrtenja Zemlje smo pričeli dodajati prestopne sekunde, uvedli smo univerzalni koordinirani čas (UTC), ki se od GMT razlikuje za 33 sekund, GPS pa je ničelni poldnevnik prestavil 100 m vzhodno od slavnega observatorija v Greenwichu.
